Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by — 2 komentarja

Urin + pepel = domače gnojilo za 4 x večji pridelek

Znanstveniki so s poskusi dokazali, da dodajaje gnojila iz urina in lesnega pepela kar za 4-krat poveča pridelek paradižnika, ne da bi se ob tem pojavilo kakršnokoli tveganje za pojav bolezni.
(vir: https://pubs.acs.org/doi/abs/10.1021/jf9018917)

Finski znanstveniki so ugotovili, da z domačim gnojilom iz urina in lesnega pepela pridelek povečamo prav tako uspešno, kot z dragimi komercialnimi gnojili, ob tem pa tudi veliko manj škodujemo okolju. Takšno gnojilo je bogato s hranili, ki jih nujno potrebujejo rastline: dušik, fosfor, kalij, kalcij in magnezij.

Urin je uspešno nadomestil umetna gnojila pri kumarah, koruzi, zelju, zeleni, jajčevcih, čebuli, špinači, redkvicah, solati, pšenici in paradižnikih. Za pepel pa je že zelo dolgo znano, da ga lahko s pridom uporabljamo na vrt (poglej članek Pepel na vrtu – link).

Rastline, ki so bile pognojene s tem gnojilom, so bile 4-krat bolj uspešne od nepognojenih, zemlja pa je bila zaradi dodatka pepela tudi manj zakisana. Znanstveniki so potrdili tudi to, da je takšno gnojilo varno, da ni mikrobiološko ali kemično nevarno – niti za zemljo, niti za rastline, niti za ljudi, ki tako pognojen pridelek uživajo. Svež urin je praviloma sterilen. Morebitni patogeni v urinu propadejo, če urin pred uporabo nekaj mesecev skladiščimo v zaprtih posodah. Urin vsebuje ureo, ki se spremeni v amonijak, ta pa uniči patogene.

V poskusu so uporabili človeški urin in lesni pepel iz brezovega lesa. Pred uporabo so urin skladiščili 6 mesecev in ugotavljali njegove mikrobiološke lastnosti. Našli niso nobenih škodljivih sestavin.

Raziskovalci so opozorili, da urin potrebuje čas, da imobilizira morebitne patogene, zato ga pred uporabo nekaj mesecev skladiščimo v zaprtih posodah. Ne uporabljamo ga nerazredčenega in ne dodajamo neposredno na rastline, da jih ne požgemo. Z gnojilom zalijemo tla okoli rastlin, nato pa tla zalijemo še z navadno vodo.

Liter urina vsebuje 11 g dušika, 1 g fosforja in 2 g kalija. Dušik pospešuje rast listov, fosfor je pomemben za razvoj korenin in kaljenje semen. Fosfor in kalij omogočata zdrav razvoj cvetov in plodov.

Urin zdrave osebe je sterilen, ne vsebuje bakterij in virusov. Za gnojenje zelenjave ne uporabljamo urina ljudi z infekcijami urinarnega trakta in tistih, ki uživajo antibiotike ali veliko soli.

Primer uporabe gnojila iz urina in lesnega pepela:

Špinača in druga listnata zelenjava:
1. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 3:1)
2. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)
3. in naslednji meseci: 1 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)
Paradižniki:
1 x tedensko 0,5 l voda + urin (razmerje 5:1) + 1 žlica lesnega pepela na rastlino.
Čebula:
1. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 3:1)
2. mesec: 2 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)
3. mesec in kasneje: 1 x tedensko voda + urin (razmerje 5:1)

P.S. Za 100 m2 velik vrt potrebujemo 40 l urina na leto.

Gnojilo ni nadomestilo za običajno zalivanje! Rastline potrebujejo redno zalivanje z vodo, najbolje s kapnico.

Posted on by

Lesni pepel za vrt

Če imate kamin ali peč na drva, lahko pozimi sami pridelate lesni pepel, ki je zelo uporaben dodatek na vrtu.

Pomembno: za vrt je uporaben le pepel iz čistega lesa, nikakor iz snovi, v katerih so lahko lepila in topila (npr. lesonit).

Pepel lahko potresemo po gredah ali ga dodamo v kompostni kup, lahko pa ga dodamo tudi urinu in tako izdelamo učinkovito domače gnojilo, ki v ničemer ne zaostaja za dragim kupljenim. S pepelom moramo ravnati kot z začimbo v kuhinji – pepel je dodatek, ne osnovno živilo. Za 100 m2 velik vrt bo dovolj 5 kg pepela.

Lesni pepel na vrtu

  1. Lesni pepel vsebuje veliko kalija, ki je pomemben za odpornost rastlin proti boleznim in škodljivcem, pa tudi za kakovost cvetov in plodov. Pomanjkanje kalija pri paradižniku prepoznamo po orumenelem, nikoli dozorelem, olesenelem vrhu paradižnika, listi pa postanejo pegasti in nagubani. Veliko kalija potrebujejo križnice (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt), gomoljnice in korenovke (krompir, korenje, gomoljasta zelena) in plodovke (paradižnik, jajčevec, paprika).
  2. Pepel pomaga zaščititi rastline pred ušmi in polži, zato ga nekaj shranite v vedru za sprotno porabo med rastno sezono.
  3. V tleh deluje bazično, zato lahko z njim uravnavamo pH vrednost prsti. Zelo rade ga imajo tudi vrtnice – ne le zaradi prepotrebnega kalija, pač pa tudi zaradi uši.
  4. Koristil bo vsem rožnicam (cvetočim rastlinam, ki nam dajejo plodove: sadno drevje, jagodičevje in trta). Pri jagodičevju in drugih rastlinah, ki bolj ljubijo kisla tla (rododendroni, azaleje, hortenzije, rese, borovnice) moramo paziti, da z njim ne bomo dosegli ravno obratnega učinka. Te rastline namreč ne marajo bazičnih, pač pa kisla tla.
  5. Preden ga dodamo (pa tudi sicer, na splošno je to dobro), je smiselno preveriti, kakšen je pH zemlje na vrtu. pH vrednost zemlje merimo z Indikatorjem pH vrednosti.

Posted on by

Zakaj se posede visoka greda in kaj lahko naredimo?

Visoke grede so napolnjene s plastmi različnih materialov. Vanje izmenično naložimo plasti, bogate z ogljikom in tiste, ki so bogate z dušikom. Na vrhu visoke grede sta nasuti plasti komposta in zemlje, pri katerih je razmerje med dušikom in ogljikom najbolj uravnano. Plasti si od dna proti vrhu visoke grede sledijo tudi po hitrosti razpadanja: tiste, ki bodo razpadale najdlje so najgloblje, tiste, ki bodo razpadle najhitreje, pa proti vrhu visoke grede.

Plasti v tako sestavljeni visoki gredi (torej takšni, ki ni zgolj korito, napolnjeno z zemljo), se sčasoma neizogibno posedejo. Manj, če smo bolj grobe materiale (npr. veje) pred nalaganjem zmleli, zdrobili ali nasekljali, in več, če jih pred nalaganjem nismo.

Od tega je odvisno, kako zelo se bo greda posedla. Posede se lahko od 10 ali 20, pa vse do 50 in več cm.

Kaj lahko naredimo, če/ko se to zgodi?

Možni rešitvi sta dve:

  1. rešitev za visoko gredo, ki se je posedla za 10 do 15 cm: na vrh visoke grede nasujemo domač ali kakovosten kupljen kompost. Kompost rahlo vkopljemo v vrhnjo plast zemlje ali pa ga na zemlji pustimo ležati – tako odložen bo odigral vlogo zastirke čez zimo. Ob prvih spomladanskih setvah in sajenjih ga bomo sproti vkopali v zemljo med tem, ko bomo pripravljali setvene in sadilne jarke in jamice.
  2. rešitev za visoko gredo, ki se je močno posedla: v tem primeru odstranimo vrhnjo plast visoke grede, njen najbolj rodoviten del – zemljo. Odstranimo vso zemljo, materiale, ki ležijo pod njo, pa pustimo v visoki gredi. Zemljo odložimo tako, da jo bomo lahko kasneje vrnili na vrh visoke grede. Visoko gredo nato napolnimo s plastmi različnih materialov, izmenično bogate z ogljikom (zdrobljene vejice in suho rjavo listje, slama) in tiste, ki so bogate z dušikom (zeleni odkos, delno dozorel kompost, cvetje, seno). Na vrh teh plasti naložimo zemljo, ki smo jo prej odstranili z visoke grede, nato pa jo zastremo še s plastjo zrelega, t.j. povsem predelanega domačega ali kakovosten kupljen kompost. Kompost lahko vkopljemo v zemljo, lahko pa ga pustimo do pomladi ležati na zemlji, pri čemer bo imel vlogo kompostne zastirke. Drug način pa je, da kompost vkopljemo v zemljo (da jo obogatimo), nato pa še prekrijemo s plastjo sena ali slame, ki služita kot zastirka.
Posted on by

Repino listje in domača vegeta iz jesenske zelenjave

Konec novembra je skrajni čas, da z vrta poberemo še zadnjo zelenjavo, ki na njem ne bo ostala preko zime. Za zapoznelce imamo dve ideji, kako jih lahko uporabimo: uheljčke z repinim listjem in zelenjavno vegeto iz jesenskih korenovk in gomoljnic.

UHELJČKI Z REPINIM LISTJEM

Ko govorimo o repi, običajno pomislimo na podzemni del rastline, ne pa na liste. Kar je resnična škoda, saj s tem, ko zavžemo nežno in sočno listje, z njim zavržemo tudi veliko vitaminov in rudnin.

Italijani pa ne. Iz testenin (kako pač drugače, če gre za Italijane 🙂 in repinih listov pripravljajo zelo okusno, preprosto in hitro pripravljeno jed, imenovano “strascinati alle cime di rapa”. Po naše bi ji lahko rekli “uheljčki z repinim listjem”.

Recept:

400 g testenin (uheljčkov)
6 žlic olivnega olja
800 g repinih listov
5 do 6 strokov česna
sol

Repino listje pregledamo in preberemo. Odstranimo trda stebla in poškodovane liste. Liste operemo. Česen olupimo in nalistamo.

Liste blanširamo v slanem kropu. Ko ovenejo, jih s penovko poberemo iz vode in na deski narežemo. Počakamo, da voda ponovno zavre, nato pa v njej skuhamo testenine.

Medtem v ponvi segrejemo olje in na njem na hitro popražimo česen, da zadiši. Ko postane česen zlato rumen, dodamo repino listje in premešamo. Dušimo še nekaj minut in odstavimo.

Skuhane testenine odcedimo in stresemo v ponev. Dobro premešamo in postrežemo z veliko skledo solate.

DOMAČA ZELENJAVNA VEGETA

3 do 4 kg zelenjave korenje, zelena, peteršilj, zelje, por itd.) drobno zmeljemo. Dodamo 1 kg soli in dobro premešamo. Stoji naj 12 ur. Napolnimo manjše kozarčke in jih zapremo. Do odprtja hranimo kozarčke v kleti, po odprtju pa v hladilniku.

Posted on by

Slovenski knjižni sejem 2021: knjiga Permakultura na vrtu in v življenju

Letošnji SKS se je preselil na splet: https://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/ Različni dogodki, ki so stalnica knjižnega sejma, tako ne potekajo v živo, pač pa so bili vnaprej posneti. V četrtek, 25. 11. 2021, je bil tako na spletu objavljen pogovor o permakulturi, o kateri se v sodobnem času, ki se vedno bolj zaveda pomena ekološke zdrave hrane in samopreskrbe, govori čedalje več. Permakultura pa ni le način vrtnarjenja, je tudi način življenja. Pogovarjale smo se Saša Ocvirk, urednica Celjske Mohorjeve družbe, Bojca Januš iz Gajinega vrta, permakulturna načrtovalka Andreja Sivec in Ivana Buklioska, ki permakulturna načela preizkuša v vsakdanjem življenju.

Pogovoru lahko prisluhnete tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=yvWDxoGbV9Y

Knjigo lahko v času Slovenskega knjižnega sejma, to je do 5. 12. 2021, kupite z 10 % popustom. Svoje naročilo oddajte TUKAJ ali po telefonu 040 325 939. Za popust vpišite kodo kupona knjiga-10

Posted on by

Kje kupimo sadike sadnega drevja in grmičevja

Na prvi pogled obrobno, dejansko pa zelo pomembno je vprašanje, kje kupiti rastline. To še zlasti velja, ko gre za trajnice, ki nas bodo spremljale dolgo časa.

Za nakup trajnic, med katere sodijo tudi sadike sadnega drevja, velja isto pravilo, kot sem ga na blogu Permakultura za telebane že opisala v zvezi z mojimi „hokejskimi paradižniki“: sadike kupimo tam, kjer imajo vsaj nekoliko slabše pogoje, kot pri nas doma, vendar ne diametralno nasprotne. (Če še ne veste, kaj imajo skupnega ruski hokejisti in zaplaninski paradižniki, kliknite na tole povezavo: Kaj imata skupnega ruski hokejist in zaplanski paradižnik?)

Sadike, ki jih naše drevesnice uvažajo iz dežel z atlantskim podnebjem, pri nas niso zelo uspešne in smrtnost teh sadik je zato občutno višja.

Najbolje je kupiti doma (v Sloveniji) vzgojena drevesca, ki so zrastla v drevesnici z nekoliko višjo nadmorsko višino in nekoliko ostrejšo klimo, kot je naša. Takšna drevesca se bodo pri nas počutila kot doma oziroma še nekoliko bolje, saj bodo prišla bolj na toplo.

Posted on by

Kako posadimo drevo

Jesen je najboljši čas za sajenje večine dreves in grmovnic, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati.

Ker je presajanje šok za vsako rastlino, lahko z obzirnostjo in skrbjo lahko poskrbimo, da bo rastlina to naporno obdobje preživela uspešno.

Visoka smrtnost mladih sadik dreves

Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako

Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo (skoraj) vsa drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Zaščita pred voluharjem: koreninsko balo lahko ovijemo s kovinsko mrežo ali pa sadilno jamo obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, zaradi vsebnosti lanolina pa odganjala voluharja, ki obožuje mlade sladke korenine drevesc in jih pogosto zelo poškoduje. Proti voluharju lahko uporabimo tudi homeopatski pripravek Voluhar (Arvicolinae). V jamo tik pred sajenjem drevesa nakapamo nekaj kapljic pripravka.
  4. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost. Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem prsti. Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  5. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Ko ustvarjamo gozdni vrt, je to običajno na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno). Zato je pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z Bioogljem-aktivatorjem tal – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Dodano obogateno biooglje drevesce oskrbi s potrebnimi hranili in ga zaščiti pred boleznimi. Stresemo ga v sadilno jamom, lahko neposredno h koreninam (za razliko od gnoja, ki se korenin ne sme dotikati, saj jih lahko požge). Za mlado sadiko zadošča 1 kg Biooglja-aktivatorja zemlje. Tako oskrbovano drevo se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc).
  6. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine.
  7. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  8. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice. Pri tem drevesu privoščimo še homeopatske pripravke, ki bodo pozdravili poškodbe, ki nastanejo ob sajenju: Arnica C200 oziroma Calendula C30 za poškodbe in Silicea C200 za vzpodbujanje rasti.
  9. Deblo lahko premažemo s Kaolinom, ki ga pomešamo z vodo, in ga s čopičem namažemo po deblu. Mladiko bomo s tem zaščitili pred živalmi (zajci, srne), ki bi z glodanjem lahko poškodovale mlado lubje, pa tudi pred škodljivci, ki bi sicer splezali po deblu (belo prevleko po potrebi obnavljamo do pomladi).  
  10. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.
Posted on by

Kako naredimo jesensko ikebano

Aranžmaji iz rezanega cvetja, ki je bilo vzgojeno v rastlinjakih, ne zdržijo dolgo, še zlasti sedaj v jeseni ne, ker jih lahko zelo hitro uniči slana. Poleg tega so več ali manj vsi izdelani po istem kopitu – aranžma, ki ga izdelamo sami, pa je resnično unikaten. Je tudi neprimerno cenejši od kupljenega, zaradi izbire rastlin bo veliko dlje ostal lep, izdelava pa je resnično preprosta in tudi zelo hitra.

Potrebujemo:

  • cvetličarsko gobico
  • vrtne škarje
  • mah
  • različne rastline, ki dolgo časa ostanejo lepe (npr. bršljan, hermelika, homulica, netresk, bela omela, resje, medvejka, trdoleska, šipek, okrasni javor, lovor, mahonija): veje, cvetje, lepo obarvano listje, plodove, storže …
  • nizek in širok glinen lonček, keramični lonček, globlji pladenj ipd.

Uporabimo naravne materiale, ki jih naberemo na sprehodu po vrtu, v gozdu in na travniku.

Naredila sem dve ikebani. Vse sestavine zanju sem našla doma, na sprehodu po vrtu in gozdu. Edina stvar, ki sem jo kupila, je bila cvetličarska goba.

Cvetličarsko gobo obrežemo po obliki posode in jo za 10 minut namočimo v vodo

Majhna ikebana za polico okna pri vhodu v hišo

Posoda za ikebano je majhen keramičen okrasni likalnik. Cvetličarsko gobo sem obrezala in za 10 minut namočila v vodi. Gobo sem vložila v likalnik in jo obložila z zvezdastim mahom. Dodala sem vejice trdoleske, vejico medvejke s suhim cvetom in vejico okrasnega javorja z lepimi, jesensko obarvanimi listi.

Cvetličarsko gobo obrežemo po obliki posode za ikebano
Ikebana v keramičnem likalniku je okras okenske police pri vhodu v hišo.

Srednje velika ikebana s hermeliko in žajbljem

Posoda za ikebano je srednje globok kovinski pladenj ovalne oblike. Gobo sem obrezala glede na obliko pladnja in jo za 10 minut namočila v vodi. Gobo sem položila na pladenj in jo obložila z mahom. V tej ikebani sem uporabila vejice hermelike, okrasni javor, žajbelj in storže.  Stebla sem prirezala poševno, da sem jih lažje zapičila v cvetličarsko gobo. 

Vejice prirežemo poševno, da jih lažje zapičimo v cvetličarsko gobo.
Posted on by

Ozimna sovka: gosenice v vrtni zemlji

Moj poštar ima vrt s čudovitimi paprikami, ki pa letos ne delajo tako dobro, kot običajno. Dobil je nasvet in izdelek za pomoč proti rumenenju listov in za krepitev paprik: Epsomsko sol. Medtem ko sva klepetala o paprikah, letošnjem vremenu, delu na vrtu in podobnih temah, se je spomnil še na sadiko radiča, ki jo je oglodal neznani »nevidni« škodljivec in na nenavadno dogajanje v tleh vrta, na katerega sta naletela z ženo. Med delom na vrtu sta odkrila množico neugledno sivo rjavih gosenic – a ne na listih rastlin, pač pa v tleh, v zemlji.

Radovedna, kaj bi to lahko bilo, sva se zmenila, da mi eno »ulovi« in ob prvi priliki prinese. Dobila sem jo ob njegovem naslednjem obisku, v škatli (prazni, seveda) od sladoleda Planica.

Dobro sem si ogledala približno 4 cm dolgo gosenico in postavila diagnozo: gre za gosenico ozimne sovke, znanega škodljivca. Gosenice čez dan počivajo v zemlji, ponoči pa se sprehodijo po vrtu in malicajo liste rastlin. Tako smo vedno znova presenečeni, kdo neki nam gloda liste, ko pa ni nikogar na spregled.

Njene fotografije vam žal ne morem pokazati, sposoditi sem si jo morala z wikimedia commons. Škatlo z gosenico je namreč s pisalne mize ukradel Hugo, odprl pokrov in gosenico potem na tak ali drugačen način eliminiral. Sladoled pač diši … in Hugo, ki sva ga marca lani posvojila na Gmajnicah, ima odličen nos.

Larve ozimne sovke so rumeno rjave do sivo rjave in gole. Sprva imajo nepopolno število nog, kasneje jim zraste do pet parov. Na zadku ima po dva kaveljčka. Ob nevarnosti se zvijejo v klobčič. Vzdolž hrbta imajo tri temnejše proge, od katerih je srednja dvojna. Mlade larve so aktivne podnevi, starejše pa ponoči, ker podnevi počivajo v zemlji. Larve ozimne sovke nam lahko naredijo zelo veliko škode. Objedajo liste in koreninice sadik. Škoda na listih, ki jo povzročijo, spominja na škodo, ki nam jo naredijo polži.

Kaj lahko naredimo, če imamo v tleh obilico gosenic ozimne sovke (ali kakšne druge gosenice, ki nam objedajo rastline na vrtu):

  1. Temeljito zaščitimo vse rastline s Kaolinom. Za popust pri naročilu vpišite kodo KAOLIN-20
  2. Uporabimo homeopatski pripravek Sambucus nigra. Strupe, takšne ali drugačne, odločno odsvetujem. Tudi če odmislimo, da vrt, tretiran s strupi, tako ali drugače pojemo tudi mi sami in naši otroci, tudi če verjamemo, da je karenca dovolj, da smo varni … obstaja za popolno abstinenco strupov povsem pragmatičen razlog: narava vedno teži k ravnovesju. Če je nekoga preveč (npr. gosenic ozimne sovke) se bodo prej ali slej pojavili njeni naravni sovražniki (npr. onomopatogene ogorčice). Če pa uporabljamo strupe, z njimi zelo verjetno pobijemo vse, tudi naravne sovražnike. In ker se »sovražnik« ne da kar tako, se bo v naslednjem navalu pojavil v še večjem številu. Škodljivci so običajno hitrejši od zaščitnikov – morajo biti, saj bi sicer vedno potegnili kratko.  Namesto, da bi jo uničevali, moramo naravi pomagati, jo podpreti. S Kaolinom zaščitimo rastline, ne pa da bi ob tem kogarkoli pobili. Škodo preprečimo, saj naredimo s Kaolinom poškropljeno rastlino neužitno za njene napadalce. Tako zavremo in odbijemo napad, nato pa pustimo prosto pot, da se naravni sovražniki pomenijo sami med sabo.
Posted on by

Zakaj paradižniki nočejo začeti zoreti?

Sadike paradižnikov smo posadili, jih zalivali, negovali tako in drugače, držali pesti za čim boljše vreme in nič toče … končno dočakali cvetenje in prve plodove … potem pa se zdi, kot bi se vse skupaj ustavilo. Plodovi so lepi, se debelijo, lepo svetijo v soncu … Potrpežljivo čakamo, da se bodo začeli barvati v rumeno in nato v rdečo – paradižniki pa kot zakleto ostajajo jabolčno zeleni in nikakor nočejo dozoreti.

Kaj je šlo narobe?

Obstaja nekaj dejavnikov, ki vplivajo na zorenje paradižnikov, in večina teh ni odvisna od nas. Vendar to ne pomeni, da smo povsem nemočni – na zorenje paradižnikov lahko vplivamo s pametno izbranimi ukrepi.

Kdaj bodo dozoreli, je sicer odvisno tudi od sorte, a za večino paradižnikov velja, da plodovi dozorijo 6 do 8 tednov po cvetenju. Na zorenje vplivajo okoliščine: prevroče ali prehladno vreme zavirata zorenje. Letošnja pomlad in poletje sta polna ekstremov: najprej mrzel maj, ko paradižnikov nikakor nismo upali postaviti ven, potem pa več vročinskih šokov z zelo visokimi temperaturami. Ker se paradižniki najbolje počutijo pri temperaturah med 20 in 25 °C, je odgovor na dlani: krivo je vreme.

Rastlina, ki dozoreva, postaja čedalje bolj košata in večino svoje energije usmeri v stebla in liste, ne pa v plodove. V takem primeru je povsem na mestu obtrgavanje listov: spodnje liste, do prve etaže plodov lahko mirne duše potrgamo, prav tako skrbimo tudi za zračnost v višjih etažah. S tem bomo zmanjšali tudi možnost glivičnih bolezni paradižnikov.

Nezreli paradižniki so zeleni zaradi velike vsebnosti klorofila. Ko dosežejo določeno stopnjo v razvoju, začnejo proizvajati etilen, ki vzpodbudi njihovo zorenje. Namesto klorofila se plodovi takrat napolnijo z likopenom. Likopen paradižnike obarva rdeče. Paradižniki so lahko tudi rumeni, oranžni ali vijoličasti. Za različne barve so odgovorni različni karotenoidi: karotenoid v rdečih paradižnikih je likopen, v rumenih pa lutein.

4 razlogi za to, da paradižniki ne zorijo

1. Prevelika vročina

V hudi poletni vročini paradižniki doživljajo stres. Čeprav za svoj razvoj potrebujejo toploto, pa previsoke temperature povzročijo, da preidejo paradižniki v stanje mirovanja – kot bi postali letargični.

Pri visokih temperaturah prenehajo proizvajati likopen, torej snov, ki je odgovorna za zorenje plodov. Če so zunanje temperature dlje časa 28 in več °C, se proces zorenja upočasni ali povsem ustavi. Ko se temperature znižajo, se proces zorenja nadaljuje.

Rešitev: škropljenje s Kaolinom zaščiti rastlino pred visokimi temperaturami in tako prepreči, da bi se proces zorenja ustavil. Za popust pri naročilu vpišite kodo KAOLIN-20

2. Hladno vreme

Prav tako kot vročina, tudi nizke temperature preprečujejo zorenje. Nižanje temperature sporoča rastlinam, da se bliža konec sezone. Ne glede na to, da smo morda šele konec julija, nihče ne bo prepričal paradižnikov, da bi lahko še malo zoreli – če je pa ja prehladno.

Zgolj nekaj nenormalno hladnih dni ne bo imelo tragičnih posledic. Huje je, če hladno obdobje vztraja dlje časa in se temperatura nikakor ne dvigne nad 16 °C. Plodovi bodo nehali zoreti, rastline pa nehale rasti.

Rešitev: homeopatski pripravek Belladona dodaja toploto rastlinam.

3. Bliža se konec sezone

Oberemo vse plodove, ki so dosegli polno velikost, ne glede na to, ali so ostali zeleni ali so že vsaj delno obarvani v rumeno in rdečo, saj na rastlini ne bodo dozoreli. Pod primernimi pogoji bodo dozoreli na okenski polici. Zorenje lahko pospešimo tako, da jih spravimo v kartonasto škatlo z bananami in jabolki, ki ob zorenju oddajajo etilen.

4. Različne sorte zorijo različno hitro

Češnjevec dozori hitreje od sort paradižnika z velikimi plodovi. Obstajajo tudi posebne sorte, za katere je značilno, da dozorijo hitreje od drugih.  Ko boste naslednje leto izbirali sorte paradižnika, se spomnite na ta podatek.   

Kaj še lahko naredimo?

K zorenju plodov rastlino spodbuja tudi homeopatski pripravek Silicea C200. Rastline zalijemo samo 1 x v sezoni. Uporabimo 6 do 8 globul na 10 l vode in vsaki rastlini privoščimo po 1 l tega pripravka.