Kako določimo idealno mesto za rastlino

(nadaljevanje članka Razseljeni vrt)

Najugodnejši prostor za rastlino lahko določimo tako, kot je to počel Masanobu Fukuoka (1913 – 2008), japonski filozof in kmetovalec. Uporabljal je staro metodo, ki so jo uporabljali že v antiki: semena je zmešal z glino in iz nje oblikoval kroglice, ki jih je jeseni razmetal po zemlji, prepričan, da si bodo rastline same določile najbolj ugoden prostor.

Fukuoka je dobil zamisel o naravnem kmetovanju, ko je bil star približno 25 let. Nenadoma ga je prešinilo, da je narava popolna točno takšna, kot je. Težave nastanejo takrat, ko jo človek poskuša izboljšati in izkoristiti izključno v svoj prid. Ko se je lotil udejanjanja svoje zamisli, najprej ni vedel, kako bi začel. Namesto da bi se vprašal, kaj bi lahko storil, se je raje vprašal, česa morda ne bi več počel oziroma kaj bi lahko opustil. Ko se je nekoč sprehajal mimo polja, na katerem so nekoč sadili riž, potem pa je bilo že nekaj let opuščeno, je opazil, da so med travami in ostalimi rastlinami rasle zdrave in močne sadike riža. Riž je začel sejati jeseni namesto spomladi, tako kot se to dogaja v naravi. Namesto, da bi njive preoral in se tako znebil plevela, je plevel nadzoroval z belo deteljo in zastirko iz ječmenove slame. Takoj, ko je dosegel, da so na poljih dobile majhno prednost njegove rastline, se je v delo narave vmešaval samo, če je bilo to res potrebno oziroma čim manj. 

Za pokrovne rastline je uporabil več kot 20 različnih rastlin in se odločil za belo deteljo, ki je učinkovito preprečila rast plevelu in v tla vnesla dodatni dušik. Zelenjavo je gojil v sadovnjaku s citrusi. Pustil je, da se je narava odločala sama, zato je med drevesa posejal različna semena brez pravega reda. Tako so si rastline lahko same izbrale zanje najbolj ugodno lego in pogoje. S svojo odločitvijo so ga pogosto presenetile. Zelenjavi je pustil, da se je zasejala sama in sčasoma postala čedalje močnejša ter podobna svojim divjim prednikom.

Fukuoka je imel na svojem posestvu različna območja, kar je značilno tudi za permakulturo. V prvem območju je zelenjavni vrt, ki je najbližje hiši. Obdelan je na tradicionalen japonski način. Kuhinjske odpadke vkopljejo v grede, z zelenjavo kolobarijo, kokoši pa se prosto sprehajajo po vrtu. V drugem območju so polja z žitom in ječmenom, ki jih zastirajo s slamo in bogatijo z živo zastirko iz bele detelje. Na ta način je prst vsako leto bolj živa in bogata. Tretje območje predstavlja sadovnjak s citrusi, grmovnicami in visokimi okrasnimi drevesi. Visoka drevesa zadržujejo dušik v prsti in skrbijo, da je prst tudi v globini močna in živa. Tla so pokrita z različnimi rastlinami, zelišči, zelenjavo in belo deteljo. Tudi tukaj se kokoši lahko prosto sprehajajo. Četrto območje so okoliški gozdovi, kjer rastejo  gobe, divja zelišča in zelenjava, kjer se prosto sprehajajo divje živali.

Ko določam, kam bi dala koga, sledim temu, kar že vem o potrebah rastlin, še bolj pa izkušnjam in njihovemu zgledu. Slednji me pogosto preseneti, a se ne ubadam preveč z razumsko logiko – bolj me zanima njihova, rastlinska. Če ustreza njim, pa četudi se meni to ne zdi povsem logično, ubogam in sledim. One že vedo 🙂

Še ena prednost: če imamo npr. paradižnike na različnih mestih bo manj verjetnosti, da bodo vsi zboleli in podlegli bolezni.

Na sliki je paradižnik, ki se je sam zasejal med milijon zvončke. Od vseh, ki sem jih letos imela na vrtu (v dvignjeni gredi) in v visokih gredah pod otroškim balkonom na južni steni hiše, je bil ta najbolj zdrav. Še danes, ko to pišem (23.9.2020), na njem zorijo paradižniki. Sklep je povsem logičen: naslednje leto bo na njegovi bližnji lokaciji, pod nadstreškom na vzhodni strani hiše, v loncih rastlo nekaj njegovih sorodnikov.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo največ dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.