Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Homeopatov nasvet: Dobri sosedje

buca-botanika

Zasajanje mešanih zasaditev z dobrimi sosedi je ena od odličnih idej, ki jih lahko uporabimo na svojem vrtu. Tako zmanjšamo možnost škode zaradi škodljivcev in bolezni, hkrati pa zaščitimo prst pred enostranskim izčrpavanjem, ki nastane, če sadimo monokulture. Če bi sadili povsem “zmešano”, tudi potrebe po kolobarjenju ne bi več bilo . . . morda le še po prahi . . . a to je že drugo poglavje.

Mešane zasaditve in sajenje cvetlic in zelišč med zelenjavo pomaga odgnati škodljivce in preprečiti bolezni. Že skoraj na vsaki vrečki s semeni najdemo tudi navodila, kdo so dobri in kdo slabi sosedje. Grede in njive z velikimi zaplatami istovrstnih rastlin, pa tudi pretirano velike rastline in plodovi privabljajo škodljivce, ki z veseljem sedejo ob “mizico, pogrni se”. In potem s polnimi želodčki prizadevno na licu mesta zastavijo številčno družino. Jim res lahko zamerimo? Kdo pa ne bi, če lahko :).

Sajenje in vzdrževanje mešanih zasaditev, ali povsem zmešanih, pa tudi kolobarjenje, ni tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. Zahteva določeno mero znanja in načrtovanja, zato je še zlasti za vrtnarje začetnike včasih trd oreh.

Kaj torej lahko naredimo, če iz takega ali drugačnega razloga (še) ne sadimo mešano? V tem primeru si lahko pomagamo s homeopatijo. Med homeopatskimi pripravki za rastline najdemo tudi takšne, ki rastlinam dodajo informacijo “dobrega soseda” prav tako ali še močneje, kot če bi posadili podporno rastlino k matični (npr. baziliko k paradižniku). Bazilike nam v tem primeru ni treba fizično posaditi, pač pa paradižnike le zalijemo s homeopatskim pripravkom iz bazilike.

Poglejmo, kateri homeopatski pripravki za rastline so v tej skupini:

DOBRI SOSEDJE KOT HOMEOPATSKI PRIPRAVKI

Allium cepa: izvlečke iz čebule so že v Antiki uporabljali za odganjanje škodljivcev. Včasih so ji za večjo učinkovitost dodali še česen, evkaliptusovo olje ali olje čajevca. Ne uporabljamo pri fižolu in grahu (antagonistični rastlini)! Uporabimo za zaščito pred: čebulno in korenjevo muho. Dobra za zdravo in lepo korenje (čebula je dober sosed korenju). Pomaga vrtnicam. Odganja zajce, miši in podgane. Rilčkarji, kaparji, uši, tripsi, pršice.

Hyssopus officinalis (navadni ožepek): najboljši sosed za trto, poveča pridelek. Bakterijske gnilobe, plesni, kapusov belin, splošen repelent za škodljivce.

Mentha viridis/piperita/sativa (meta): splošen repelent za škodljivce pri križnicah, muhe pri domačih živalih, miši in podgane, mravlje, uši, bolhači, komarji, kapusov belin, gosenice.

Tropaeolum majus (velika kapucinka): bele uši, usnjata stenica (buče), ščitkar na paradižniku, nematode, volnata uš.

Ocimum sp. minimum/basilicum (bazilika): ščiti paradižnike pred boleznimi in škodljivci. Prav tako izboljša okus paradižnika.

Ricinus communis (kloščevec): za škodljivce na trti: pršice, vešče, tudi na bučevkah.

Salvia officinalis (žajbelj): zlasti za škodljivce na križnicah in bučevkah (pršice, vešče, uši, kapusova muha) ter za korenjevo muho. Ne uporabljajte pri mladih rastlinah.

Sambucus nigra (črni bezeg): splošen odganjalec škodljivcev, še zlasti gosenic.

Satureia hortensis (šetraj): za vse škodljivce in bolezni pri fižolu: fižolov hrošč, tripsi na cvetovih, fižolova muha, antrahnoza, listne pege, bakterijske rjave pege, plesen, zvijanje listov, rja, splošen odganjalec škodljivcev.

Vir: Vaikunthanath Das Kaviraj: Homeopathy for Farm and Garden

Posted on by

Shranimo lesni pepel za vrt

Če imate kamin ali peč na drva, lahko pozimi pridelate lesni pepel, ki je zelo uporaben na vrtu.

Pomembno: za vrt je uporaben le pepel iz čistega lesa, nikakor iz snovi, v katerih so lahko lepila, topila …

V__B900

Pepel lahko potresemo po gredah ali ga dodamo v kompostni kup. S pepelom moramo ravnati kot z začimbo v kuhinji – pepel je dodatek, ne osnovno živilo. Za 100 m2 velik vrt bo dovolj 5 kg pepela.

Lesni pepel na vrtu

  1. Lesni pepel vsebuje veliko kalija, ki je pomemben za odpornost rastlin proti boleznim in škodljivcem, pa tudi za kakovost cvetov in plodov. Pomanjkanje kalija pri paradižniku prepoznamo po orumenelem, nikoli dozorelem, olesenelem vrhu paradižnika, listi pa postanejo pegasti in nagubani. Veliko kalija potrebujejo križnice (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt), gomoljnice in korenovke (krompir, korenje, gomoljasta zelena) in plodovke (paradižnik, jajčevec, paprika).
  2. Pepel pomaga zaščititi rastline pred ušmi in polži, zato ga nekaj shranite v vedru za sprotno porabo med rastno sezono.
  3. V tleh deluje bazično, zato lahko z njim uravnavamo pH vrednost prsti. Zelo rade ga imajo tudi vrtnice – ne le zaradi prepotrebnega kalija, pač pa tudi zaradi uši. Koristul bo vsem rožnicam (cvetočim rastlinam, ki nam dajejo plodove: sadno drevje, jagodičevje in trta). Pri jagodičevju in drugih rastlinah, ki bolj ljubijo kisla tla (rododendroni, azaleje, hortenzije, rese, borovnice) moramo paziti, da z njim ne bomo dosegli ravno obratnega učinka. Te rastline namreč ne marajo bazičnih, pač pa kisla tla.

Lesni pepel za shranjevanje paradižnika

Lesni pepel razkužuje in preprečuje izhlapevanje, zato je idealen za dolgotrajno shranjevanje paradižnika.

Lesni pepel najprej tri- ali štirikrat presejemo, da odstranimo večje koščke in ostane res le zelo fin, mehak pepel.

V kartonasto škatlo nato izmenično nalagamo plasti pepela in paradižnikov. Tako shranjen paradižnik se bo obdržal več mesecev, celo do pol leta.

Vital conserve ses tomates dans la cendre. Photo credit: Jean de Dieu Ininahazwe

Vir: http://wire.farmradio.fm/en/farmer-stories/2016/11/burundi-farmer-finds-new-technique-for-preserving-tomatoes-15454

Posted on by

Kako preprečimo solati, da bi nam ušla v cvet

Najlepše je imeti vsak dan skledo sveže, pravkar z vrta prinešene solate na mizi. Potem se lahko pogovarjamo takole:
On: »Kaj bo danes za kosilo?«
Ona: »Solata in nekaj za zraven.«

Solata je zelenjava hladnih obdobij, vročina ji ne ustreza. V vročini bo hitro šla v cvet (pa ne zaradi ugodja, pač pa zato, ker ve, da se ji bliža konec in hiti delati otroke). Pozno pomladi in poleti je zato težko pridelati lepo solato. Veliko lažje jo je saditi zgodaj spomladi in potem spet pozno poleti ali zgodaj jeseni, ko se temperature spet začnejo nižati.

Idealni pogoji za kalitev semen solate

Seme solate ne bo vzkalilo, ko je temperatura tal višja od 26,7 °C, kaliti pa začne že pri 4,4 °C, zato je idealna zelenjava za zgodnje in pozno sejanje in sajenje. V toplem okolju se začne v semenu solate sproščati rastlinski hormon, ki zaustavi kalitev. To dediščino nosi solata v sebi še iz časov, ko je rastla na Bližnjem Vzhodu, od koder izvira. Varovalka, ki še vedno prepreči semenu, da bi vzkalilo v vročini, je solati v njeni pradomovini omogočila, da je preživela v klimi z vročimi in sušnimi poletji.

Optimalna temperatura zemlje za večino solatnih semen je 20 °C, nekaterim sortam pa ustreza večji razpon (od 5 do 24 °C). Merimo vedno temperaturo tal in ne zraka, saj je lahko razlika med njima občutna.

Sezono gojenja solate lahko podaljšamo globoko v poletje, če uporabimo nekaj preizkušenih trikov.

  1. V toplih mesecih namakamo seme v dobro osvetljenem prostoru vsaj 16 ur pred sejanjem. Tako občutno povečamo odstotek vzkaljenih semen. Pri osvetlitvi se je najbolj izkazala rdeča barva svetlobe – če imamo to možnost, kalimo solatna semena pod svetlobo rdeče obarvane žarnice, ki pa ne sme segrevati okolice. Druga najboljša pa je sončna svetloba. Pri namakanju semen v mračnem in toplem prostoru je bila stopnja kalitve nižja.
  2. Druga uspešna tehnika je namakanje semen v hladni vodi v dobro osvetljenem prostoru; namakamo od 16 do 24 ur. Ta pristop je povečal stopnjo kalivosti v toplih mesecih leta za 97 %. Namakanje, ki traja manj kot 16 ur, ima malo ali nič pozitivnih učinkov na kalivost semen. Še več o namakanju lahko preberete tukaj: Namakanje semen.
  3. Sezono gojenja solate lahko podaljšamo tudi z uporabo debele zastirke iz slame ali koščkov lesa, ki jo namestimo okoli sadik solate. Zastirka naj bo debela 3,5 do 5 cm. Takšna zastirka izolira tla, ki se ne morejo preveč segreti in hkrati zadrži vlago v tleh.
  4. Tudi senčenje solate zelo pomaga pri nižanju temperature. Solato lahko senčimo s pomočjo lokov, preko katerih potegnemo kopreno, ali pa solato posadimo ob vznožje višjih rastlin, ki ji bodo nudile senco (npr. pod buče z velikimi listi). Na ta način bomo odmaknili nevarnost, da bi nam ušla v cvet, kar za 3 do 5 tednov.
Posted on by

Julijsko sajenje paradižnikov

Letošnji mrzli in mokri maj paradižnikom, bučkam, papriki in jajčevcem ni bil naklonjen. Ko je kasneje skoraj brez blagega prehoda nastopila huda vročina, je marsikateri vrt opustošilo še neurje in toča.

Mladi paradižniki so občutljive rastline; da bi dobro uspevali, potrebujejo veliko sonca in toplote ter stalno in enakomerno zalogo vlage. Močan veter jih lahko polomi, hud naliv pa poškoduje. Dovzetni so za različne bolezni, napadajo jih tudi škodljivci.

Tudi če letos (še) niste imeli sreče s paradižniki, ni nič zamujenega. Pri paradižniku traja 60 do 70 dni od sajenja do pobiranja plodov; plodove s paradižnikov, posajenih v začetku poletja, bomo lahko začeli nabirati čez dva meseca, torej konec poletja.

Rastline, vzgojene v izoliranem okolju (rastlinjaki, stanovanja) so manj odporne in prilagojene na zunanje razmere kot tiste, ki zrastejo zunaj. Sadike iz sejančkov, ki so že od vzklitja izpostavljeni zunanjim pogojem, zrastejo in obrodijo hitreje, so bolj odporne in zdrave od kupljenih ali v stanovanju vzgojenih sadik. Paradižniki, posajeni junija, bodo zelo verjetno dohiteli ali celo prehiteli svoje starejše brate, ki so se razvijali v manj ugodnih okoliščinah.

Če nimamo možnosti ali ne znamo vzgajati paradižnika iz semen, pa lahko paradižnike razmnožimo z zalistniki z že posajenih rastlin. Zalistniki se zlahka ukoreninijo. Odščipnemo jih tik ob steblu in za nekaj dni postavimo v kozarec s postano vodo. Ko poženejo koreninice, jih posadimo na stalno mesto. Pred sajenjem odstranimo spodnje liste in jih posadimo globoko, tako da so najnižje rastoči listi tik nad tlemi. Iz zasutega stebla bodo v tleh pognale dodatne koreninice.

Biooglje – aktivator zemlje: za zdravo, živo in močno zemljo

Epsomska sol: magnezijev sulfat za zdravo rast paradižnikov, paprik in vrtnic

Natrium sulphuricum: homeopatski pripravek za plesen na paradižnikih

Posted on by

Prva delavnica Kromatografija – oko zemlje je za nami!

S prijateljico Andrejo Sivec sva v četrtek, 13. 6. 2019, prvič vodili delavnico Kromatografija – oko zemlje. Tovrstnih delavnic je malo. To ne velja le za Slovenijo (mislim, da je bila najina kar prva na tem koščku zemlje), tudi drugod po svetu jih kaj dosti ni na voljo.

Med vožnjo v Kranj sva ugotavljali, kdaj sva se o kromi pogovarjali prvič. Informacijo o tej metodi sem poleti 2014 pripeljala s sabo s konference o biooglju v Oxfordu; potem sem si nekaj časa (če se ne motim, cca 2 leti – drži, Andreja?) delala utvare, da bom kromo zmogla sama; končno dobila preblisk, da bi bilo k sodelovanju pametno povabiti Andrejo, ki je univ.dipl.inž.kem.inž, in potem je trajalo še nekaj časa, da je Andreja strla oreh krome zemlje (v moje zadovoljstvo in v zmanjšanje frustracij, kakšen i**ot da sem, ker mi nikakor ne kapne, kako se jo počne …). Potem so končno nastali prvi kromatogrami zemlje, sprva nerodni, kasneje, s prakso, pa čedalje bolj čudovite povedne “fotografije” vitalnosti zemlje in komposta. In z njimi je raslo tudi najino navdušenje nad to metodo.

Končno je junija 2019 v realnost vstopila najina prva delavnica s to temo.

Oranje ledine. Nivo adrenalina je bil temu primeren. Visok :). Vsaj na začetku, a ne dolgo – dokler nama ni steklo in sva videli odzive udeleženk delavnice (prijavljenih je bilo 9, a noben od dveh pripadnikov moškega spola ni uspel priti). Najin vtis: delavnica je bila zelo uspešna. Prvič sem predavala v tandemu – bilo je super. Pravi sva skupaj :).

Triurno delavnico sva razdelili na 3 dele:

I. del: Teoretične osnove kromatografije zemlje (vodila Bojca)

II. del: Demonstrativni prikaz priprave kromatograma zemlje (vodila Andreja)

III. del: Interpretacije kromatogramov vzorcev udeležencev delavnice (vodila Andreja)

Poglejte fotografije. Na tem mestu se zahvaljujem tudi vsem udeleženkam, ki so se odločile za udeležbo na najini prvi delavnici.


P.S. Bi se tudi vi radi udeležili te delavnice ali poznate koga, ki bi ga zanimala? Pišite na bojca@gajin-vrt.com ali as@andrejasivec.si

Bojca, 1. delAndreja, 2. del

Andreja: praktični prikaz izdelave kromatograma

“Učenke” so dobile kromatograme svojih vzorcev zemlje. Kako lepo je videti očem sicer nevidno vitalnost zemlje.

P.P.S. Če ste zdaj prvič slišali za to temo, na kratko še: Kaj je kromatografska analiza zemlje?

Kromatografski pristop k analizi zemlje je drugačen od siceršnjih: je celosten oz. holističen.

Vitalnost zemlje, ali česarkoli drugega, je pojem, ki je širši in globlji od zgolj tega, iz česa je neka snov sestavljena. Je obširnejši od zgolj nivoja (koncentracije) dušika, kalija in fosforja v zemlji. In prav od njene vitalnosti je odvisno, kako žive bodo rastline, ki rastejo v njej. Od živosti rastlin, ki jih zaužijemo, pa je odvisna tudi naša vitalnost. Prav zaradi tega je kromatografija kot metoda ugotavljanja kakovosti prsti tako zelo zanimiva, saj podatki, ki jih dobimo z njo, zagotovijo vpogled, ki se zdi edini dovolj dober, če želimo s svojim vrtom oziroma prehrano vplivati na svoje zdravje in vitalnost.

Beseda kromatografija ima svoj izvor v grščini: chroma in graphein. Dobeseden prevod kromatografije bi torej bil “pisanje z barvami”. S pomočjo kapilarnega in fotografskega procesa se na okroglem filtrirnem papirju postopoma pojavijo barve in vzorci, ki nam pripovedujejo zgodbe o prisotnosti ali odsotnosti gradnikov prsti, kot sta dušik in kisik, mineralov, življenja v prsti (makro in mikroorganizmi), humusa in organskih snovi.

Slike prsti, ki nam jih pripravi kromatografija, so kvalitativne in do določene mere kvantitativne, saj nam omogočijo vpogled v to, kako prst deluje in ne le, iz česa je.

Kromatografska slika prsti, ki se na koncu postopka razvije pred našimi očmi, je kromatografski profil vzorčka zemlje. Kromatograf zemlje je vizualni prevod, kako zelo dobro se organske snovi, minerali in organizmi, ki živijo v prsti, vključujejo v proces izgradnje prsti. Videti so zelo podobno, kot šarenica naših oči, zato jim lahko rečemo kar »oko zemlje«. Kromatografi zemlje so lahko živahni, žareči; takšni nam pripovedujejo, kako zelo dinamična in živa je prst. Kromatografska slika zdrave, dinamične prsti, v kateri biva veliko mikroorganizmov ter je bogata s široko paleto mineralov in humusom, spominja na sliko žarečega sonca. Podoba že na prvi pogled posreduje vtis zdravja, vitalnosti, sreče. Izkušenemu opazovalcu pa pove tudi to, kateri sestavni elementi so v testirani prsti. Kadar pa so kromatografi bledi in upadli, nam povedo, da je zemlja, katere odsev so, bolj ali manj mrtva. Zato bi lahko rekli, da so kromatografi zemlje okna v dušo zemlje.

Kromatografija – biodinamična metoda analize zemlje

Posted on by

Zakaj gnijejo mlade bučke?

Kako žalosten je pogled na težko pričakovane mlade bučke, ki začnejo na konceh rjaveti in se ne razvijajo več pravilno … Gnitje se začne na muhi bučke (tam, kjer je bil cvet). Sprva majhna poškodba se sčasoma poveča, zmehča in potemni, gniloba pa se razširi na ves plod in bučka propade.

Takšne plodove odstranimo z rastline, saj rastlino le po nepotrebnem obremenjujejo in so potencialni vir okužbe za rastlino.

Težava je značilna za paradižnike in buče, pojavi pa se lahko tudi pri paprikah in lubenicah. Tako kot pri paradižniku gre tudi pri bučkah za pomanjkanje kalcija v rastlini. Sekundarna težava (širjenje gnitja in končno propad ploda) pa nastopi zaradi okužbe z glivami.

Kalcij je nujno potreben za zdrav razvoj rastline, saj ima pomembno vlogo pri tvorjenju zdravih celičnih sten. Kalcij je rastlinam potreben skozi vso rastno sezono: med rastjo, cvetenjem in tvorjenjem plodov.

Opisani pojav ni bolezen, zato ni bojazni, da bi se okužba razširila na druge rastline; gre za fiziološko motnjo, ki se jo da preprečiti in odpraviti.

Vendar pozor: pomanjkanje kalcija v rastlini še ne pomeni, da ga je tudi v zemlji premalo! V zemlji le redko primanjkuje kalcija, zato zgolj dodajanje kalcija ni vedno smiselno in učinkovito. Pomanjkanje kalcija v rastlini največkrat povzročimo sami, ko zaradi napak pri delu z zemljo rastlinam zablokiramo dostop do kalcija v tleh.

Najpogostejši vzroki za gnitje plodov so v tem, da rastlina kalcija ne more absorbirati. Do tega pride zaradi naslednjih vzrokov:

  1. stres zaradi prenizkega pH zemlje (prekisle zemlje).
    Rešitev: preverite pH zemlje s pH merilnim trakom. Če je pH zemlje nizek (manj kot 6) dodajajte rastlinam okoli vznožja kompost in obogateno biooglje. Zalijte jih s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum. Dodajanje apnenca v rastni sezoni ni smiselno, ker ne bo prineslo rezultatov; dodati ga moramo pred pričetkom sezone, vsaj 3 mesece pred sajenjem, in ga vkopati 15 do 20 cm globoko. Z apnencem bomo torej lahko pomagali bučkam v naslednji sezoni, ne v tej.
  2. veliko nihanje vlage v tleh (izmenično preveč dežja oz. premočno zalivanje, nato pomanjkanje vode, suša).
    Rešitev: poskrbimo za enakomerno vlaženje zemlje, npr. z olla bučkami. Tla zastremo z naravno organsko zastirko (slama, seno), da preprečimo izsuševanje.
  3. premočno in napačno gnojenje. Cukete v nasprotju s splošnim prepričanjem ne potrebujejo velikih količin dušika – prav nasprotno. Zaradi preveč gnojil (preveč dušika) bodo cukete sicer razvile veliko rastlinske mase, a le malo plodov. Bučke pobiramo mlade in s tem spodbujamo rastlino k tvorjenju novih plodov.
    Preobilica dušika tudi povzroči gnitje bučk na muhi, ker preprečuje rastlini, da bi se oskrbela s kalcijem. Izogibajte se uporabi gnojil z velikim deležem dušika (umetnih gnojil ali živalskega gnoja). Le-ti zablokirajo dostop do kalcija, povzročijo pretiran razvoj zelene listne mase, dodajajo soli v tla.
    Slednje še zlasti velja za cukete in bučevke na splošno, ki jih gojimo v posodah, visokih gredah in rastlinjakih. Rastline z veliko plodovi bodo hitreje podlegle gnitju plodov, ker bo njihova potreba po kalciju večja.
    Rešitev: rastlinam dodamo kompost in obogateno biooglje. Zalijemo jih s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum. Foliarno gnojenje (s škropljenjem, skozi liste) pri gnojenju s kalcijem ni učinkovito; rastline se s kalcijem veliko najlažje oskrbijo skozi korenine.
  4. poškodbe korenin (presajanje, okopavanje).
    Rešitev: tla okoli sadik paradižnika, buč, bučk, paprik in jajčevcev obdelujemo zelo previdno, da jim ne poškodujemo korenin. Če uporabljamo zastirko, nam tal sploh ne bo treba obdelovati in do poškodb ne bo moglo priti.

Povzetek: Kako preprečimo gnitje plodov.

  • rastlin ne gnojimo z umetnimi gnojili ali živalskim gnojem; oskrbujemo ji z rastlinskim kompostom in obogatenim bioogljem.
  • skrbimo za enakomerno in stalno vlažnost tal, uporabljamo zastirko.
  • preverimo in po potrebi popravimo pH vrednost zemlje.
  • skrbimo, da ne pride do poškodb korenin.

P.S. Isti nasveti veljajo tudi za ostale plodovke, npr. paradižnike, paprike in jajčevce.

Biooglje kompleks: za zdravo, živo in močno zemljo

Indikator za merjenje pH vrednosti

Calcium carbonicum: homeopatski pripravek kalcijev karbonat

Posted on by

Zastirkine dileme: koliko in kdaj

Dobila sem zanimivo vprašanje. Delim, ker bo odgovor nanj verjetno zanimiv še za koga. Takole gre:

Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.

In moj odgovor:

Vi kar vprašajte 🙂 Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam. Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Posted on by

Čebulna muha in porova zavrtalka

Vir: By JJ Harrison (https://www.jjharrison.com.au/) – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=7320774

V nasadih jesenske in spomladanske čebule, pora, česna in šalotke se pojavlja porova zavrtalka, ki jo pogosto zamenjujemo s čebulno ali česnovo muho. Škodo povzročajo ličnike, ki se zavrtajo v liste, zaradi česar se listi zvijajo in rastline slabše rastejo.

ČEBULNA MUHA

Čebulna muha je pomemben škodljivec čebule in drugih rastlinskih vrst iz rodu Allium: česen, por in šalotka.
Odrasle muhe so dolge od 6 do 8 mm, temno sive barve in zelo podobne hišnim muham.
Čebulna muha ima lahko do tri generacije na leto. Največ škode naredi prva generacija, ki lahko pridelek zmanjša tudi za 50 %.
Prva generacija se začne pojavljati v drugi polovici aprila oz. v začetku maja. Škodo povzročajo ličinke, ki objedajo rastlinsko tkivo.
Znaki napada: opazimo jih v mesecu maju, ko rastline venijo, listi pa postanejo blede barve. Srčni list postane zvit in nagnit, zato ga brez težav izpulimo. Ob prečnem prerezu čebule lahko v notranjosti najdemo več deset ličink čebulne muhe. Na vstopnih mestih ličnik se začnejo naseljevati glive in bakterije, ki povzročajo gnitje.
Kasneje v rastni dobi se pojavita še dve generaciji čebulne muhe, ki imata vrh naleta v juliju oziroma v septembru.
UKREPI:
– Čebulnice sadimo na isto mesto šele po treh letih.
– Uporabljamo mešani posevek (s korenčkom).
– Rastline spomladi redno pregledujemo, da pravočasno ugotovimo prisotnost škodljivcev. S pomočjo povečevalne lupe pregledamo ob bazi stebla, saj jajčeca težko opazimo s prostim očesom.
– Kaolin in homeopatijo uporabimo preventivno, slednjo pa tudi kurativno.

Vir: By Rasbak – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=11345482

POROVA ZAVRTALKA

Porova zavrtalka je v zadnjih letih postala najpomembnejša škodljivka čebulnic pri nas. Poleg pora napada tudi čebulo, šalotko, česen in drobnjak. Škoda nastane, ko se ličinke (žerke) zavrtajo v liste čebulnic in po njih rijejo rove. Pridelane rastline so drobnejše, slabše kakovosti, pri poru je lahko izpad pridelka 100-odstoten.
Znaki napada: na listih opazimo drobne bele pike, nanizane v vrsto. Pike so posledica poškodb, ki jih naredijo muhe, ko se pred odlaganjem jajčec dopolnilno hranijo.

Škodo povzročajo žerke, ki se izležejo iz odloženih jajčec in rijejo po rastlini. Zaradi poškodb se listi začnejo zvijati in krotovičiti ter polegati. Nad rovi se tkivo na zunanji strani listne nožnice nekoliko ugrezne, na čebulicah se pogosto pojavijo razpoke. Zunanji listi od konic navzdol rumenijo in se sušijo. Napadene rastline slabše rastejo in lahko tudi propadejo. Poškodbe so vstopna mesta za različne bakterije ali glive, ki povzročajo naknadno gnitje čebul.

Žerke porove zavrtalke ne poškodujejo srčnih listov, nastalih po tem, ko so bila jajčeca odložena, kar počneta čebulna in česnova muha. Pogosto šele ob spravilu pridelka med čiščenjem pridelka najdemo rjavkaste rove in bube. Da je končni pridelek primeren za uživanje, je treba odstraniti kar nekaj zunanjih listov.

Porova zavrtalka ima dva rodova letno. Muhe prve generacije začnejo v toplejših letih in območjih (Primorska) letati že konec marca, drugod nekoliko kasneje. Let traja približno
mesec dni, tako lahko v hladnejših letih in območjih muhe najdemo še tudi maja. Ob koncu avgusta in v septembru se pojavi še drugi rod muhe. Muhe drugega rodu lahko letijo še v drugi polovici oktobra.

Muhe so velike od 4 do 5 mm, pretežno črno sive barve, boki na zadku so rumeni. Jajčeca odložijo v listno tkivo. Po nekaj dneh se izležejo umazano bele ličinke – žerke, dolge od 5 do 8 mm, brez glave in nog. Bube so sodčkaste, rdeče rjave do temno rjave barve, dolge od 3,5 do 4 mm.

UKREPI:
– Prekrivanje nasadov s kopreno
– Zaščita s škropljenjem s Kaolinom
– Zaščita s škropljenjem s homeopatskim pripravkom Allium cepa
– Kasnejše sajenje, po tem, ko je let prve generacije muhe mimo
– Odkrivanje, odstranjevanje in uničenje napadenih rastlin.

REŠITEV: KAOLIN IN HOMEOPATSKI PRIPRAVEK ALLIUM CEPA

Z raziskavo so dokazali, da je bilo na nasadu čebule občutno manj škode, če je bila zaščitena s Kaolinom. Vir: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0261219407002591

Kombinacija Kaolina s homeopatskim pripravkom Allium cepa deluje tako, da Kaolin zaščiti rastlino od zunaj, homeopatija pa jo okrepi od znotraj. Obe metodi hkrati sta učinkovito orožje proti škodi, ki nam jo sicer lahko povzročijo škodljivci (muhe, zavrtalke, resarji). Pomembno je, da začnemo s kaolinom škropiti dovolj zgodaj (pred prvim naletom škodljivcev) in da zaščito redno tedensko obnavljamo.