Česen pod sadnim drevjem

Česen in sadno drevje so dobri prijatelji:

• česen odlično uspeva pod sadnim drevjem,
• drevesa, pod katerimi je zasajen česen, so zaščitena pred mišmi in plesnijo.

Bi imeli večni česen?

Si predstavljate, da bi na vrtu imeli česen, ki bi ga posadili le prvo leto, potem pa več desetletij samo še pobirali pridelek? Ne gre za posebno vrsto česna, pač pa le za poseben način pridelave, ki je nastal na osnovi opazovanja narave in potreb rastlin. Česen smo navajeni saditi vsako jesen (do novembra) in/ali pomlad (do konca marca). Večina ljudi ne ve, da ga lahko pridelujemo tudi kot trajnico, kar seveda pomeni veliko manj dela, s pravilnim načinom pa tudi veliko večji pridelek.

Navodila, kako to počnemo, sem našla v članku objavljenem v reviji Organic Gardening iz aprila 1987. V njem je takrat 80-letni Joe Capriotti razložil, kako na neveliki zaplati zemlje vsako leto pridela več kot 100 kg česna, ne da bi ga sadil. Edina težava, na katero je opozoril, je, da pri tem načinu zrastejo zelo velike česnove glavice. Trgovci, ki jim je prodajal svojo zelenjavo, so zato njegov česen le neradi sprejeli v prodajo. Kupci bi se namreč lahko ustrašili, češ – tak česen zagotovo ne more biti povsem naraven.

Navodila Joeja Capriottija za gojenje večnega česna:

• Za pridelavo česna je določil dela vrta, velik 8 x 13 m. Površine, namenjene pridelavi česna, ni preoral že več kot 20 let. Česen tam raste brez posebnega reda. Med česnom so posajene jagode in grmi jagodičevja, vse skupaj pa raste pod manjšim sadnim drevjem.
• Ko postanejo rastline približno 60 cm visoke, naredijo cvetne kobule. Te je treba odščipniti, sicer česen ne bo naredil glavic. Večje rastline naredijo stroke, manjše pa le na videz izginejo, a se bodo ponovno vrnile naslednje leto.
• Avgusta pobere pridelek tako, da največje glavice izruva. Po pobiranju pridelka področje rahlo prerahlja in populi plevel, nato pa vse skupaj dobro zalije. Zaradi zalivanja iz semen vzniknejo mladi pleveli, te pa nato spet populi.
• Septembra je področje na videz pusto in brez življenja. A le na videz – v tleh se skriva česen, ki ga jeseni ni treba spet saditi, saj je že tam.
• Oktobra celo področje s česnom prekrije s 7 do 10 cm debelo plastjo zastirke iz listja sadnih dreves. Zastirka preprečuje plevelu, da bi prerastel gredo s česnom. Preprečila bi tudi vznik česna, vendar ptički (drozgi, taščice itd), ki jih privablja s pomočjo valilnic in virov vode (blizu je naredil več manjših ribnikov), brskajo po listju in iščejo hrano – žuželke, ki živijo pod listjem. Ptički obračajo listje in pri tem odkrijejo česen ravno toliko, da ta lahko požene. Do pomladi večina zastirke razpade in se spremeni v bogat humus. Gnoja česnu ne smemo dodajati – učinek bo ravno obraten od želenega. Z gnojem prst, kjer raste česen, gnojimo le izjemoma, če prst postane preveč izropana. Vendar ga ne vkopljemo, pač pa dobro staranega v tanki plasti (2 do 3 cm) jeseni potresemo po vrhu zemlje.
• Česen ima rad sonce in ni zelo izbirčen pri tem, v kakšni zemlji raste. Nikakor pa ne mara preveč vlage ali vode, ki zastaja v prsti. V takšnih pogojih začne gniti. V prsti, v kateri raste, voda ne sme zastajati. Pomagamo si lahko tako, da ga sadimo na grebene. Zalivanje s škropilnicami mu še zlasti škodi – zato zanj velja: raje manj kot več vode.

Postopka Joeja Capriottija sem se lani lotila tudi v svojem sadovnjaka, v katerem je veliko ptičkov (pozimi jim namestim več krmilnic) in mlaka, v kateri spomladi plavajo žabe, pupki in belouške. Zemlji sem med sajenjem česna dodala še nekaj biooglja – za dodatno hrano mladim česnom na pot in za to, da česen zaščiti pred gnitjem in glivičnimi boleznimi. Česen, ki sem ga posadila novembra lani, sedaj veselo raste.