Kategorija: September

Jesen je čas sajenja česna, čebule, okrasnih čebulic, dreves, grmovnic in vrtnic.

ČESEN

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v QR Zeliščnem aktivatorju, ki ga zaščiti pred glivicami, zbudi kalčke in pospeši ukoreninjenje. Najbolje ga je posaditi na dan za korenino. V jarke pred sajenjem natresemo Biooglje kompleks (za dovolj hranil) ali Kompost z bioogljem za presajanje UNI (če je zemlja zbita).

Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadimo tako, da je zašiljeni vrh obrnjen navzgor, posajen pa naj bo cca 2,5 cm pod površino, 10 cm narazen. Stroke zasujemo z zemljo in pokrijemo z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko. Tako bo zaščiten pred mrazom, pa tudi plevel ga ne bo mogel prerasti.

Če nimamo vrta, ga lahko sadimo v posode. Pomembno je, da ima v njih primerno rodovitno prst in zagotovljeno odvodnjavanje, ker ne prenese moče.

SAJENJE DREVES (velja tudi za grmovnice) 

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer.

Pravilo jesenskega sajenja ne velja za:

• kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
• sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
• vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone) – zanje je pomladansko sajenje (marca) obvezno. Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves
Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako
Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
3. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
4. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (izdelek se imenuje Pospeševalec rasti in vsebuje biooglje, mikorizne glive, alge, in glistino):

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine. Poškodbe hitro saniramo z zalivanjem s homeopatskim pripravkom Calendula.
2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.

VOLUHAR

Voluhar nam lahko uniči ves trud, ki ga imamo z jesenskim sajenjem okrasnih čebulic, dreves in grmovnic. Bogato nastlana zastirka je zanj topel dom, nezaščitene mlade koreninice in čebulice pa božanska hrana. Kdo bi se pritoževal ob takšni ponudbi?

A tudi za voluharja obstaja homeopatsko zdravilo: Arvicolinae. Če lahko najdemo njegove rove, v vsak rov nakapamo po 2 do 5 ml tekočine; če ne, pa tekočino razredčimo (5 ml na 10 l) in s tako pripravljeno raztopino poškropimo okolico rastlin, ki bi jih radi zaščitili pred voluharjem, lahko pa kar cel vrt ali sadovnjak. Mlado drevje lahko dodatno zaščitimo pred voluharjem takole: koreninsko balo ovijemo s kovinsko mrežo, sadilno jamo pa obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, lanolin v njej pa voluharju ne diši preveč.

Zastirka ni niti nova, niti izvirna ideja. Odkar obstajajo, drevesa vsako jesen odvržejo svoje liste, iz katerih nastane naravna zaščitna plast na prsti. Na vrt nam prinese veliko koristi: vlaga v z zastirko zaščiteni prsti je enakomerna in dvakrat višja, poletne visoke temperature so nižje, temperaturna nihanja med dnevom in nočjo pa manjša. Tudi povprečen čas, porabljen za odstranjevanje plevela, je za dve tretjini manjši.

Žal pa nič ni popolno in tudi uporaba zastirke ima svoje pomanjkljivosti. Pri uporabi organskih zastirk moramo paziti na tole:

• ko razpadajo zastirke, ki vsebujejo malo dušika (koščki lesa in žaganje), lahko pride do začasnega pomanjkanja dušika v prsti. Zato je tla, ki jih bomo zastirali s tem materiali, pred tem smiselno zeleno gnojiti z metuljnicami.
• organska zastirka zadržuje vlago, zaradi česar lahko upočasni segrevanje tal spomladi. Spomladi zato zemljo čim bolj odgrnemo okrog trajnic, da pospešimo rast.
• mokra zastirka, ki leži okrog stebel rastlin, lahko povzroči gnitje, zato se zastirka ne sme dotikati rastlin. Med stebli in rastlinami mora biti vsaj 3 cm razdalje.
• zastirka, s katero bi visoko in na debelo obložili grmičevje in drevesa, lahko povzroči gnitje in privlači glodalce (voluharje in miši), da gnezdijo v njej. Razdalja med drevesi oz. grmičevjem in zastirko mora biti vsaj 15 do 30 cm.
• v vlažnih okoljih lahko organska zastirka privabi polže, zato zastirke ne polagamo blizu rastlin, ki jih imajo polži radi.
• organske zastirke so običajno nekoliko kisle, kar je odvisno od vrste zastirke. Kadar sadimo zelenjavo, ki ima raje bazično prst, v zastirko oz. pod njo dodamo nekaj biooglja in s tem izboljšamo njihovo sestavo in učinek.
• kako kakovostna je zastirka, najlažje ugotovimo po njenem vonju: če diši po svežem, organskem materialu, je odlična. Če pa po plesni, kislem, vretju ali gnitju, pa ne.
• debelino zastirke prilagodimo vremenu in letnemu času – več ko je dežja, bolj ko je zemlja mokra in hladna, tanjša in bolj redka mora biti plast zastirke.
• zastirko pogosto preverimo: odgrnemo jo in preverimo, kakšna je prst pod njo in v kakšnem stanju je spodnja plast zastirke.

Zastirka glede na letne čase in mesto zastiranja

Zimsko zastirko ponavadi uporabimo za zaščito olesenelih rastlin, ki smo jih posadili pozno jeseni. Za to zastirko je najprimernejša slama, zdrobljeno listje ali listovka in iglice. Položimo jo pozno jeseni, ko se je zemlja že ohladila, vendar še preden zamrzne.
Poletno zastirko uporabimo po tem, ko se prst spomladi že nekoliko ogreje; običajno sredi pomladi. Njena osnovna naloga je, da ogreje prst, zmanjša rast plevelov in ohrani vlago v prsti.
Zastirko, ki vse leto zastira drevesa in grmičevje, jeseni nekoliko odmaknemo od rastlin, da omogočimo, da se les utrdi.
Zastirko izbiramo tudi glede na to, kje jo bomo uporabili. Za zastiranje gred na vrtu običajno uporabljamo slamo. Za zastiranje grmovnic, jagodičevja in dreves uporabljamo koščke lesa, zdrobljeno lubje in iglice.

Vrste materialov za organske zastirke

Koščki lesa
Na splošno ima taka zastirka visoko razmerje med ogljikom in dušikom. To pomeni, da lahko med njenim razpadanjem začasno pride do pomanjkanje dušika v prsti. Temu se najlažje izognemo tako, da poskrbimo za zadostno količino dušika v prsti z zelenim gnojenjem z metuljnicami. Pomembno je da ta zastirka ni predebela (več kot 5 cm), ker lahko zaduši korenine.

Žaganje
Žaganje je priporočljiva zastirka za borovnice in rododendrone ter druge rastline, ki jim ustreza bolj kisla prst. Ko razpada, doda prsti rahlo kisel pH. Enako kot pri zastiranju s koščki lesa lahko pride pri zastiranju z žaganjem do pomanjkanja dušika v prsti. Zastirko iz žaganja je treba obnoviti vsako sezono, saj hitro razpada.

Slama
Slamo (žitna, ovsena, ržena ali ječmenova) je zastirka z ugodno ceno, ki je ni težko nabaviti. Uporabljamo jo kot zimsko zastirko okoli dreves in grmov in kot poletno zastirko na vrtnih gredah in pod jagodami. Slabosti te zastirke so: je vnetljiva, vsebuje semena, privlači glodalce (najboljša zaščita so domači mački), med razpadanjem vpliva na količino dušika (uporabimo zeleno gnojenje), treba jo je obnavljati, lahko jo odnese veter (pomagamo si s polaganjem palic, ki jo zadržijo). Po drugi strani pa je ta zastirka poceni in učinkovito zadržuje vlago ter preprečuje rast plevelov. Kot zimska zastirka učinkovito ščiti nežne korenine mladih dreves pred zmrzaljo.

Pokošena trava in pleveli
Običajno je do teh materialov za zastirko najlažje priti. Plevele, ki jih populimo, lahko takoj porabimo za zastirko, prav tako pokošeno travo. Medtem, ko se bodo rastline sušile, bodo oddajale vlago prsti. Pri uporabi pokošene trave pazimo, da se zastirka ne sprime. To najlažje preprečimo tako, da jo pomešamo z drugimi vrstami zastirke (npr. pleveli).

Iglice
Zastirka iz iglic je primerna za rastline, ki imajo rade bolj kislo prst. Zastirka iz iglic je lepa na pogled, lepo diši, počasi se razgrajuje in se ne zbije, zato je z njo zelo lahko delati.

Zdrobljeno listje in listovka
Listje lahko zdrobimo s posebnim drobilnikom ali pa kar z navadno kosilnico. Lahko pa listje zberemo na kup in počakamo, da nastane listovka, ki jo prav tako lahko uporabimo za zastirko. Pomembno je, da za zastirko ne uporabljamo celega, torej nezdrobljenega listja. Iz listja lahko na površini prsti nastane neprepustna plast, ki ne prepušča zraka in vode, pod njo pa bo se bodo zaradi pomanjkanja zraka razvili anaerobni procesi. Najbolje je, da listje pustimo, da se že samo nekoliko razgradi, preden ga uporabimo za zastirko. To še posebej velja za nekatere vrste listja (hrast, kostanj) zaradi snovi, ki jih vsebujejo. Med razkrajanjem bo zastirka iz listja prsti dodala humus, dušik in druga hranila, zato je zastirka iz listja odlična za vrt.

Jesen je čas sajenja čebulic, česna in čebulčka, drevja, grmovnic in vrtnic … Ob presajanju se je nemogoče izogniti poškodbam, ki so lahko pogubne za mlado rastlino. S homeopatskima pripravkoma Arnico in Calendulo lahko to nevarnost povsem odpravimo.

Kadar so rastline zaradi različnih vzrokov poškodovane (toča, močan veter, bolezni, škodljivci, transport, presajanje, obrezovanje), jim pomagamo s homeopatskima pripravkoma za poškodbe: Arnico (arnika) in Calendulo (ognjič).

Oba pripravka sta odlična izbira. Preden pa ju uporabimo, je dobro poznati razlike med njima.

Arnica je prva in najboljša izbira ob poškodbah vseh vrst. A pozor: Arnice nikoli ne uporabimo na odprtih ranah! Arnica bi na odprtih ranah povzročila vnetje in zagnojitev. Zato z njo nikoli ne zalivamo presajenih rastlin, saj so njihove korenine zaradi presajanja gotovo poškodovane (lahko jih le poškropimo) in iz istega razloga ne škropimo obrezanih rastlin (pač pa jih zalijemo).

Za razliko od Arnice s Calendulo smemo škropiti po odprtih ranah. Kadar je rastlina hkrati obrezana in presajena, ne smemo uporabiti Arnice – saj ima rastlina poškodovane korenine in veje, na odprte rane pa Arnice ne smemo dodajati. Za obrezane in hkrati presajene rastline uporabimo Calendulo.

Arnica

Arnica je pravi pripravek za prvo pomoč pri poškodbah, ne glede na to, kaj jih je povzročilo: škodljivci (npr. bolhači), bolezni (npr. listna luknjičavost), obrezovanje, presajanje, vremenski vplivi (toča, močan veter) ali ko sami, naši otroci ali domače živali hote ali nehote poškodujemo rastlino.

Kdaj jo najpogosteje uporabimo:

• poškodbe zaradi toče (zalijemo)
• solzeče se rane po obrezovanju (zalijemo)
• gnitje cepljenk
• tumorji na starih ranah, zaradi nepravilnega obrezovanja
• rakavo tkivo, nastalo zaradi poškodb

Calendula

Ognjič je čudežni deček vrta, ko govorimo o rastlinah, ki se podpirajo med sabo. Na vrt prinese toliko dobrega, da bi ga bilo najbolje nasaditi kar povsod.

Ognjič proizvaja kemične snovi, ki delujejo kot pesticidi. Sprošča jih skozi korenine. V zemlji delujejo še leta po tem, ko ognjiča že nikjer več ni. Pomaga rastlinam v proizvodnji feromonov in tvorjenju plodov. Za ognjič je značilno, da vrača zdravje. V tem ga lahko ob bok postavimo h kamilici, ki ima enake učinke.

Kar je Arnica za poškodbe, je ognjič za odprte rane. Arnico ob odprtih ranah uporabljamo le zelo previdno. Nikoli je ne škropimo po njih; če že, z njo poškodovano rastlino le zalijemo. Za rastline s potrganimi ali porezanimi koreninami in koreninicami je bolje izbrati Calendulo.

Arnica draži, medtem ko Calendula pomirja. Calendula zmanjšuje vnetne procese, zmanjšuje izgubo tekočin in pomirja razdraženo tkivo. Calendula razkužuje in obnavlja vitalnost poškodovanih delov organizma. Preprečuje okužbe, ki bi v organizem vstopile skozi poškodovane dele in nevarnost okužbe od znotraj, zaradi v organizmu že prisotnih virusov. Takšno vrsto poškodb povzročajo nematode, zoper katere se je Calendula izkazala za zelo učinkovito.

Calendula je primerna vedno, ko sta ovoj ali skorja rastline poškodovana ali počena. Uporabimo jo tudi v teh primerih:

• presajanje
• obrezovanje
• neurja
• mehanske poškodbe
• špargljev hrošč ali lisasta beluševka
• nematode