Bolezni paradižnikov so zadnja leta že kar stalnica. Mnogim so paradižniki tudi letos žalostno propadli, še preden bi na njih lahko dozoreli plodovi. Bolne paradižnike lahko pozdravimo s homeopatskimi pripravki za rastline (za plesen uporabljamo Carbo vegetabilis in Natrium sulphuricum), če le rastline niso že povsem uničene od plesni. Še bolje je seveda, če paradižnike preventivno zaščitimo zgodaj spomladi. Za zaščito pred plesnijo uporabimo Natrium sulphuricum, za dodajanje toplote v hladnih in deževnih pomladnih dneh pa uporabimo Belladono.
Alternativa za vse, ki so se naveličali stalnih borb z boleznimi pa je, da na vrt posadijo nekaj sadik tomatila. Tomatilo dobesedno pomeni majhen paradižnik, a dejansko to ne drži povsem. Tudi tomatilo je razhudnik in zato sorodnik paradižnika, vendar pa z njim ni v tesnem sorodstvu. Bližje kot paradižnik mu je perujsko volčje jabolko.
Tomatilo izvira iz Mehike. Prvi so ga začeli gojiti Azteki 800 let pred našim štetjem, zato je ena od najstarejših kulturnih rastlin. Danes še vedno gojimo obe vrsti, ki so ju gojili Azteki: Physalis ixocarpa ima velike (do 6,5 cm v premeru) zelene plodove s svežim, rahlo limonastim okusom, ki postanejo, ko so prezreli, bledo rumeni. Physalis philadelphica pa ima manjše in rahlo sladke vijoličaste plodove velikosti frnikole.
Plod tomatila zraste obdan s kot papir tankim lampijončkom. Pripravljamo ga podobno, kot paradižnik. Za razliko od paradižnika pa tomatilo napada le malo škodljivcev in bolezni. Ker ga je tudi zelo lahko gojiti in je zelo rodoviten, ga je smiselno posaditi na vrt. Gojenje tomatilov je primerno tudi za vrtnarje začetnike. Tomatilo je vsestransko uporaben, jemo ga surovega ali kuhanega. Iz njega lahko naredimo tudi različne shranke, npr. zelo znano zeleno omako (salsa verde) z rahlim svežim okusom po limoni.
Na sliki: tomatilo cveti in zori konec oktobra (Gorenjska, okolica Kovorja)
Vzgoja sadik in sajenje
Seme za lastne sadike posejemo v lončke 6 do 8 tednov, preden jih posadimo na vrt. S tomatili ravnamo enako kot s sadikami paradižnikov, ki jih na prosto sadimo po 15. maju. Pred sajenjem jih postopoma utrjujemo zunaj. Posadimo jih globoko, ker iz zasutih stebel poženejo dodatne korenine. Tudi potaknjence lahko delamo, enako kot pri paradižniku, iz odrezanih zalistnikov ali vejic.
Tomatilo zraste do 1,2 metra v višino in vsaj toliko tudi v širino, zato mu moramo zagotoviti dovolj prostora. Če tomatilov ne bomo pridelovali za ozimnico, bodo dovolj že dve do štiri rastline. Tomatili so zelo rodovitni; plodovi bodo zoreli vse do prve zmrzali. Ustreza jim zastirka – z njo bodo tla ostajala bolj enakomerno vlažna, pa tudi plevela bo manj.
Kam ga posadimo
Posadimo ga na del vrta, kjer bo imel vsaj 8 ur sončne svetlobe na dan. Zemlja mora biti dobro odcedna in srednje rodovitna. Ima manjše zahteve po hranilih, kot paradižnik, a ker je sorodnik jajčevcev, paprike in paradižnika, povsem skromen vseeno ni. Najtežje prenaša težko, mokro prst, v kateri voda zastaja. Pred sajenjem v sadilno jamico natresemo nekaj pesti kakovostnega komposta. V vrtovih s težko ilovnato zemljo je za tomatile bolje pripraviti visoko gredo.
Opora
Tomatilo je sicer lažji od paradižnika, zato ne potrebuje tako močne opore, vendar povsem brez nje ne bo šlo. Z rastjo v kletki ali ob palici bo rastlina bolj zdrava, saj se bo lažje zračila, pa tudi polži in drugi škodljivci bodo težje prišli do nje.
Opraševanje
Za razliko od paradižnikov tomatilo za uspešen pridelek potrebuje opraševalce (npr. čebele). Zato na vrt posadimo vsaj dve rastlini. Ker so na vsaki rastlini tako moški kot ženski cvetovi, bo tudi ena sama rastlina obrodila. Vendar pa bo plodov dosti manj, saj je z navzkrižnim opraševanjem tomatilo bolj rodoviten.
Pobiranje
Prve plodove bomo lahko začeli nabirali 75 do 100 dni po sajenju. Tomatili so zreli, ko plod napolni papirnato košarico, da ta morda že rahlo poči, barva plodu pa je močno zelena (rumena barva pomeni, da je plod prezrel).
Shranjevanje
Tomatile skladiščimo neoluščene na hladnem do enega tedna, v hladilniku pa do treh tednov. Še preden jih jeseni uniči zmrzal, tomatile populimo z vrta in jih obesimo z glavo navzdol v zavetju (npr. v neogrevani garaži). Postopoma bodo dozoreli in se še zelo dolgo ohranili. Plodove lahko tudi zamrznemo: odstranimo papirnate lupinice, jih operemo, in v vrečki damo zamrznit.
P.S. Poročilo z vrta
Letos sem imela tomatile na vrtu prvič, za poskus samo nekaj sadik, ki sem jih vzgojila iz semen s permakulturnega posestva. Glede na to, kako dobro so se odrezali, jih bom drugo leto imela še precej več. Najprej sem (sredi maja) na parceli posadila samo enega, nekaj kasneje še štiri tomatile. Dve sadiki sta občepeli na balkonu (jaz pa pozabila, kaj sem sejala, ter se spraševala, kaj neki je to za en plevel … skoraj bi šli na kompost :), dve sem vzgojila iz zalistnikov najstarejše.
Zanimivo je tole: z najstarejšo rastlino je zdaj že skoraj konec; vidno propada, počasi, a zanesljivo. Le še nekaj plodov sem lahko pobrala. Mlajše, kasneje posajene, in celo te iz zalistnikov, pa so sredi oktobra močne, zdrave in polne lepih plodov. Resda so manjše, kot najstarejša, ki je lahko najbolj uživala vroče poletno sonce, a so še sedaj polne plodov. Vsaj pol kilograma sem jih nabrala, pa še bodo. Vse do prve slane.
Plodovi, ki jih nisem uspela prestreči, so popadali na tla in zgnili. Iz njih bodo naslednje leto na njivi pognali novi mladi tomatilčki. Le pravočasno jih bom morala opazit in zaščitit ter jim dati oporo, da ne bo kdo stopil nanje.
Pokličite za nasvet
O homeopatiji za rastline: