Posted on

Pomanjkanje kalcija povzroči gnilobo bučk in paradižnika na koncu ploda

Za rastline velja enako kot za ljudi: če ne dobimo dovolj in pravih hranil, ne moremo biti zdravi, močni in uspešni.

Rastline za svoje zdravje potrebujejo osnovna (makro) hranila: dušik, kalij in fosfor. Prav nič manj pa niso pomembna t.im. mikro (obrobna) hranila. Slednjih sicer potrebujejo manj, a enako močno, saj bodo tudi brez njih trpela pomanjkanje. Med mikro hranila sodi tudi kalcij, ki je nujen element za dober pridelek na vrtu. Brez njega bodo bučke gnile na mestu, kjer je bil cvet, paradižniki pa na muhi.

Kalcij ima na vrtu veliko pomembnih nalog:

  • vpliva na kislost tal, s tem pa na združbo mikroorganizmov, ki je v naši zemlji, in tudi neposredno na sprejem hranil v rastline. V Sloveniji je v tleh vezan v številnih kamninah, a je pogosto težko topen v vodi.
  • vpliva na rast koreninskih laskov in tudi razvoj koreninskega sistema, s tem pa poskrbi za ustrezno prehranjenost rastline.
  • izredno pomembno vlogo ima v celičnih stenah, kjer skrbi za strukturo in nepropustnost le teh. Močnejše celične stene pomenijo boljšo obrambo rastlin pred boleznimi. Tudi za škodljivce so rastline z močnejšimi celičnimi stenami manj privlačne.
  • kalcij je pomemben v procesih delitve celic in pri razvoju rastnega tkiva. Sodeluje pri izgradnji beljakovin, sladkorjev in škroba.

Enako kot pri magneziju, tudi pri kalciju velja, da plodovke prve pokažejo pomanjkanje mikro hranila v tleh. To ne pomeni, da ga drugim rastlinam ne primanjkuje – le pokažejo tega ne tako zelo očitno.

Kako se pokaže pomanjkanje kalcija

– rastni vršički postajajo svetlejši, svetle so tudi listne žile (za primerjavo: pri pomanjkanju železa ostajajo listne žile temne, pri pomanjkanju dušika pa svetlejša postane cela rastlina).

– med listnimi žilami se pojavljajo nekroze – rjave pege razpadlega tkiva.

– listni vršički so oveneli, povešeni, enako listni robovi listovk.

– na muhi (na dnu) plodov paradižnika, pa tudi ob robovih plodov paprike nastanejo nekroze (črne, rjave, sive lise).

– plodiči buč, bučk in drugih bučnic se sušijo od vrha proti peclju. Pogosto ljudje ta znamenja zamenjajo za bolezen, zato po nepotrebnem uporabljajo sredstva za varstvo rastlin, ki lahko povzročijo dodatno škodo.

Pomanjkanje kalcija se najprej pokaže na najmlajših delih rastline (v nasprotju s pomanjkanjem magnezija, ki se najprej pokaže na najstarejših listih).

Kaj preprečuje rastlini, da bi izkoristila kalcij v tleh

Pogosto je kalcija sicer v tleh povsem dovolj, a ga rastlina ne more izkoristiti. Do tega lahko pride iz več razlogov:

  • kadar imajo rastline težave s pretokom vode po rastlini. Do tega pride zaradi okrnjenega izhlapevanja, ki ga povzroči močno in dolgotrajno sončno obsevanje, visoka zračna vlaga, nepravilno namakanje ali suša;
  • kadar je v tleh preveč dušika (preobilno in prepogosto gnojenje z naravnimi ali umetnimi gnojili).

Kaj narediti

  • izmerimo in po potrebi uredimo pH vrednost zemlje
  • ne pretiravamo z dodajanjem dušika (gnojenjem)
  • skrbimo za zdravo zemljo, v kateri bodo rastline lahko razvile močan koreninski sistem: z ekološkim kompostom in dodajanjem biooglja ob setvi, sajenju, presajanju in ob morebitnih težavah
  • zalivanje z zalivalkami je nezadostno, saj več kot polovica vode ne pride do korenin. Boljše je narediti namakalni sistem ali rastline z vodo oskrbovati z olla namakalnimi bučkami.
  • Zastirke vam bodo pomagale, da bo voda po gredici enakomerneje razporejena. Zmanjšale bodo izgube vode zaradi izhlapevanja. S senčenjem zemlje bodo omogočile tudi učinkovitejše delovanje korenin. Korenine namreč – v nasprotju z nadzemnimi deli – ne marajo vročine.
  • rastline s kalcijem oskrbimo s homeopatskim pripravkom Calcarea carbonica D6 ali C30.
  • rastline škropimo z razredčeno sirotko (1:1) ali z vodo, v kateri smo namočili jajčne lupine ali koprive (24 ur).
Posted on

Primer iz prakse: paradižnik, ki gnije na muhi in ne zori

Situacija:

  • vročinski valovi
  • rastlina, ki trpi zaradi pomanjkanja kalcija

Posledice:

  • paradižnik ne zori
  • paradižnikovi plodovi gnijejo na muhi

Rešitev:

  • tla okoli paradižnikov zastremo z zastirko. Pazimo, da se zastirka ne dotika stebel paradižnika. Zastirka prepreči pregrevanje korenin, zmanjša hujše nihanje vlage v tleh ter tla dlje časa ohranja vlažna.
  • rastline 1 x zalijemo s homeopatskim pripravkom Silicea C200, ki krepi rastlinsko tkivo in pospešuje zorenje plodov.
  • paradižnike poškropimo z vodo, v kateri so se 24 ur namakale koprive (pripravek vsebuje Ca). V vodo primešamo še Kaolin in tako rastlino, ki smo jo poškropili, zaščitimo še pred vročino.

Kako pripravimo koprivni pripravek z dodatkom Kaolina:

V vedro naložimo sveže nabrane koprive in jih zalijemo z 10 l vode. Po 24 urah tekočino precedimo in vanjo stresemo 100 g Kaolina. S tako pripravljenim pripravkom poškropimo paradižnike. Paradižnike škropimo zgodaj zjutraj, da se lahko posušijo, preden jih dosežejo močnejši sončni žarki.

Cilj:

S škropljenjem odpravljamo akutno stanje zaradi pomanjkanja kalcija in previsokih temperatur. Načeloma se sicer škropljenju paradižnika izogibamo, v akutnem primeru velja izjema.

Za dolgoročen učinek paradižnike zalijemo še s homeopatskim pripravkom Calcarea carbonica D6. Rastline zalijemo 1 do 2 x tedensko, dokler se stanje ne popravi.

Postopek velja tudi za vse druge rastline, ki trpijo zaradi pomanjkanja kalcija v vročih poletnih obdobjih.

Posted on

Na pomoč, kumare so zbolele!

Poglejmo 3 osnovne resnice, ki veljajo za kumare:

  • kumare rade plezajo – zato jim pripravimo oporo, po kateri se bodo lahko vzpenjale;
  • kumare imajo rade noge vlažne in glave na soncu – zato tla pod njimi zastremo z zastirko ali pa za zastiranje zadolžimo druge rastline, ki rastejo ob njih. Kumare posadimo na južno ali zahodno stran vrta;
  • kumare imajo kot vse plodovke odličen apetit – zemlja, v katero jih posadimo mora biti zato polna hranil, ki jih potrebujejo (kar pa ne pomeni obilno pognojena!). Kot vsem plodovkam tudi kumaram ustreza zalivanje v tla z raztopino Epsomske soli na 2 do 3 tedne.

Če bodo imele vse to, je malo možnosti, da bodo zbolele. In če kljub temu bodo, se bodo na zdravljenje hitro in uspešno odzvale, saj bodo imele dovolj močan imunski sistem.

Kumare lahko zbolijo za boleznimi, ki jih povzročajo bakterije, virusi ali glivice. Običajno je prvi znak bolezni zvijanje in sušenje listov ter bele, rumene ali rjave lise na listih. Listi začnejo propadati, plodovi zastanejo v rasti ali pa jih sploh ni.

Najpogostejše bolezni kumar so: kumarna plesen, pepelovka, kumarni mozaik, krastavost in siva plesen.

Obolele rastline okrepimo z dodajanjem Biooglja – aktivatorja zemlje (ena velika pest na sadiko, potresemo ob vznožje sadike), poškropimo jih z raztopino Kaolina, jih oskrbimo z zalivanjem v tla z raztopino Epsomske soli (ena žlička na liter vode) in izberemo za zdravljenje ustrezen homeopatski pripravek.

V nadaljevanju lahko preberete dva primera zdravljenja in krepitve kumar:

1. primer: plesen na kumarah

Rastlina je zaradi bolezni oslabela in prenehala rasti. Listi so se razbarvali, postali so rumeno zeleni. Zaradi plesni listi pri kumarah najprej postanejo zeleno-rumeni, v njih se pojavijo poškodbe (razpoke), nato listi porjavijo, postanejo mlahavi in sčasoma propade vsa rastlina.

Uporabili smo Sulphur C200, 2 x, v presledku 4 dni. Doziranje: 4 globule v 5 litrih vode, zalite korenine (ne listi).

Po enem tednu je bila rastlina v vidno boljšem stanju, ni pa bila še povsem zdrava. Uporabili smo Thuja C200, enako kot prejšnjič Sulphur.

Rastlina si je povsem opomogla, začela cveteti in delati plodove. V rasti je dohitela svoje vrstnice, ki niso zbolele. Celo prizadeti listi so se sčasoma ponovno obarvali zeleno in ozdraveli.

2. primer: oslabljene sadike kumar

Po presaditvi kumar, ki so bile so že prevelike so te zelo oslabele – imele so zelo tanko steblo,
zdelo se je, da se bodo vsak trenutek zlomile. Štirikrat, v razmaku 10 dni, sem uporabila Carbo
Vegetabilis C30
. Kumare so popolnoma oživele. Kljub tankim steblom je bilo neverjetno videti
kako so se razširile in koliko zdravega ploda so obrodile. Proti koncu avgusta, ko so nekateri listi
postali rjavi, pa sem še parkrat zalila s Thujo C30, v razmaku 7 dni ter odstranila rjave liste.
Kumare so še naprej lepo delale. Jedli in delili smo jih vse do konca oktobra.

Posted on

Ali se splača imeti visoke grede?

Odgovor na to vprašanje ni preprost “ja” ali “ne”. Odgovor je odvisen od tega, kaj imamo in ali smo s tem zadovoljni, kaj si želimo ter kako spretni in iznajdljivi bomo na poti do cilja.

Kdaj se je smiselno odločiti za visoko gredo? Če imamo rodoviten vrt, na katerem nam vse prav lepo raste, prav gotovo ne – razen če imamo težave z gibanjem, se težko pripogibamo ali smo v invalidskem vozičku. Predelati rodoviten vrt v visoke grede samo zato, ker so “moderne” in ker jih imamo že vsi sosedi, pa nima nobenega smisla.

Za visoko gredo se je smiselno odločiti, če je naša zemlja:

  • zastrupljena (podedovali, kupili ali najeli smo konvencionalno obdelan vrt oziroma nismo prepričani, da zemlja ni bila obdelana s strupi);
  • slabo ohranjena in zato nerodovitna: tudi slabo zemljo lahko ponovno oživimo, a bo to trajalo več kot eno leto. Pravilno sestavljene visoke grede pa bodo rodovitne takoj, že prvo sezono.
  • izrazito glinena, peščena ali laporna. Tudi takšno podlago lahko spremenimo v rajski vrt, a bo to trajalo več kot eno leto, pridelek pa bo temu ustrezno toliko časa ostal okrnjen.
  • visoke grede pa je smiselno postaviti tudi takrat, ko povsem na novo zastavimo vrt na podlagi iz travne ruše.

    Članek o tem, kako pravilno plastimo visoke grede, lahko preberete tukaj: Pripravimo visoko gredo.

Kaj je pomembno in kaj ne

Opažam, da je pri tem, kaj je pomembno pri visokih gredah, logika obrnjena na glavo: veliko denarja se porabi za okvirje, mreže in folije, bolj mačehovsko pa se posvetimo vsebini visoke grede. To je napaka: rastline namreč ne rastejo iz lesa okvirjev ali iz lukenj plastične mreže, pač pa iz tega, kar smo v plasteh naložili in nasuli v visoko gredo. Prav nič jim ne pomaga, če so okvirji narejeni iz drage sibirske cedre, če pa v zemlji, v katero smo jih posadili, ne dobijo dovolj hranil.

Bistvena za uspešnost visoke grede je torej pravilno plastenje in kakovostne vrhnje plasti visoke grede (odlična zemlja in kakovosten ekološki kompost), veliko manj oziroma skoraj nič pa je pomemben okvir.

Pisala sem že o betonskih okvirjih, ki so zelo učinkoviti, trajni in cenovno zelo ugodni. Članek o tem lahko preberete tukaj: Katera visoka greda je najboljša.

Smiselno je, da porabimo stvari, ki jih imamo doma (na domači parceli) oziroma da zanje, če jih že moramo kupiti, ne porabimo veliko denarja. To še zlasti velja za tiste sestavne dele visoke grede, ki niso tako zelo pomembni (npr. okvir). Prihranjeni denar porabimo za nakup res kakovostnih vrhnjih plasti visoke grede – če nimamo lastnega komposta, kupimo kakovosten ekološki kompost.

Za okvir visoke grede lahko uporabimo star čeber in lesene sestavljive okvirje, ki jih uporabljajo pri transportu na paletah. To so cenovno neprimerno bolj ugodne rešitve od “fensi šmensi” za drage denarje kupljenih visokih gred. Te visoke grede niso prav nič manj trajne, so pa neprimerno cenejše, lahko pa celo povsem brezplačne, če dobimo okvirje zanje zastonj.

Največja prednost visokih gred je ta, da jih lahko postavimo praktično kjerkoli. Ko sem ugotovila, da je za plodovke najugodnejša lega ob južni steni hiše, sem tja postavila pet visokih gred. Tudi na vrtu na vzhodnem delu parcele imam postavljene visoke in dvignjene grede, a tam raste vse, razen plodovk. V visokih gredah ob južni steni hiše pa sedaj v zelo kakovostnem ekološkem kompostu rastejo cukete v nadstropjih, za hokaido buče sva morala postaviti lok iz gradbene mreže, da lahko potujejo na jug, paradižnik pa se vzpenja ob vrvicah, ki sem jih napela z balkona v mansardi.

Še nekaj rešitev za tipične probleme visokih gred:

  • Kako rešimo posedanje visoke grede? Na vrh posedle visoke grede dosujemo kompost, v katerega potem neposredno sadimo.
  • Kako rešimo problem večnega izsuševanja: v tla vkoplljemo Olla bučke za namakanje, napeljemo namakalni sistem, za visoko gredo uporabimo visoko kakovostno zemljo in kompost, v katerem bodo rastline zrastle velike in bodo same senčile tla.
Posted on

Kaj delamo na vrtu poleti

Poleti sejemo in sadimo ne le za sproti, pač pa tudi že jesen in zimo.

Za jesenske in zimske dni določimo prostor za zelje in druge kapusnice ter za črno redkev, repo in podzemno kolerabo.

Sejemo poletne sorte solat, radič, endivijo in kitajsko zelje

Poletne sorte solat sejemo do sredine julija. Seme posejemo v zabojčke, ki jih postavimo pod grmovnice ali večje rastline, da mladi sejančki ne bodo izpostavljeni vročemu poletnemu soncu.

Sajenje sadik

Še lažje je, če se oskrbimo s sadikami. Nasveti za sajenje:

  • Mlade sadike solat se bodo še lažje prijele, če jim pred sajenjem s škarjami za 1/3 skrajšamo listke. Pri tem pazimo, da ne zarežemo v srček sadike. Postrižene listke porabimo za solato.
  • Po presaditvi tla pod sadikami ogrnemo z zastirko in jih, dokler se dodobra ne ukoreninijo, skrbno pazimo in redno zalivamo. Z zastirko tal okoli sadik nikoli ne zastremo tako, da bi se zastirka dotikala stebla sadike. Okoli nje pustimo nekaj centimetrov praznega prostora.
  • Sadike endivije presajamo julija in najkasneje do sredine avgusta.

Poletne setve gomoljnic in korenovk

Sejemo črno redkev, repo in podzemno kolerabo:

  • črno redkev: od začetka julija do sredine avgusta
  • repo: julija in avgusta
  • podzemno kolerabo: od začetka do konca julija

Ponovne setve: nizek fižol, korenček, peteršilj, blitva in rdeča pesa

Julija in avgusta lahko ponovno posejemo nizek fižol. Da bo izkoristek prostora čim boljši, ga posejemo med kapusnice, s katerimi se dobro razume.

Ponovno lahko posejemo tudi

  • korenček in peteršilj: do konca julija
  • blitvo: v prvi polovici julija
  • rdečo peso: do konca julija

Kaj še lahko opravimo na poletnem vrtu:

Kitajsko zelje sejemo od srede julija do srede avgusta, sadike pa sadimo julija, avgusta in septembra.

Pospravimo krompir in posadimo kapusnice

Julija izkopljemo krompir, za njim pa posadimo sadike kapusnic (brstični ohrovt, kodrolistni ohrovt in zelje), za vmesni posevek pa radič in endivijo. Posadimo prezimne sorte radiča in radič za siljenje.

Bučke in kumare

Če so nam bučke in kumare propadle zaradi bolezni, je sedaj še dovolj časa, da posadimo nove sadike.

Zaščitimo rastline pred vročino in škodljivci

Pred vročino, boleznimi in škodljivci rastline zaščitimo s Kaolinom in homeopatskimi pripravki, plodovke pa redno dodajamo Epsomsko sol. Pri sajenju ali kadar ne rastejo uspešno, jih oskrbimo z Bioogljem – aktivatorjem zemlje, da bodo imele dovolj hranil za uspešno rast.

Posted on

Marmorirana smrdljivka

Marmorirana smrdljivka (Halyomorpha halys) je rastlinska stenica iz družine ščitastih stenic. Njena pradomovina je vzhodna Azija, od koder se je razširila po vsem svetu. Pri nas so jo prvič opazili leta 2017 v Šempetru pri Novi Gorici. Danes jo najdemo že po vsej Sloveniji.

Opis

Kot vse ščitaste stenice ima tudi marmorirana smrdljivka široko in ploščato telo, velik ščitek in 4-5 člene tipalke. Ustne dele ima izoblikovan v kljunec, s katerim sesa rastlinske in živalske sokove. Dolga je 12 do 17 mm in sivorjave barve z drobnimi črnimi pikami. Ima dva para kril.

Razmnoževanje in razvoj

Za stenice je značilna nepopolna preobrazba. Njihov razvoj poteka od jajčeca prek nimfe do odrasle živali, ne da bi se vmes zabubile. Samica ščitaste stenice izleže jajčeca v jajčna legla in jih prilepi na list, steblo ali plod gostiteljske rastline.

Odrasle stenice prezimijo v različnih skrivališčih, tudi hišah. Aktivne postanejo aprila. Oplojene samice odlagajo jajčeca v skupke od sredine junija do konca septembra, najbolj pa julija. V posameznem leglu je od 20 do 32 jajčec. Najpogosteje jih samice odložijo na spodnjo stran lista. Nimfe, ki se izležejo iz jajčec, so rdečkasto-rumene barve, kasneje pa se obarvajo temnejše. 

Razvoj od nimfe do odrasle žuželke traja od 60 do 90 dni. Predvidevajo, da se pri nas v toplejših območjih najverjetneje razvijeta dva rodova letno. Jeseni se odrasle stenice začnejo zbirati na drevesih in stavbah ter iščejo prostor za prezimovanje.

Predstavlja vse večjo težavo za pridelovalce

Škodljivec postaja vse večja težava pri pridelavi kmetijskih rastlin. Marmorirana smrdljivka pri hrani ni izbirčna. Tekne ji kar 170 različnih vrst rastlin, zato je toliko bolj uspešna in predstavlja toliko večjo težavo za pridelovalce sadja in zelenjave.

Odrasle žuželke in nimfe z vbadanjem in sesanjem povzročajo veliko škodo na številnih poljščinah, vrtninah ter sadnem drevju. Uniči lahko cele nasade hrušk in breskev, loti se paradižnikov, jajčevcev, kumar … S prebadanjem plodov povzroči poškodbe plodov, njihovo deformacijo in nekroze tkiva v plodu.

Kako zaščitimo rastline pred marmorirano smrdljivko

Rastline zaščitimo s pravočasnim škropljenjem z raztopino Kaolina in s homeopatskim pripravkom proti stenicam Cantharis. Kaolin fizično zaščiti rastlino in njene plodove, ki postanejo neprivlačni za stenico, homeopatski pripravek pa okrepi rastlino, da se lahko sama zoperstavi škodljivcu.

Posted on

Česen pod sadnim drevjem

Česen in sadno drevje so dobri prijatelji:

  • česen odlično uspeva pod sadnim drevjem,
  • drevesa, pod katerimi je zasajen česen, so zaščitena pred mišmi in plesnijo.

Bi imeli večni česen?

Si predstavljate, da bi na vrtu imeli česen, ki bi ga posadili le prvo leto, potem pa več desetletij samo še pobirali pridelek? Ne gre za posebno vrsto česna, pač pa le za poseben način pridelave, ki je nastal na osnovi opazovanja narave in potreb rastlin. Česen smo navajeni saditi vsako jesen (do novembra) in/ali pomlad (do konca marca). Večina ljudi ne ve, da ga lahko pridelujemo tudi kot trajnico, kar seveda pomeni veliko manj dela, s pravilnim načinom pa tudi veliko večji pridelek.

Navodila, kako to počnemo, sem našla v članku objavljenem v reviji Organic Gardening iz aprila 1987. V njem je takrat 80-letni Joe Capriotti razložil, kako na neveliki zaplati zemlje vsako leto pridela več kot 100 kg česna, ne da bi ga sadil. Edina težava, na katero je opozoril, je, da pri tem načinu zrastejo zelo velike česnove glavice. Trgovci, ki jim je prodajal svojo zelenjavo, so zato njegov česen le neradi sprejeli v prodajo. Kupci bi se namreč lahko ustrašili, češ – tak česen zagotovo ne more biti povsem naraven.

Navodila Joeja Capriottija za gojenje večnega česna:

  • Za pridelavo česna je določil dela vrta, velik 8 x 13 m. Površine, namenjene pridelavi česna, ni preoral že več kot 20 let. Česen tam raste brez posebnega reda. Med česnom so posajene jagode in grmi jagodičevja, vse skupaj pa raste pod manjšim sadnim drevjem.
  • Ko postanejo rastline približno 60 cm visoke, naredijo cvetne kobule. Te je treba odščipniti, sicer česen ne bo naredil glavic. Večje rastline naredijo stroke, manjše pa le na videz izginejo, a se bodo ponovno vrnile naslednje leto.
  • Avgusta pobere pridelek tako, da največje glavice izruva. Po pobiranju pridelka področje rahlo prerahlja in populi plevel, nato pa vse skupaj dobro zalije. Zaradi zalivanja iz semen vzniknejo mladi pleveli, te pa nato spet populi.
  • Septembra je področje na videz pusto in brez življenja. A le na videz – v tleh se skriva česen, ki ga jeseni ni treba spet saditi, saj je že tam.
  • Oktobra celo področje s česnom prekrije s 7 do 10 cm debelo plastjo zastirke iz listja sadnih dreves. Zastirka preprečuje plevelu, da bi prerastel gredo s česnom. Preprečila bi tudi vznik česna, vendar ptički (drozgi, taščice itd), ki jih privablja s pomočjo valilnic in virov vode (blizu je naredil več manjših ribnikov), brskajo po listju in iščejo hrano – žuželke, ki živijo pod listjem. Ptički obračajo listje in pri tem odkrijejo česen ravno toliko, da ta lahko požene. Do pomladi večina zastirke razpade in se spremeni v bogat humus. Gnoja česnu ne smemo dodajati – učinek bo ravno obraten od želenega. Z gnojem prst, kjer raste česen, gnojimo le izjemoma, če prst postane preveč izropana. Vendar ga ne vkopljemo, pač pa dobro staranega v tanki plasti (2 do 3 cm) jeseni potresemo po vrhu zemlje.
  • Česen ima rad sonce in ni zelo izbirčen pri tem, v kakšni zemlji raste. Nikakor pa ne mara preveč vlage ali vode, ki zastaja v prsti. V takšnih pogojih začne gniti. V prsti, v kateri raste, voda ne sme zastajati. Pomagamo si lahko tako, da ga sadimo na grebene. Zalivanje s škropilnicami mu še zlasti škodi – zato zanj velja: raje manj kot več vode.

Postopka Joeja Capriottija sem se lani lotila tudi v svojem sadovnjaka, v katerem je veliko ptičkov (pozimi jim namestim več krmilnic) in mlaka, v kateri spomladi plavajo žabe, pupki in belouške. Zemlji sem med sajenjem česna dodala še nekaj biooglja – za dodatno hrano mladim česnom na pot in za to, da česen zaščiti pred gnitjem in glivičnimi boleznimi. Česen, ki sem ga posadila novembra lani, sedaj veselo raste.

Posted on

Paradižnike zebe!

Letošnji maj nas postavlja pred dilemo: naj sadike plodovk zadržujemo na toplem, kjer se stiskajo v že zdavnaj premajhnih lončkih, ali naj jih presadimo ven in tvegamo, da jih bo poškodoval mraz?

Nobena možnost ni idealna. Prva ne zato, ker ko postanejo lončki premajhni za nadaljnji razvoj korenin, začne rastlina sama zaustavljati svojo rast. To počne tako, da z zvijanjem zmanjša površino lista, in s tem tudi obseg fotosinteze. Iz močne sadike sčasoma nastane pritlikavi starček. Zvijanje listkov je zato za nas alarm: sadika mora nujno ven!

Vendar pa druga možnost prav tako ni vabljiva, saj lahko izpostavljenost mrazu plodovke močno poškoduje, kar pomeni manjši pridelek in večjo možnost za pojav bolezni in napad škodljivcev. Oslabele rastline so povsem razumljivo lažji plen zanje.

Obstaja pa še tretja možnost: mraz lahko prelisičimo 🙂

Prejšnji teden sem v visoke grede presadila sadike paradižnikov, bučk, paprik in uchiki kuri buč. Da pa jih ponoči ne bi zeblo, sem jim naredila gretje.

Najprej sem na sredino visoke grede položila narobe obrnjen glinen podstavek in nanj položila 3 školjke (služijo kot distančniki, da lahko do goreče sveče od spodaj prihaja zrak). Opomba: če nimate školjk, lahko uporabite koščke palic, vijake ipd.

Nato sem na sredino podstavka postavila gorečo svečko:

Svečko sem pokrila z narobe obrnjenim glinenim lončkom in na vrh lončka položila 3 školjke:

… in nanje postavila narobe obrnjeno pločevinko. Vanjo se bo ujela toplota, ki jo proizvaja svečin plamen, pločevinka pa nato zajeto toploto seva v prostor. In res je neverjetno, kako zelo se segreje zgolj od plamena sveče … tako zelo, da je ni varno prijeti z golo roko.

Že po nekaj dneh je paradižnik postal močno temno zelen in skoraj vidno raste.

Kaj sem še naredila:

  • paradižnike sem sadila globoko, do prvih listkov. Tako so, ker so visoko ogrnjeni z zemljo, dodatno zaščiteni pred mrazom, poleg tega pa bodo iz stebla pognali nove korenine, s katerimi bodo lahko črpali hranila iz tal.
  • za dopolnjevanje visoke grede sem uporabila kakovosten kompost, poln hranil.
  • vse plodovke sem zalila z raztopino Epsomske soli (razmerje: 1 žlička Epsomske soli na pol litra vode), ki plodovke oskrbi z magnezijem in žveplom in prepreči obledelost oz. orumenelost listov.
  • ponoči so visoke grede pokrite za zaščito iz polivinila, ki je napet čez jeklene loke. Čez dan zaščito dvignem, da se visoka greda prezrači, rastline pa se naužijejo sonca.

Takšne pa so ponoči videti zasajene visoke grede, opremljene z grelci. In plodovkam v njih je prijetno toplo 🙂

Posted on

Bele glistice nas opozarjajo na težave v tleh

Ni vse, kar leze in gre po naših vrtovih škodljivec, ki ga je treba brez milosti pobiti! Kar dlake mi gredo pokonci, ko slišim, da je klasičen odgovor prodajalk v vrtnarijah na vprašanje, če vedo, kaj neki je ta živalca v zemlji, takšen:
“Ne vem zagotovo, ampak uporabite lahko tale strup, da se jih znebite …”

Gospa Lea mi je poslala fotografijo in vprašanje: “Visoke grede, ki so se posedle, sem dopolnila s kupljeno zemljo. Čez nekaj časa sem med sajenjem sadik v zemlji našla ogromne količine malih belih glistic. So škodljive? Bi se jih morala znebiti? Prodajalka v vrtnariji mi je hotela prodati strup, jaz pa strupov ne bi uporabljala … Kakšen smisel ima imeti lasten vrt, če se bom z njim zastrupljala?”

Če ste v zemljo ali v kompostni kup dodali materiale, ki so spremenili ravnovesje pH ali če je zemlja ali kompostni kup zaradi obilnih padavin namočen, boste morda kmalu naleteli na množico majhnih belih nitastih črvov. Angleško ime zanje je potworm, latinsko pa Enchytraeidae. Spadajo v družino mikrodrilnih oligohet. Spominjajo na majhne deževnike in vključujejo tako kopenske vrste, ki so znane kot deževniki, ki živijo v zelo organskih kopenskih okoljih, kot tudi nekatere, ki so morske.Tako kot deževniki so tudi te male bele glistice koristne: predelujejo kompost in zračijo zemljo. Rastlin ne bodo poškodovali, uspevajo pa v pogojih, ki jih naši običajni deževniki ne marajo.

Zelo velik pojav belih glistic pomeni, da je prišlo do neravnovesja, ki ga moramo odpraviti. Seveda ne s tem, da jih pobijemo, pač pa s tem, da spremenimo njihovo okolje:

  • uredimo pH vrednost zemlje, če je le-ta postala preveč kisla ali bazična (pH izmerimo z Indikatorjem pH vrednosti)
  • reguliramo preveliko namočenost: uredimo drenažo oziroma zmanjšamo zalivanje

Bele glistice so v naši zemlji ves čas, a v tako majhnem številu, da jih ne opazimo. Ko se njihovo število tako močno poveča, da jih opazimo, pomeni da je nekaj zelo narobe. In za opozorilo smo jim seveda lahko hvaležni, saj v neugodnih pogojih naše rastline ne bodo mogle biti uspešne!

Če so se množično pojavili v kompostnem kupu, ga posušite tako, da kup pogosto obračate, kakšen teden zalivanja izpustite in pred dežjem pokrijete s ponjavo. Tudi najbolj vlažen kompost se bo po nekaj dneh obdelave začel sušiti. Izmerite pH vrednost komposta (z Indikatorjem pH vrednosti) in mu po potrebi dodajte nekaj apna, lesnega pepela ali zmletih jajčnih lupin.

Posted on

Bolje preprečiti, kot zdraviti

green caterpillar on green leaf plant

Škodljivci se najraje lotijo oslabelih rastlin, zato je pomembno vedeti: kadar je zemlja zdrava in močna, so takšne tudi rastline, ki rastejo v njej. Manj možnosti bo, da bi podlegle napadu škodljivcev in bolezni. Enako velja tudi za izredne razmere, kot so bile npr. nedavne zmrzali. Tudi stroka se s tem strinja: bolj ko je rastlina močna, bolj bo odporna in lažje bo prenesla šoke, ki jih prinesejo izredni vremenski in drugi pojavi.

V prvi vrsti moramo torej poskrbeti za zemljo. Najkasneje ob sajenju in sejanju ji dodamo kompost in obogateno ter aktivirano biooglje, obenem pa povsem opustimo uporabo različnih strupov, umetnih gnojil in pesticidov.

Mehanska zaščita pred škodljivci: Kaolin

File:Erbslöh Geisenheim Kaolin (02).jpg
Kaolinit

Proti letečim škodljivcem na zelenjavnem vrtu (korenjeva muha, čebulna muha, porova zavrtalka, kapusova muha, kapusov belin, koloradski hrošč …) rastline najlažje mehansko zaščitimo s Kaolinom. Zaščita bo še bolj učinkovita, če jo uporabimo v skladu z življenjskim ciklom in navadami posameznega škodljivca – če torej vemo, kdaj “leta” oziroma “leze” in kdaj ter na kakšen način si privošči naše rastline oziroma pridelke.

Homeopatija za rastline
Kaolin se odlično dopolnjuje s homeopatskimi pripravki za rastline: slednji rastlino krepijo “od znotraj” tako, da se lahko škodljivcem in boleznim upre sama, Kaolin pa jo fizično zaščiti “od zunaj”. Škodljivci tarče (npr. češnjeva muha češenj) ne bodo prepoznali, spet drugi (npr. kapusov belin) pa ne bodo odlagali jajčec na rastlino, saj jim kredasta prevleka ne bo povšeči.

Tako za Kaolin kot za homeopatske pripravke za rastline velja, da imajo veliko prednost pred drugimi izdelki za zaščito in zdravljenje rastlin: nimajo karence.

Češnjeva muha (Rhagoletis cerasi)

File:Kirschmade.jpg
Ličinka žerka v češnji
File:P1060548-1.jpg
Češnjeva muha

Češnjeva muha je malo manjša od hišne muhe in ima na hrbtu značilno rumeno liso. Prezimi v obliki bube v tleh. Maja in junija (odvisno od temperature tal) se iz bub izležejo odrasle muhe. Samice odložijo jajčeca v plodove, ko se češnjevi plodovi obarvajo iz zelene v rumeno. Vsaka samica odloži 100 – 200 jajčec. Iz jajčeca se v 6 – 8 dneh izvali ličinka žerka, ki se zavrta v plod in ga začne uničevati okoli koščice. Žerka čez 3 tedne prileze iz češnje in se zabubi 3 cm globoko v tleh. Bube lahko v tleh počakajo tudi po dve ali tri leta.

Kako ukrepamo? Češnjeva drevesa temeljito poškropimo s Kaolinom. Škropiti začnemo takoj po cvetenju, ko so plodovi češnje še trdi in zeleni. Škropimo enkrat tedensko, štiri tedne zapovrstjo. Tako zagotovimo, da so plodovi res dobro zaščiteni pred škodljivcem. Za zaščito “od znotraj” uporabimo homeopatski pripravek Thuja C30, s katerim drevo zalijemo.

Resarji ali tripsi

Tripsi so majhne, do 2 mm velike vitke žuželke z ozkimi resastimi krili. Telo je svetlo do temno rjave barve. Zelo radi imajo modro barvo (lahko jih lovimo na modre lepljive plošče). Poleg tega, da rastlino poškodujejo, so nevarni tudi zato, ker prenašajo viruse. Najdemo jih na vseh delih rastline, najpogosteje pa na cvetovih in listih.

File:Echinothrips americanus PaDIL136415a.jpg

Samice odlagajo jajčeca posamično v cvetove, na mlade liste in nežnejše dele stebel. Ko se izležejo ličinke, se začnejo hraniti z rastlino. Resarjev razvojni cikel je odvisen od temperature okolja: pri 15°C traja 48 dni, pri 20°C 22 dni, pri 25°C 15 dni in pri 30°C 12 dni. V rastlinjaku ima 11 do 15 generacij letno in lahko povzroči zelo veliko škode.

File:Starr-120513-5852-Ficus microcarpa-leaf with Cuban laurel thrips Gynaikothrips ficorum-Waihee Coastal Preserve-Maui (24511992724).jpg

Tobakov resar (Thrips tabaci) je pomemben škodljivec čebule in pora. Napada tudi kapusnice, fižol, plodovke in druge rastline. Poleg tobakovega resarja najdemo na čebuli tudi nekatere druge vrste (npr. cvetličnega resarja), vendar ne tako pogosto.

File:Leaf suffering from early thrips .jpg

Prvi znak napada je zvijanje mladih listov in deformacija plodov. Na napadenih cvetovih se pojavijo značilne bele pege, na listih pa bledo rumena območja. Napadena mesta na starejših listih so bleščeče srebrne barve. Resarji izsesavajo sokove iz rastlinskih celic, izsesane celice pa se napolnijo z zrakom in zato dobijo srebrnkast videz.

Škoda je večja, če se resarji pojavijo, ko so rastline še mlade. Čebula je najbolj občutljiva v času, ko se začne debeliti. Poškodbe, ki jih povzročajo resarji, so lahko tudi vstopna mesta za različne povzročitelje bolezni, npr. nevarne rastlinske viruse.

Kako ukrepamo:

Naravni sovražniki resarjev so polonice, plenilske stenice, plenilski resarji, razni hrošči, tenčičarice, plenilske pršice, parazitoidi in pajki. Privabimo jih tako, da jim omogočimo življenjski prostor, kjer se ti lahko namnožijo (naravna vegetacija ob robovih njiv in vrtov), ohranimo pa tako, da ne uporabljamo strupov.

Rastline učinkovito zaščitimo s škropljenjem s Kaolinom. Učinkovitost Kaolina so dokazali tudi z raziskavo, ki jo lahko preberete tukaj: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0261219407002591

Za zaščito “od znotraj” (homeopatija krepi obrambne sposobnosti same rastline) pa uporabimo zalivanje s homeopatskimi pripravki Allium cepa in Sulphur.

Jabolčni zavijač (Cydia pomonella)

File:Cydia.pomonella.7162.jpg

Jabolčni zavijač je metuljček s premerom kril med 14 in 22 mm. Krila so pepelnato siva s številnimi prečnimi temnorjavimi črtami. Na zgornjem zunanjem delu prednjega krila imajo temnejšo okroglasto pego bakrene barve. Podnevi z zloženimi krili počivajo na lubju ali na listih, ter se tako skrivajo pred pticami, ki so njihov glavni sovražnik. Tudi zaradi tega je pomembno, da v sadovnjak privabimo ptice 🙂

Samice v roku od 4 do 7 dni ponoči odlagajo jajčeca posamič na plod ali na liste v njegovi bližini, nato pa kmalu poginejo. Jajčeca so sploščena, nekoliko podolgovata, velika pa so med 1 in 1,3 mm. Sprva so prozorna, v kasnejših fazah pa potemnijo. Iz jajčec se v 4 – 14 dni razvije gosenica. Gosenica se zavrta do peščišča plodu in se tam hrani s peškami. V treh do petih tednih preide skozi pet razvojnih stadijev in odrasla doseže 18 in 20 mm dolžine. Sprva je bele barve, kasneje pa so rožnato bela s črnimi bradavicami. Vhod v plod gosenice zadela z iztrebki.

File:2020 08 11 Cydia pomonella.jpg
File:Gravenstein apples with codling moth.JPG

Podoben življenjski krog ima tudi češpljev zavijač. Hrušev zavijač ima samo eno generacijo letno. Jajčeca odlaga od polovice junija do konca julija. Najbolj črvive so zgodnje sorte hrušk, poznejše pa nekaj manj.

Napad zavijača prepoznamo po tem, da plodovi odpadajo, so navrtani, v notranjosti pa opazimo rov do peščišča. Pri prvi generaciji gosenic poškodovani plodovi zgodaj odpadejo, pri drugi pa predčasno dozorijo in prav tako odpadejo. Tretja in četrta generacija gosenic napade že skoraj zrele plodove, ki navzven ne kažejo znakov napadenosti.

Po zadnjem stadiju gosenica zapusti plod in se zabubi. Buba je obdana z belo obarvanim svilenim kokonom. Dolga je približno 1 cm. Buba prezimi, spomladi pa se jabolčni zavijač znova pojavi kot metulj.

Jabolčni zavijač ne napade le jablan, pač pa tudi hruške, oreh, kutino, redkeje pa tudi marelice, slive, češnje, mandljevec, smokvo, jerebiko in koruzo.

Glavni sovražniki jabolčnega zavijača so ptice, pajki, brzci, mravlje, zajedavske ose in strigalice, ki se hranijo tudi z njegovimi jajčeci. Zato je zelo pomembno, da vemo, da z uporabo strupov še bolj porušimo biotsko ravnovesje v sadovnjaku.

Kako ukrepamo: junija in julija zaščitimo drevesa in plodove s škropljenjem s Kaolinom. Zaščito obnavljamo 1 x tedensko, 4 tedne zapovrstjo. Za zaščito »od znotraj« uporabimo homeopatski pripravek Thuja.  V okuženem sadovnjaku pazimo na higieno: okuženih plodov ne zavržemo, pač pa jih uničimo.  

Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.