Posted on

Nasvet za vrtnarje: Kako preprečimo, da bi paradižniku in paprikam porumeneli listi?

“Letos sem vzgojila res veliko sadik paprike in nekaj manj paradižnika. Takoj po tem, ko sem jih posadila na vrt, pa sem opazila, da so nekatere prej zdrave in močne sadike začele zastajati v rasti, spodnji listi so začeli rumeneti in celo odpadati. Med brskanjem za naravnimi sredstvi sem naletela na naravno „zdravilo“, že stoletja znano in uporabljano predvsem v Angliji: Epsomska oziroma grenka sol. Ker na svojem vrtu ne uporabljam umetnih gnojil in kemikalij, sem se odločila poskusiti z Epsomsko soljo. Nad rezultati sem bila nadušena.

Nazaj k naravnim rešitvam je prava pot

Čedalje več vrtnarjev in vrtičkarjev namesto umetnih gnojil in kemikalij raje uporablja naravna sredstva za gojenje rastlin. Ne le zato, ker kemikalije niso varna izbira niti za okolje, niti za človeka, pač pa tudi zato, ker nikoli niso tako učinkovite, kot zagotavljajo prodajalci, pa tudi ravno poceni niso. Tako se ponovno uveljavljajo stara preizkušena sredstva za zaščito, nego in zdravljenje rastlin. Eno takšnih je Epsomska oziroma grenka sol.

Kaj je Epsomska oziroma grenka sol?

Epsomska oziroma grenka sol je naravni mineral, ki so ga odkrili v angleški pokrajini Epsom (od tod tudi ime). Pri nas jo pogosteje imenujemo grenka sol. Kemično je Epsomska oziroma grenka sol magnezijev sulfat s formulo MgSO4. Vsebuje približno 10 % magnezija in 13 % žvepla. Vrtnarji jo že stoletja dodajajo paradižnikom, paprikam in vrtnicam, ker tako naredijo več cvetov in plodov, rastline so bolj zelene in pridelek je večji.

Magnezij in žveplo – nepogrešljiva za zdravje rastlin

Na vrtu je magnezij nujno potreben v času klitja, za uspešen proces fotosinteze in proizvodnje klorofila ter v času tvorbe plodov. Magnezij pomaga krepiti celične stene in izboljša sposobnosti rastline za absorbcijo dušika, fosforja in žvepla. Če ga ni, rastlina utrpi poškodbe, ki jih težko premaga.

Žveplo, nepogrešljiv element za rast rastlin, je nujno potreben za proizvodnjo vitaminov, aminokislin (in zato beljakovin) ter encimov. Poleg tega je žveplo tista sestavina, ki daje zelenjavi, kot sta brokoli in čebula, značilen okus. Žvepla redko primanjkuje v vrtni zemlji, ker ga vsebujeta tako kisli dež kot tudi živalski gnoj.

Posledice pomanjkanja magnezija pri rastlinah so različne. Nekatere vrste zelenjave (fižol, grah, solata in špinača) lahko rastejo v zemlji, ki ji primanjkuje magnezija in kljub temu proizvedejo dovolj velik pridelek. Plodovke (paradižnik in paprike) ter vrtnice pa za optimalno rast in razvoj potrebujejo velike količine magnezija. Žal pomanjkanja ne opazimo takoj; posledice so vidne šele ob hudem pomanjkanju magnezija, ko je za rastlino lahko že prepozno. Pomanjkanje magnezija se kaže kot orumenelost listov med listnimi žilami, zvijanje listov, zaostala rast in plodovi brez pravega okusa.

Kako uporabljamo Epsomsko sol

Zdravi paradižniki in paprike

Paradižniki in paprike imajo kar dvakrat večje potrebe po magneziju od ostalih rastlin, ki rastejo na naših vrtovih. Zato se pomanjkanje magnezija pri njih kaže še toliko bolj. Listi orumenijo med listnimi žilami in odpadajo, tvorjenje plodov pa se upočasni ali ustavi. Z Epsomsko soljo bodo paradižniki in paprike imeli več zelene mase, pa tudi s plodovi ne bo težav. Plodovi na paradižnikih in paprikah so z Epsomsko soljo tudi do 2 x večji, prav tako so večje in bolj močne tudi same rastline. Plodovi so bolj sočni in okusnejši ter imajo debelejšo lupino.

Navodilo: rastline vsakih nekaj tednov zalijemo z raztopino Epsomske soli, 2 žlički na pol litra vode. Ob presajanju, prvem cvetenju in nastavljanju plodov lahko rastline poškropimo še z raztopino Epsomske soli (1 žlička na pol litra vode).

Za razkošno dišeče vrtnice

Vrtnice, ki jim dodamo Epsomsko sol, naredijo več stebel na vznožju rastline, imajo večje in več cvetov in več ter bolj temno zelenih listov.

Navodilo: rožnim grmom potresemo ob vznožje stebel po ½ skodelice Epsomske soli spomladi, preden se začnejo odpirati prvi popki in po ½ skodelice v jeseni, preden začne odpadati listje. V času cvetenja vrtnice poškropimo z raztopino Epsomske soli (1 jedilna žlica na pol litra vode. Za vsakih 30 cm višine potrebujemo pol litra vode z Epsomske soljo, torej za 1,2 m visok grm pripravimo 2 l vode s 4 jedilnimi žlicami Epsomske soli). Vrtnice z golimi koreninami lahko pred sajenjem namočimo v raztopini Epsomske soli.

Zmanjša šok pri presajanju

Pri presajanju (iz rastlinjaka na vrt, iz manjšega v večji lonec, iz setvenih pladnjev na vrt) rastlina doživi šok, korenine pa so vsaj malo poškodovane. Poškodbe bo rastlina lažje zacelila s pomočjo hranilnih snovi, do katerih ji bo pot omogočila Epsomska oziroma grenka sol.

Navodilo: žličko Epsomske soli stresemo v sadilno jamico, jo pokrijemo s tanko plastjo prsti, nato pa posadimo raslino. Tako korenine ne bodo prišle v neposreden stik z Epsomsko soljo, ta pa bo lahko delovala bolj enakomerno in dlje časa.

Za več zelene mase

Za rastline, ki jim primanjkuje magnezija, so značilni rumeni listi. To je zato, ker je magnezij ključen element pri tvorjenju klorofila. Z dodajanjem Epsomske soli bodo rastline spet postale močne, njihovi listi pa bleščeče zeleni.

Navodilo: ob vznožje rastline potresemo Epsomsko sol in jo zalijemo (količina: po eno žličko na vsakih 30 cm višine rastline enkrat na mesec). Še hitreje učinek dosežemo tako, da rastline poškropimo z raztopino Epsomske soli.

Preprečuje zvijanje listov

Tudi zvijanje listov je značilen znak pomanjkanja magnezija.

Navodilo: Epsomsko sol lahko dodamo na tla okoli rastlin, lahko pa pripravimo škropivo, s katerim učinek dosežemo še hitreje. 1 do 2 žlički Epsomske soli stopimo v pol litra vode in s pripravkom poškropimo liste.

Za razgradnjo starih štorov

Kot vsaka stvar je tudi Epsomska sol koristna, če je dodana v pravilnem odmerku, ali škodljiva, če je količina prevelika.

Epsomska sol v primernih količinah izboljša rast rastlin s tem, da odpravi pomanjkanje magnezija in žvepla.

V velikem odmerku je njen učinek obraten – namesto, da bi ji koristila, rastlino poškoduje.

Navodilo: štora se najlažje znebimo tako, da vanj zvrtamo luknje in vanje natresemo Epsomsko sol. Štor bo nehal poganjati mladike, začel se bo sušiti in razpadati.

Še nekaj prednosti, ki jih vašemu vrtu prinese Epsomska oziroma grenka sol

1. Izboljša kaljivost semen

Epsomsko sol lahko dodamo prsti že pred sejanjem in sajenjem. Magnezij pospešuje vzklitje semen in pomaga okrepiti celične stene, zaradi česar bodo sejančki močnejši in bolj odporni. Količina: za 80 m2 velik vrt potrebujemo samo 1 pakiranje (500 g) Epsomske soli, lahko pa jo dodamo tudi po žličkah: v jamice in jarke, kamor položimo semena, potresemo nekaj Epsomske soli.

2. Uspešno nadomesti umetna gnojila

Mnoga komercialna umetna gnojila vsebujejo magnezij, ki pomaga rastlinskim koreninam, da absorbirajo hranilne snovi (dušik, fosfor in žveplo), vendar z njimi poleg potrebnega magnezija vnesemo tudi tiste elemente, ki jih je na našem vrtu morda že tako preveč; rezultat je zato ravno nasproten od želenega. Epsomska oziroma grenka sol pa je povsem naravna snov, s katero uspešno nadomestimo umetna gnojila in je zato priljubljena v ekoloških vrtovih.

3. Izboljša okus plodov

Magnezij poveča tvorjenje klorofila v rastlinah, ki tako lahko proizvedejo več sladkorja; zaradi tega so boljšega okusa in bolj zdravi tudi njihovi plodovi.

Ne le za vrt … tudi za zdravje človeka in živali

Epsomske soli ne uporabljamo le na vrtu, pač pa tudi za odpravljanje zdravstvenih težav pri ljudeh in živalih. Najbolj priljubljeno je namakanje utrujenih in ožuljenih nog v raztopini Epsomske soli. Kopeli celega telesa z Epsomsko soljo priporočajo sladkornim bolnikom, ljudem z bolečinami v hrbtenici in krči v mišicah, ki najpogosteje nastanejo zaradi pomanjkanja magnezija.

Je uporaba Epsomske soli varna?

Skoraj nemogoče je, da bi na vrt dodali preveč Epsomske soli. Magnezijev sulfat je pH nevtralen, torej ne bo vplival na kislost ali bazičnost vrtne zemlje. V zemlji razpade na vodo, magnezij in žveplo – tri sestavine, ki koristijo rastlinam. Uporaba Epsomske soli je varna in preprosta, učinki pa se pokažejo izredno hitro: paprike na mojem vrtu so se na dodani magnezij odzvale tako rekoč čez noč. Listi so se obarvali temno zeleno, sadike so pognale nove mlade listke in kar vidno oživele. In kar je najlepše: Epsomska oziroma grenka sol je povsem naraven pripravek, zato je dobrodošel tudi v permakulturnem oziroma ekološkem vrtu.

Posted on

Zaščita za rastline, ki ne škodi čebelam

Bliža se 20. maj, svetovni dan čebel. Čebelicam v čast bova v sredo, 23. maja ob 17. uri z Jernejo Jošar (www.cvetlicna.si) v njeni Vrtnarski hiši pripravili predavanje o medonosnih rastlinah in načinih, s katerimi lahko rastline zaščitimo pred škodljivci, pa pri tem ne ogrožamo čebel.

Vsi vemo, kako zelo pomembna je prisotnost čebel. Brez njih mnoge rastline ne bodo oprašene, brez tega ni plodov. Več kot 70 % rastlin, ki jih uporabljamo v prehrani, delno ali v celoti oprašujejo čebele.

Namesto, da bi jih morili s strupi, ki jih uporabljamo za zaščito rastlin pred škodljivci, je treba izbirati tiste metode in snovi, ki bodo rastline zaščitile, čebelic pa ne bodo poškodovale ali odvrnile od njihovega dela. Veliko jih je, le poučiti se je treba o njih.

Mnogi naravni pesticidi so označeni kot varni za uporabo v ekološki pridelavi. Vendar pa samo zato, ker je nek pripravek označen kot naraven in primeren za ekološko pridelavo, še ne pomeni, da ni škodljiv za okolico in čebele!Na spodnjem seznamu so našteti najbolj pogosto uporabljeni naravni insekticidi, fungicidi in herbicidi. Razvrščeni so v skupine glede na to, kako močno toksični so za čebele:

Netoksični: Bacillus thuringiensis, homeopatski pripravki, Česen, Kitajska bela glina Kaolin, Koruzni gluten, Giberelinska kislina.
Srednje toksični: Borova kislina, Neem, Ryania, Ojačevalci (olja, surfaktanti), Kis, Baker, Žvepleno apnena brozga in žveplo.
Visoko toksični: Diatomejska zemlja, Insekticidna mila in olja, Piretrin, Rotenon, Sabadila, Spinosad, Bakrov sulfat.

Čebele absorbirajo kemikalije skozi svoj eksoskelet, ko pridejo v stik s pesticidom v zraku. Pesticidi lahko kontaminirajo pelod, nektar in celo mano. Čebele, ki pridejo v stik z njimi, lahko umrejo. Še pred tem pa lahko okužene snovi prinesejo v panj, kjer strup škodi tudi drugim čebelam.

Če že moramo uporabiti pesticide, uporabimo tiste najmanj škodljive in samo na rastlinah, ki so jih napadli škodljivci ter če je le mogoče takrat, ko ne cvetijo. Bolje je špricati zvečer, ko čebelice počivajo in škropiti suhe rastline, da ne bi kontaminirali mane.

Kadar je le mogoče, delujemo preventivno. Ekološki vrtnarji uporabljamo holistični pristop vedoč, da nobena metoda ni 100 %. Bolje je imeti več žezel v ognju – kombinacija več različnih ekoloških metod bo bolj uspešna, kot če bi se zanašali zgolj na eno.

Pokrivanje gred s kopreno, skozi katero lahko pronica voda in prehaja svetloba, bo zadržalo leteče in poskočne škodljivce stran od rastlin. Prekrivanje pomaga rastlinam tudi s tem, da zadržuje toploto in vlago v tleh. Ko nastopi vročina oziroma ko priletijo čebelice, da bi oprašile rastline, kopreno odstranimo.

Ročno pobiranje je manj priljubljena, a zelo učinkovita metoda. Zjutraj in zvečer se sprehodimo skozi vrt in naberemo gosenice, hrošče in polže. Majhnih škodljivcev (npr. bolhačev) se tako ne bomo mogli znebiti, vse večje pa bomo tako lažje nadzorovali. Pred pohodom se je dobro poučiti, katera bitja na vrtu so škodljivci, katera pa ne, da ne bomo v dobri veri delali nepotrebne škode.

Eden od najbolj preprostih načinov za nadzor nad škodljivci je kolobarjenje. Večina škodljivcev je specializiranih za določeno rastlino ali družino rastlin. S kolobarjenjem, še bolj pa z mešanimi zasaditvami, zmanjšamo videz bogato obložene mize, za katero se lahko usede žuželka in si privošči naše rastline. Če bomo pri mešanih zasaditvah sadili skupaj tiste, ki gredo določeni žuželki v slast, s tistimi rastlinami, ki jih ne prenese, smo zmagali.

Ni vsaka žuželka škodljivec. Mnoge pomagajo, da je naš vrt uspešnejši, bolj zdrav; tudi tako,  da se lotijo škodljivcev. Pikapolonice, tenčičarice in bogomolke so nam v veliko pomoč. Da jih bomo imeli več, v vrt posadimo cvetoča zelišča, npr. koper, angeliko, koriander in baziliko.

Kaj pa če naš sosed še vedno zastruplja okolje? Nihče ni otok, in čebelice na svoji poteh preletijo velike razdalje. Nemogoče jih je omejiti, da bi medičino nabirale samo na našem vrtu, za katerega bomo skrbeli brez njim nevarnih strupov. Skoraj zagotovo na svojih potovanjih bodo še vedno prihajale v stik s strupenimi pripravki.

V tem primeru lahko čebelicam pomagamo s homeopatijo. Homeopatski pripravek Nux vomica zmanjša občutek slabosti, ki čebelam, ki živijo v strupenem okolju, preprečuje učinkovito nabiranje nektarja. Pulsatilla pa pospešuje cvetenje rastlin in pri čebelah krepi občutek skupnosti in povezanosti. Tako okrepljene se bodo lažje uprle nevarnostim, ki jih je v njihovo naravno okolje prinesel človek.

Posted on

Za zdrave paradižnike in ostale plodovke

Bolezni paradižnikov mnogim zdesetkajo pridelek. Tudi meni so ga – nekoč. Odkar pa ubiram ekološko pot tako pri hranilih (kompost, obogateno biooglje in Epsomska sol) kot pri zdravilih (homeopatija za rastline), je postalo gojenje paradižnikov »mala malica«.

Za paradižnike velja enako kot za vse ostale organizme: boleznim ali škodljivcem podležejo, ko njihov imunski sistem oslabi. Če želimo imeti zdrave in močne rastline, pridelek pa še pozno v jesen, jim moramo dati to, kar potrebujejo.

Paradižnike sadimo zunaj po ledenih možeh. Najprej pripravimo zemljo. Zemljo zrahljamo, vanjo vdelamo predelan rastlinski ali živalski kompost in oblikujemo grede. Z delom na zemlji zbudimo speča semena plevelov. Ob sajenju jih populimo in uporabimo za zastirko na gredi; na ta način se nam kasneje ne bo treba več kaj dosti ukvarjati s plevelom.

Pred sajenjem postavim opore: kole, spiralasto zavite kovinske palice ali kletke. Na dno sadilne jamice položim kos umazane ovčje volne (za gnojenje in odganjanje voluharja), jo prekrijem z malo zemlje, vržem nanjo še pest obogatenega biooglja, na to položim ukrivljeno paradižnikovo steblo in ga zasujem do prvih listov. Iz zasutega stebla poženejo nove korenine.

Tako posajene sadike zalijem s postano vodo z malo Epsomske soli (1 žlička na pol litra vode). Epsomska ali grenka sol je magnezijev sulfat. Paradižniki, paprike in vrtnice so najbolj občutljivi na stanje magnezija v tleh, zato jim vsakih nekaj tednov privoščimo Epsomsko sol.

Med paradižnike posadimo njihove prijatelje: žametnico, baziliko, peteršilj, čebulo in kapucinke.

Paradižnikov ne skrivam pod plastične strehice, ker menim, da morajo biti dobro oskrbljene rastline same kos boleznim in škodljivcem. Če bi pa plesen le prišla, imam v rokavu še dva aduta: homeopatska pripravka za zdravljenje rastlin Natrium sulphuricum in Carbo vegetabilis.

Še nekaj konkretnih nasvetov za te dni:

Začetek maja je bil topel in suh. Napoved za naslednjih nekaj dni vsebuje veliko vlage in hladu, nato se bo zagotovo dodobra segrelo. Ta kombinacija bo ustrezala glivicam, paradižniku pa ne. Lahko ga okrepimo s Siliceo (a le 1 x, imel bo več listne mase) in s Calendulo pozdravimo poškodbe pri presajanju. Za preventivo pred zgodnjo plesnijo uporabimo Natrium sulphuricum (tudi samo 1 x). Zalivamo, ne škropimo – dodatne vlage listi paradižnikov res ne potrebujejo. Za paradižnike, paprike in vrtnice je priporočljiva tudi Epsomska sol.

Posted on

Recikliranje osiromašene zemlje

Stare zemlje ne mečemo stran, veliko bolje jo je ponovno uporabiti. Ker pa postane sčasoma zemlja v loncih, koritih, posodah in tudi visokih gredah iztrošena, jo je treba, preden posadimo vanjo nove rastline, oživiti.

Na vrtu za oživljanje zemlje lahko uporabimo zgolj Biooglje kompleks, če jo redno dohranjujemo s kompostom in ima zato dovolj dobro strukturo.

Za oživljanje zemlje v koritih, visokih gredah, zabojčkih in posodah, pa priporočamo uporabo Komposta z bioogljem UNI, ki ga s staro zemljo mešamo v razmerju 1:3 (na tri dele stare zemlje dodamo 1 del Komposta z bioogljem UNI).

Ne le, da bodo vaše cvetlice in zelenjava navdušene nad obilico hranil, v tako pripravljeni zemlji bo tudi izhlapevanje manjše. Zabojčkov na oknih vam ne bo več treba zalivati vsak ali vsak drugi dan, pač pa le enkrat ali dvakrat na teden. Prihranili boste vodo, predvsem pa veliko truda in dela. In ker rastline najtežje odpuščajo šoke, se vam bodo za vašo skrb oddolžile z lepšo in bujnejšo rastjo.

KAKO RECIKLIRAMO IN PONOVNO OŽIVIMO STARO IZTROŠENO ZEMLJO

Za 8 zabojčkov rodovitne, žive prsti, v kateri bodo vaše rastline uživale, potrebujemo:

  • 6 zabojčkov stare iztrošene zemlje (cca 60 l)
  • 1 vrečo Komposta z bioogljem UNI, 20 l 
  • Navodilo: staro zemljo stresemo iz zabojčkov v samokolnico, odstranimo ostanke rastlin (korenine, stebla …). Dodamo vrečo Komposta z bioogljem UNI in vse dobro premešamo. S pripravljeno zmesjo napolnimo 8 zabojčkov, v katere posadimo ali posejemo izbrane rastline.
  • Tako, to je vse! 🙂
Posted on

Plevel – indikator stanja zemlje

Pleveli so pokazatelji stanja zemlje

Pleveli so lahko nadloga ali blagoslov, odvisno, skozi katera očala gledamo nanje. Ena od definicij plevelov je: »Plevel je rastlina, za katero (še) ne vemo, kako bi jo lahko uporabili.« Po drugi definiciji pa je plevel rastlina, ki raste tam, kjer nam ni to ne ustreza. Torej bi bil lahko plevel tudi vrtnica, če bi rastla na polju žita.

Dokaz, da je rastlina lahko plevel ali pa tudi ne (odvisno od tega, kdo ga gleda), je tolščak, ki se je zelo uspešno razširil na našem in na sosednjih vrtovih. Sosedje so ga s trudom izkopavali in metali z vrtov, mi pa smo svojega z veseljem pojedli (saj vsebuje tudi dragocene omega-3 maščobne kisline, ki jih nujno potrebujemo, najdemo pa jih sicer predvsem v ribah).

Tudi, če jih ne moremo pojesti, pleveli niso le nebodigatreba. Z njihovo pomočjo lahko ugotovimo, v kakšnem stanju je prst. Potrebujemo le nekaj časa za opazovanje in seznam, kateremu plevelu ustreza katero okolje. S pomočjo teh informacij lahko izboljšamo stanje svoje prsti, v kateri bomo lahko potem vzgojili več in bolj zdrave rastline.

Z izboljševanjem prsti se na naraven način in brez posebnega dodatnega truda znebimo trdovratnih plevelov; v drugačni prsti, ki jim ne bo več ustrezala, pač ne bodo več uspešno rastli. Tak način izkoreninjanja plevelov je naraven, nenevaren, neškodljiv in najbolj učinkovit – ter v diametralnem nasprotju z zatiranjem plevelov s pomočjo herbicidov, a katerimi trajno poškodujemo okolje, in pomorimo ne le neželene plevele, pač pa tudi mnoge druge organizme. Glifosat, ki ga žal uporabljajo tudi v urbanih okoljih (v Ljubljani, vir: http://www.delo.si/novice/okolje/glifosat-pod-drobnogledom-manj-plevela-vec-raka.html), z le enim škropljenjem pomori polovico deževnikov v tleh. Kakšno opustošenje, si lahko predstavljate, povzroči nekajkratno škropljenje.

Prav zato je vedenje o tem, v kakšnem okolju uspevajo pleveli, uporabno z obeh vidikov:

  1. če bi se radi znebili trdovratnih plevelov, bomo to najlažje naredili tako, da bomo spremenili stanje prsti (npr. dodamo ji element, ki ji primanjkuje, ali spremenimo pH vrednost prsti, ali strukturo prsti).
  2. s pomočjo plevelov lahko postavimo diagnozo, v kakšnem stanju je prst, na kateri rastejo. Na podlagi teh informacij se lahko odločimo, kako bomo svojo prst izboljšali.

Pleveli so torej lahko vzrok za glavobol, lahko pa tudi v veliko pomoč, ko ugotavljamo, v kakšnem stanju je zemlja.

Kaj nam povedo pleveli

Na spodnjem seznamu je nanizanih veliko plevelov, pri vsakem pa je navedeno tudi, kateri presežek ali pomanjkanje hranil jim najbolj ustreza. Na osnovi tega, katere plevele imamo oziroma katere njihove kombinacije se pojavljajo pri nas, lahko sklepamo o tem, katerih hranil je dovolj, preveč ali premalo. Če se hočemo plevelov znebiti oziroma ustvariti takšna tla, da bomo v njih lahko gojili tiste rastline, ki si jih želimo, moramo nadomestiti manjkajoče elemente oziroma vzpostaviti ravnovesje. To lahko naredimo s homeopatskimi pripravki (npr. s pripravkom Cuprum metallicum bomo dodali baker, s Calcium carbonicum pa kalcij), s pomočjo za 24 ur v vodi namočenih rastlin, ki vsebujejo obilo določenega elementa (npr. gabez vsebuje veliko kalija, preslica silicija itd.) ali z domačimi pripravki (npr. z posušenimi jajčnimi lupinami, ki jih stolčemo v prah).

  1. Pleveli nam povedo, katera hranila nam manjkajo v zemlji:

Pleveli z rdečkastimi koreninami, npr. RDEČEKORENASTI ŠČIR (Amaranthus retroflexus), kažejo na to, da je razmerje med železom in manganom v prsti neuravnovešeno (da je enega ali drugega preveč glede na njuno idealno vzajemno razmerje). Običajno to pomeni, da je v prsti preveč železa ali premalo mangana. Prav tako pa kaže tudi na to, da je v prsti zelo veliko kalija in mangana in malo fosforja in kalcija.

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=209764

PLAZEČA PIRNICA (Elytrigia repenskaže na neustrezno razmerje med železom in manganom. 

Vir slike: Rasbak – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=170853

Na pomanjkanje kalcija v tleh lahko kažejo naslednje rastline:

  • – JASMINOVA TROBLJA (Campsis radicans)

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=474925

  • – KOPRIVA (Utica dioica)

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=369351

  • – NJIVSKA PRESLICA (Equisetum arvense)

Vir slike: H. Zell – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=9873093  in

  • – BRESKOVOLISTNA DRESEN (Polygonum convolvulus)

Vir slike: By Aung – Own work, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2688772

NAVADNI REPINEC (Arctium lappakaže na nizek nivo kalcija, ter visok nivo kalija

Vir slike: CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=261363

KODRASTOLISTNA KISLICA (Rumex crispusima rada zbita tla, malo kalcija in zelo veliko magnezija in fosforja.

Vir slike: Isidre blanc – Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37825556

BELA METLIKA (Chenopodium albumraste v tleh z malo fosforja in veliko kalija.

Vir slike: Hugo.arg – Own work, GFDL, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=3135124

GLAVINEC (Centaurea maculosauspeva v tleh z malo kalcija, humusa in nizkim nivojem fosforja.

Vir slike: Kristian Peters — Fabelfroh 08:50, 2 November 2006 (UTC) – photographed by myself, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1332378

TRAVNIŠKA IVANJŠČICA (Chrysanthemum leucanthemum) ima najraje tla z malo fosforja, veliko kalija in magnezija.

Vir slike: Isidre blanc – Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=37490774

II.                Vrste tal in pleveli

Pleveli nam povedo tudi to, kakšen tip zemlje imamo: mokra/vlažna tla, suha/peščena, težka/glinasta tla, trda/zbita tla, osiromašena/nerodovitna tla, rodovitna/dobro odcedna/humusna tla, kisla tla, bazična tla. Vrst zemlje je še veliko več, a bo za naš namen ta pregled dovolj obširen. Pogledali bomo samo najbolj pogoste vrste zemlje in plevelov, ki uspevajo v njih.

Slabe zemlje je veliko vrst. Spekter slabe prsti je obširen: od vlažne, slabo odcedne prsti, do suhe, peščene prsti. Sem spada tudi težka glinasta zemlja, ki jo je težko obdelovati in duši korenine, in trda zbita zemlja. Celo rodovitne prsti seveda niso povsem brez plevelov, saj je naloga plevelov kot prvobitnih pionirskih rastlin, da zaščitijo zemljo in življenje v njej pred vplivom vremena. Nekateri pleveli rastejo povsod, tudi v zelo rodovitni in kakovostni prsti – takšen je regrat. S pomočjo takšnih plevelov si pri diagnozi stanja prsti zato ne moremo kaj dosti pomagati. Poglejmo podrobneje, kateri pleveli so značilni za posamezne vrste prsti:

1.      Mokra/vlažna tla

mah, dresnik, navadna zvezdica, srakonja, bršljanasta grenkuljica, vijolice, šaš

2.      Suha/peščena tla

navadna kislica, pegasti badelj, jetičnik, navadna regačica, navadni rman, kopriva, ščir

3.      Težka glinasta tla

trpotec. kopriva, plazeča pirnica

4.      Trda zbita tla

navadna zvezdica, plezajoča lakota, dresnik, navadna regačica, slak, regrat, kopriva, trpotec

5.      Osiromašena/nerodovitna tla

rman, travniška ivanjščica, divje korenje, drobnocvetni lučnik, ambrozija, navadni komarček, pegasti badelj, trpotec, pelin, regrat, srakonja, detelja

6.      Rodovitna/dobro odcedna/humusna tla

lisičji rep, navadni potrošnik, navadna črna meta, regrat, navadni tolščak, bela metlika

7.      Kisla tla

travniška ivanjščica, trpotec, dresnik, navadna kislica, mah

8.      Bazična tla

divje korenje, navadna zvezdica, navadni potrošnik

Posted on

Vodič po govorici listov

Če bi radi vedeli, kako se počutijo rastline, moramo opazovati njihove liste. Rastline nam skozi svoje liste sporočajo, kako se počutijo, kako zdrave ali bolne so, kaj jim manjka ali česa imajo preveč. Ko pripravljamo diagnozo, moramo vedeti, da so sporočila mladih listkov drugačna od tistih, ki jih dobimo od starih.

S pomočjo spodnjih slik in preglednic lahko ugotovimo, kaj je narobe z našimi rastlinami, in jim na osnovi tega pomagamo. Rastline nam skozi svoje liste povedo, kaj bi rade. Vrtnarji in kmetje morajo dobro poznati to njihovo govorico, da jim lahko pomagajo, ko pomoč potrebujejo.

Na spodnji sliki lahko vidimo, kakšno spremembo na videzu listov povzroči pomanjkanje posameznih hranil. Tako bo npr. pomanjkanje fosforja povzročilo rdečkasto-vijoličasto obarvanost listov, pomanjkanje magnezija pa orumenelost listov, ki se širi od zunanje strani listov navznoter, listne vene pa še vedno ostajajo zelene.

Vir: Twitter @FarmerRaviVKV 

Legenda:

 B = bor Ca = kalcij
 S = žveplo Fe = železo
 Mn = mangan Cu = baker
 Zn = cink Mo = molibden
 Mg = magnezij K = kalij
 P = fosfor N = dušik

DOLOČANJE POMANJKANJA HRANIL PRI STARIH IN MLADIH LISTIH

Hranila, ki potujejo po rastlini, so različno mobilna oziroma lahko prenosljiva. Simptome pomanjkanja mobilnih hranil (torej hranil, ki jih rastlina lažje prenese v vse svoje dele), opazujemo v starih listih, simptome pomanjkanja hranil manj mobilnih hranil, pa v mladih listkih.

Vir: Twitter @trouttroller 

Vodič po simptomih pomanjkanja hranil za rastline.
Na sliki so prikazani nekateri problemi, na katere opozarja spremenjen videz listkov.
Preveč nekega hranila je enako slabo, kot če bi ga bilo premalo.

Vir: Twitter @JSKProperty. 

PRIKAZ POMANJKANJA HRANIL PRI KORUZI

Vir: farmwifediary.blogspot

PREGLEDNICA ANTAGONISTIČNIH HRANIL

Hranila so lahko tudi antagonistična, kar pomeni, da se med seboj izključujejo. Če je v zemlji npr. preveč dušika, bo rastlina težko izkoristila kalij in kalcij v tleh, četudi ju bo sicer v zemlji obilo.

Kadar je v zemlji preveč . . . . . . bo rastlini primanjkovalo: 
DušikaKalija, kalcija
KalijaDušika, kalcija, magnezija
FosforjaCinka, železa, bakra
MagnezijaKalcija, kalija
ŽelezaMangana
ManganaŽeleza, molibdena, magnezija
BakraMolibdena, železa, mangana, cinka
CinkaŽeleza, mangana
MolibdenaBakra, železa
NatrijaKalija, kalcija, magnezija
AluminijaFosforja
ŽveplaMolibdena

Vir: mjforum

POMANJKANJE HRANIL PRI VODNIH RASTLINAH

Vir: Zapins at Aquatic Plant Central.

Posted on

Vrtiček na balkonu

Tudi če nimamo vrta, pač pa samo balkon ali tlakovano dvorišče, lahko gojimo svojo zelenjavo, saj se da skoraj vsako rastlino gojiti v posodah: bučke, špinačo, solato, paradižnik, krompir, česen, čebulo, fižol in zelišča. Najprimernejše so sorte, ki so primerne za goste zasaditve in t.i. mini sorte, manj primerna pa je zelenjava z dolgo rastno dobo (npr. cvetača) in zelo požrešna zelenjava (buče). Zasajamo mešane zasaditve in tako, da so prijatelji skupaj. Med zelenjavo posadimo cvetoče stražarje: kapucinke, ognjič in žametnice. Na ta način pomagamo rastlinam, da si pomagajo same in se zaščitijo pred škodljivci.

Pri tem je pomembno, da vemo, da so pogoji tukaj drugačni (beri: slabši) kot so na vrtu. Rastline rastejo izolirano, ločene so med sabo, vsaka zase raste v svojem loncu ali koritu. Zemlja v posodah se veliko hitreje izsušuje in tudi izčrpa, kot tista na vrtu.

Paziti moramo, da

  1. pripravimo dovolj velike posode,
  2. pripravimo dovolj dobro zemljo,
  3. skrbimo za ohranjanje vlage v zemlji.

1. Posode morajo biti dovolj velike ali drugače rečeno, rastline morajo biti dovolj majhne (zato so za na balkon bolj primerne manjše t.im. balkonske sorte paradižnika in namesto buč velikank raje posadimo bučke cukete). Lonci morajo imeti premer vsaj 20 oziroma 30 cm, odvisno od vrste zelenjave. Manj v tem primeru ni tudi več.

2. Zgolj zemlja z vrta za sajenje v lonce ne bo dovolj, ker za ves čas rasti ne bo imela dovolj hranil. Primešamo ji Kompost z bioogljem v razmerju 1:3 (3 dele zemlje, 1 del Komposta z bioogljem), bolj požrešnim rastlinam, torej plodovkam (paprike, paradižniki, bučke, jajčevci …) pa v sadilno jamico navržemo še pest Biooglja kompleks.

3. Kampanjsko zalivanje je enako slaba ideja kot kampanjsko učenje: rezultat bo bolj kilav. Ker pa je preveč vode prav tako škodljivo kot premalo, pred zalivanjem preverimo zemljo v loncu tudi nekoliko globlje. Na vrhu suha zemlja še ne pomeni, da tudi pod površino vlage ni več. Nemoteno odvodnjavanje je zelo pomembno, saj voda ne sme zastajati. Luknje v dnu posode se ne smejo zamašiti, zato preden stresemo zemljo v posodo, luknje prekrijemo z glinenimi črepinjami ali dovolj velikimi kamenčki. Posoda mora stati v podstavku, v katerega se lahko odteka odvečna voda, ki jo nato odlijemo.

Načeloma bi moralo biti to dovolj. Ali pa tudi bo, je odvisno od osnove: kako mrtva ali bogata je bila osnovna prst (vrtna prst), ki smo jo vzeli za osnovo. Plodovkam dodamo še Epsomsko sol (magnezijev sulfat); če jo dodajamo v predpisanih količinah (1 žlička na 1 l vode) na vsaka dva tedna, rastlin ne bomo mogli predozirati.

Nekatere sorte paradižnikov, ki so najprimernejše za sajenje v posodah, lahko pogledate TUKAJ.

Posted on

Kako preprečimo plevelu, da bi bil konkurenca našim posevkom

Ko vrtno zemljo preobrnemo, zbudimo speča semena plevelov. To je tudi eden od razlogov, zakaj ni dobro temeljito prelopatati zemlje. Delo na zemlji je kot budilka za speča semena v tleh. Bolj ko je naše delo “glasno” (beri: bolj ko je poseg v tla grob), več se jih bo zbudilo. Tudi zato je zemljo bolje zgolj zrahljati. Z globokim oranjem ali lopatanjem zbudimo več spečih semen in tudi tista, ki ležijo globlje v tleh.

Povsem se temu, da bi speče seme plevelov zbudili, ne moremo izogniti. Vsako delo na vrtu, s katerim v tla spravimo toploto in zrak, torej tudi zgolj rahljanje tal, prebudi speče v tleh.

V industrijskem kmetijstvu in vrtnarstvu se s temi težavami ne ukvarjajo kaj dosti. Tla najprej temeljito preorjejo (in s tem načnejo ali celo trajno poškodujejo ravnovesje v njih), nato pa za prebujene plevele uporabijo herbicide.

Zakaj vse je to slabo, gotovo že veste.

Rešitev je zelo preprosta: vrtna tla za setev pripravimo vnaprej, en ali dva tedna preden se lotimo sejanja oziroma sajenja. Po pripravi tal bodo iz semen, ki so zimo prespala v tleh, kmalu pognali pleveli; a nas to ne bo motilo, ker ne bodo konkurenca našim rastlinam, ki še ne bodo posejane. Čez teden ali spodkopljemo in populimo pognale plevele in posejemo naše seme. Populjene plevele lahko odnesemo na kompost (nimajo še semen) ali jih uporabimo za rahlo zastirko posejanih tal. Tako minerali, ki jih vsebujejo, ne bodo izgubljeni in se bodo vrnili nazaj v tla.

Nekaj plevela bo kasneje gotovo še pognalo, a večine, vsaj najbolj neučakanih in hitrih plevelov, smo se na ta način znebili. Predvsem pa nam ne bo treba opravljati najbolj zoprnega pletja, to je pletja med čisto majhnimi posevki, ki je zelo naporno opravilo in med katerim zlahka populimo ali poškodujemo svoje sejančke.

Drug način za preprečevanje konkurence našim posevkom lahko uporabimo pri sejanju korenja in pora. Za oba velja, da zelo dolgo kalita in ju plevel zlahka prehiti. Sejemo ju skupaj, ker sta dobra prijatelja. Po sejanju njuno gredo prekrijemo, da svetloba ne more do tal. Plevel, ki bi ju lahko prehitel, pomanjkanje svetlobe zatre. Pod pregrinjalo moramo stalno kukati, da ne zamudimo časa, ko bosta por in korenček končno pognala. Takrat pregrinjalo odstranimo in jima pustimo uživati na soncu in zraku.

Posted on

Rešitev za sadike, ki ne rastejo tako, kot bi morale

Zakaj nam včasih sadike nikakor ne uspejo?

Kadar na začetku kaže še kar lepo, pa se potem sfiži, tiči vzrok najpogosteje v napačno izbrani osnovi – torej v zemlji. Za kalitev seme ne potrebuje kaj dosti drugega kot vlago in toploto (razen v primeru svetlokalilk, to so tiste, ki začnejo kaliti šele, ko nanje posije svetloba). Za večino pa velja, da je že nekaj vlage in toplote dovolj. To dejstvo s pridom izkoristimo, ko pripravljamo kalčke za zimsko popestritev jedilnika.

Ko pa mlada rastlinica požene kalček, iz njega pa stebelce s kličnimi listi in koreninice, vsako v drugo smer, potrebuje več od življenja (zato zgolj kokosova vlakna, namočena v vodo, ne bodo dovolj za razvoj zdrave sadike).

Sadikam, ki kljub zadostnim količinam toplote in svetlobe ostajajo majhne in zanikrne, lahko pomagamo na več načinov:

  • previdno jih prepikiramo v kakovosten substrat. Pri pikiranju jih prijemamo za listke, ne za krhka stebla; pred presajanjem jih zalijemo, da jih lahko prepikiramo s koreninsko grudo. Tega se lahko lotimo le, če sadike niso premajhne in preveč nežne in bi jih s presajanjem preveč poškodovali.
  • zalijemo jih s homeopatskim pripravkom Silicea C200, ki krepi rastline in vzpodbuja razvoj rastlinskega tkiva
  • zalijemo jih z raztopino Epsomske soli (1 žlička na 1/2 l vode). V raztopini Epsomske soli jih jaz kar namakam: v kad natočim vodo, dodam Epsomsko sol, počakam da se stopi in vanjo položim pladnje z lončki s sadikami. Ko se zemlja napije vode, pladnje vzamem iz vode. Kasneje odlijem odvečno vodo s pladnjev.

Če vam niso uspele, ne obupavajte … Vrtnarska sezona se je šele dobro začela. Tudi če jih še niste posejali, lahko večino plodovk še vedno posejete. Dostikrat prav zapoznelčki prehitijo prezgodaj posejane 🙂

Rastlinam ustreza klasična glasba, fižolu pa, vsaj po posnetku sodeč, Straussov valček Na lepi modri Donavi: