Posted on

Razmnoževanje fige s potaknjenci

JESEN JE ČAS ZA POTAKNJENCE

Od sredine jeseni do zgodnje zime vzgajamo nove rastline iz potaknjencev delno olesenelih in olesenelih poganjkov istega leta.

Tako lahko sami vzgojimo sadike forzicije, bezga, hortenzije, lovorikovca, oleandra, paciprese, kosteničevja, medvejke, brogovite, panešpljice, rožmarina, sivke … in seveda tudi mlada figova drevesca.

Za razmnoževanje izberemo zdrave in močne letošnje poganjke. Odrežemo jih tam, kjer se stika rast prejšnjega in tekočega leta. Poganjke razrežemo na 15 cm dolge kose. Režemo poševno, tik nad brstom. Izberemo tiste, ki so debeli kot svinčnik. Vse liste na spodnjih dveh tretjinah potaknjencev odstranimo, da ne gnijejo pri figi odstranimo vse). Velike liste prirežemo na polovico. Režemo jih z ostrim in čistim rezilom, da se rana čim lažje zaceli. Za hitrejše ukoreninjenje lahko odstranimo lubje v dolžini cca 2 cm na eni strani potaknjenca.

V sadilno jamico ali jarek nasujemo majhno pest z mikroorganizmi obogatenega biooglja (količina zadošča za en potaknjenec), da preprečimo infekcije in pospešimo ukoreninjanje. Potaknjence posadimo približno do polovice dolžine. Sadimo jih v zatišni del vrta z dobro odcedno prstjo ali v posodo, ki jo postavimo v zavetni del balkona ali terase. Nujno je dobro odvodnjavanje. V jarek in na dno lončka nasujemo pesek. Sama sadike raje vzgajam “meni na očeh” – torej na terasi. Na mraz občutljive potaknjence (npr. bršljanke) posadimo v lončke in shranimo v svetli kleti. Ker je figa prezimno trdno drevo, jo lahko postavimo ven.

Posajene potaknjence dobro zalijemo. Med ukoreninjanjem jih zalivamo redko in varčno, zgolj kadar je suša in le toliko, da se zemlja ne izsuši povsem. Pred mrazom jih zaščitimo s pokrovom iz polivinila. Ker je bolje, da se polivinil ne dotika vrhov potaknjencev, polivinil podpremo z loki iz šib, ki jih zataknemo v posodo s potaknjenci.

FIGA

Spada med primorske rastline. Na mraz odporna figa je listopadno drevo z velikimi dekorativnimi listi, s katerega v juliju in avgustu pobiramo velike sladke plodove vijolične barve.

Nega in oskrba

Figo sadimo marca ali aprila v humusna, srednje težka in dobro odcedna tla. Dobro bo rasla in imela plodove tudi v bolj hladnih področjih, saj prenese temperature celo do -20 °C. Seveda pa ji moramo najti primerno rastišče, ki naj bo sončno in v zavetrni legi, na južni ali zahodni strani. Primerna je tudi za sajenje v velike lonce, ki jih postavimo na sončno teraso ali balkon. Figo sadimo marca ali aprila v humusna, srednje težka in dobro odcedna tla. Prvi pridelek bomo pobirali po treh do štirih letih.

Razmnoževanje

Razmnožujemo jo s potaknjenci.

Obrezovanje fige

Figa ali smokva je drevo, ki ga je treba redno obrezovati, če ne želimo, da postane previsoko in preobsežno. Obrezovanje je dokaj enostavno. Med delom moramo nositi zaščitne rokavice, saj bo iz ran izhajal bel sok, ki deluje dražilno na kožo.

Fige obrezujemo pozno pozimi ali zgodaj spomladi (februarja in marca), preden odženejo. Veje odstranjujemo približno 5 cm nad osnovo.

Prvo leto, ko drevo posadimo, porežemo veje za približno polovico. S tem spodbudimo boljše ukoreninjenje, tvorbo novih vej in bolj gosto krošnjo ter posledično kasneje večji pridelek.

Naslednje leto po posaditvi izberemo 4 do 6 vej, na katerih se bodo razvijale fige. Druge veje porežemo.

Pri starejših drevesih vsako leto odstranjujemo vse veje, ki ne izraščajo iz izbranih vej. Na izbranih vejah odstranjujemo tiste veje, ki izraščajo pod kotom, ki je manjši od 45 stopinj. Tako preprečimo razvoj vej, ki bi bile preblizu debla in drugih vej, kar bi vodilo v manjši pridelek. Redno krajšamo glavne veje za 1/3 ali 1/4 dolžine. Poleti lahko odstranjujemo nove zelene poganjke na dolžini, da ostane 5 do 6 listov.

Če se drevo preveč razraste, ga pomladimo s temeljitim obrezovanjem preko dveh do treh let.

Posted on

Nasvet iz leta 1934: “Ajda odžene ogrce majskega hrošča.”

V zborniku Sadjar in vrtnar iz leta 1934 lahko na strani 29 preberemo tale zapis:

Ajda sredstvo zoper ogrce
“V nemški reviji “Kosmos” beremo, da se je po mnogoletnih skušnjah izkazala ajda za izvrstno sredstvo zoper ogerce. Dognali so, da ajdovih korenin ogerci ne marajo in da na zemljišču, posejanem z ajdo, med katero ni drugih rastlin, poginejo od lakote vsi ogerci, ki so v zemlji. Na Poljskem uporabljajo to sredstvo, da ogercev očistijo večje ploskve, preden jih pogozdijo. Drevesničarjem bi utegnila ta skušnja posebno prav priti, da bi očistili zemljišča, ki jih namerajajo drugo leto zasaditi z divjaki. V že obsoječe nasade pa bi ne kazalo sejati ajde, ker bi s tem prisilili ogerce, da bi še huje pritisnili na sadno drevje.”

Ker je ajda tudi odlična rastlina za zeleno gnojenje, vam priporočam, da jo posejete povsod tam, kjer sumite na težave z ogrci, pa tudi povsod tam, kjer si želite izboljšati kakovost svoje zemlje (za zeleno gnojenje). Da se rešimo ogrcev majskega hrošča, uporabimo tudi homeopatski pripravek Bacillus thuringiensis, po njem pa še Siliceo (za krepitev rastlinskega tkiva). Vsi tisti, ki ne želijo ali ne morejo posejati ajde, pa lahko uporabijo homeopatski pripravek Fagopyrum (ajda). Rastline, ki bodo zalite s tem pripravkom, bodo imele energijo ajde, ki ogrcem ne prija.

Kakšno škodo povzročijo ogrci, ličinke majskega hrošča?

Ličinke majskega hrošča živijo v tleh in uničujejo korenine rastlin. Na vrtovih, tratah, pašnikih in v drevesnicah naredijo ogromno škodo. Rastline začnejo naglo propadati, na trati se pojavijo velike zaplate orumenelih bilk, ki nato povsem propadejo.

Kako prepoznamo ogrca – ličinko majskega hrošča?

Ličinko majskega hrošča lahko hitro zamenjamo za zelo podobno ličinko zlate minice. Slednja je v vrtu škodljiva le, če se preveč namnoži, v kompostnem kupu pa je celo zelo koristna. Ličinka majskega hrošča ima izrazito dolge, takoj opazne nožice. Njeno telo je vitko, zadek pa odebeljen. Nima dlačic in je povsem gladka. Najdemo jo v tleh, v trati in visokih gredah, koritih in loncih. V kompostnih kupih jo za razliko od ličinke zlate minice najdemo le pozimi, ko tam prezimuje.

Posted on

Je zemlja utrujena, zbita? Rešitev je: jesensko zeleno gnojenje z dodatkom Biooglja AZ.

Facelija

 Od vrtnarjev, ki so se odločili, da ne bodo več uporabljali umetnih gnojil, poznajo pa tudi slabosti živalskega gnoja, velikokrat dobim tole vprašanje: “Kako naj ohranim zemljo rodovitno in rahlo, če pa nimam dovolj domačega komposta?”

Odgovor je preprost: (jeseni) posejte rastline za zeleno gnojenje, v zemljo dodajte še Biooglje-aktivator zemlje (250 g do 1 kg/m2).

Še tako zbito in utrujeno zemljo lahko obnovimo z obogatenim bioogljem in zelenim gnojenjem. Do naslednje pomladi si bo zemlja odpočila, se okrepila in z veseljem sprejela novo seme in sadike.

Najkasneje jeseni lahko povsod po vrtu, še zlasti pa tam, kjer je prst slaba, zbita in nerodovitna, posejete rastline za zeleno gnojenje. Le-te zemljo hitro prekrijejo in jo zavarujejo pred negativnimi vremenskimi vplivi. S svojimi koreninami prodirajo v spodnje plasti tal in prinesejo na površje izprane hranilne snovi, rahljajo in zračijo tla, izboljšujejo strukturo tal ter jih bogatijo s humusom. Na gredah jih pustimo, dokler ne bomo potrebovali prostora za novo setev in sajenje. Potem jih požanjemo, zdrobimo in vkopljemo v zemljo.

Ajda, bela gorjušica, oljna redkev, modra facelija in sladka lupina čez zimo propadejo. V tla jih lahko vdelamo že zgodaj spomladi. Prezimna žita, prezimne križnice in metuljnice pa prezimijo, zato jih lahko spomladi na vrtu pustimo še nekaj časa, odstranimo pa takrat, ko bomo potrebovali prostor.

Vsakoletno zeleno gnojenje ni vedno mogoče, saj včasih katera rastlina raste predolgo v jesenski čas, da bi lahko tam posejali rastline za zeleno gnojenje, ki bi še pred prihodom zime naredile dovolj listne mase. Dobro pa je, da je vsak del vrta zeleno pognojen vsaj enkrat v dveh letih.

NAVODILA ZA OBNAVLJANJE ZEMLJE: ZELENO GNOJENJE + BIOOGLJE-AKTIVATOR ZEMLJE

Kaj moramo vedeti pri izboru rastlin za zeleno gnojenje:

  • upoštevati moramo kolobar: tam, kjer bomo posejali oljno redkev, oljno ogrščico in oljno repico, ne smemo kasneje saditi križnic (zelja, ohrovta, brokolija, cvetače, kolerabe, rukole, redkve in repe), ker so z njo v bližnjem sorodstvu.
  • za zeleno gnojenje poleg križnic in facelije uporabljamo še: ajdo, hitro rastoča prezimna žita, lucerno in druge detelje, špinačo, prezimne listnate solate in radiče. Spomladi jih vkopljemo v zemljo.
  • za zeleno gnojenje so najmanj primerne detelje, ki v nekaj mesecih ne naredijo dovolj listne mase.
  • zgodaj jeseni lahko sejemo facelijo in ajdo, ki pred zimo sicer ne bosta zacveteli, bosta pa naredili dovolj listne mase. Pustimo ju, da pozimi pod snegom poležeta in vrt zaščitita kot zastirka.
  • oljno redkev, oljno ogrščico in oljno repico lahko sejemo še pozno v jesen, vse so prezimno trdne in pred pomladjo ob prvi otoplitvi spet poženejo.
  • tudi križnice lahko sejemo pozno jeseni, saj kalijo pri precej nizkih temperaturah in rastejo tudi pri treh, petih ali sedmih stopinjah Celzija. Na manjših površinah lahko takoj po setvi dvignemo temperaturo tal s prekritjem s kopreno – po njo se bo zemlja ogrela za dve do tri stopinje, zaradi česar bo setev veliko uspešnejša.

Kako pripravimo tla

  • tla za setev rastlin za zeleno gnojenje le malo obdelamo; dovolj je, da jih prerahljamo z vilami s širokimi rogi.

Kaj naredimo z ostanki vrtnin, ki so še na gredicah

  • ostanke vrtnin, ki smo jih imeli na gredah, lahko uporabimo za zastirko ali jih vdelamo v tla, a le, če so zdrave. Pa tudi sicer jih je bolje odstraniti, posušiti na soncu, nasekati ali zdrobiti v drobilniku in skompostirati.

Navodila za setev rastlin za zeleno gnojenje z dodajanjem obogatenega biooglja

  • seme rastlin za zeleno gnojenje premešamo z izbrano količino Biooglja-aktivatorja zemlje. Potrebna količina semen je navedena na pakiranju semen. Z gredic odstranimo ostanke rastlin in zemljo zrahljamo. Tla enakomerno posujemo s pripravljeno mešanico semen in biooglja, ki jo nato rahlo vkopljemo v tla. Dobro zalijemo. Tla zastremo s kopreno ali pokrijemo z zelo redko zastirko. Do pomladi bo zastirka razpadla, kopreno pa po vzklitju rastlin odstranimo.

Kaj naredimo spomladi

  • spomladi nadzemne dele rastlin za zeleno gnojenje, bodisi zelene ali čez zimo pomrznjene, vdelamo v tla. Še prej jih je priporočljivo porezati in zdrobiti ali nasekati, saj jih bomo sicer pri prekopavanju težko prekrili z zemljo, pa tudi hitreje bodo razpadle. Vkopljemo jih 10 do 15 cm globoko. Uporabimo prekopalne vile in lopato, na velikih površinah lahko tudi frezo. Pozimi zaradi mraza skoraj ni preperevanja, a se hitro začne spomladi, ko se temperature dvignejo nad 6 °C. Običajno se to zgodi že marca.

Kakšen bo učinek na vrtu

  • Pomembno je, da vrt ne ostane prazen, zemlja ne sme biti gola. Prst na golih gredah, ki so izpostavljene padavinam, mrazu, vročini in vetru, pospešeno propada. Lahko jo zasadimo z jesenskimi in prezimnimi posevki, zastremo z zastirko, še najboljši način za nahranjenje in zaščito zemlje – tudi za vse, ki nimate dovolj snovi za pripravo zastirke in domačega komposta – pa je zeleno gnojenje v kombinaciji z Bioogljem-aktivatorjem zemlje.
  • Rastline za zeleno gnojenje varujejo prst, jo rahljajo s koreninami in nahranijo z zeleni deli, ki jih kasneje zakopljemo v tla. Zelena masa, ki jo plitvo vdelamo v tla, je vir organskih snovi oz. humusa v tleh. Z obogatenim bioogljem vnesemo mikroorganizme v tla, jim izboljšamo strukturo, uravnamo pH vrednost tal in povečamo sposobnost ohranjanja vlage. Tak način gnojenja je veliko boljši kot gnojenje s hlevskim gnojem, da niti ne omenjamo mineralnih gnojil.
  • Vsebino posedlih visokih gred obnovimo z Eko Kompostom Sonnenerde. Splača se kupiti večje pakiranje, Big Bag Eko Komposta Sonnenerde (vsebina je 1 m3, težak je cca 1 tono).
  • s to metodo boste nahranili svojo prst, popravili morebitne letošnje napake, izboljšali strukturo zemlje, dvignili rodovitnost in hkrati poskrbeli za zaščito zemlje pred zimo. Toliko prednosti! Boste poskusili? Več informacij o Biooglju-aktivatorju zemlje dobite TUKAJ.
Posted on

Kaj delamo na vrtu jeseni

Posadimo sadike zimske solate, mehkolistne in krhkolistne sorte. Jedli jih bomo naslednje leto, spomladi. Sadike lahko sadimo do druge polovice oktobra. Sadike zimske solate pred mrazom zaščitimo s kopreno. Še bolje je, če jim postavimo tunele, ki jih ob lepem sončnem vremenu odpremo, da se gredice lahko prezračijo.

Motovilec

Za zimsko in zgodnje spomladansko pobiranje posejemo motovilec. Tudi tega zaščitimo s kopreno. Sejemo ga v vrstice z 20 cm razdaljo, kar povprek, ali pa v gnezda. V vsakem gnezdu je po nekaj semen, razdalja med gnezdi pa naj bo oprav tako 20 cm. Tako motovilec zraste v majhnih skupinicah in ga je lažje in hitreje nabirati. Zastirke med motovilec ne dajemo, saj nam bo otežila nabiranje in čiščenje.

Še zadnjič lahko posejemo rastline, ki jih preko sezone sejemo v dvotedenskih intervalih, da si zagotovimo vedno sveže mlade liste: rukolo, krešo (tokrat zimsko) in špinačo, ki vse rastejo zelo hitro. Vse tri so rastline hladnejšega obdobja. Zaščitimo jih s tuneli. Režemo jih še v pozno jesen, rukolo in zimsko krešo pa lahko celo vso zimo; spomladi bodo rastline iz koreninic v tleh ponovno odgnale.

Rukolo sejemo podobno kot motovilec, torej povprek, v vrste ali v kupčke. Že čez mesec in pol bo godna za rezanje. Režemo jo lahko še pozno v jesen. Odporna je na nizke temperature, zato bodo korenine zimo preživele na gredah, spomladi pa ponovno odgnale. Poznamo divjo rukolo ali tankolistni dvoredec (Diplotaxis tenuifolija) in vrtno rukolo (Eruca coltivata).  Če imate rastlinjak, ju lahko sejete preko celega leta.

Tudi zimska kreša, ki se od vrtne razlikuje po velikih in širokih listih, dobro prenaša mraz. Zaščiteno s tunelom lahko režemo ali obiramo liste preko cele zime.

Špinača je odlična za jesensko gojenje, saj ima raje nižje temperature in več vlage. Pobiramo jo lahko vse do novembra, oziroma do prvih zmrzali. Prezimila bo na gredah, spomladi, ko se bo otoplilo, pa ponovno odgnala. Pred začetkom poletja jo poberemo, saj bo drugače hitro pognala v cvet.

Za naslednjo pomlad že sedaj posejemo kitajsko listno zelenjavo, ki dobro prenaša mraz (Mizuna, Pak Choi, Red Giant, Tatsoi in Grϋn im Schnee). Režemo lahko mlade liste, ali pa jih mesec po setvi presadimo, da rastline razvijejo večje rozete. Pobiramo jih preko cele zime.

Posadimo lahko sadike zimskega pora in kitajskega kapusa. Pridelek bomo pobirali od novembra do konca zime.

Stoletno čebulo oktobra presadimo v šopih po 5 rastlin skupaj. Od septembra do novembra sadimo čebulček Radar in Majski srebrnjak, ki dobro prenašata mraz. Maja se bomo lahko posladkali z mlado čebulo.

Tik pred zmrzaljo in/ali prvim snegom posadimo česen. Jeseni posajen česen je vedno lepši in debelejši od pomladanskega. Izberemo lepe in močne stroke, z nepoškodovano ovojnico, ki jih posadimo 2 do 3 cm globoko, med njimi pa naj bo 10 cm razmika. Jesenski česen bo dozorel istočasno s česnom, ki ga sadimo spomladi, vendar bo okusnejši in večji.

Vrta ne gnojim z živalskim gnojem, še posebej ne jeseni. Vsem rastlinam v sadilne jamice in jarke nasujem prgišče z mikroorganizmi obogatenega biooglja. Na ta način jih zaščitim pred okužbami in hkrati oskrbim s popotnico potrebnih hranil.

Posted on

Čas za jesenske potaknjence

Od sredine jeseni do zgodnje zime vzgajamo nove rastline iz potaknjencev delno olesenelih in olesenih poganjkov istega leta.

Tako lahko sami vzgojimo sadike forzicije, bezga, hortenzije, lovorikovca, oleandra, paciprese, kosteničevja, medvejke, brogovite, panešpljice, rožmarina, sivke …

Za razmnoževanje izberemo zdrave in močne letošnje poganjke. Ti še niso imeli cveta. Odrežemo jih tam, kjer se stika rast prejšnjega in tekočega leta. Poganjke razrežemo v 15 cm dolge kose. Režemo tik nad brstom. Izberemo tiste, ki so debeli kot svinčnik. Vse liste na spodnjih dveh tretjinah potaknjencev odstranimo, da ne gnijejo. Velike liste prirežemo na polovico. Režemo jih z ostrim in čistim rezilom, da se rana čim lažje zaceli. Za hitrejše ukoreninjenje lahko odstranimo lubje v dolžini cca 2 cm na eni strani potaknjenca.

V sadilno jamico ali jarek nasujemo majhno pest z mikroorganizmi obogatenega biooglja (količina zadošča za en potaknjenec), da preprečimo infekcije in pospešimo ukoreninjanje. Potaknjence posadimo postrani približno do polovice dolžine. Sadimo jih v zatišni del vrta z dobro odcedno prstjo ali v lonček, ki ga postavimo v zavetni del balkona ali terase. Nujno je dobro odvodnjavanje. V jarek in na dno lončka nasujemo pesek. Sama sadike raje vzgajam “meni na očeh” – torej na terasi. Na mraz občutljive potaknjence (npr. bršljanke) posadimo v lončke in shranimo v svetli kleti.

Posajene potaknjence dobro zalijemo. Med ukoreninjanjem jih zalivamo redko in varčno, zgolj kadar je suša in le toliko, da se zemlja ne izsuši povsem.

Priporočeni izdelek: Biooglje – aktivator zemlje

Posted on

Jesenska skrb za rodoviten vrt naslednjega leta

Proti koncu sezone postaja vrtna prst čedalje bolj utrujena in izčrpana (kar dejansko pomeni, da umira). Hranilne snovi iz prsti so za svoj razvoj porabile rastline, medtem pa je prst spiral dež, jo bičal veter in peklo močno sonce. Ko smo pridelek obrali, pobrali in izpulili, smo skupaj z njim z vrta odnesli tudi vitalne snovi, ki ga je prejel iz prsti. Brez njih pa prst ne more podariti novega življenja. Dodaten dejavnik, ki močno poslabša stanje prsti, so čedalje bolj skrajne vremenske razmere.

Da bo vrtna zemlja vsako leto rodovitna, močna in zdrava, ji redno dodajamo kompost iz rastlinskih virov in obogateno biooglje. Komposta iz živalskega gnoja ne dodajamo vsako leto. Če že, je dovolj vsakih nekaj let.

Ne hranite rastlin, nahranite prst!

Vse, kar na vrtu vidimo zrasti, je zrcalni odsev vsega tistega, česar ne moremo videti s prostim očesom: življenja in vitalnih snovi v prsti pod našimi nogami. Zato je hranjenje rastlin z gnojili tekma na kratke razdalje – če želimo dolgoročen uspeh, moramo nahraniti prst.

Umetna gnojila?

Ko govorimo o tem, da je nujno nahraniti vrt, imamo v mislih to, da v prst dodamo naravna hranila organskega izvora z dolgotrajnim delovanjem. Učinek sintetičnih gnojil je kratkotrajen in enostranski. Umetna gnojila ne izboljšajo strukture vrtne prsti in večina se jih spere v globlje plasti. Učinek umetnih gnojil na vrtno prst lahko primerjamo z učinkom hitre prehrane na človeško telo. Sprva nam godi, okus se nam zdi dober, za kratek čas nas potolažijo in nam potešijo lakoto – na dolgi rok pa je hitra prehrana enako pogubna za naše zdravje, kot so umetna gnojila za zdravje prsti.

Obstajajo trije načini, kako nahranimo in trajno izboljšamo vrtno zemljo:
Rastlinski kompost, Obogateno biooglje in Zeleno gnojenje

Rastlinski kompost
Ne glede na to, ali ga pripravimo sami, ali ga kupimo že pripravljenega, je kompost odličen način za izboljšanje prsti. Kompost je za zemljo to, kar je zdrava prehrana za človeško telo. Zemlji doda različne organske snovi, ki so temelj življenja, mikroorganizme in hranila in jo tako vitalizira in nahrani. Druga prednost komposta je v tem, da z njim koristno porabimo vrtni zeleni odpad, plevele, ostanke pri obrezovanju in košnji trave in kuhinjske odpadke. Pozorni pa moramo biti na dejstvo, da se lahko njegova hranilnost zelo spreminja, ker je odvisna od tega, iz katerih snovi je pripravljen. Kadar je prst na vrtu ob koncu poletja precej osiromašena, je smiselno poleg domačega komposta dodati še kakovosten ekološki kompost in obogateno biooglje. Za razliko od živalskega gnoja lahko zrel rastlinski kompost dodamo v prst kadarkoli, ne le jeseni. Plitko ga vkopljemo v tla, lahko pa ga tudi posujemo po površini prsti. Smiselno je, da ga zaščitimo z zastirko, ker s tem zaščitimo njegove prebivalce (od najmanjših, mikroorganizmov, do večjih, npr. deževnikov). Če letos še niste pridelali dovolj svojega komposta, uporabite kupljenega. Kompost v prst dodate tako, da zmešate 1 del komposta s 3 deli prsti, ali pa da ga potresete po gredah v debelini 2 do 5 cm.

Biooglje, obogateno z mikroorganizmi in dodanimi minerali
Velika prednost biooglja je, da v prsti vsaj naslednjih 50 let, lahko pa do 1000 let. Poleg tega zadržuje vlago, zato je potrebno vrt manj zalivati,  spremeni strukturo peščene in glinene prst v rodovitno in humusno prst, zagotavlja varen dom koristnim mikroorganizmom, vzpodbuja razvoj mikorize in privablja deževnike, nevtralizira učinek kislega dežja, nase veže težke kovine in tako poveča varnost prsti ter zelenjave, ki zraste v njej.

Biooglje nastane ob dehidraciji biomase pri visokih temperaturah in ob odsotnosti kisika v postopku, imenovanem piroliza. V osnovi je biooglje porozna kepa ogljika, ki jo je treba, da bomo dosegli to, kar bi radi (povečano rodovitnost, manjše izhlapevanje in večjo stabilnost), najprej “aktivirati”, kar pomeni, da biooglje naselimo s koristnimi mikroorganizmi. V t.im. obogatenem biooglju (Biooglje – aktivator zemlje) so ti že naseljeni. Biooglje si lahko predstavljamo kot gobi podobno strukturo z milijoni majhnih prostorčkov, ki takoj, ko se pokaže priložnost, iz okolice vsrkajo vse razpoložljive dobrote (= hranilne snovi) in vlago. Biooglje ni gnojilo, pač pa v prsti deluje kot sprožilec življenja. Biooglje se napolni s hranili in vlago, v njegovih porah pa se v ugodnem okolju naselijo in nato z veseljem množijo glive in mikroorganizmi, pomembni za živost tal. Tudi v mikrosvetu se tako kot v makrosvetu organizmi ločijo na plenilce in na plen. Med plenom so številni zelo koristni, in tem prostorčki, v katere se lahko zatečejo, pridejo zelo prav. In ko takšno, napolnjeno biooglje dodamo zemlji, jo s tem obogatimo. Od tu torej izvira povečana rodovitnost prsti, ki smo ji dodali obogateno biooglje.

Zeleno gnojenje ali zeleni podor so rastline, ki jih posejemo z namenom, da nam bodo obogatile tla (lahko pa jih ob tem seveda nekaj tudi pojemo). Z njimi tla razrahljamo, jih obogatimo z organsko snovjo in dušikom ter zaščitimo pred vremenom. Tla lažje ohranjajo vlažnost, hranilne snovi pa so rastlinam lažje dostopne. Z zelenim gnojenjem tudi preprečimo, da bi se na praznih gredah razrastel plevel.

Z zelenim gnojenjem ustvarimo rastlinski kompost neposredno tam, kjer ga najbolj potrebujemo – na vrtnih gredah. Posejane rastline tla razrahljajo in jih obogatimo z organsko snovjo in dušikom. Tla lažje ohranjajo vlažnost, hranilne snovi pa so rastlinam lažje dostopne. Z zelenim gnojenjem tudi preprečimo, da bi se na praznih gredah razrastel plevel.

Ko rastline za zeleno gnojenje zrastejo, vsekakor pa še preden gredo v cvet, jih vdelamo v zemljo, kjer počasi propadejo. Lahko jih tudi porežemo ali pokosimo. Pokošene dele odložimo na kompost ali jih porabimo za zastirko. Gredo zrahljamo približno 10 cm globoko. Moteče večje koreninske sisteme izpulimo in odložimo na tla. V tla dodamo še domači ali kupljeni kompost in posadimo ali posejemo izbrano zelenjavo. 

Na gredo lahko takoj posejemo ali posadimo novo kulturo. Zelenega gnojenja ne izvajamo le jeseni, ob koncu visoke rastne sezone, lahko tudi kadarkoli med njo. Zeleno lahko vrt pognojimo med dvema kulturama, kadar vemo, da bo greda nekaj tednov prazna, enako kot po koncu pridelave, konec poletja ali ob začetku zime. 

Izbiramo med takimi, ki čez zimo propadejo in jih vdelamo v tla že zgodaj spomladi. Rastlin, primernih za zeleno gnojenje, je zelo veliko: rastline iz družine križnic, rž, grah, volčji bob,  bob, lucerna, deteljo, oljna repica, ogrščica, ajda, špinača, sončnice, ognjič, motovilec, gorčica. Prezimna žita, prezimne križnice in metuljnice prezimijo, spomladi jih lahko pustimo na vrtu še nekaj časa. Tako so predposevek zelenjadnicam, ki pridejo na gredo za njimi poleti in jeseni. Vmes jih požanjemo.

Aktualen septembrski nasvet: sedaj je idealen čas za setev špinače. Posejte jo po vsem vrtu. Do pomladi jo boste pojedli bodisi vi, bodisi vaš vrt :).

Priporočeni izdelki:

Posted on

Kako določimo idealno mesto za rastlino

(nadaljevanje članka Razseljeni vrt)

Najugodnejši prostor za rastlino lahko določimo tako, kot je to počel Masanobu Fukuoka (1913 – 2008), japonski filozof in kmetovalec. Uporabljal je staro metodo, ki so jo uporabljali že v antiki: semena je zmešal z glino in iz nje oblikoval kroglice, ki jih je jeseni razmetal po zemlji, prepričan, da si bodo rastline same določile najbolj ugoden prostor.

Fukuoka je dobil zamisel o naravnem kmetovanju, ko je bil star približno 25 let. Nenadoma ga je prešinilo, da je narava popolna točno takšna, kot je. Težave nastanejo takrat, ko jo človek poskuša izboljšati in izkoristiti izključno v svoj prid. Ko se je lotil udejanjanja svoje zamisli, najprej ni vedel, kako bi začel. Namesto da bi se vprašal, kaj bi lahko storil, se je raje vprašal, česa morda ne bi več počel oziroma kaj bi lahko opustil. Ko se je nekoč sprehajal mimo polja, na katerem so nekoč sadili riž, potem pa je bilo že nekaj let opuščeno, je opazil, da so med travami in ostalimi rastlinami rasle zdrave in močne sadike riža. Riž je začel sejati jeseni namesto spomladi, tako kot se to dogaja v naravi. Namesto, da bi njive preoral in se tako znebil plevela, je plevel nadzoroval z belo deteljo in zastirko iz ječmenove slame. Takoj, ko je dosegel, da so na poljih dobile majhno prednost njegove rastline, se je v delo narave vmešaval samo, če je bilo to res potrebno oziroma čim manj. 

Za pokrovne rastline je uporabil več kot 20 različnih rastlin in se odločil za belo deteljo, ki je učinkovito preprečila rast plevelu in v tla vnesla dodatni dušik. Zelenjavo je gojil v sadovnjaku s citrusi. Pustil je, da se je narava odločala sama, zato je med drevesa posejal različna semena brez pravega reda. Tako so si rastline lahko same izbrale zanje najbolj ugodno lego in pogoje. S svojo odločitvijo so ga pogosto presenetile. Zelenjavi je pustil, da se je zasejala sama in sčasoma postala čedalje močnejša ter podobna svojim divjim prednikom.

Fukuoka je imel na svojem posestvu različna območja, kar je značilno tudi za permakulturo. V prvem območju je zelenjavni vrt, ki je najbližje hiši. Obdelan je na tradicionalen japonski način. Kuhinjske odpadke vkopljejo v grede, z zelenjavo kolobarijo, kokoši pa se prosto sprehajajo po vrtu. V drugem območju so polja z žitom in ječmenom, ki jih zastirajo s slamo in bogatijo z živo zastirko iz bele detelje. Na ta način je prst vsako leto bolj živa in bogata. Tretje območje predstavlja sadovnjak s citrusi, grmovnicami in visokimi okrasnimi drevesi. Visoka drevesa zadržujejo dušik v prsti in skrbijo, da je prst tudi v globini močna in živa. Tla so pokrita z različnimi rastlinami, zelišči, zelenjavo in belo deteljo. Tudi tukaj se kokoši lahko prosto sprehajajo. Četrto območje so okoliški gozdovi, kjer rastejo  gobe, divja zelišča in zelenjava, kjer se prosto sprehajajo divje živali.

Ko določam, kam bi dala koga, sledim temu, kar že vem o potrebah rastlin, še bolj pa izkušnjam in njihovemu zgledu. Slednji me pogosto preseneti, a se ne ubadam preveč z razumsko logiko – bolj me zanima njihova, rastlinska. Če ustreza njim, pa četudi se meni to ne zdi povsem logično, ubogam in sledim. One že vedo 🙂

Še ena prednost: če imamo npr. paradižnike na različnih mestih bo manj verjetnosti, da bodo vsi zboleli in podlegli bolezni.

Na sliki je paradižnik, ki se je sam zasejal med milijon zvončke. Od vseh, ki sem jih letos imela na vrtu (v dvignjeni gredi) in v visokih gredah pod otroškim balkonom na južni steni hiše, je bil ta najbolj zdrav. Še danes, ko to pišem (23.9.2020), na njem zorijo paradižniki. Sklep je povsem logičen: naslednje leto bo na njegovi bližnji lokaciji, pod nadstreškom na vzhodni strani hiše, v loncih rastlo nekaj njegovih sorodnikov.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo največ dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on

September na vrtu

Na vrtu lahko še vedno posejemo oziroma posadimo motovilec, solate in špinačo, pa tudi blitvo. Poglejmo podrobneje, kako se lotimo motovilca:

Motovilec sejemo od avgusta do konca septembra. Semena pred setvijo za 1 dan shranimo v zamrzovalnik, da povečamo kaljivost. Sejemo ga lahko direktno na gredo, ali pa pripravimo sadike v multilončkih  – še najbolje pa je, da uporabimo obe metodi in z motovilcem iz multilončkov čez kakšen mesec zapolnimo vrzeli na gredi.

Medvrstna razdalja: 10 do 15 cm; razdalja med rastlinami v vrsti: 5 cm.

Sejanje na gredo: gredo plitvo zrahljamo, posejemo motovilec, ga zalijemo, rahlo zakrijemo in nežno potlačimo.

Prostore med vrstami zastremo z zastirko iz komposta (če nimamo svojega, uporabimo Kompost z bioogljem za presajanje UNI). Presajene sadike zalivamo vsak dan prve 3 dni, nato pa le še izjemoma, glede na vreme.

Motovilec zlahka prenese mraz, celo do -15 °C. Pod snegom prezimi brez težav. Kadar snega ni, pa tudi zato, da ga lažje nabiramo, ga pokrijemo z vrtno kopreno. Nabirali ga bomo lahko vse do aprila naslednje leto. Naberemo ga le toliko, kot ga lahko sproti porabimo. Če bomo nabirali le zunanje liste, rozete pa puščali na gredi, ga bomo imeli dlje časa na voljo.

KAJ ŠE LAHKO SEJEMO IN SADIMO

Sadimo zimske solate, mehkolistne in krhkolistne sorte. Jedli jih bomo naslednje leto, spomladi. Sadike razsadimo v drugi polovici oktobra in v novembru, lahko pa šele naslednje leto, februarja in marca, razen če ni na našem vrtu takrat običajno še sneg. Sadike zimske solate pred mrazom zaščitimo s kopreno. Še bolje je, če jim postavimo tunele, ki jih ob lepem sončnem vremenu odpremo, da se gredice lahko prezračijo.

Še zadnjič letos posejemo rukolo, krešo (tokrat zimsko) in špinačo, ki vse rastejo zelo hitro. Vse tri so rastline hladnejšega obdobja. Zaščitimo jih s tuneli. Režemo jih še v pozno jesen, rukolo in zimsko krešo pa lahko celo vso zimo; spomladi bodo rastline iz koreninic v tleh ponovno odgnale.

Stoletno čebulo oktobra presadimo v šopih po 5 rastlin skupaj. Od septembra do novembra sadimo čebulček Radar in Majski srebrnjak, ki dobro prenašata mraz. Maja se bomo lahko posladkali z mlado čebulo.

Tik pred zmrzaljo in/ali prvim snegom posadimo česen. Jeseni posajen česen je vedno lepši in debelejši od pomladanskega. Najlepše in najmočnejše stroke posadimo 2 do 3 cm globoko na 10 cm razdaljo.

Vrta ne gnojim z živalskim gnojem, še posebej ne jeseni. Vsem rastlinam v sadilne jamice in jarke nasujem prgišče z mikroorganizmi obogatenega biooglja. Na ta način jih zaščitim pred okužbami in hkrati oskrbim s popotnico potrebnih hranil.

JESEN JE ČAS ZA PRIPRAVO SEMEN IN POTAKNJENCEV

Večino rastlin lahko sami vzgojimo iz semen ali iz stebelnih potaknjencev. Seme rastlin, ki ga naberem za vzgojo sadik (pri meni so trenutno na vrsti sadike japonskega šipka, s katerimi bom obrobila dovozno cesto na dvorišče), mora prezimiti na mrazu – postopek se imenuje stratificiranje (zelo koristno je tudi zakopavanje semen v 12 svetih nočeh konec decembra). Le redkim izjemam (paradižnik, paprika, jajčevec) stratifikacija ne koristi. Seme japonskega šipka posejem v korita s kompostom z bioogljem za vzgojo sadik, nežno zalijem in pokrijem z zastirko, da se prst ne presuši, ter shranim v zavetni del terase. Tam bodo počakala do naslednje pomladi, ko bom iz njih vzgojila sadike.

V pozni jeseni ali zgodnji zimi vzgajamo nove rastline tudi iz potaknjencev olesenih poganjkov istega leta. 15 do 23 cm dolge kose odrežemo tik pod spodnjim brstom in tik nad zgornjim brstom. Liste z dela, ki bo v zemlji, odstranimo, da ne gnijejo. Režemo jih z ostrim in čistim rezilom, da s e rana čim lažje zaceli. V sadilno jamico nasujemo z mikroorganizmi obogateno biooglje, da preprečimo infekcije in pospešimo ukoreninjanje. Posadimo jih do približno polovice dolžine v jarek oblike črke V v zatišni del vrta z dobro odcedno prstjo.

JESENI IZBOLJŠUJEMO ZEMLJO IN SE PRIPRAVLJAMO NA NASLEDNJO SEZONO

Zeleno gnojenje ali zeleni podor so rastline, ki jih posejemo z namenom, da nam bodo obogatile tla (lahko pa jih ob seveda nekaj tudi pojemo). Z njimi tla razrahljamo, jih obogatimo z organsko snovjo in dušikom ter zaščitimo pred vremenom. Tla lažje ohranjajo vlažnost, hranilne snovi pa so rastlinam lažje dostopne. Z zelenim gnojenjem tudi preprečimo, da bi se na praznih gredah razrastel plevel.

Rastlin, primernih za zeleno gnojenje, je zelo veliko: rastline iz družine križnic, rž, grah, volčji bob,  bob, lucerna, deteljo, oljna repica, ogrščica, ajda, špinača, sončnice, ognjič, motovilec, gorčica.

Pri zelenem gnojenju počakamo, da rastline zrastejo, nato pa jih, še preden gredo v cvet, vkopljemo v zemljo, kjer počasi propadejo. Zelenega gnojenja ne izvajamo le jeseni, ob koncu visoke rastne sezone, pač pa kadarkoli med njo. Zeleno lahko vrt pognojimo med dvema kulturama, kadar vemo, da bo greda nekaj tednov prazna, enako kot ob koncu sezone, konec jeseni ali v začetku zime. 

Kompost z bioogljem za presajanje UNI: za zastiranje in izboljševanje zemlje. Brez šote, ekološki in biodinamičen.

Posted on

Shranjevanje semen s fermentacijo

Fermentiramo seme paradižnika, kumar in bučevk.

Prednosti fermentiranja semen so:

  • S fermentiranjem posnemamo naravni proces.
  • Večja sposobnost kalitve: semena so zaščitena pred kaljenjem z sluzjo, s katero so obdana. S fermentacijo to zaščito odstranimo in povečamo odstotek kalitve.
  • Preventiva pred boleznimi: med fermentacijo kvasovke in koristni mikroorganizmi uničijo kali bolezni, ki so se morda obdržala na ovojnici semen.
  • Fermentacija je najlažji in najhitrejši način, da semena očistimo in pripravimo na shranjevanje.
  • Fermentirana semena so varna semena: semena, ki jih na shranjevanje pripravimo s fermentacijo, so varna tudi za medsebojno zamenjavo. Z njimi preprečimo širjenje okužb z vrta na vrt, kadar semena zamenjujemo med sabo.

Primer: fermentacija semen paradižnika

Paradižniki, katerih seme shranimo, morajo biti posajeni vsaj 150 m od drugih sort ali pa izolirani v kletki.

Kako zberemo seme: paradižnik prerežemo na polovico čez »ekvator«, ne »poldnevnik«. Seme stisnemo v čist kozarec za vlaganje. Dodamo toliko vode, da je razmerje mede semeni in vodo 1:2.

Kozarec za naslednjih nekaj dni postavimo na topel prostor. Dvakrat na dan pretresemo vsebino. Opozorilo: vonjave iz kozarca ne bodo lepe J

Ko bo plast plesni povsem prekrila vsebino, dodamo vodo do vrha kozarca. Plesen bo splavala na vrh kozarca, previdno jo odlijemo.

Postopek čiščenje ponavljamo, dokler ne bodo semena in voda v kozarcu povsem čista. Seme precedimo in osušimo s papirnatimi brisačami. Nato jih stresemo na peki papir, kjer se posušijo do konca. Med sušenjem jih 2 x na dan premešamo.

Ko so semena povsem suha, jih shranimo v nepredušno zaprti posodi v hladnem in suhem prostoru. Tako pripravljeno seme bo uporabno približno 4 leta.

Posted on

Kako posadimo spomladi cvetoče čebulnice

Eno izmed najprijetnejših jesenskih opravil je sajenje spomladi cvetočih čebulnic. Misel na speče lepotice, ki nam bodo oznanile prihod naslednje pomladi, nam bo polepšala prihajajoče sive mesece.

Najbolj znane čebulnice so tulipani in narcise, a je na razpolago še veliko več vrst in sort. Izbira je res velika. Da bodo res lepe, zdrave in bogato cvetoče, moramo upoštevati nekaj osnovnih pravil:

Nakup: čebulice morajo biti velike in debele, ne smejo biti izsušene, poškodovane ali bolne.

Sajenje:

Kdaj? Najboljši čas za sajenje je zgodaj jeseni, do oktobra, ko je zemlja še topla in vlažna. Čebulčki in gomoljčki lahko tako še pred zimo razvijejo dober koreninski sistem. Delo opravimo na dan za cvet (setveni koledar po Marii Thun).

Kam? Sadimo jih v dobro odcedna, prepustna in raje bolj revna, kot prebogata tla. Tal za čebulnice nikoli ne bogatimo s hlevskim gnojem, pač pa raje s kompostom. Vsaki čebulici v jamico pred sajenjem dodamo pest Biooglja kompleks. Na ta način ji omogočimo hitrejše in boljše ukoreninjenje še pred nastopom mraza, popotnico hrane za naslednje leto in preprečimo okužbe s patogenimi organizmi v tleh.

Kako? S Ho-Mijem ali sadilnim klinom Izkopljemo sadilno jamico. Jamica naj bo dva- do trikrat globlja od debeline čebulice. Na dno jamice vsujemo pest Biooglja kompleks , ga narahlo potlačimo in rahlo zalijemo. Na to podlago postavimo čebulico tako, da ima vrh zgoraj, nastavke za korenine pa spodaj. Če ne moremo ugotoviti, kje ima kaj, jo položimo postrani. Nato čebulico zasujemo s prstjo in zalijemo. Pazimo, da pri sajenju čebulic ne poškodujemo. Najlepši vtis dosežemo, če posadimo vsaj 10 čebulic na kvadratni meter. Lepše je, če so posajene neenakomerno kot pa če so posajene na enakomerne razdalje, saj neenakomerna razporeditev deluje bolj naravno.

Nega po cvetenju: Po cvetenju pustimo, da listi sami ovenijo. Ne režemo jih in jih ne povezujemo. Čebulica po cvetenju s pomočjo listov krepi in zbira hranila za rast in novo cvetenje.

Izkopljemo ali ne? Nekatere čebulice je treba po tem, ko jim odmrejo listi pobrati iz tal in jeseni ponovno posaditi. Takšni je npr. večina tulipanov in za hladne zime prenežna Narcissus tazetta. Večino ostalih čebulnic pa lahko pustimo v tleh in jih ni treba izkopavati. V večje skupine jih lahko posadimo na s soncem obsijane travnate površine. Uporabimo žafrane in hrušice, ki se bodo nekaj letih razrastli v čudovite barvne preproge.

Pod grmovnice in drevesa posadimo mali in veliki zvonček, jarice, hrušice, morske čebulice in snežne modrice.

V lončke in korita za balkone in okenske police posadimo nizke narcise, tulipane, hijacinte, krokuse. Posadimo jih bolj na gosto, kot na grede (med seboj se lahko dotikajo). Uporabimo lahek substrat, raje bolj peščen in ne prebogat s hranili. Na dnu posode mora biti pesek za drenažo.

Ho-Mi: malo korejsko vrtno kopje. Koplje, osipava, puli in ščiti vaše sklepe.

Biooglje kompleks: zaščita pred boleznimi in zaloga hranil za čebulnice.