Oznaka: zelenjava

Posted on by

Kimchi – hitro fermentirana zelenjava

Kkakdugi je korejsko ime za kimchi, pripravljen iz redkve. Korejci za ta kimchi najraje uporabijo redkev daikon; jaz sem uporabila kar letno redkev, ki je zrastla na vrtu.

Ta kimchi je zelo pogost in ga Korejci običajno ponudijo ob vsakodnevnih obrokih poleg drugih jedi, enako kot beachz kimchi, to je kimchi iz zelja. Kimchi iz redkve je začinjen, slan, odličnega okusa in prijetno hrustljav. Najboljše pa je, da potrebujemo za pripravo samo kakšno uro. Recept svetuje, da redkev narežemo na 2,5 cm velike kocke; meni so se zdele prevelike, zato sem redkve narezala na manjše koščke.

Sestavine:

  • 1,8 kg redkve
  • 2 jedilni žlici soli
  • 2 jedilni žlici sladkorja
  • 60 ml ribje omake
  • 160 ml korejskega čilija v prahu (gočugaru)
  • 4 stebla mlade čebule, nasekljana
  • 2 jedilni žlici stisnjenega česna (5 do 6 strokov)
  • 1 jedilna žlica naribanega ingverja

Navodila

  1. Redkve očistimo in operemo v mrzli vodi, nato jih odcedimo.
  2. Narežemo jih na 1 cm velike kose in stresemo v večjo skledo.
  3. Dodamo sol in sladkor in dobro premešamo.
  4. Pustimo počivati 30 minut.
  5. Vodo, ki se je izcedila iz redkve, prelijemo v manjšo skledo.
  6. Primešamo stisnjen česen in nariban ingver, nasekljano zeleno čebulo, ribjo omako, čili v prahu in 80 ml vode, ki smo jo odlili od redkev.
  7. Vse skupaj dobro premešamo.
  8. Kimchi predevamo v velik kozarec za vlaganje in ga potlačimo, da iztisnemo zrak med kockicami redkev.
  9. Kimchi lahko postrežemo takoj, preostanek shranimo v hladilniku. Lahko pa ga najprej fermentiramo tako, da ga obtežimo in pustimo v hladnem in temnem prostoru nekaj dni. Ko se bo proces fermentacije začel, se bodo pojavili mehurčki. Fermentirani kimchi po treh dneh shranimo v hladilniku.
Posted on by

Jerneja Jošar: Moja izkušnja s polži

Jerneja Jošar je lastnica podjetja Cvetlična www.cvetlicna.si in avtorica številnih knjig s področja sonaravnega vrtnarjenja.

»Na mojem majhnem sonaravnem vrtičku, ki je del vrtnarije, imam že leta velike probleme s polži. Velik kompostni kup na eni strani mojega vrta, na drugi strani visok ne vzdrževan travnik in na tretji strani kanal z vodo, doprinesejo k temu, da se sluzavci neomejeno razmnožujejo in lezejo na moj vrt.

Poskusila sem vse mogoče naravne prijeme, da se jih nekako znebim. Od tega, da sem med zastirko mešala bezgovo listje in praprot, do tega, da sem polivala kavno usedlino okoli bilk, da o nastavljanju piva, zdroba in jajčnih lupin sploh ne izgubljam besed. Še najbolj je zaleglo, ko sem enkrat nadležneže pobrala v posodo, jih potresla s pepelom in posodo zaprla. Potem pa sem to smrdečo snov, po nekaj dneh pacanja, potresla naokoli vrta.

In seveda sem takoj, ko sem videla, da stvar pomaga, pomislila na homeopatijo. Roko na srce, smrt polžev res ni bila lepa in zakaj bi to počela, če obstajajo že narejeni pripravki. Preskrbela sem si pripravek Helix tosta D6, narejen iz polžjih hišic polžev, ki so v naravi sovražniki nočnih lazarjev.

Spomladi, čim sem posadila na prosto prvi posevek, kapusnice in solato, sem pripravila tekočino za škropljenje. Navodila so preprosta, časa pa opravilo tudi ne vzame veliko.

Dobro sem poškropila vse na novo posajene rastline in tudi čisto vse rastline, ki so že bile na vrtu in sem jih še pobirala (motovilec, radič, por…), rožice (narcise, trajnice…) in trajna zelišča. Nič nisem izpustila. Poškropila sem tudi tla ob rastlinah. Šele nato sem tla zastrla s slamo (zastirka je na vrtu nekaj najbolj osnovnega in nujnega, če želimo imeti rahla tla, in vrtnarjenje brez pletja, okopavanja in pogostega zalivanja). Čez tri tedne sem postopek ponovila. In veste, da je pomagalo!

Ker so sledila deževna obdobja, s škropljenjem vsepovsod pa bi vlago sem še dodajali, sem se držala krasnih navodil ravno za take primere – nekaj raztopine sem dodala s pomočjo žličke samo ob rastline.

Sedaj so na mojem vrtu samo še polžki s hišico. Ja, tudi ti lahko malo pogrizejo vrtnine, ampak so neprimerljivo lažje obvladljivi in še dobrodošli saj se hranijo z jajci brezdomcev (polžev brez hišice).«

Članek gospe Jerneje Jošar, ki je bil objavljen v reviji Delo in dom, lahko preberete tukaj: https://deloindom.delo.si/vrt-in-zivali/zelenjavni-vrtovi/kolumna-jerneje-josar-in-polzev-ni-vec

Posted on by

Hujšamo z vrtom: pridelava zelenjave za juhico (2. del)

food spoon dinner lunch

Sestavine za juho lahko skoraj vse pridelamo doma, na svojem vrtu. Spomladi posadimo sadike zelja (konec marca ali v začetku aprila), posejemo korenje (konec februarja do aprila), posadimo česen (februarja, najkasneje marca) in čebulček (v začetku aprila), stebelno zeleno (konec marca ali začetek aprila), paradižnik in papriko (po ledenih možeh) in zelišča. Pa kakšna jablana tudi ne bo odveč :). Vrtna telovadna ima tri pozitivne učinke:

  • pridelamo zelenjavo za zdravo prehrano, s katero bomo vitki in zdravi,
  • z gibanjem porabimo kalorije in krepimo mišice,
  • bivanje na svežem zraku, delo z rokami in doseganje rezultatov pa pozitivno vplivajo na počutje in duševno zdravje.

Paradižnik

Seme za sadike posejemo sredi marca. Ko imajo sejančki dva vodoravna klična lista in se že vidi nastavek pravih listov, jih prepikiramo. Paradižnik pikiramo vedno globoko, do listov, da naredijo več korenin. Pikiramo jih lahko še enkrat, preden jih sredi maja presadimo na vrt. Sadike lahko na vrt sadimo še vse do julija. Namig: zreli plodovi se zelo dobro, tudi več mesecev dolgo, ohranijo v škatli, napolnjeni s presejanim lesnim pepelom.

Paprika

Paprike lahko gojimo kot trajnice. Če vzgajamo lastne sadike, posejemo seme sredi februarja. Mlade sejančke pikiramo enako kot paradižnike, a ne globlje, kot so rastli prej. Na vrt jih presadimo sredi maja, po ledenih možeh, v rastlinjak ali toplo gredo pa lahko že 14 dni prej.

Zelje

Spomladi sejemo zelje za okusne solate v poletnih dneh, jeseni pa za spravilo in kisanje zelja. Zelje ima raje hladnejše dni, zato mu bolj kot poletje ustrezata pomlad in jesen. Seme za pomladne sadike posejemo februarja, za jesenske pa maja ali najkasneje v začetku junija. Seme posejemo v zabojčke. Ko vzklije, mlade rastlinice po 7 do 10-ih dneh posamično presadimo v sadilne platoje. Najbolj jim ustreza temperatura od 18 do 22 °C. Sadike sadimo na vrt konec marca ali začetek aprila, ko imajo že 4 ali 5 pravih listov. Pobirali jih bomo lahko že maja, junija in julija. Pred pomladanskimi hladnimi nočmi jih zaščitimo s kopreno. Jesenske sadike sadimo ven od junija do začetka julija. Sadimo globoko, do prvih listov, na razdaljo 40-50 cm. Po presajanju sadike približno teden dni redno zalivamo, nato manj. Jesensko zelje pobiramo septembra, oktobra in v začetku novembra.

Zelje je dober sosed za grah, solato in špinačo. Proti bolhaču in kapusovemu belinu zelje zaščitimo s škropljenjem s kaolinom in pokrivanjem z mrežo ali kopreno.

Stebelna zelena

Za sadike jo posejemo od februarja do marca, saj za vzgojo sadik potrebujemo več kot 2 meseca. Posejemo jo v zabojčke. Ko dobi 2 do 3 prave liste, jo prepikiramo v sadilne platoje. Sadike vedno presajamo na isto globino, kot so rasle, ne globlje. Najbolj jim odgovarja 18 do 22 °C. Od aprila do konca maja jih presadimo na gredo. Sadilna razdalja je 25 do 35 cm. Po presaditvi prvih 7 do 10 dni rastline zalivamo, da se dobro ukoreninijo. Pri stebelni zeleni obiramo zunanje liste, srček pustimo, da se vedno znova obraste. Tako imamo lahko pridelek vse do zime.

Zelena se odlično razume z večino drugih rastlin na vrtu. Izogibamo se le mešanih posevkom s korenjem in peteršiljem, saj je z njima v sorodu.

Težave nam lahko povzročajo polži (za njih uporabimo homeopatski pripravek Helix tosta) in uši (uporabimo enega od homeopatskih pripravkov za uši in kaolin).

Pridelek pobiramo od junija do konca septembra. Obtrgavamo le zunanja stebla z listi, saj tako spodbudimo nadaljnjo rast iz sredine navzven.

Čebula

Čebulo vzgajamo iz semena ali iz čebulčka. Slednje (čebulček) je bolj pogosto, saj je pot do pridelka krajša in lažja.

Setev semen daje bolj zdrav pridelek, odpornejše rastline in manj težav z uhajanjem v cvet. Seme posejemo sredi februarja, v vsako sadilno celico po 4 do 7 semen. Za kalitev potrebuje čebula 22 – 26°C, po kalitvi pa približno 4 °C manj. Platoje konec meseca marca prestavimo v zavetno mesto na prostem, nato pa sadike v začetku aprila presadimo na vrt, na razdaljo 20 do 30 cm. Čebule ne pikiramo. Na vrt posadimo ves šopek iz posamezne sadilne celice skupaj.

Vzgoja čebule iz čebulčka je lažja in hitrejša, pa tudi pridelek je nekaj večji. Zato je ta način bolj pogost in priljubljen. Slaba stran tega načina je, da zelo rada uide v cvet. Čebulček posadimo na vrt v začetku aprila. V tla ali zastirko ga potisnemo nekaj centimetrov globoko. Sadimo ga 5 do 10 cm narazen v vrsti, medvrstna razdalja pa je 20 do 25 cm. Drug način sajenja čebulčka je sajenje v skupke: skupaj posadimo 3 do 5 čebulčkov, med posameznimi skupki pa naj bo 30 cm razdalje. Za zgodnejši spomladanski pridelek čebulček posadimo oktobra ali v začetku novembra in ga čez zimo zaščitimo s tuneli ali kopreno.

Iz skupkov spomladi postopoma pobiramo čebulo, na gredici pa puščamo posamezne rastline, da se odebelijo. Čebulo za spravilo poberemo od konca junija do avgusta, ko se listi poležejo in porumenijo. Na dan za korenino in na dan, ki je brez dežja, jo poberemo skupaj z listi posušimo na soncu, nato pa shranimo v primerno klet..

Čebulo sadimo v mešanih zasaditvah s korenčkom. Dobro se razume tudi z drugimi vrstami zelenjave, razen pa s stročnicami in kapusnicami.

Največ težav nam povzroča čebulna muha, ki se pojavi v času cvetenja češenj in višenj. Čebulo zaščitimo s škropljenjem s kaolinom in s pokrivanjem s kopreno ali s sajenjem pod tunele. Zaščitena mora biti do sredine maja.

Tako kot za česen, tudi za čebulo velja, da ima rada okopavanje. Z njim rahljamo zemljo in preprečimo, da bi jo zadušil plevel.

Česen

Jeseni (oktobra ali novembra) ali zgodaj spomladi (februarja ali marca, ko zemlja odmrzne) sadimo stroke direktno na grede. Sadimo nepoškodovane in velike zunanje stroke z glavice.

Sadimo jih 3 do 5 cm globoko, na razdaljo 5 do 10 cm, v vrste, ki so 20 do 30 cm narazen. Česen se odlično razume s korenčkom, solato, zeljem, redkvico, paradižnikom. Le z drugimi čebulnicami in stročnicami ne.

Čas za pobiranje česna je konec junija ali začetek julija. Ko opazimo, da so listi začeli polegati in rumeneti, poležemo vse liste k tlom, počakamo še 10 dni, da enakomerno dozori, in ga poberemo. Pobiramo ga na dan za korenino. Pobranega obesimo na suho in zračno mesto, da se posuši. Za njim posadimo brstični ohrovt, listnati ohrovt, korenček, kolerabico, solato in katerokoli drugo jesensko/zimsko zelenjavo.

Spomladanski česen poškropimo s kaolinom in pokrijemo s kopreno, da ga ne napade česnova muha. Redno ga okopavamo, ker mu je všeč rahla zemlja. Ne mara veliko vlage, nikakor mu ni všeč mokra ali pognojena zemlja.

Korenček

Korenček vedno sejemo direktno na stalno mesto na gredi, ker ne prenese presajanja. Spomladi ga sejemo od konca februarja do aprila, nato pa setve v presledkih ponavljamo vse do konca junija. V kompostno zastirko naredimo jarke, posejemo seme, zagrnemo in pohodimo, da semenu omogočimo boljši stik s kompostom ter uspešnejšo kalitev. Semena kalijo dolgo časa. Setev lahko označimo z istočasnim sejanjem mesečne redkvice, ki korenčku ni konkurenca, dozori pa dosti prej. Lahko pa po sejanju korenček zaščitimo pred plevelom tako, da gredo pokrijemo s kartonom ali z vrečami iz jute.  Takoj po vzniku prvih sejančkov gredo odkrijemo.

Od srede maja do srede junija sejemo korenje za ozimnico, septembra pa korenje za naslednjo pomlad, ki ga lahko poberemo že aprila.

Odlično se razume s čebulo in solato, česnom in porom ter rdečo redkvico. Korenjeva muha leta maja, zato takrat korenje poškropimo s kaolinom in za dodatno zaščito še pokrijemo s kopreno ali tuneli. 

Korenček okopavamo med vrstami. Pred poletnimi setvami zemljo dobro namočimo. V vročem poletju zasejane grede senčimo in redno zalivamo.