Posted on 2 komentarja

Prezimovanje paprik (… rožmarina, žajblja, begonij …)

Lani se je rast plodovk in dozorevanje njihovih plodov zamaknila; najprej nikakor niso hotele prestaviti v višjo hitrost, ko pa končno so, je bila na pragu že jesen in z njo bližajoči se konec sezone. Tako sem imela sredi jeseni v visokih gredah ob južni steni hiše še vedno zelo lepe, ¾ m visoke in zdrave sadike paprik, ki so še vedno veselo cvetele in obrodile. Hudo mi je bilo zanje, saj sem vedela, da bo kmalu nastopil mraz, s katerim jih čaka žalosten konec. Odločila sem se, da se to ne bo zgodilo – prezimila jih bom v hiši.

Paprike, paradižniki in druge plodovke so v svojih domovinah trajnice, pri nas pa enoletne rastline. Vsako leto znova kupimo ali sami vzgojimo mlade sadike. Kaj pa, če bi spomladi, namesto da na vrt posadimo mlade in občutljive paprike, tja presadili že odrasle in močne rastline, ki bodo veliko hitreje kot njihove mlajše sorodnice zacvetele in obrodile plodove? Morda pa bi jih na vrt po končani zimi prestavili kar v njihovih loncih za prezimovanje? Dejstvo je, da lahko paprike rastejo veliko let, če so le zaščitene pred zmrzaljo, zato prezimovanje paprik vsekakor velja poskusiti.

Paprike sem najprej presadila v lonce. Z manjšo lopato sem jih izkopala tako, da sem iz tal izrezala kolikor mogoče veliko koreninsko grudo. Rastline sem skupaj s koreninsko grudo prestavila v pripravljen lonec. Pomembno je, da uporabimo plastičen in ne glinen lonec (ker se zemlja v slednjem prej izsuši in otrdi). Preostanek prostora v loncu sem zapolnila s kakovostnim ekološkim kompostom (uporabila sem Eko kompost Sonnenerde).

Rastline sem presadila zvečer. Presajene rastline sem dobro zalila. Nekaj dni sem jih pustila še zunaj, a ne na soncu, pač pa sem lonce postavila v polsenco. 

Sledil je postopek odstranjevanja morebitnih škodljivcev, da jih ne bi skupaj z rastlinami prenesla na prezimovanje. Rastline sem dobro oprala s pršečim curkom vode. Po nekaj urah sem rastline prestavila na drug del vrta in postopek ponovila. Nato sem jih prestavila v zavetje na teraso, počakala nekaj dni in jih temeljito pregledala, če so na njih še uši ali kakšni drugi škodljivci. Če bi jih našla, bi morala rastline stuširati še 2-krat. Ker jih ni bilo, sem paprike dobro stuširala (tokrat kar v kadi) samo še 1-krat.

Ko se je odvečna voda odtekla, sem postavila paprike na njihovo stalno mesto za zimsko prezimovanje. Prostor zanje sem našla v eni od sob, ki gledajo na jug. Ker se dnevni krajšajo, je zdaj skrajni čas, da naravni sončni svetlobi dodam še umetno svetlobo. Za to potrebujem dve 1,2 m dolgi, 40W, fluorescentni žarnici, ki oddajata hladno belo svetlobo.

Vrhovi rastlin se lahko žarnic skoraj dotikajo. Fluorescentna svetloba je hladna, zato paprikam bližina ne bo škodila. Te žarnice paprik kljub neposrednemu stiku ne morejo ožgati. Majhna razdalja med virom svetlobe in rastlinami je zelo pomembna, saj se intenzivnost svetlobe, ki jo oddajajo te žarnice, z razdaljo zelo hitro manjša.

Luči ni treba ugašati, prižgane lahko pustite neprestano (razen, če vam je ob misli na stalno prižgane žarnice neprijetno – v tem primeru jih ponoči za nekaj ur ugasnite).

Paprike so rade na toplem, zato temperatura prostora v katerem so, ne sme biti nižja od 13°C. Idealna temperatura za prezimovanje paprik je med 15,5°C in 21°C.

Paprik med prezimovanjem ne gnojimo in ne zalivamo več, kot je nujno potrebno. Zalijemo jih, ko postanejo lonci, v katerih so, lahki (tako najlažje ugotovimo, da se je zemlja v loncih izsušila, ne da bi zemljo odkopali). Med prezimovanjem bodo nezreli plodovi dozoreli, novih plodov pa rastlina ne bo delala, saj bo počivala. V zgoraj opisanih pogojih bo zlahka preživela do naslednje pomladi.

Po ledenih možeh sredi maja rastline presadimo na vrt ali pa jih postavimo ven kar v loncih. Tako prezimljene paprike bodo obrodile zelo hitro, čisto drugače kot mlade sadike, ki jih boste vzgojili sami, ali kot sadike, ki bi jih kupili v vrtnariji. Pa še zastonj bodo!

Če želite, pa lahko pripravite paprike do tega, da bodo obrodile tudi v zimskih mesecih.

Za to potrebujete veliko več svetlobe in toplote, kot zgolj za prezimovanje paprik.

Potrebujete

  • Svetilno telo, narejeno iz štirih, 1,6 m dolgih fluorescentnih žarnic.
  • Dve dodatni žarnici

Postavitev:

  • Lonce s paprikami postavimo ob velika okna, ki gledajo na jug
  • Svetilno telo iz štirih žarnic postavite vertikalno ob paprike, tako da so paprike med njim in oknom
  • Dve dodatni žarnici obesite nad paprike

Druga možnost je gojenje paprik pod zelo močnimi lučmi (MH žarnice, sijalke AGRO in LED žarnice). Pod njimi lahko tudi v hiši paprike gojimo enako kot na vrtu. Te luči niso le zelo svetle, pač pa tudi vroče, zato paprike postavimo vsaj 1 m stran od njih, da jih ne bi ožgalo. V primeru, da paprik ne le prezimujemo, pač pa jih gojimo v hiši, jih  moramo oskrbeti z dovolj hranili in jih redno zalivati, enako kot bi jih, če bi rasle na vrtu.

Podobno kot paprike lahko prezimimo tudi druge rastline, ki ne uspevajo v mrazu, npr zelišča kot so rožmarin, origano in žajbelj, pa tudi cvetoče rastline, npr. begonije. Begonijam veliko sonca niti ne ustreza. Zelo lepe so na polsenčnih oknih hiše, zato jih ni težko prezimiti. Presadimo jih v lonce in postavimo na notranje police z zimskim soncem obsijanih oken (po mojih izkušnjah se najbolje obnesejo okna, ki gledajo na zahod).

Tudi zelišča lahko prezimujemo tako, da jih z vrta presadimo v lonce in prenesemo v notranjost. Najprej s pomočjo lopatke izrežemo čim večjo koreninsko grudo, jih postavimo v dovolj velik lonec, prazen prostor v njem pa zapolnimo s kompostom. Med prezimovanjem smo z zalivanjem skopi. Premočno zalivanje bi povzročilo gnite korenin in propad rastline. Zalijemo samo, kadar se zemlja res izsuši in to ne zgolj a površju, pač pa tudi v globini. Lonce večkrat potežkamo. Ko postanejo lahki, je to znak, da je zaloga vode majhna. Povsem dovolj bo, če rastline, ki prezimujejo, zalijemo vsakih nekaj tednov.

Posted on

Skrb za sobne rastline: Presajanje

Večino sobnih rastlin presajamo enkrat letno. Najpogosteje počnemo to zgodaj spomladi, v začetku rastne  dobe (februar, marec). Edino obdobje, ko rastlin ne presajamo, je čas pred cvetenjem, med njim in čas mirovanja.

Rastline iz zemlje, v kateri rastejo, črpajo hranilne snovi, ki jih potrebujejo za svojo rast in razvoj. Sobne rastline in druge lončnice so ujete med stene svojega lončka in tako omejene na zelo skromen prostor, zato je skrb za njihovo življenjsko okolje še toliko pomembnejša. Sčasoma postane zemlja izčrpana, rastlina pa podhranjena in sestradana. Z rastjo postane rastlini lonček premajhen, rastlina pa utesnjena. Presadimo jo, da ji omogočimo več nujno potrebnega življenjskega prostora. Zaradi pregostih korenin oz. premajhnega življenjskega prostora rastlina raste slabše in ne uspeva tako, kot bi si želeli. Skozi iztrošeno in prenaseljeno zemljo voda zelo hitro odteče, rastlina pa zaradi tega trpi tudi žejo.

Kako vemo, da je rastlino nujno treba presaditi?

Znaki, da je presajanje nujno, so:

  • rastlina slabo uspeva, se zelo počasi razvija in raste.
  • ob zalivanju voda takoj odteče skozi prst in prst se zelo hitro posuši.
  • korenine rastejo skozi odcedne luknjice v dnu lončka (vzrok: zaradi pomanjkanja hranil rastlina išče hrano izven lončka).
  • na lončku so vidne bele sledi apnenca in gnojil.
  • ko vzamemo rastlino iz lončka, so na zunanji strani koreninske grude vidne prepletene in krožno raščene korenine, zemlje pa skoraj ni več.

Starejših rastlin, ki so že dosegle svojo končno velikost in tistih, ki rastejo počasneje (palme, oleander, lovor, drevo življenja), ne presajamo vsako leto. Tem odstranimo samo zgornjo plast zemlje (3 do 5 cm) in jo zamenjamo s svežo. Ko jih končno le presadimo, izberemo lonček s 5 do 6 cm večjim premerom.

Kako presadimo rastlino

Za presajanje uporabimo kakovostno zemljo, pri kateri ne bomo potrebovali dodatnih gnojil (npr. Terra preta 90 %, ki, razen redkim izjemam s posebnimi potrebami, ustreza večini sobnih rastlin).

Rastlino, ki jo bomo presadili, postavimo v vedro s postano vodo, da se zemlja napoji. Pripravimo lončke: glinaste preko noči namočimo, plastične operemo. Rastlino vzamemo iz lončka tako, da lonček obrnemo na glavo; s prsti leve roke zadržujemo rastlino, da ne pade iz lončka na tla, z desno dvignemo lonček, da se rastlina loči od njega. Če se rastlina težko loči od lončka, si lahko pomagamo tako, da z desno roko potolčemo po dnu narobe obrnjenega lončka. Rastlina nam ostane v levi roki. Odstranimo staro zemljo s korenin in pregledamo korenine. Poškodovane odrežemo, prepredene previdno razpletemo. Z rastlino delamo nežno in pazimo, da je ne poškodujemo. Stare in predolge poganjke skrajšamo.

Na dno lončkov nasujemo glinene črepinje in kamenčke za drenažo. Drenažna plast je lahko debela nekaj cm. V lonček nasujemo zemljo do približno 1/3 višine lončka.

Rastlino presadimo v nov lonček, ki je za dve številki večji od prejšnjega (torej z 2 do 3 cm večjim premerom). Na sredino postavimo koreninsko grudo presajane rastline in jo z vseh strani zasujemo z zemljo. Rastlina mora biti v lončku posajena na enako globino, kot je bila v prejšnjem. Lonček vmes rahlo potresamo, da se zemlja sesede. Zemljo nasujemo dober cm pod robom lončka, nato pa jo ob obodu lončka potlačimo, da naredimo nekakšen žleb. Tako ob zalivanju zemlja ne bo pljuskala preko roba lončka. Presajeno rastlino nežno zalijemo s postano vodo, ki ji dodamo homeopatski pripravek za presajanje.

Homeopatski pripravki za zdrave presajene rastline

Pri presajanju rastlino poškodujemo; bolj, če smo grobi, in manj, če smo nežni in previdni. V obeh primerih je nujno, da jo okrepimo s homeopatskimi pripravki za presajanje.

Izberemo med naslednjimi:

  • Arnica: poškodbe korenin, pospešuje novo rast korenin.
  • Calendula: poškodbe in razpoke korenin in poganjkov.
  • Staphisagria: poškodbe zaradi obrezovanja, uporabimo po vsakem obrezovanju. Pospeši celjenje ran in tako prepreči okužbe z glivičnimi in bakterijskimi boleznimi.

Homeopatski pripravki, ki odpravijo težave po presajanju

Če rastlina po presajanju ostaja majhna in deluje zanikrno in zakrnelo, je za to možen vzrok šok, ki ga je utrpela ob presajanju in preselitvi.

Pomembno: pri presajanju delamo s koreninami previdno in nežno. Če so korenine nepoškodovane, jih lahko nežno odvijete. Lahko jih tudi skrajšate, s čimer pospešite novo rast. Ostranite vse odmrle korenine s čistim rezom.

Izbiramo med naslednjimi pripravki:

  • Aconitum: rastlina se po presajanju suši in ovene.
  • Arnica: sumimo na poškodbe korenin in drugih delov rastline.
  • Calendula: rane in zatrganine korenin in drugih delov rastline.
  • Nux vomica: za rastline, občutljive na stres (npr. kamelije in mimoze).
  • Staphisagria: raztrganine, rane na splošno.

Posted on

Pokrijte vrt s kompostom

Se vam zdi, da prehitevam? Ne, pa ne … Samo še nekaj kratkih mesecev nas loči od prvih novoletnih setev (bob, januar) in vzgoje prvih sadik (paprike, februar).

Zastiranje tal s kompostom

Novembra je treba nahraniti in zaščititi zemljo pred prihajajočim zimskim mrazom. Najbolje to naredimo s pomočjo doma narejenega ali kupljenega rastlinskega komposta. Kompost oživi zemljo, zemlji doda in v njej zadrži hranila, potrebna za zdravo rast rastlin.

Domač rastlinski kompost naredimo v 4 do 9 mesecih (kar je odvisno od letnega časa, v katerem ga pripravljamo, zunanjih temperatur in sestavin, iz katerih ga pripravljamo). Živalski gnoj kompostiramo 3 leta, da nastane resnično kakovosten in neškodljiv končni izdelek. Drobne zmlete lesne odpadke kompostiramo ločeno 15 mesecev, nato pa jih lahko uporabimo za zastirko okoli grmovnic ali kot dodatek kompostnemu kupu.

Prednost jesenskega zastiranja s kompostom je tudi ta, da nam zemlje ni in ne bo treba prekopati. Še celo ne smemo je! Na grede razporedimo 2 do 5 cm zastirke iz zrelega in presejanega komposta. Zastiranje tal s kompostom povsem zadošča, lahko pa naravno zastirko zaščitimo še z zimsko kopreno. V tla jo pritrdimo s klini, da nam je ne bo odnesel veter.

Visoke grede za prve spomladanske setve

Nekaj domačega ali kupljenega komposta prihranimo za pripravo nove ali obnavljanje obstoječe visoke grede. Prednost sedaj pripravljenih visokih gred je, da bomo imeli za prve setve februarja in marca prostorčke že pripravljene. Tudi če bo takrat vreme slabo, ali pa bodo tla prekrita s snegom, nas to ne bo preveč motilo. V ta namen lahko na visoke grede namestimo loke iz armaturnih palic ali mrež (ki se sicer uporabljajo za izdelavo armiranega betona) ali posebnih, s plastiko prevlečenih prožnih palic (dobite jih v prodajalnah z izdelki za vrt). Te palice v dveh različnih dolžinah imam že vsaj 10 let. Z njimi sem zelo zadovoljna, vsestransko so uporabne in zelo vzdržljive. Postavljene loke prekrijemo z zimsko kopreno in jo nanje pripnemo (lahko kar z večjimi kljukicami za perilo).   

Visoke grede lahko sicer izdelamo kadarkoli, vendar ima priprava visokih gred v jeseni to prednost, da se bo do pomladi material v njih že lepo usedel, umiril in povezal v celoto ter napolnil z mikroorganizmi, pa tudi nove sezone ne bomo začeli z velikim in napornim projektom, pač pa bomo imeli ves čas do pomladi prijetno zadoščenje, da imamo za svoje sadike že vse pripravljeno.

Dodatna prednost novembrskega pripravljanja visokih gred je v tem, da bomo koristno porabili različno odpadno rastje z vrta, ki ga jeseni ne manjka.

Osnovna pravila izdelave visoke grede:

Pri pripravi kompostne visoke grede se plasti vedno menjavajo: izmenično zlagamo star in nov oziroma svež material, rjav material, ki vsebuje ogljik, z zelenim, ki zagotavlja dušik. Zelena plast je pomembna zaradi dušika, ki deluje kot aktivator procesa. Izmenjaje zlagamo bolj grob in bolj nežen material, da ne pride do gnitja in vretja zaradi pomanjkanja kisika. Enako kot v našem črevesju moramo tudi v kompostnem kupu, visoki gredi in prsti, vedno imeti tako bakterije, ki kisika ne marajo (anaerobne) kot tiste, ki ga nujno potrebujejo (aerobne bakterije). Pravilno razmerje med njimi je odločilno za zdravje prsti, kot za vsako živo bitje.

Priprava klasične visoke grede:
  • travno rušo odstranimo in shranimo v bližini,
  • postavimo okvir (lesen, betonski ali iz dvakrat žgane opeke),
  • v tako pripravljeni prostor zložimo zdrobljene olesenele odpadke za drenažo;
  • nanje položimo izrezane kose trate, obrnjene narobe,
  • sledi plast vlažnega listja, ki ga pred uporabo zdrobimo (delo lahko opravimo s kosilnico), še boljša je listovka (oziroma vsaj delno že predelano listje),
  • plast ovčje volne (opcijsko);
  • 15 cm vrtne zemlje
  • in nazadnje še 5 cm komposta.

Visoko gredo zaščitimo s tunelom iz armiranega železa ali prožnih palic, prekritih z na vremenske razmere odpornim polivinilom ali zimsko kopreno.

Posted on

Epsomska sol za odstranjevanje drevesnih štorov

Verjeli ali ne: kadar se hočemo znebiti drevesa, je sekanje običajno lažji del naloge. Pravi izziv nastane šele po tem: znebiti se je treba še štora, ki pogosto ostane živ in znova odžene.

Štora se lahko znebite na več načinov:

  • naročite strokovnjake, ki bodo štor izkopali s pomočjo strojev. Zadeva ne bo poceni, zaradi posega bo nastala precejšnja luknja, mehanizacija pa bo na vašem vrtu zelo verjetno naredila tudi nekaj dodatne škode;
  • štora se lahko lotite z ognjem in mečem (t.j. da štor poskušate sežgati in razkosati z verižno žago);
  • štor ovijete z verigo in/ali vrvjo, ki jo privežete na vlečno kljuko vašega avtomobila, in ga poskusite izpuliti.

Obe zadnji metodi močno odsvetujem. V najboljšem primeru boste zgolj skrajšali življenje avtomobilski sklopki in/ali motorni žagi. Noben štor ni vreden vaših živcev ali tega, da bi tvegali poškodbe.

Najlažja, najcenejša in tudi najbolj varna metoda za odstranjevanje štora je uporaba Epsomske soli.

Epsomska sol ali grenka sol je spojina magnezija, žvepla in kisika, imenovana magnezijev sulfat (MgSO4). Na vrtu je zelo dobrodošla tako za zelenjavo kot za cvetje, ker rastline za svojo uspešno rast nujno potrebujejo magnezij in žveplo.

Kadar pa Epsomsko sol uporabimo v večjih količinah, deluje ravno obratno: drevesni štor uniči, ker izsuši koreninski sistem in mu prepreči, da bi iz okolice srkal hranilne snovi in vodo. Ko štor zgnije in razpade, ga z lahkoto odstranimo z vrta.

Štor lahko z Epsomsko soljo odstranimo na dva načina:

  1. način: v štor zvrtamo 2,5 cm široke luknje. Med luknjami naj bo nekaj cm prostora. Luknje izvrtamo tako globoko, kot le lahko, najmanj pa 20 cm. V luknje nasujemo Epsomsko sol. Počasi prilijemo vodo, da navlažimo Epsomsko sol. Pazimo, da voda ne odplavi Epsomske soli iz lukenj. Štor pokrijemo, da ga zaščitimo pred dežjem. Postopek ponovimo vsake 3 tedne, dokler štor ne potemni in začne razpadati.

  2. Način: namakanje z raztopino Epsomske soli. Zmešamo Epsomsko sol in vodo v razmerju 1 : 2 (en del Epsomske soli, dva dela vode). Štor in vse vidne korenine namažemo z zmesjo. Namazan les pokrijemo, da ga zaščitimo pred dežjem. Postopek ponovimo 1 x tedensko, dokler štor ne začne kazati vidnih znakov razpadanja.

Pri obeh načinih se bo štor začel sušiti in razpadati. Proces lahko traja dolgo časa (tudi več mesecev), odvisno od stanja štora in njegove velikosti. Trhel štor nato izkopljemo in odstranimo. Luknjo zapolnimo z zemljo, posejemo travo ali zasadimo cvetlično gredo.

Prednost uporabe Epsomske soli je v tem, da z njo ne zastrupimo tal, kot jih z različnimi kemikalijami. Metoda je varna, poceni, preprosta in neškodljiva za okolje. Njena edina slabost je v tem, da rezultata ne bomo dosegli čez noč, ampak bo za to potrebnega nekaj časa.

Posted on

Kdaj posadimo jesenski česen?

Na naslovni fotografiji: glavico česna razdelimo na stroke tik pred sajenjem. Posadimo samo tiste stroke, ki so povsem nepoškodovani.

Odgovor na vprašanje v naslovu: Jesenski česen posadimo 14 dni preden zamrzne zemlja.

Vprašanje: Ja, in kdaj je to?

Za odgovor na slednje vprašanje bi morali biti jasnovidni. Ali pa tudi ne – poiščemo ga lahko na podlagi sklepanja.

Na fotografiji: jarki, pripravljeni za sajenje česna na gredi, ki ni pognojena. Sajenje na dvignjeni gredi ali na grebenih pomaga preprečiti gnitje česna.

Zemlja se ohlaja veliko počasneje kot zrak. Zemlja nikoli ne zamrzne čez noč oziroma takoj, ko se nočne temperature spustijo na ničlo.

Da zemlja zamrzne, mora biti izpolnjenih več pogojev. Med drugim temperature, ki se tudi čez dan ne dvignejo več visoko nad ničlo. Dokler je zmrzal samo ponoči, podnevi pa se zrak še ogreje, zemlja še ne zamrzne. Da zemlja zamrzne, mora biti temperatura vsaj 5 dni blizu ničle tudi čez dan. Pa še takrat bo najprej zamrznila le cm ali dva v globino. Kako hitro zemlja zamrzne, ni odvisno le od temperature zraka, ampak tudi od njene lege in sestave. In seveda tudi od tega, ali je pokrita ali ne – s snegom ali zastirko. Da zemlja zamrzne npr. 30 cm globoko, mora mraz neprekinjeno trajati več tednov.

Priporočilo, ki sem ga dobila od ekološke kmetice, ki prideluje res debel in zdrav česen: česen sadimo čim bolj pozno v jeseni, najbolje šele takrat, ko pade prva močna slana. Ko začnejo vremenarji napovedovati, da se nam bliža mraz tudi čez dan, je skrajni čas zanj. Seveda pa je to vsako leto drugače (ni tako kot Ledeni možje ali uscana Zofka …), največkrat pa nekje sredi novembra. Če nas skrbi, da smo predolgo čakali s sajenjem česna, lahko česen dodatno zavarujemo tako, da ga posadimo 5 cm globoko in po sajenju zaščitimo z zastirko iz slame. Tako bo bolj na varnem, mi pa brez skrbi. 

Na fotografiji: stroki česna so že v jarku, sledi zasipavanje. Nekateri priporočajo, da česen posadimo tako, da strok postavimo na njegov ploščati del. Mislim, da se ni potrebe ubadati s tem. Pognal bo v vsakem primeru.

Nasvet: zemlje, v katero sadimo česen, ne smemo gnojiti. Če je njena kakovost oziroma rodovitnost slaba, v jarke nasujte Biooglje – aktivator zemlje. Česen bo oskrbel z vsemi potrebnimi hranili in ga hkrati zaščitil pred boleznim in gnitjem.

Biooglje – aktivator zemlje. Za “običajno” gredo česna bo dovolj najmanjše pakiranje Biooglja – aktivator zemlje.

Posted on

Čas za jesenske potaknjence

Od sredine jeseni do zgodnje zime vzgajamo nove rastline iz potaknjencev delno olesenelih in olesenih poganjkov istega leta.

Tako lahko sami vzgojimo sadike forzicije, bezga, hortenzije, lovorikovca, oleandra, paciprese, kosteničevja, medvejke, brogovite, panešpljice, rožmarina, sivke …

Za razmnoževanje izberemo zdrave in močne letošnje poganjke. Ti še niso imeli cveta. Odrežemo jih tam, kjer se stika rast prejšnjega in tekočega leta. Poganjke razrežemo v 15 cm dolge kose. Režemo tik nad brstom. Izberemo tiste, ki so debeli kot svinčnik. Vse liste na spodnjih dveh tretjinah potaknjencev odstranimo, da ne gnijejo. Velike liste prirežemo na polovico. Režemo jih z ostrim in čistim rezilom, da se rana čim lažje zaceli. Za hitrejše ukoreninjenje lahko odstranimo lubje v dolžini cca 2 cm na eni strani potaknjenca.

V sadilno jamico ali jarek nasujemo majhno pest z mikroorganizmi obogatenega biooglja (količina zadošča za en potaknjenec), da preprečimo infekcije in pospešimo ukoreninjanje. Potaknjence posadimo postrani približno do polovice dolžine. Sadimo jih v zatišni del vrta z dobro odcedno prstjo ali v lonček, ki ga postavimo v zavetni del balkona ali terase. Nujno je dobro odvodnjavanje. V jarek in na dno lončka nasujemo pesek. Sama sadike raje vzgajam “meni na očeh” – torej na terasi. Na mraz občutljive potaknjence (npr. bršljanke) posadimo v lončke in shranimo v svetli kleti.

Posajene potaknjence dobro zalijemo. Med ukoreninjanjem jih zalivamo redko in varčno, zgolj kadar je suša in le toliko, da se zemlja ne izsuši povsem.

Priporočeni izdelek: Biooglje – aktivator zemlje

Posted on

Jesenska skrb za rodoviten vrt naslednjega leta

Proti koncu sezone postaja vrtna prst čedalje bolj utrujena in izčrpana (kar dejansko pomeni, da umira). Hranilne snovi iz prsti so za svoj razvoj porabile rastline, medtem pa je prst spiral dež, jo bičal veter in peklo močno sonce. Ko smo pridelek obrali, pobrali in izpulili, smo skupaj z njim z vrta odnesli tudi vitalne snovi, ki ga je prejel iz prsti. Brez njih pa prst ne more podariti novega življenja. Dodaten dejavnik, ki močno poslabša stanje prsti, so čedalje bolj skrajne vremenske razmere.

Da bo vrtna zemlja vsako leto rodovitna, močna in zdrava, ji redno dodajamo kompost iz rastlinskih virov in obogateno biooglje. Komposta iz živalskega gnoja ne dodajamo vsako leto. Če že, je dovolj vsakih nekaj let.

Ne hranite rastlin, nahranite prst!

Vse, kar na vrtu vidimo zrasti, je zrcalni odsev vsega tistega, česar ne moremo videti s prostim očesom: življenja in vitalnih snovi v prsti pod našimi nogami. Zato je hranjenje rastlin z gnojili tekma na kratke razdalje – če želimo dolgoročen uspeh, moramo nahraniti prst.

Umetna gnojila?

Ko govorimo o tem, da je nujno nahraniti vrt, imamo v mislih to, da v prst dodamo naravna hranila organskega izvora z dolgotrajnim delovanjem. Učinek sintetičnih gnojil je kratkotrajen in enostranski. Umetna gnojila ne izboljšajo strukture vrtne prsti in večina se jih spere v globlje plasti. Učinek umetnih gnojil na vrtno prst lahko primerjamo z učinkom hitre prehrane na človeško telo. Sprva nam godi, okus se nam zdi dober, za kratek čas nas potolažijo in nam potešijo lakoto – na dolgi rok pa je hitra prehrana enako pogubna za naše zdravje, kot so umetna gnojila za zdravje prsti.

Obstajajo trije načini, kako nahranimo in trajno izboljšamo vrtno zemljo:
Rastlinski kompost, Obogateno biooglje in Zeleno gnojenje

Rastlinski kompost
Ne glede na to, ali ga pripravimo sami, ali ga kupimo že pripravljenega, je kompost odličen način za izboljšanje prsti. Kompost je za zemljo to, kar je zdrava prehrana za človeško telo. Zemlji doda različne organske snovi, ki so temelj življenja, mikroorganizme in hranila in jo tako vitalizira in nahrani. Druga prednost komposta je v tem, da z njim koristno porabimo vrtni zeleni odpad, plevele, ostanke pri obrezovanju in košnji trave in kuhinjske odpadke. Pozorni pa moramo biti na dejstvo, da se lahko njegova hranilnost zelo spreminja, ker je odvisna od tega, iz katerih snovi je pripravljen. Kadar je prst na vrtu ob koncu poletja precej osiromašena, je smiselno poleg domačega komposta dodati še kakovosten ekološki kompost in obogateno biooglje. Za razliko od živalskega gnoja lahko zrel rastlinski kompost dodamo v prst kadarkoli, ne le jeseni. Plitko ga vkopljemo v tla, lahko pa ga tudi posujemo po površini prsti. Smiselno je, da ga zaščitimo z zastirko, ker s tem zaščitimo njegove prebivalce (od najmanjših, mikroorganizmov, do večjih, npr. deževnikov). Če letos še niste pridelali dovolj svojega komposta, uporabite kupljenega. Kompost v prst dodate tako, da zmešate 1 del komposta s 3 deli prsti, ali pa da ga potresete po gredah v debelini 2 do 5 cm.

Biooglje, obogateno z mikroorganizmi in dodanimi minerali
Velika prednost biooglja je, da v prsti vsaj naslednjih 50 let, lahko pa do 1000 let. Poleg tega zadržuje vlago, zato je potrebno vrt manj zalivati,  spremeni strukturo peščene in glinene prst v rodovitno in humusno prst, zagotavlja varen dom koristnim mikroorganizmom, vzpodbuja razvoj mikorize in privablja deževnike, nevtralizira učinek kislega dežja, nase veže težke kovine in tako poveča varnost prsti ter zelenjave, ki zraste v njej.

Biooglje nastane ob dehidraciji biomase pri visokih temperaturah in ob odsotnosti kisika v postopku, imenovanem piroliza. V osnovi je biooglje porozna kepa ogljika, ki jo je treba, da bomo dosegli to, kar bi radi (povečano rodovitnost, manjše izhlapevanje in večjo stabilnost), najprej “aktivirati”, kar pomeni, da biooglje naselimo s koristnimi mikroorganizmi. V t.im. obogatenem biooglju (Biooglje – aktivator zemlje) so ti že naseljeni. Biooglje si lahko predstavljamo kot gobi podobno strukturo z milijoni majhnih prostorčkov, ki takoj, ko se pokaže priložnost, iz okolice vsrkajo vse razpoložljive dobrote (= hranilne snovi) in vlago. Biooglje ni gnojilo, pač pa v prsti deluje kot sprožilec življenja. Biooglje se napolni s hranili in vlago, v njegovih porah pa se v ugodnem okolju naselijo in nato z veseljem množijo glive in mikroorganizmi, pomembni za živost tal. Tudi v mikrosvetu se tako kot v makrosvetu organizmi ločijo na plenilce in na plen. Med plenom so številni zelo koristni, in tem prostorčki, v katere se lahko zatečejo, pridejo zelo prav. In ko takšno, napolnjeno biooglje dodamo zemlji, jo s tem obogatimo. Od tu torej izvira povečana rodovitnost prsti, ki smo ji dodali obogateno biooglje.

Zeleno gnojenje ali zeleni podor so rastline, ki jih posejemo z namenom, da nam bodo obogatile tla (lahko pa jih ob tem seveda nekaj tudi pojemo). Z njimi tla razrahljamo, jih obogatimo z organsko snovjo in dušikom ter zaščitimo pred vremenom. Tla lažje ohranjajo vlažnost, hranilne snovi pa so rastlinam lažje dostopne. Z zelenim gnojenjem tudi preprečimo, da bi se na praznih gredah razrastel plevel.

Z zelenim gnojenjem ustvarimo rastlinski kompost neposredno tam, kjer ga najbolj potrebujemo – na vrtnih gredah. Posejane rastline tla razrahljajo in jih obogatimo z organsko snovjo in dušikom. Tla lažje ohranjajo vlažnost, hranilne snovi pa so rastlinam lažje dostopne. Z zelenim gnojenjem tudi preprečimo, da bi se na praznih gredah razrastel plevel.

Ko rastline za zeleno gnojenje zrastejo, vsekakor pa še preden gredo v cvet, jih vdelamo v zemljo, kjer počasi propadejo. Lahko jih tudi porežemo ali pokosimo. Pokošene dele odložimo na kompost ali jih porabimo za zastirko. Gredo zrahljamo približno 10 cm globoko. Moteče večje koreninske sisteme izpulimo in odložimo na tla. V tla dodamo še domači ali kupljeni kompost in posadimo ali posejemo izbrano zelenjavo. 

Na gredo lahko takoj posejemo ali posadimo novo kulturo. Zelenega gnojenja ne izvajamo le jeseni, ob koncu visoke rastne sezone, lahko tudi kadarkoli med njo. Zeleno lahko vrt pognojimo med dvema kulturama, kadar vemo, da bo greda nekaj tednov prazna, enako kot po koncu pridelave, konec poletja ali ob začetku zime. 

Izbiramo med takimi, ki čez zimo propadejo in jih vdelamo v tla že zgodaj spomladi. Rastlin, primernih za zeleno gnojenje, je zelo veliko: rastline iz družine križnic, rž, grah, volčji bob,  bob, lucerna, deteljo, oljna repica, ogrščica, ajda, špinača, sončnice, ognjič, motovilec, gorčica. Prezimna žita, prezimne križnice in metuljnice prezimijo, spomladi jih lahko pustimo na vrtu še nekaj časa. Tako so predposevek zelenjadnicam, ki pridejo na gredo za njimi poleti in jeseni. Vmes jih požanjemo.

Aktualen septembrski nasvet: sedaj je idealen čas za setev špinače. Posejte jo po vsem vrtu. Do pomladi jo boste pojedli bodisi vi, bodisi vaš vrt :).

Priporočeni izdelki:

Posted on

Kako določimo idealno mesto za rastlino

(nadaljevanje članka Razseljeni vrt)

Najugodnejši prostor za rastlino lahko določimo tako, kot je to počel Masanobu Fukuoka (1913 – 2008), japonski filozof in kmetovalec. Uporabljal je staro metodo, ki so jo uporabljali že v antiki: semena je zmešal z glino in iz nje oblikoval kroglice, ki jih je jeseni razmetal po zemlji, prepričan, da si bodo rastline same določile najbolj ugoden prostor.

Fukuoka je dobil zamisel o naravnem kmetovanju, ko je bil star približno 25 let. Nenadoma ga je prešinilo, da je narava popolna točno takšna, kot je. Težave nastanejo takrat, ko jo človek poskuša izboljšati in izkoristiti izključno v svoj prid. Ko se je lotil udejanjanja svoje zamisli, najprej ni vedel, kako bi začel. Namesto da bi se vprašal, kaj bi lahko storil, se je raje vprašal, česa morda ne bi več počel oziroma kaj bi lahko opustil. Ko se je nekoč sprehajal mimo polja, na katerem so nekoč sadili riž, potem pa je bilo že nekaj let opuščeno, je opazil, da so med travami in ostalimi rastlinami rasle zdrave in močne sadike riža. Riž je začel sejati jeseni namesto spomladi, tako kot se to dogaja v naravi. Namesto, da bi njive preoral in se tako znebil plevela, je plevel nadzoroval z belo deteljo in zastirko iz ječmenove slame. Takoj, ko je dosegel, da so na poljih dobile majhno prednost njegove rastline, se je v delo narave vmešaval samo, če je bilo to res potrebno oziroma čim manj. 

Za pokrovne rastline je uporabil več kot 20 različnih rastlin in se odločil za belo deteljo, ki je učinkovito preprečila rast plevelu in v tla vnesla dodatni dušik. Zelenjavo je gojil v sadovnjaku s citrusi. Pustil je, da se je narava odločala sama, zato je med drevesa posejal različna semena brez pravega reda. Tako so si rastline lahko same izbrale zanje najbolj ugodno lego in pogoje. S svojo odločitvijo so ga pogosto presenetile. Zelenjavi je pustil, da se je zasejala sama in sčasoma postala čedalje močnejša ter podobna svojim divjim prednikom.

Fukuoka je imel na svojem posestvu različna območja, kar je značilno tudi za permakulturo. V prvem območju je zelenjavni vrt, ki je najbližje hiši. Obdelan je na tradicionalen japonski način. Kuhinjske odpadke vkopljejo v grede, z zelenjavo kolobarijo, kokoši pa se prosto sprehajajo po vrtu. V drugem območju so polja z žitom in ječmenom, ki jih zastirajo s slamo in bogatijo z živo zastirko iz bele detelje. Na ta način je prst vsako leto bolj živa in bogata. Tretje območje predstavlja sadovnjak s citrusi, grmovnicami in visokimi okrasnimi drevesi. Visoka drevesa zadržujejo dušik v prsti in skrbijo, da je prst tudi v globini močna in živa. Tla so pokrita z različnimi rastlinami, zelišči, zelenjavo in belo deteljo. Tudi tukaj se kokoši lahko prosto sprehajajo. Četrto območje so okoliški gozdovi, kjer rastejo  gobe, divja zelišča in zelenjava, kjer se prosto sprehajajo divje živali.

Ko določam, kam bi dala koga, sledim temu, kar že vem o potrebah rastlin, še bolj pa izkušnjam in njihovemu zgledu. Slednji me pogosto preseneti, a se ne ubadam preveč z razumsko logiko – bolj me zanima njihova, rastlinska. Če ustreza njim, pa četudi se meni to ne zdi povsem logično, ubogam in sledim. One že vedo 🙂

Še ena prednost: če imamo npr. paradižnike na različnih mestih bo manj verjetnosti, da bodo vsi zboleli in podlegli bolezni.

Na sliki je paradižnik, ki se je sam zasejal med milijon zvončke. Od vseh, ki sem jih letos imela na vrtu (v dvignjeni gredi) in v visokih gredah pod otroškim balkonom na južni steni hiše, je bil ta najbolj zdrav. Še danes, ko to pišem (23.9.2020), na njem zorijo paradižniki. Sklep je povsem logičen: naslednje leto bo na njegovi bližnji lokaciji, pod nadstreškom na vzhodni strani hiše, v loncih rastlo nekaj njegovih sorodnikov.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo največ dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on

Razseljeni vrt (ali: Vrt po meri rastlin)

Ko gre za rastline, je pomembno, da poznamo in upoštevamo njihove potrebe. Te so lahko splošno znane in zlahka prepoznavne (npr. potrebe po svetlobi, toploti, vlagi – tabele potreb rastlin najdete v vsakem vrtnarskem priročniku), pa tudi manj očitne, na prvi pogled nevidne. Ko slednje razumemo, se nam zdijo povsem logične, dokler pa zanje ne vemo, se nam zdi, da se rastline obnašajo zelo nenavadno.

Od tega, kako zelo dobro se bo rastlina počutila, je odvisna njena uspešnost.  Če njenih potreb ne poznamo ali jih celo zavestno ne upoštevamo, lahko pomembno zmanjšamo uspešnost rastlin in s tem, kadar gre za zelenjavo, sadje in žita, tudi pridelek.

Eno takšnih učnih lekcij mi je pred leti dala buča, ki je rasla na robu vrta. Ker nisem želela, da bi plezala čez pot in se nato spustila po pobočju proti jugu (tam bi mi bila napoti in ni se mi dalo plezati po bučke po klancu navzdol in navzgor), sem jo vztrajno prekladala proti zahodu in vedno znova poskušala usmeriti nazaj na ravnino vrta in v območje grede. Tako sva se nekaj časa šli: jaz sem jo preložila nazaj, ona pa je ob prvi priliki poskušala spet splezati po svoje. Ker nobena od naju ni hotela popustiti, sva bili zaradi najinega pričkanja na koncu obe na slabšem: ker je morala veliko svoje energije porabiti za preusmerjanje rasti, ji je je zmanjkalo za to, da bi imela kaj dosti plodov. 

Iz najinega prepira sem se naučila nekaj pomembnega: prepirati se z rastlinami je nesmiselno početje. Nemogoče je, da bodo zelo uspešne, kadar za to nimajo najboljših možnih  pogojev. Mislim, da se o tem vsi brez izjeme strinjamo.

Če pogledamo, kakšni so običajno naši vrtovi, pa opazimo, da zgoraj opisane logike v praksi ne upoštevamo. Za zelenjavni  vrt običajno določimo enoten del parcele nekje ob hiši in pričakujemo, da se bodo vse rastline, ki jih bomo tam gojili, počutile odlično. Kar seveda ne more povsem držati, saj imajo rastline, ki jih gojimo za prehrano, zelo različne potrebe. Pomislite samo na primerjavo med špinačo (ki ne prenese poletne vročine) in paradižnikom (ki, kot vse plodovke, močno potrebuje toploto).

Morda pa ideja enega enotnega vrta ni edina možna rešitev. Zakaj le bi morale vsa zelenjava rasti samo na enem koščku zemlje? Zakaj ne raje tam, kjer je zanjo najbolj ugodno?

V praksi sem “razseljeni vrt” preizkusila v zadnjih dveh letih in mislim, da ga bom kar obdržala. Z njim ni nič več, kvečjemu manj dela, saj so rastline bolj uspešne, zato manj bolne in tudi škodljivcev je manj. Tudi njihova lepota (tako je, tudi rastline, ki jih imamo “samo” za zelenjavo, so zelo lepe) pride veliko bolj do izraza. Ste že kdaj res dobro pogledali, kako čudovite cvetove ima buča, kako lepi so drobni živobarvni cvetki laškega fižola ali kako različni so odtenki zelene pri listnati zelenjavi?

Razseljeni vrt sem oblikovala takole:

ob južni steni hiše smo postavili tri visoke grede za paradižnik, paprike, vzgojo sadik (vzgojila sem množico krasnih kolerabic), nekaj solate in zelje. Na osnovi dobrih izkušenj bosta naslednje leto tam postavljeni še dve. Južna stena hiše je prostor v zavetju, zid hiše se čez dan dodobra segreje in toploto oddaja tudi ponoči, kar predstavlja na 600 m n.m.v. in v objemu gozda pomemben dodatek k ugodnim pogojem za rast paradižnikov. Slabost teh visokih gred je edino ta, da stojijo pod balkonom in jih dež težje doseže, zato je treba skrbeti za zadostno zalivanje;

– hokaido buče rastejo v betonskih koritih ob zahodni steni hiše, pri izhodu iz pralnice, skupaj z ognjičem, okrasnim makom in kapucinkami. Idealno lokacijo zanje sem odkrila po naključju, ko sem sredi zime v korito odložila nagnito hokaidko, spomladi pa v njem našla množico sadik;

– fižol preklar se vzpenja po preklah, postavljenih v obliko vigvama na zahodu parcele, ob robu sadovnjaka. Lani je bil vigvam en, letos so že trije. Travniška zemlja je za fižol, ki, kot gotovo veste, ne mara pognojene zemlje, dovolj močna. Obogatila sem jo zgolj z obogatenim bioogljem (ki že vsebuje mikroorganizme in hranila), ki sem ga nasula v sadilne jame in jarke. Zahodna lega fižolu zelo odgovarja. Lani je bil pridelek velik. Upam, da bo letos enako;

na vzhodu parcele je še vedno prvotni zelenjavni vrt, a nič več “na tleh”. Plast rodovitne zemlje je tu namreč zelo tanka in leži na laporni osnovi, zato se vsa dodana hranila zelo hitro izgubijo. Zdi se, kot bi jih tla sproti pojedla. Pogoje za rastline sem močno izboljšala s postavitvijo nekaj visokih gred in ene velike dvignjene grede. Tu raste solata (za vsakdanjo rabo jo obtrgujemo, zato je približno 10 sadik različnih sort solate povsem dovolj), por, grah, korenček in rdeča pesa, brokoli, ohrovt, nizek fižol, pa še nekaj paprike, kumar, paradižnika in različnih buč. V primerjavi s tistimi, ki rastejo v visokih gredah ob južni steni hiše, so plodovke tu skromnejše, manj košate, a kljub temu lepo uspevajo.

na severnem robu parcele, pod veliko divjo češnjo, smo postavili delno odprt okvir iz palet, ki služi kot kompostnik za nakošene koprive, gabez, različne cvetlice, plevele in travo z vse parcele. V prijetni senci pod drevesom se rastlinski material počasi spreminja v kompost, s katerim bom pozno jeseni ali zgodaj spomladi dopolnila visoke grede. Kompostnik za kuhinjske odpadke, ki jih mešam z odpadnim rastlinskim materialom z vrta in listovko iz gozda, stoji ob nadstrešku na vhodu na vrt. Pokrit je s kosom kartona, ker se v vlažni temi material veliko hitreje predeluje v kompost;

– osamljeni paradižnik raste skupaj z odcvetelimi milijon zvončki v okrasnem loncu ob vhodu v vetrolov, na severo-vzhodni točki hiše. Zasejal se je sam, ne vem sicer, kako, a mu lega zelo odgovarja in že lepo cveti. Pomaga mi testirati prostor – če bo uspešen, bo tukaj naslednje leto še kdo :).

Naslednjič: Kako določimo idealen prostor za rastlino?


Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Posted on

Glivične bolezni letošnjega poletja

Vroče, vlažno, hladno, mokro … Čez pokrajino se vleče megla, iz katere rosi; ko se nebo zjasni in pokaže sonce, tla obsijejo močni poletni sončni žarki. Nič čudnega ni, da je letošnje poletje polno glivičnih bolezni, oslabljenih rastlin pa se z veseljem lotijo še škodljivci.

Osnova vsega so tla, in vse napake, ki smo jih naredili v zvezi z njimi, se sedaj pokažejo še močneje. Bolne rastline nas opozarjajo, da ne smemo pozabiti na dohranjevanje tal, vendar ne spet z živalskim gnojem, pač pa z nevtralnim Bioogljem – aktivatorjem zemlje, ki povrne zemljo nahrani in hkrati nevtralizira kislo okolje, ki ustreza glivicam in plesnim. Na ta način najlažje in najhitreje okrepimo rastline, ki že ali pa šele bodo rasle pri nas.

Če pa je bolezen že tu in še ni čas, da bi pobrali pridelek, se lotimo zdravljenja rastlin:

FIŽOLOVA RJA

Za fižolovo rjo uporabimo homeopatski pripravek Aconitum (poglejte TUKAJ).

PEPELASTA PLESEN NA BUČKAH

“Sedanje vremenske razmere so ugodne za razvoj in širjenje pepelovk na raznih vrstah buč, bučk in kumar. Bela do sivkasta prevleka, ki se pojavi na zgornji strani listov, lahko v ugodnih razmerah preraste celo listno površino in povzroči predčasno sušenje in propadanje listov.”

Za varstvo buč, bučk, kumar, dinj in lubenic uporabite Cuprum metallicum, Natrium sulphuricum, Silicea,  Sulphur, Thuja.

KUMARNA PLESEN

»Vremenske razmere so v zadnjih dneh, ko so padavine pogostejše in temperature nekoliko nižje, ugodne za razvoj in širjenje kumarne plesni na kumarah in drugih vrstah iz skupine bučnic. Znamenja bolezni smo že opazili na kumarah na prostem.«

Proti kumarni plesni na kumarah in bučkah uporabite Cuprum metallicum, Natrium sulphuricum, Silicea,  Sulphur, Thuja.

BOLEZNI VINSKE TRTE

“Razmere za okužbe s peronosporo vinske trte so še vedno ugodne, zato vinogradnikom svetujemo nadaljevanje preventivnega varstva.
Nevarnost za pojav oidija vinske trte je velika, zato vinogradnikom svetujemo pozornost pri izvajanju preventivnih ukrepov in doslednem izvajanju opravil. V fazi dotikanja jagod, je čas, da grozde zavarujete pred okužbo s sivo grozdno plesnijo – botritisom. Pomembno je, da škropljenje opravite preden se jagode v grozdih strnejo.”

Za varstvo pred peronosporo vinske trte uporabite Cuprum metallicum, Belladonna, Thuja, Fcomp viticulture.

Za varstvo pred oidijem vinske trte Cuprum metallicum, Thuja, Fcomp viticulture.

Za varstvo pred botrytisom uporabite Fcom viticulture.


BOLEZNI PARADIŽNIKOV

Paradižnikova plesen in črna listna pegavost

“Pridelovalce paradižnika na prostem opozarjamo, da so sedanje vremenske razmere s pogostejšimi padavinami ugodne za razvoj in širjenje krompirjeve (paradižnikove) plesni. Priporočamo, da mlade rastline zavarujete, saj je v nasprotnem primeru tveganje za okužbe zelo veliko. Poskrbite tudi, da bodo nasadi paradižnika čim bolj zračni in redno odstranjujte zalistnike.  Razmere so ugodne tudi za razvoj črne listne pegavosti na paradižniku. Priporočamo pregledovanje rastlin.”

Proti paradižnikovi plesni uporabite Natrium sulphuricum in Carbo vegetabilis.

Proti črni listni pegavosti enako + Belladonna (za dvig toplote).

ČEBULNA PLESEN

“Sedanje vremenske razmere so ugodne tudi za širjenje čebulne plesni. Pridelovalcem čebule priporočamo pregledovanje nasadov.”

Proti čebulni pepelasti plesni lahko uporabite Nux vomica, Sulphur.

Še nekaj pojasnil

Vsem rastlinam brez izjeme, še posebej pa tistim, ki so obolele ali so jih napadli škodljivci, privoščimo eno dozo Silicee C200. Ta homeopatski pripravek krepi in pospešuje rast rastlinskega tkiva, ki ga obolele ali napadene rastline še kako potrebujejo.

V nasvetih je vedno naštetih več pripravkov. To ne pomeni, da morate uporabite vse. Uporabite enega, in šele če niste zadovoljni z uspehom, uporabite naslednjega. Večina pripravkov ima potenco C30, nekateri, npr. Silicea, pa C200.

Za škrlup, jabolčnega zavijača, različne gosenice, stenice itd. je odličen zaščitnik Kaolin, bela kitajska glina. Zelo priporočam kombinacijo s homeopatijo: homeopatski pripravek rastlino okrepi in zaščiti od znotraj, kaolin pa od zunaj. Poleg tega kaolin krepi celične stene rastlin, kar je tudi zelo dobrodošlo, ki  ker je kot vsi minerali bazičen, pomagač usvarjati okolje, ki glivam ne ustreza, zato pa tudi glivičnih boleznim ne.

Prepričana sem, da bi lahko s kombinacijo homeopatskih remedij in kaolina krepko zmanjšali ali celo povsem nehali uporabljati fito farmacevtske izdelke. 

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.