Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Posted on by

Tomatilo, alternativa bolnim paradižnikom

Bolezni paradižnikov so zadnja leta že kar stalnica. Mnogim so paradižniki tudi letos žalostno propadli, še preden bi na njih lahko dozoreli plodovi. Bolne paradižnike lahko pozdravimo s homeopatskimi pripravki za rastline (za plesen uporabljamo Carbo vegetabilis in Natrium sulphuricum), če le rastline niso že povsem uničene od plesni. Še bolje je seveda, če paradižnike preventivno zaščitimo zgodaj spomladi. Za zaščito pred plesnijo uporabimo Natrium sulphuricum, za dodajanje toplote v hladnih in deževnih pomladnih dneh pa uporabimo Belladono.

Alternativa za vse, ki so se naveličali stalnih borb z boleznimi pa je, da na vrt posadijo nekaj sadik tomatila. Tomatilo dobesedno pomeni majhen paradižnik, a dejansko to ne drži povsem. Tudi tomatilo je razhudnik in zato sorodnik paradižnika, vendar pa z njim ni v tesnem sorodstvu. Bližje kot paradižnik mu je perujsko volčje jabolko.

Tomatilo izvira iz Mehike. Prvi so ga začeli gojiti Azteki 800 let pred našim štetjem, zato je ena od najstarejših kulturnih rastlin. Danes še vedno gojimo obe vrsti, ki so ju gojili Azteki:  Physalis ixocarpa ima velike (do 6,5 cm v premeru) zelene plodove s svežim, rahlo limonastim okusom, ki postanejo, ko so prezreli, bledo rumeni. Physalis philadelphica pa ima manjše in rahlo sladke vijoličaste plodove velikosti frnikole.

Plod tomatila zraste obdan s kot papir tankim lampijončkom. Pripravljamo ga podobno, kot paradižnik. Za razliko od paradižnika pa tomatilo napada le malo škodljivcev in bolezni. Ker ga je tudi zelo lahko gojiti in je zelo rodoviten, ga je smiselno posaditi na vrt. Gojenje tomatilov je primerno tudi za vrtnarje začetnike. Tomatilo je vsestransko uporaben, jemo ga surovega ali kuhanega. Iz njega lahko naredimo tudi različne shranke, npr. zelo znano zeleno omako (salsa verde) z rahlim svežim okusom po limoni.

tomatilo-oktober-2016

Na sliki: tomatilo cveti in zori konec oktobra (Gorenjska, okolica Kovorja)

Vzgoja sadik in sajenje

Seme za lastne sadike posejemo v lončke 6 do 8 tednov, preden jih posadimo na vrt. S tomatili ravnamo enako kot s sadikami paradižnikov, ki jih na prosto sadimo po 15. maju. Pred sajenjem jih postopoma utrjujemo zunaj. Posadimo jih globoko, ker iz zasutih stebel poženejo dodatne korenine. Tudi potaknjence lahko delamo, enako kot pri paradižniku, iz odrezanih zalistnikov ali vejic.

Tomatilo zraste do 1,2 metra v višino in vsaj toliko tudi v širino, zato mu moramo zagotoviti dovolj prostora. Če tomatilov ne bomo pridelovali za ozimnico, bodo dovolj že dve do štiri rastline. Tomatili so zelo rodovitni; plodovi bodo zoreli vse do prve zmrzali. Ustreza jim zastirka – z njo bodo tla ostajala bolj enakomerno vlažna, pa tudi plevela bo manj.

Kam ga posadimo

Posadimo ga na del vrta, kjer bo imel vsaj 8 ur sončne svetlobe na dan. Zemlja mora biti dobro odcedna in srednje rodovitna. Ima manjše zahteve po hranilih, kot paradižnik, a ker je sorodnik jajčevcev, paprike in paradižnika, povsem skromen vseeno ni. Najtežje prenaša težko, mokro prst, v kateri voda zastaja. Pred sajenjem v sadilno jamico natresemo nekaj pesti kakovostnega komposta. V vrtovih s težko ilovnato zemljo je za tomatile bolje pripraviti visoko gredo.

Opora

Tomatilo je sicer lažji od paradižnika, zato ne potrebuje tako močne opore, vendar povsem brez nje ne bo šlo. Z rastjo v kletki ali ob palici bo rastlina bolj zdrava, saj se bo lažje zračila, pa tudi polži in drugi škodljivci bodo težje prišli do nje.

Opraševanje

Za razliko od paradižnikov tomatilo za uspešen pridelek potrebuje opraševalce (npr. čebele). Zato na vrt posadimo vsaj dve rastlini. Ker so na vsaki rastlini tako moški kot ženski cvetovi, bo tudi ena sama rastlina obrodila. Vendar pa bo plodov dosti manj, saj je z navzkrižnim  opraševanjem tomatilo bolj rodoviten.

Pobiranje

Prve plodove bomo lahko začeli nabirali 75 do 100 dni po sajenju. Tomatili so zreli, ko plod napolni papirnato košarico, da ta morda že rahlo poči, barva plodu pa je močno zelena (rumena barva pomeni, da je plod prezrel).

Shranjevanje

Tomatile skladiščimo neoluščene na hladnem do enega tedna, v hladilniku pa do treh tednov. Še preden jih jeseni uniči zmrzal, tomatile populimo z vrta in jih obesimo z glavo navzdol v zavetju (npr. v neogrevani garaži). Postopoma bodo dozoreli in se še zelo dolgo ohranili. Plodove lahko tudi zamrznemo: odstranimo papirnate lupinice, jih operemo, in v vrečki damo zamrznit.

P.S. Poročilo z vrta

Letos sem imela tomatile na vrtu prvič, za poskus samo nekaj sadik, ki sem jih vzgojila iz semen s permakulturnega posestva. Glede na to, kako dobro so se odrezali, jih bom drugo leto imela še precej več. Najprej sem (sredi maja) na parceli posadila samo enega, nekaj kasneje še štiri tomatile. Dve sadiki sta občepeli na balkonu (jaz pa pozabila, kaj sem sejala, ter se spraševala, kaj neki je to za en plevel … skoraj bi šli na kompost :), dve sem vzgojila iz zalistnikov najstarejše.

Zanimivo je tole: z najstarejšo rastlino je zdaj že skoraj konec; vidno propada, počasi, a zanesljivo. Le še nekaj plodov sem lahko pobrala. Mlajše, kasneje posajene, in celo te iz zalistnikov, pa so sredi oktobra močne, zdrave in polne lepih plodov. Resda so manjše, kot najstarejša, ki je lahko najbolj uživala vroče poletno sonce, a so še sedaj polne plodov. Vsaj pol kilograma sem jih nabrala, pa še bodo. Vse do prve slane.

Plodovi, ki jih nisem uspela prestreči, so popadali na tla in zgnili. Iz njih bodo naslednje leto na njivi pognali novi mladi tomatilčki. Le pravočasno jih bom morala opazit in zaščitit ter jim dati oporo, da ne bo kdo stopil nanje.

Posted on by

Jesenski česen, sajenje mladih dreves in voluhar

File:Garlic in container.jpg


Jesen je čas sajenja česna, čebule, okrasnih čebulic, dreves, grmovnic in vrtnic.

ČESEN

Česnu paše s soncem obsijana, rahla in s hranili bogata prst. Prst ne sme biti mokra, sicer bo zgnil. Če imamo bolj mokro prst, si lahko pomagamo z dvignjenimi gredami, ali pa ga sadimo na grebenih, med katerimi naredimo jarke. Ne mara gnojenja, kar pa ne pomeni, da ne potrebuje hranil in bo uspešen v siromašni prsti. Zato ga pred sajenjem čez noč namočimo v QR Zeliščnem aktivatorju, ki ga zaščiti pred glivicami, zbudi kalčke in pospeši ukoreninjenje. Najbolje ga je posaditi na dan za korenino. V jarke pred sajenjem natresemo Biooglje kompleks (za dovolj hranil) ali Kompost z bioogljem za presajanje UNI (če je zemlja zbita).

Česnove glavice previdno razdelimo na stroke, ker vsaka poškodba ovoja pomeni možnost za gnitje in bolezen. Stroke posadimo tako, da je zašiljeni vrh obrnjen navzgor, posajen pa naj bo cca 2,5 cm pod površino, 10 cm narazen. Stroke zasujemo z zemljo in pokrijemo z 7 do 12 cm debelo plastjo zastirke, na primer senom ali listavko. Tako bo zaščiten pred mrazom, pa tudi plevel ga ne bo mogel prerasti.

Če nimamo vrta, ga lahko sadimo v posode. Pomembno je, da ima v njih primerno rodovitno prst in zagotovljeno odvodnjavanje, ker ne prenese moče.

SAJENJE DREVES (velja tudi za grmovnice) 

Jesen je pravi čas za sajenje mladih dreves, a le do takrat, ko tla začnejo zmrzovati. Obdobje za to je od sredine oktobra, še bolje pa novembra. Takrat so brez listov in se najbolj uspešno „primejo“ v novem domovanju. Sadike so pripravljene na mirovanje. Šok ob presajanju bistveno bolje prenesejo, kot bi ga sicer.

Pravilo jesenskega sajenja ne velja za:

  • kakije, ker jih je najbolje posaditi maja po ledenih možeh;
  • sadike dreves, ki jih domov prinesemo posajene v loncih, sicer lahko sadimo v vseh za rast ugodnih obdobjih (z izjemo zime torej skozi vse leto). Vendar je jesensko sajenje tudi za sadike v loncih najboljše, ker je jeseni možnost, da bi se tla izsušila, manjša, kot pa spomladi ali poleti;
  • vedno zelene listavce (lovorikovce in rododendrone) – zanje je pomladansko sajenje (marca) obvezno. Pozimi, ko prst pomrzne, težko dobijo dovolj vode iz tal, ves čas pa jo izgubljajo skozi liste. Hkrati doživljajo šok zaradi presaditve, oboje skupaj pa je lahko zanje preveč, in rastline odmre.

Visoka (25 %) smrtnost mladih sadik dreves
Žal kar 25 % dreves propade po sajenju. To predstavlja precejšnjo izgubo, tako zaradi dela, časa in denarja, ki smo ga vložili v sajenje mladega drevesa, pa tudi žalost, ko vidimo kako mladika propade. Na srečo obstajajo načini, kako lahko smrtnost zmanjšamo na skoraj nič – v resnici pa na 1 do 5 %.

Ni toliko pomembno kaj sadimo, pač pa kako
Ko prinesemo pazljivo izbrano sadiko domov, se pravo delo šele začne. Če imamo premalo znanja ali če se nam ne da potruditi, lahko povzročimo smrt mladega drevesca. Če hočemo, da bodo drevesca preživela, je pomembno sledeče:

  1. Sadilna jama: izkopljemo jo 10 do 14 dni pred sajenjem drevesa. Široka naj bo za 3 do 4 premere lonca, v katerem smo pripeljali drevo in 1 x globlja od lonca.
  2. Zelo pomembno je, da drevesce, ki ga bomo posadili, nima zasušene koreninske grude in korenin. Ta problem je pogost pri sadikah v loncih, v katerih je velik delež šote. Že pred nakupom dobro preverimo, da korenine in koreninska gruda niso zasušene, saj bo takšna sadika imela manj možnosti za preživetje. Pred sajenjem drevesce temeljito namočimo (vsaj za 10 minut, še veliko bolje za nekaj ur) in s tem izrinemo tudi morebiten zrak med koreninami.
  3. Izkopano prst z dna sadilne jame pomešamo s kompostom in jo tako izboljšamo. Odlično je, če imamo svoj domači kompost, če pa ga kupimo, ne kupujmo „evropskih odpadkov“ (kot kompostu iz trgovskih centrov pravi Sepp Holzer) ampak kakovosten, po možnosti ekološki kompost (Kompost z bioogljem za presajanje UNI) . Kompost pomešamo z izkopano zemljo in ga damo na dno sadilne jame. Drevesce mora biti posajeno enako globoko, kot je bilo v loncu. Na osnovi tega določimo, kako debela bo plast zemlje s kompostom na dnu sadilne jame. Pazimo, da je cepljeno mesto vsaj 5 cm nad nivojem Če bomo tla okoli debla kasneje zastrli z zastirko, pa raje še nekaj cm višje.
  4. Po sajenju moramo koreninam omogočiti, da bodo lahko dobro dihale. To dosežemo tako, da izboljšamo prst, ki mora biti rahla in bogata s hranili. Prst na vrtu je običajno boljša kot v sadovnjaku, ker za vrt bolj redno skrbimo in prst lažje nadzorujemo. Kadar ustvarjamo nov sadovnjak ali vrt na še nikoli obdelani površini (kosu travnika ali podobno), je zelo pomembno, da pred sajenjem dobro poskrbimo za prst, ker brez dobre prsti drevesca pač ne bodo mogla biti zdrava in uspešno rasti. Peščeno ali glinasto prst najlažje izboljšamo z bioogljem – postala bo bolj rahla, pa tudi vlago bo lažje zadržala. Za dodatno hrano in zaščito v sadilno jamo nasujemo že pripravljen izdelek: z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki (izdelek se imenuje Pospeševalec rasti in vsebuje biooglje, mikorizne glive, alge, in glistino):

Drevesce se bo na novo okolje hitreje prilagodilo, rast korenin bo uspešnejša, večja bo odpornost in manjši stres zaradi suše, krepko pa se zmanjšajo tudi izgube (od običajnih 25 % odmre le od 1 do 5 % mladih drevesc). Poskusi na Belizeju, kjer so mladim palmam ob sajenju dodali biooglje, so bili zelo uspešni – palme so namesto v 4-ih do 5-ih letih prve plodove rodile že v 2-eh do 3-eh letih.

  1. Priprava drevesca na sajenje: drevescu z golimi koreninami pred sajenjem odrežemo predolge, suhe ali poškodovane korenine. Krošnjo listavcev prav tako obrežemo za 1/4 in jih tudi s tem razbremenimo, da lahko vso svojo življenjsko energijo usmerijo v korenine. Poškodbe hitro saniramo z zalivanjem s homeopatskim pripravkom Calendula.
  2. Opora: pred posaditvijo v sadilno jamo zapičimo debelejši lesen kol, ob katerega bomo privezali deblo mladega drevesa, da mu bo v oporo. Če bi kol zapičili v tla šele po sajenju, bi drevescu lahko poškodovali korenine. Deblo h kolu privežemo z vrvjo ali rafijo tako, da vrv oblikujemo v osmico (vrv se križa med kolom in deblom). Zavozlano mesto je ob opori, vrv pa ne sme biti zategnjena. Opora naj ob drevesu ostane 2 do 3 leta, potem jo odstranimo.
  3. Drevesce vedno sadimo navpično, ne sme biti nagnjeno. Po sajenju tla okoli debla potlačimo s škornji, nato pa drevesce dobro zalijemo. Za to delo raje uporabimo zalivalko kot pa vrtno cev, ker tako lažje nadzorujemo količino. Zalijemo z vsaj 10 do 20 l postane vode ali kapnice.
  4. Tla okoli sveže posajenega drevesa lahko zaščitimo še z zastirko iz organskih snovi (listovka, lubje, slama). Ta bo zadrževala vlago in preprečila, da bi mladiko prerastel plevel. Vendar zastirka ne sme biti predebela (dovolj je nekaj cm) ali zbita (da ne začne gniti ali plesneti). Prav tako je ne smemo položiti povsem do debla: okoli debla naj bo nekaj cm praznega prostora.
File:160710 Wühlmaus.jpg

VOLUHAR

Voluhar nam lahko uniči ves trud, ki ga imamo z jesenskim sajenjem okrasnih čebulic, dreves in grmovnic. Bogato nastlana zastirka je zanj topel dom, nezaščitene mlade koreninice in čebulice pa božanska hrana. Kdo bi se pritoževal ob takšni ponudbi?

A tudi za voluharja obstaja homeopatsko zdravilo: Arvicolinae. Če lahko najdemo njegove rove, v vsak rov nakapamo po 2 do 5 ml tekočine; če ne, pa tekočino razredčimo (5 ml na 10 l) in s tako pripravljeno raztopino poškropimo okolico rastlin, ki bi jih radi zaščitili pred voluharjem, lahko pa kar cel vrt ali sadovnjak. Mlado drevje lahko dodatno zaščitimo pred voluharjem takole: koreninsko balo ovijemo s kovinsko mrežo, sadilno jamo pa obložimo s plastjo ovčje volne. Ovčja volna ima dve funkciji: prsti bo dodala dušik, lanolin v njej pa voluharju ne diši preveč.

Posted on by

Prednosti in pasti pri uporabi zastirke

Zastirka ni niti nova, niti izvirna ideja. Odkar obstajajo, drevesa vsako jesen odvržejo svoje liste, iz katerih nastane naravna zaščitna plast na prsti. Na vrt nam prinese veliko koristi: vlaga v z zastirko zaščiteni prsti je enakomerna in dvakrat višja, poletne visoke temperature so nižje, temperaturna nihanja med dnevom in nočjo pa manjša. Tudi povprečen čas, porabljen za odstranjevanje plevela, je za dve tretjini manjši.

Žal pa nič ni popolno in tudi uporaba zastirke ima svoje pomanjkljivosti. Pri uporabi organskih zastirk moramo paziti na tole:

  • ko razpadajo zastirke, ki vsebujejo malo dušika (koščki lesa in žaganje), lahko pride do začasnega pomanjkanja dušika v prsti. Zato je tla, ki jih bomo zastirali s tem materiali, pred tem smiselno zeleno gnojiti z metuljnicami.
  • organska zastirka zadržuje vlago, zaradi česar lahko upočasni segrevanje tal spomladi. Spomladi zato zemljo čim bolj odgrnemo okrog trajnic, da pospešimo rast.
  • mokra zastirka, ki leži okrog stebel rastlin, lahko povzroči gnitje, zato se zastirka ne sme dotikati rastlin. Med stebli in rastlinami mora biti vsaj 3 cm razdalje.
  • zastirka, s katero bi visoko in na debelo obložili grmičevje in drevesa, lahko povzroči gnitje in privlači glodalce (voluharje in miši), da gnezdijo v njej. Razdalja med drevesi oz. grmičevjem in zastirko mora biti vsaj 15 do 30 cm.
  • v vlažnih okoljih lahko organska zastirka privabi polže, zato zastirke ne polagamo blizu rastlin, ki jih imajo polži radi.
  • organske zastirke so običajno nekoliko kisle, kar je odvisno od vrste zastirke. Kadar sadimo zelenjavo, ki ima raje bazično prst, v zastirko oz. pod njo dodamo nekaj biooglja in s tem izboljšamo njihovo sestavo in učinek.
  • kako kakovostna je zastirka, najlažje ugotovimo po njenem vonju: če diši po svežem, organskem materialu, je odlična. Če pa po plesni, kislem, vretju ali gnitju, pa ne.
  • debelino zastirke prilagodimo vremenu in letnemu času – več ko je dežja, bolj ko je zemlja mokra in hladna, tanjša in bolj redka mora biti plast zastirke.
  • zastirko pogosto preverimo: odgrnemo jo in preverimo, kakšna je prst pod njo in v kakšnem stanju je spodnja plast zastirke.

Zastirka glede na letne čase in mesto zastiranja

Zimsko zastirko ponavadi uporabimo za zaščito olesenelih rastlin, ki smo jih posadili pozno jeseni. Za to zastirko je najprimernejša slama, zdrobljeno listje ali listovka in iglice. Položimo jo pozno jeseni, ko se je zemlja že ohladila, vendar še preden zamrzne.
Poletno zastirko uporabimo po tem, ko se prst spomladi že nekoliko ogreje; običajno sredi pomladi. Njena osnovna naloga je, da ogreje prst, zmanjša rast plevelov in ohrani vlago v prsti.
Zastirko, ki vse leto zastira drevesa in grmičevje, jeseni nekoliko odmaknemo od rastlin, da omogočimo, da se les utrdi.
Zastirko izbiramo tudi glede na to, kje jo bomo uporabili. Za zastiranje gred na vrtu običajno uporabljamo slamo. Za zastiranje grmovnic, jagodičevja in dreves uporabljamo koščke lesa, zdrobljeno lubje in iglice.

Vrste materialov za organske zastirke

Koščki lesa
Na splošno ima taka zastirka visoko razmerje med ogljikom in dušikom. To pomeni, da lahko med njenim razpadanjem začasno pride do pomanjkanje dušika v prsti. Temu se najlažje izognemo tako, da poskrbimo za zadostno količino dušika v prsti z zelenim gnojenjem z metuljnicami. Pomembno je da ta zastirka ni predebela (več kot 5 cm), ker lahko zaduši korenine.

Žaganje
Žaganje je priporočljiva zastirka za borovnice in rododendrone ter druge rastline, ki jim ustreza bolj kisla prst. Ko razpada, doda prsti rahlo kisel pH. Enako kot pri zastiranju s koščki lesa lahko pride pri zastiranju z žaganjem do pomanjkanja dušika v prsti. Zastirko iz žaganja je treba obnoviti vsako sezono, saj hitro razpada.

Slama
Slamo (žitna, ovsena, ržena ali ječmenova) je zastirka z ugodno ceno, ki je ni težko nabaviti. Uporabljamo jo kot zimsko zastirko okoli dreves in grmov in kot poletno zastirko na vrtnih gredah in pod jagodami. Slabosti te zastirke so: je vnetljiva, vsebuje semena, privlači glodalce (najboljša zaščita so domači mački), med razpadanjem vpliva na količino dušika (uporabimo zeleno gnojenje), treba jo je obnavljati, lahko jo odnese veter (pomagamo si s polaganjem palic, ki jo zadržijo). Po drugi strani pa je ta zastirka poceni in učinkovito zadržuje vlago ter preprečuje rast plevelov. Kot zimska zastirka učinkovito ščiti nežne korenine mladih dreves pred zmrzaljo.

Pokošena trava in pleveli
Običajno je do teh materialov za zastirko najlažje priti. Plevele, ki jih populimo, lahko takoj porabimo za zastirko, prav tako pokošeno travo. Medtem, ko se bodo rastline sušile, bodo oddajale vlago prsti. Pri uporabi pokošene trave pazimo, da se zastirka ne sprime. To najlažje preprečimo tako, da jo pomešamo z drugimi vrstami zastirke (npr. pleveli).

Iglice
Zastirka iz iglic je primerna za rastline, ki imajo rade bolj kislo prst. Zastirka iz iglic je lepa na pogled, lepo diši, počasi se razgrajuje in se ne zbije, zato je z njo zelo lahko delati.

Zdrobljeno listje in listovka
Listje lahko zdrobimo s posebnim drobilnikom ali pa kar z navadno kosilnico. Lahko pa listje zberemo na kup in počakamo, da nastane listovka, ki jo prav tako lahko uporabimo za zastirko. Pomembno je, da za zastirko ne uporabljamo celega, torej nezdrobljenega listja. Iz listja lahko na površini prsti nastane neprepustna plast, ki ne prepušča zraka in vode, pod njo pa bo se bodo zaradi pomanjkanja zraka razvili anaerobni procesi. Najbolje je, da listje pustimo, da se že samo nekoliko razgradi, preden ga uporabimo za zastirko. To še posebej velja za nekatere vrste listja (hrast, kostanj) zaradi snovi, ki jih vsebujejo. Med razkrajanjem bo zastirka iz listja prsti dodala humus, dušik in druga hranila, zato je zastirka iz listja odlična za vrt.

Courgettes sur lasagnes.jpg
Posted on by

Homeopatska pripravka za poškodbe pri rastlinah: Arnica in Calendula

Jesen je čas sajenja čebulic, česna in čebulčka, drevja, grmovnic in vrtnic … Ob presajanju se je nemogoče izogniti poškodbam, ki so lahko pogubne za mlado rastlino. S homeopatskima pripravkoma Arnico in Calendulo lahko to nevarnost povsem odpravimo.

Kadar so rastline zaradi različnih vzrokov poškodovane (toča, močan veter, bolezni, škodljivci, transport, presajanje, obrezovanje), jim pomagamo s homeopatskima pripravkoma za poškodbe: Arnico (arnika) in Calendulo (ognjič).

Oba pripravka sta odlična izbira. Preden pa ju uporabimo, je dobro poznati razlike med njima.

Arnica je prva in najboljša izbira ob poškodbah vseh vrst. A pozor: Arnice nikoli ne uporabimo na odprtih ranah! Arnica bi na odprtih ranah povzročila vnetje in zagnojitev. Zato z njo nikoli ne zalivamo presajenih rastlin, saj so njihove korenine zaradi presajanja gotovo poškodovane (lahko jih le poškropimo) in iz istega razloga ne škropimo obrezanih rastlin (pač pa jih zalijemo).

Za razliko od Arnice s Calendulo smemo škropiti po odprtih ranah. Kadar je rastlina hkrati obrezana in presajena, ne smemo uporabiti Arnice – saj ima rastlina poškodovane korenine in veje, na odprte rane pa Arnice ne smemo dodajati. Za obrezane in hkrati presajene rastline uporabimo Calendulo.

541 Arnica alpina.jpg

Arnica

Arnica je pravi pripravek za prvo pomoč pri poškodbah, ne glede na to, kaj jih je povzročilo: škodljivci (npr. bolhači), bolezni (npr. listna luknjičavost), obrezovanje, presajanje, vremenski vplivi (toča, močan veter) ali ko sami, naši otroci ali domače živali hote ali nehote poškodujemo rastlino.

Kdaj jo najpogosteje uporabimo:

  • poškodbe zaradi toče (zalijemo)
  • solzeče se rane po obrezovanju (zalijemo)
  • gnitje cepljenk
  • tumorji na starih ranah, zaradi nepravilnega obrezovanja
  • rakavo tkivo, nastalo zaradi poškodb

Calendula

Ognjič je čudežni deček vrta, ko govorimo o rastlinah, ki se podpirajo med sabo. Na vrt prinese toliko dobrega, da bi ga bilo najbolje nasaditi kar povsod.

Ognjič proizvaja kemične snovi, ki delujejo kot pesticidi. Sprošča jih skozi korenine. V zemlji delujejo še leta po tem, ko ognjiča že nikjer več ni. Pomaga rastlinam v proizvodnji feromonov in tvorjenju plodov. Za ognjič je značilno, da vrača zdravje. V tem ga lahko ob bok postavimo h kamilici, ki ima enake učinke.

Kar je Arnica za poškodbe, je ognjič za odprte rane. Arnico ob odprtih ranah uporabljamo le zelo previdno. Nikoli je ne škropimo po njih; če že, z njo poškodovano rastlino le zalijemo. Za rastline s potrganimi ali porezanimi koreninami in koreninicami je bolje izbrati Calendulo.

Arnica draži, medtem ko Calendula pomirja. Calendula zmanjšuje vnetne procese, zmanjšuje izgubo tekočin in pomirja razdraženo tkivo. Calendula razkužuje in obnavlja vitalnost poškodovanih delov organizma. Preprečuje okužbe, ki bi v organizem vstopile skozi poškodovane dele in nevarnost okužbe od znotraj, zaradi v organizmu že prisotnih virusov. Takšno vrsto poškodb povzročajo nematode, zoper katere se je Calendula izkazala za zelo učinkovito.

Calendula je primerna vedno, ko sta ovoj ali skorja rastline poškodovana ali počena. Uporabimo jo tudi v teh primerih:

  • presajanje
  • obrezovanje
  • neurja
  • mehanske poškodbe
  • špargljev hrošč ali lisasta beluševka
  • nematode
PRVA
POMOČ 		poškodovano deblo, steblo, veje, listipoškodovane korenine, gomoljipoškodovani nadzemni in podzemni deli
Arnicazalijemopoškropimo–
Calendulapoškropimo in zalijemozalijemopoškropimo in zalijemo
Posted on by

Epsomska sol na 1001 način

Cvetje in kopel

Po celodnevnem delu na vrtu so prsti zategli in otrpli, hrbet otrdel … včasih niti ponoči ni miru, ker nam mišice na mečih trgajo krči. Najboljša prva pomoč je namakanje v Epsomski soli, istem naravnem magnezijevem sulfatu, s katerim zalivamo paradižnike, paprike in vrtnice, da so lepi, zdravi in z obilico plodov in cvetov.

DOBRA ZA VRT IN ZA VRTNARJA

Epsomsko sol poznamo pod več imeni, med drugim tudi grenka sol (pod tem imenom jo kupimo v lekarni za čiščenje črevesja). Vsebuje magnezij (10 %), žveplo (13 %) in kisik. Vrtnarji jo že stoletja dodajajo paradižnikom, paprikam in vrtnicam, ker tako naredijo več cvetov in plodov, rastline so bolj zelene in pridelek je večji. Epsomske soli pa ne uporabljamo le na vrtu, pač pa tudi za odpravljanje zdravstvenih težav pri ljudeh in živalih.

EPSOMSKA SOL ZA VRT …

Potrebe rastlin po magneziju so različne. Nekatere vrste (fižol, grah, solata in špinača) pomanjkanje lažje prenašajo. Plodovke (paradižnik in paprike) ter vrtnice pa za optimalno rast in razvoj potrebujejo velike količine magnezija in se na pomanjkanje odzovejo z boleznijo in propadanjem.

Na vrtu magnezij:

  • izboljša kaljivost semen
  • poveča absorpcijo hranilnih snovi
  • zmanjša šok pri presajanju
  • poveča količino zelene mase
  • preprečuje zvijanje listov
  • izboljša okus plodov
  • odigra pomembno vlogo za zdravje paradižnikov, paprik in vrtnic

Rastline zalijemo ali poškropimo z raztopino Epsomske soli: 1 do 2 mali žlički na pol litra vode. Natančnejša navodila, kako uporabimo Epsomsko sol na vrtu, pa preberite TUKAJ.

NASVET: pripravite si kopel za noge (v lavor tople vode dodajte 1/4 skodelice Epsomske soli). Po končani kopeli z vodo zalijte rastline na vrtu.

… IN ZA VRTNARJA

Magnezij enako kot vrtnice nujno potrebujemo tudi ljudje; omogoča delovanja več kot 300 encimov, izboljša delovanje mišic in živcev, zmanjša vnetne procese, pomaga zmanjšati bolečine v sklepih in mišicah. S kopeljo v Epsomski soli si pomagamo:

  • Proti bolečinam v sklepih, križu in mišicah: namakanje v kopelih z Epsomsko soljo odpravlja bolečine v sklepih, križu in mišicah. Olajša bolečine, odpravi krče v mišicah, ki nastanejo zaradi pomanjkanja magnezija in zmanjša vnetne procese.
  • Proti razdražljivosti in stresu: pomanjkanje magnezija povzroči tudi kronično utrujenost, razdražljivost in težave pri premagovanju stresa. Prav zato kopel z Epsomsko soljo deluje sprostilno in protistresno.
  • Za več energije: magnezij je tudi ključen za proizvodnjo energije v celicah, zato nas poživi, ne da bi nas razdražil (v nasprotju s kofeinom).

Raziskave kažejo, da vsaj 70 % ljudem primanjkuje magnezija. Najlažje si dovolj magnezija zagotovimo s kopeljo (vsaj 1-krat tedensko). Znanstveno dokazano pa je, da namakanje v kopeli z Epsomsko soljo v telesu dejansko dvigne nivo količine magnezija in žvepla. S kopeljo vnosa magnezija in žvepla ne moremo predozirati, zato je ta način oskrbe z magnezijem najbolj varen.

Navodila za kopel: Kopel za celo telo si privoščimo vsaj enkrat tedensko, 20 do 40 minut. V kad natočimo toplo vodo in dodamo eno do dve skodelici Epsomske soli. Če nimamo možnosti namakati se v banji, lahko pripravimo kopel za noge: v lavor tople vode dodamo ¼ skodelice Epsomske soli.

Epsomsko sol pa lahko uporabimo tudi:

  • za lepe lase: kadar nam zmanjka časa za umivanje las, si lahko pomagamo z Epsomsko soljo. Vtremo jo v lase, pustimo da deluje nekaj minut in razčešemo lase. Epsomsko sol lahko po umivanju dodamo balzamu za lase (zmešamo 2 žlici Epsomske soli in 2 žlici balzama) Po umivanju las nanesemo zmes na lase in pustimo učinkovati 10 do 20 minut, nato temeljito speremo.
  • kot domače čistilo za steklene, kovinske in keramične površine: zmešamo enaka dela Epsomske soli in tekočega detergenta za posodo. Sredstvo nanesemo na površino, ki bi jo radi očistili. Pustimo, da deluje nekaj minut, nato pa pa zdrgnemo površino in jo do čistega speremo.
  • proti glivicam na nohtih ali atletskem stopalu: pripravimo kopel za noge. V lavor tople vode dodamo četrt skodelice Epsomske soli. Noge namakamo v raztopini vsaj 20 minut, vsak ali vsaj vsak drugi dan.
Posted on by

Homeopatov nasvet: Kako opravimo s škodljivci

gosenica

Ne strup, krepitev rastlin je prava pot

Kaj pravzaprav škodljivec sploh je? Škodljivec je po človeški definiciji nekaj oziroma nekdo, ki namerava za svoj užitek/razvoj/želodček pospraviti rastlino, ki bi jo, iz podobnih razlogov, radi pospravili tudi mi. Potem smo kar naenkrat mi na tej, tak ali drugačen žužek pa na oni strani iste želje. V skupino, imenovano škodljivci, smo pospravili veliko različnih bitij: žuželke, pajkovce, glodavce in druge živali. V tej skupini so zato, ker smo jih kot takšne določili ljudje. Prestavite se za hip v kožo gosenice kapusovega belina, ki ste ji izpred nosa odnesli lepo glavo zelja … in si predstavljajte, kako ona vidi vas :).

V industrijskem kmetijstvu je cilj samo en: zradirati škodljivca, ne da bi se ob tem vprašali, kaj ga je sploh prineslo, katere okoliščine so mu bile naklonjene. Te okoliščine so: gojenje monokultur, pomanjkanje prostora, izrabljenost tal, pomanjkanje hranil, neravnovesje zaradi preobilice enega na račun drugih elementov (npr. dušika, kalija ali fosforja – prav preobilica obeh slednjih dobesedno privablja škodljivce), rušenje ravnovesja z dodajanje strupov (s strupi pogosto pobijemo več koristnih kot škodljivih organizmov, oziroma se škodljivi organizmi lažje spet poberejo in celo razvijejo odpornost …). Načinov, da prikličemo poraz, je torej veliko. In potem ni kriv tisti mali organizem, ki pač izrabi priložnost, da si napolni želodec, pač pa mi, ki smo ustvarili okoliščine, ugodne za njegov razvoj, namesto, da bi omogočili okolje, ki bi ustrezalo tistim, ki jih radi pojemo.

V naravi je običajna izguba populacije med 5 in 10 %, in na takšno moramo računati tudi na svojih vrtovih. Se vam zdi veliko? Pa ni. Veliko je 20 do 30 % izgube – takšen je običajen kalo pri pridelavi v industrijskem kmetijstvu, kjer uporabljajo insekticide, pesticide, herbicide in umetna gnojila. Ti »dodatki« so zelo dragi, čedalje manj učinkoviti ter dokazano škodljivi. Škodljivci proti njim razvijejo odpornost, zato je treba uporabljati čedalje več in bolj strupene preparate, učinki na okolje pa so čedalje hujši.

Homeopatija je nasprotje vsemu doslej naštetemu, zato jo je smiselno nekoliko bolje spoznati. Homeopatski pripravki ne povzročajo odpornosti škodljivcev ali bolezni preprosto zato, ker niso uperjeni proti njim, pač pa so usmerjeni v dvig odpornosti rastlin. Škodljivca razume homeopatija kot simptom dogajanja in ne kot nekaj, kar je treba pobiti ali česar se je treba znebiti. Zato se ne loti njega, pač pa ozadja – tega, kako ponovno vzpostaviti ravnovesje v okolju. Homeopatija lahko ravnovesje povrne celo na monokulturna polja: z dodajanjem pripravka iz komplementarne rastline (kakršna je npr. bazilika za paradižnik).

Rastline, ki jih uporabljamo za prehrano, lahko razdelimo v osem skupin: križnice, bučevke, trave, ustnatice, stročnice, poprovke, rožnice in razhudnike. Za vsako od njih so značilni tudi škodljivci, ki jih privlačijo, zato so tudi homeopatski pripravki razdeljeni po teh skupinah. Nekateri so učinkoviti pri več družinah, nekateri bolj pri eni, kot pri drugi.

Tako npr. za uši, ki nam uničujejo fižol, uporabimo Camphoro, za uši na jablanah in za bučevke pa Coccinello. Slednjo je proti ušem pogosto treba uporabiti zgolj enkrat. Pretiravanje lahko pripelje do tega, da uši, namesto da bi se jih znebili, privabimo in se okužbe z njimi zlepa ne moremo znebiti. Zato homeopatsko zdravljenje spremljamo in ko opazimo učinek, prenehamo dodajati pripravek.

Splošen pripravek, primeren za vse družine, je Bacillus thuringiensis. Uporabimo ga proti gosenicam, hroščem (npr. bolhačem), muham in mušjim larvam, kapusovi vešči in kapusovi muhi ter korenjevi muhi. Za uši, volnene uši in kaparje na križnicah, pa tudi pri rastlinah iz večine drugih družin, uporabimo pripravek Chrysopa carnea (ta pripravek je učinkovit tudi za tripse, rastlinjakovega ščitkarja, vešče, majhne gosenice in larve hroščev).

Posted on by

Lovilec sanj

Lovilec sanj (angl. dreamcatcher) je del kulturne dediščine indijanskega plemena Ojibwa. Znotraj kroga iz vrbove vejice so spletli mrežo iz vrvice in jo okrasili s koraldami in peresi.

Po legendi je lovilec sanj nastal takole: na otroke plemena Ojibwa je pazila Ženska pajek, imenovana Asibikaashi. Ko so se pripadniki plemena razkropili po Severni Ameriki, je le še s težavo dosegla vse otroke. Zato so matere in babice za otroke spletle čarobne mreže, lovilce sanj. Obesile so jih nad otroške postelje, da so ujeli vse moraste sanje in do otrok spustili le lepe sanje. Ko je jutranje sonce posijalo na čarobne mreže, so jih očistili sončni žarki in stopili vanje ujete slabe sanje.

Ojibwe verjamejo, da lovilci sanj spremenijo sanje. “Le dobre sanje lahko pridejo skozi mrežo do spečega … Slabe sanje ostanejo ujete v njej, in izginejo s prvimi sončnimi žarki. Dobre sanje pa se po peresih, ki visijo z lovilca sanj, spustijo do spečega.”

Lovilca sanj ni težko narediti. Barve in materiale določimo sami – lovilec sanj je lahko iz naravnih ali umetnih materialov. Najbolj bo originalu podoben lovilec sanj iz naravnih materialov.

Potrebujemo: obroč iz kovine ali plastike (lahko ga seveda naredimo sami iz vrbove vejice), nekaj lepih korald, vrvico, peresa, usnjene trakove …

Navodila za izdelavo:

1. Obroč tesno ovijemo z vrvico ali usnjenim trakom. Začetek prilepimo na krog z lepilom in počakamo, da se posuši. Nato pričnemo ovijati krog. Konec prav tako pritrdimo z lepilom.

2. Znotraj kroga začnemo izdelovati mrežo iz vrvice po spodnji shemi. Če želimo mrežo okrasiti s koraldami, jih na nitko nanizamo preden začnemo plesti mrežo.

3. Na krog pritrdimo vrvice, na katerih bodo visele koralde in peresa, po katerih se bodo dobre sanje spustile do spečega.

4. Na nitke pritrdimo koralde in peresa.

_MG_0050

4. Nazadnje pritrdimo še vrvico, s katero bomo lovilca sanj obesili nad posteljo. 

Vir fotografi: http://earlgreyblog.com/2013/05/dreamcatcher-diy.html

Posted on by

Ali Epsomska sol pomaga pri pesni pri paradižnikih?

Pravkar me je poklicala gospa Jana iz Eko miške, trgovine v Brezjah pri Grosupljem (Sončni dvori), kjer zdaj tudi prodajajo izdelke iz Gajinega vrta.

Zanimalo jo je, “Ali Epsomska sol deluje proti plesni pri paradižnikih?”

Odgovor je: “Ja, vendar posredno”. Epsomska sol, obogateno biooglje, rastlinski kompost, zdrobljene posušene jajčne lupine, homeopatska pripravka Calcium carbonicum in Kalium nitricum, gabez ali bananini olupki, sonce, toplota, zračnost, dovolj vode – vsi ti pomagajo, da je paradižnik zdrav in močan. Takšen se lažje upre plesni, ko spore pridejo do njega. Krepitev paradižnika z njimi predstavlja “posredno zdravljenje”, ker paradižnik pozdravimo, še preden zboli.

Za “direktno zdravljenje” pa takrat, ko bolezen napade, uporabimo homeopatske pripravke. Za zgodnjo plesen Natrium sulphuricum, za pozno Carbo vegetabilis.

A tudi, ko je bolezen že tukaj, ne smemo pozabiti okrepiti zemlje in jo nahraniti. Uspeh zdravljenja bo tako večji in bolj zanesljiv. Kajti – osnovni vzrok za to, da rastline zbolijo, je v zemlji – če jim česa manjka (npr. magnezija) ali je v zemlji česa preveč (npr. dušika, kadar zemljo preveč gnojimo), rastline ne bodo mogle uspevati. Dušik namreč zapre pot rastlini do drugih, prav tako ključnih elementov, pa čeprav le-teh rastlina rabi manj. A rabi jih kljub temu in brez njih zboli.

Zdaj pa spet malo ven, na sonce in na vrt.

Zvečer bom dokončala nove članke za Novice iz Gajinega vrta; tokrat bodo posvečene izključno paradižniku, njegovim boleznim in zdravljenju.
Če se še niste, se nanje še vedno lahko naročite na: bojca@gajin-vrt.com.

Na sliki: češki plakat, ki oglašuje Zaječicko grenko vodo, vodo z magnezijevim sulfatom. Tak napitek prečisti črevesje, a je treba z njim ravnati previdno. Tovrstnega “čiščenja” je lahko hitro preveč.

Posted on by

Najpogostejše težave pri paradižnikih

S homeopatskimi pripravki lahko pozdravimo marsikatero bolezen ali odženemo škodljivce, pri katerih nam kemikalije ne morejo pomagati. Ob tem nas greje prijetna zavest, da z zdravljenjem nismo nikogar poškodovali, in predvsem, da nismo škodili svojemu okolju, sebi ali svojim otrokom in vnukom. Homeopatski pripravki nimajo karence, v primerjavi s kemičnimi snovmi pa so ne le cenejši, ampak tudi neprimerno bolj varni, pogosto pa tudi veliko bolj učinkoviti.Ko našo rastlino napade bolezen ali škodljivec, se ukvarjamo z njo in zlahka pozabimo, da je vzrok za težavo največkrat skrit v tleh – iz šibkih, bolnih, neuravnovešenih tal le težko zraste močna in odporna rastlina. Zato ne smemo pozabiti “pozdraviti” in okrepiti tudi zemlje – to najlažje naredimo z obogatenim bioogljem z dodatki alg, mikorize in glistine. Za letos in za naslednje leto, da bo naš vrt zdrav, močan in odporen na težave.

Kombinacija homeopatskih pripravkov za zdravljenje in krepitev rastlin je v kombinaciji z obogatenim ekološko pridelanim bioogljem zmagovalna kombinacija. Z njo nahranimo rastline “od spodaj” in jih zaščitimo “od zgoraj”.

Avtor fotografije: Thomas Quine

Zelena smrdljivka

  • zelena smrdljivka je vrsta stenice. Trup je ščitaste oblike, travnato zelen, odrasla smrdljivka je dolga dober cm
  • odrasle žuželke z rilčkom predrejo kožo paradižnika in skozi vbod vbrizgajo encime, ki utekočinijo paradižnikovo meso. Tekočino nato popijejo
  • na mestih vboda je paradižnik razbarvan, otrdel in neokusen
  • plodovi, ki so jih napadle zelene stenice, so užitni, a veliko manj kakovostni, okusni in obstojni
  • KAJ POMAGA:
  • njihovi naravni sovražniki so mravlje, pikapolonice in parazitske ose (lotijo se jajčec); da bi jih privabili, na vrt posadimo sončnice in žametnica
  • homeopatski pripravek  Cantharis
  • škropljenje rastlin z raztopino kaolina (1 do 6 % raztopina), ki hkrati izboljša elastičnost celične stene rastlinskega tkiva; kaolin ustreza merilom, ki veljajo za ekološko pridelavo
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)
  • ročno pobiranje žuželk, nimf in njihovih jajčec (jajčeca so pritrjena na spodnji strani listov). Najlažje to opravimo zgodaj zjutraj, ko so še otrple in težje pobegnejo

Bolhači

Pomanjkanje magnezija

  • velja tudi za paprike! Obe rastlini sta močna porabnika magnezija; brez zadostnih količin Mg ne bosta uspešni.
  • listi rastline (sadike) izgubijo zeleno barvo, obarvani so rumeno
  • listne žile ostanejo zelene najdlje časa
  • najprej se razbarvajo spodnji listi, lahko tudi odpadejo, nato se razbarvanje širi po rastlini navzgor po sadiki
  • spodnji listi odpadejo, rastlina zastane v rasti, lahko propade
  • KAJ POMAGA:
  • Epsomska sol (grenka sol, magnezijev sulfat)
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

 Listna pegavost (Septoria lycopersici)

  • prizadeti so listi, stebla, peclji, cvetni lističi
  • opazimo majhne listne pege (premer manj kot 3 mm)
  • pege imajo temen rob, s svetlejšim ali sivim centrom
  • 8 dni po tem, ko se pega pojavi, se v njenem središču pojavi črna pika
  • bolezen napade najpogosteje ob visoki vlagi in pri temperaturah 20 do 25 °C
  • KAJ POMAGA:
  • odstranimo obolelo listje (do 1/3 vsega listja) in plodove, pazimo na higieno, okuženo tkivo varno odstranimo z vrta, ne sodi na kompostni kup
  • homeopatski pripravek Rhus toxicodendron
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

Zgodnja plesen (Alternaria solani)

  • prizadeti so listi, stebla in plodovi
  • črne usnjate pege na plodovih se najprej pojavijo pri pecljih
  • temne pege na listih so nepravilnih oblik, pogosto so obkrožene z rumeno obarvanim tkivom
  • vdrte temne okrogle lezije na steblih, v njihovi notranjosti lahko opazimo koncentrične kroge
  • bolezen se pojavi v toplem in vlažnem vremenu, zelo pogosta je konec poletja, lahko pa že zelo veliko prej
  • KAJ POMAGA:
  • odstranimo obolelo listje (do 1/3 vsega listja) in plodove, pazimo na higieno, okuženo tkivo varno odstranimo z vrta, ne sodi na kompostni kup
  • homeopatski pripravek Natrium sulphuricum
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

Bakterijska pegavost (Xanthomonas campestris pv. vesicatoria)

  • listi imajo majhne (1 mm) črne pege, z rumenim ali svetlo zelenim robom
  • zeleni in rdeči plodovi imajo velike hrapave temne pege (4 do 5 mm)
  • bolezen se pojavi v toplem vremenu s temperaturami med 24 in 30 °C
  • KAJ POMAGA:
  • odstranimo obolelo listje (do 1/3 vsega listja) in plodove, pazimo na higieno, okuženo tkivo varno odstranimo z vrta, ne sodi na kompostni kup
  • homeopatski pripravek Silicea, Ocimum canum (Basilikum)
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

Pozna plesen (Phytophthora infestans)

  • na listih se pojavijo neenakomerne z vodo napolnjene lezije, ki se nato obarvajo najprej olivno zeleno, nato rjavo
  • listi, stebla in cvetni lističi postanejo rjavi in zgrbančeni
  • na plodovih nastanejo okrogle olivno obarvane pege, ki lahko prekrijejo cel plod
  • v vlažnem vremenu prizadeto tkivo prekrije bel micelij
  • bolezen se zelo hitro razširi v hladnem vlažnem vremenu
  • KAJ POMAGA:
  • odstranimo obolelo listje (do 1/3 vsega listja) in plodove, pazimo na higieno, okuženo tkivo varno odstranimo z vrta, ne sodi na kompostni kup
  • uporabimo homeopatski pripravek Carbo vegetabilis
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

Verticilijska uvelost paradižnikov (Verticillium albo-atrum, Verticillium dahlia)

  • lezije z rumenim robom na listih, običajno z rjavim osrednjim delom
  • listi so rumeni in zgrbančeni (posušeni), pogosto samo na eni strani
  • simptomi se najprej pojavijo na spodnjih listih, sčasoma po vsej rastlini
  • vzdolžno prerezano steblo blizu vznožja rastline vidimo zeleno sredico in rumeno rjave listne žile
  • bolezen se pojavi pri temperaturah med 20 in 24 °C
  • KAJ POMAGA:
  • odstranimo obolelo listje (do 1/3 vsega listja) in plodove, pazimo na higieno, okuženo tkivo varno odstranimo z vrta, ne sodi na kompostni kup
  • uporabimo homeopatski pripravek Silicea in Ocimum canum (Basilikum)
  • bolezen ostane v tleh, zato je nujno kolobarjenje
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

Virusna okužba

  • listi so pisani, imajo rumene in svetlo zelene madeže
  • listi so deformirani; lahko so neobičajno dolgi in tanki, ali nakodrani in iznakaženi
  • plodovi imajo rumene madeže in rjave kroge
  • rastline so pritlikave, zavrte v rasti
  • KAJ POMAGA:
  • uporabimo homeopatski pripravek Silicea in Ocimum canum (Basilikum)
  • odstranimo obolelo listje (do 1/3 vsega listja) in plodove, pazimo na higieno, okuženo tkivo varno odstranimo z vrta, ne sodi na kompostni kup
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

Anthrahnoza (Colletotrichum coccodes)

  • okužba je značilna samo za zrele in prezrele paradižnike
  • na plodovih se pojavijo mehka, okrogla, vrta področja
  • sčasoma središče teh področij počrni
  • na površju se pojavijo roza spore z vlago
  • listi in stebla so neprizadeta
  • KAJ POMAGA:
  • uporabimo homeopatski pripravek Silicea in Ocimum canum (Basilikum)
  • odstranimo obolelo listje (do 1/3 vsega listja) in plodove, pazimo na higieno, okuženo tkivo varno odstranimo z vrta, ne sodi na kompostni kup
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)

Gniloba paradižnika (na muhi)

  • prizadeti so samo plodovi
  • plod se pri muhi zmehča in potemni, nato začne gniti
  • plod se zaradi gnilobe ne more povsem razviti
  • pogosto se pojavi, kadar je rastlina neenakomerna oskrbovana z vodo (enkrat preveč, drugič premalo)
  • značilno za pomanjkanje kalcija (oziroma preobilje dušika) v tleh
  • KAJ POMAGA:
  • uporabimo homeopatski pripravek Calcarea muriatica
  • hranilo za krepitev imunskega sistema rastlin (Biooglje kompleks)
Posted on by

Zakaj se paradižnikom zvijajo listi?

Za zvijanje paradižnikovih listov sta najpogostejša dva vzroka:1. Količina listja ni v sorazmerju s količino korenin (preveč listja, premalo korenin)ali2. Virusna okužbaZa prvega je značilno zvijanje listov NAVZDOL, za drugega pa, da se zvijajo NAVZGOR.Poglejmo vsak vzrok posebej.1. Navzdol zviti listi pri paradižnikih se pojavijo, ko količina korenin ni zadostna, da bi prehranila in napojila vse liste. Rastlina zato liste zvije in tako zmanjša njihovo površino. Ko se koreninski sistem razvije in dohiti obseg listne mase, se bodo listki spet poravnali. Pojav nas opozarja, da imajo paradižnik premajhne lonce (če jih gojimo v loncih), da so sadike predolgo rastle v lončkih (na to moramo biti pozorni pri vzgoji ali nakupu sadik), ali da smo zemljo pretirano gnojili z gnojem (naravnim ali umetnim), ki vsebuje veliko dušika – le-ta pa pospešuje rast listov na račun ostalih delov rastline, in listna masa lahko prehiti razvoj korenin. Takšna rastlina je šibka, podvržena boleznim in lahek plen za škodljivce, pa tudi veliko težje bo obrodila sadeže oziroma plodove.Rešitve za paradižnike z navzdol zvitimi listi:

  • domačo sadiko moramo čim prej presaditi na vrt;
  • takšnih sadik v vrtnarijah raje ne kupujmo (lahko so pregnojene ali pa preprosto prestare)
  • balkonske paradižnike presadimo v večje lonce (primerni so lonci z vsaj 30 cm premera)
  • pregnojeno zemljo “razgnojimo” s snovmi, ki ob svojem razpadanju porabljajo dušik (to so vse snovi z veliko ogljika) ali s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum.
21-chianti-rose-may-8

Na fotografiji: skoraj 50 cm visoke sadike paradižnika, ki so še vedno v svojih 15 cm lončkih, zaradi katerih je rast korenin zavrta.
Listi so jih prehiteli, zato rastlina listke zvije, da vsaj malo izravna nesorazmerje.

2. Virusna okužba – navzgor zviti listki: 

Pri virusni okužbi se listki paradižnikov vihajo navzgor. Isti virus povzroča mozaično virusno okužbo pri kumarah, mozaično virusno okužbo pri paradižnikih in navzgor zavihane listke pri paradižnikih.

Simptomi:

  • listi so pisani, imajo rumene in svetlo zelene madeže
  • listi so deformirani; lahko so neobičajno dolgi in tanki, ali nakodrani in iznakaženi
  • plodovi imajo rumene madeže in rjave kroge
  • rastline so pritlikave, zavrte v rasti
  • Rešitve za navzgor zavihane listke paradižnikov:
  • uporabimo homeopatski pripravek Silicea in Ocimum canum (Basilikum)
  • Ker pa je zemlja tista, ki odloča, ali bo rastlina, ki zraste v njej, močna in zdrava ali šibka in bolna, ne smemo pozabiti nanjo, zato:
  • zemljo okrepimo z Bioogljem kompleks in/ali domačim kompostom;
  • zemljo razgnojimo, če je pregnojena;
  • izmerimo in če je potrebno, popravimo pH vrednost zemlje;
  • če je potrebno, dodamo kalij (Kalium muriaticum, gabez, bananini olupki), kalcij (Calcium carbonicum, posušene in zdrobljene jajčne lupine) in magnezij (Epsomska ali grenka sol). Kalij, kalcij in magnezij so ključni elementi za paradižnike.
Image: Virus 2

3. Še en razlog za zvijanje paradižnikovih listkov je, ki pa ne pomeni nič slabega, ampak je dobro znamenje, da se rastlina dobro počuti … zvečer, ko gredo paradižniki spat, lepo zložijo in tudi nekoliko v tulce oblikujejo svoje listke. Pa ne zato, ker bi jim česarkoli manjkalo – tako se uredijo, da lahko potem zadovoljni in umirjeni zaspijo.