Ni vse, kar leze in gre po naših vrtovih škodljivec, ki ga je treba brez milosti pobiti! Kar dlake mi gredo pokonci, ko slišim, da je klasičen odgovor prodajalk v vrtnarijah na vprašanje, če vedo, kaj neki je ta živalca v zemlji, takšen: “Ne vem zagotovo, ampak uporabite lahko tale strup, da se jih znebite …”
Gospa Lea mi je poslala fotografijo in vprašanje: “Visoke grede, ki so se posedle, sem dopolnila s kupljeno zemljo. Čez nekaj časa sem med sajenjem sadik v zemlji našla ogromne količine malih belih glistic. So škodljive? Bi se jih morala znebiti? Prodajalka v vrtnariji mi je hotela prodati strup, jaz pa strupov ne bi uporabljala … Kakšen smisel ima imeti lasten vrt, če se bom z njim zastrupljala?”
Če ste v zemljo ali v kompostni kup dodali materiale, ki so spremenili ravnovesje pH ali če je zemlja ali kompostni kup zaradi obilnih padavin namočen, boste morda kmalu naleteli na množico majhnih belih nitastih črvov. Angleško ime zanje je potworm, latinsko pa Enchytraeidae. Spadajo v družino mikrodrilnih oligohet. Spominjajo na majhne deževnike in vključujejo tako kopenske vrste, ki so znane kot deževniki, ki živijo v zelo organskih kopenskih okoljih, kot tudi nekatere, ki so morske.Tako kot deževniki so tudi te male bele glistice koristne: predelujejo kompost in zračijo zemljo. Rastlin ne bodo poškodovali, uspevajo pa v pogojih, ki jih naši običajni deževniki ne marajo.
Zelo velik pojav belih glistic pomeni, da je prišlo do neravnovesja, ki ga moramo odpraviti. Seveda ne s tem, da jih pobijemo, pač pa s tem, da spremenimo njihovo okolje:
uredimo pH vrednost zemlje, če je le-ta postala preveč kisla ali bazična (pH izmerimo z Indikatorjem pH vrednosti)
reguliramo preveliko namočenost: uredimo drenažo oziroma zmanjšamo zalivanje
Bele glistice so v naši zemlji ves čas, a v tako majhnem številu, da jih ne opazimo. Ko se njihovo število tako močno poveča, da jih opazimo, pomeni da je nekaj zelo narobe. In za opozorilo smo jim seveda lahko hvaležni, saj v neugodnih pogojih naše rastline ne bodo mogle biti uspešne!
Če so se množično pojavili v kompostnem kupu, ga posušite tako, da kup pogosto obračate, kakšen teden zalivanja izpustite in pred dežjem pokrijete s ponjavo. Tudi najbolj vlažen kompost se bo po nekaj dneh obdelave začel sušiti. Izmerite pH vrednost komposta (z Indikatorjem pH vrednosti) in mu po potrebi dodajte nekaj apna, lesnega pepela ali zmletih jajčnih lupin.
Škodljivci se najraje lotijo oslabelih rastlin, zato je pomembno vedeti: kadar je zemlja zdrava in močna, so takšne tudi rastline, ki rastejo v njej. Manj možnosti bo, da bi podlegle napadu škodljivcev in bolezni. Enako velja tudi za izredne razmere, kot so bile npr. nedavne zmrzali. Tudi stroka se s tem strinja: bolj ko je rastlina močna, bolj bo odporna in lažje bo prenesla šoke, ki jih prinesejo izredni vremenski in drugi pojavi.
V prvi vrsti moramo torej poskrbeti za zemljo. Najkasneje ob sajenju in sejanju ji dodamo kompost in obogateno ter aktivirano biooglje, obenem pa povsem opustimo uporabo različnih strupov, umetnih gnojil in pesticidov.
Proti letečim škodljivcem na zelenjavnem vrtu (korenjeva muha, čebulna muha, porova zavrtalka, kapusova muha, kapusov belin, koloradski hrošč …) rastline najlažje mehansko zaščitimo s Kaolinom. Zaščita bo še bolj učinkovita, če jo uporabimo v skladu z življenjskim ciklom in navadami posameznega škodljivca – če torej vemo, kdaj “leta” oziroma “leze” in kdaj ter na kakšen način si privošči naše rastline oziroma pridelke.
Homeopatija za rastline Kaolin se odlično dopolnjuje s homeopatskimi pripravki za rastline: slednji rastlino krepijo “od znotraj” tako, da se lahko škodljivcem in boleznim upre sama, Kaolin pa jo fizično zaščiti “od zunaj”. Škodljivci tarče (npr. češnjeva muha češenj) ne bodo prepoznali, spet drugi (npr. kapusov belin) pa ne bodo odlagali jajčec na rastlino, saj jim kredasta prevleka ne bo povšeči.
Tako za Kaolin kot za homeopatske pripravke za rastline velja, da imajo veliko prednost pred drugimi izdelki za zaščito in zdravljenje rastlin: nimajo karence.
Češnjeva muha (Rhagoletis cerasi)
Ličinka žerka v češnji
Češnjeva muha
Češnjeva muha je malo manjša od hišne muhe in ima na hrbtu značilno rumeno liso. Prezimi v obliki bube v tleh. Maja in junija (odvisno od temperature tal) se iz bub izležejo odrasle muhe. Samice odložijo jajčeca v plodove, ko se češnjevi plodovi obarvajo iz zelene v rumeno. Vsaka samica odloži 100 – 200 jajčec. Iz jajčeca se v 6 – 8 dneh izvali ličinka žerka, ki se zavrta v plod in ga začne uničevati okoli koščice. Žerka čez 3 tedne prileze iz češnje in se zabubi 3 cm globoko v tleh. Bube lahko v tleh počakajo tudi po dve ali tri leta.
Kako ukrepamo? Češnjeva drevesa temeljito poškropimo s Kaolinom. Škropiti začnemo takoj po cvetenju, ko so plodovi češnje še trdi in zeleni. Škropimo enkrat tedensko, štiri tedne zapovrstjo. Tako zagotovimo, da so plodovi res dobro zaščiteni pred škodljivcem. Za zaščito “od znotraj” uporabimo homeopatski pripravek Thuja C30, s katerim drevo zalijemo.
Resarji ali tripsi
Tripsi so majhne, do 2 mm velike vitke žuželke z ozkimi resastimi krili. Telo je svetlo do temno rjave barve. Zelo radi imajo modro barvo (lahko jih lovimo na modre lepljive plošče). Poleg tega, da rastlino poškodujejo, so nevarni tudi zato, ker prenašajo viruse. Najdemo jih na vseh delih rastline, najpogosteje pa na cvetovih in listih.
Samice odlagajo jajčeca posamično v cvetove, na mlade liste in nežnejše dele stebel. Ko se izležejo ličinke, se začnejo hraniti z rastlino. Resarjev razvojni cikel je odvisen od temperature okolja: pri 15°C traja 48 dni, pri 20°C 22 dni, pri 25°C 15 dni in pri 30°C 12 dni. V rastlinjaku ima 11 do 15 generacij letno in lahko povzroči zelo veliko škode.
Tobakov resar (Thrips tabaci) je pomemben škodljivec čebule in pora. Napada tudi kapusnice, fižol, plodovke in druge rastline. Poleg tobakovega resarja najdemo na čebuli tudi nekatere druge vrste (npr. cvetličnega resarja), vendar ne tako pogosto.
Prvi znak napada je zvijanje mladih listov in deformacija plodov. Na napadenih cvetovih se pojavijo značilne bele pege, na listih pa bledo rumena območja. Napadena mesta na starejših listih so bleščeče srebrne barve. Resarji izsesavajo sokove iz rastlinskih celic, izsesane celice pa se napolnijo z zrakom in zato dobijo srebrnkast videz.
Škoda je večja, če se resarji pojavijo, ko so rastline še mlade. Čebula je najbolj občutljiva v času, ko se začne debeliti. Poškodbe, ki jih povzročajo resarji, so lahko tudi vstopna mesta za različne povzročitelje bolezni, npr. nevarne rastlinske viruse.
Kako ukrepamo:
Naravni sovražniki resarjev so polonice, plenilske stenice, plenilski resarji, razni hrošči, tenčičarice, plenilske pršice, parazitoidi in pajki. Privabimo jih tako, da jim omogočimo življenjski prostor, kjer se ti lahko namnožijo (naravna vegetacija ob robovih njiv in vrtov), ohranimo pa tako, da ne uporabljamo strupov.
Rastline učinkovito zaščitimo s škropljenjem s Kaolinom. Učinkovitost Kaolina so dokazali tudi z raziskavo, ki jo lahko preberete tukaj: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0261219407002591
Za zaščito “od znotraj” (homeopatija krepi obrambne sposobnosti same rastline) pa uporabimo zalivanje s homeopatskimi pripravki Allium cepa in Sulphur.
Jabolčni zavijač (Cydia pomonella)
Jabolčni zavijač je metuljček s premerom kril med 14 in 22 mm. Krila so pepelnato siva s številnimi prečnimi temnorjavimi črtami. Na zgornjem zunanjem delu prednjega krila imajo temnejšo okroglasto pego bakrene barve. Podnevi z zloženimi krili počivajo na lubju ali na listih, ter se tako skrivajo pred pticami, ki so njihov glavni sovražnik. Tudi zaradi tega je pomembno, da v sadovnjak privabimo ptice 🙂
Samice v roku od 4 do 7 dni ponoči odlagajo jajčeca posamič na plod ali na liste v njegovi bližini, nato pa kmalu poginejo. Jajčeca so sploščena, nekoliko podolgovata, velika pa so med 1 in 1,3 mm. Sprva so prozorna, v kasnejših fazah pa potemnijo. Iz jajčec se v 4 – 14 dni razvije gosenica. Gosenica se zavrta do peščišča plodu in se tam hrani s peškami. V treh do petih tednih preide skozi pet razvojnih stadijev in odrasla doseže 18 in 20 mm dolžine. Sprva je bele barve, kasneje pa so rožnato bela s črnimi bradavicami. Vhod v plod gosenice zadela z iztrebki.
Podoben življenjski krog ima tudi češpljev zavijač. Hrušev zavijač ima samo eno generacijo letno. Jajčeca odlaga od polovice junija do konca julija. Najbolj črvive so zgodnje sorte hrušk, poznejše pa nekaj manj.
Napad zavijača prepoznamo po tem, da plodovi odpadajo, so navrtani, v notranjosti pa opazimo rov do peščišča. Pri prvi generaciji gosenic poškodovani plodovi zgodaj odpadejo, pri drugi pa predčasno dozorijo in prav tako odpadejo. Tretja in četrta generacija gosenic napade že skoraj zrele plodove, ki navzven ne kažejo znakov napadenosti.
Po zadnjem stadiju gosenica zapusti plod in se zabubi. Buba je obdana z belo obarvanim svilenim kokonom. Dolga je približno 1 cm. Buba prezimi, spomladi pa se jabolčni zavijač znova pojavi kot metulj.
Jabolčni zavijač ne napade le jablan, pač pa tudi hruške, oreh, kutino, redkeje pa tudi marelice, slive, češnje, mandljevec, smokvo, jerebiko in koruzo.
Glavni sovražniki jabolčnega zavijača so ptice, pajki, brzci, mravlje, zajedavske ose in strigalice, ki se hranijo tudi z njegovimi jajčeci. Zato je zelo pomembno, da vemo, da z uporabo strupov še bolj porušimo biotsko ravnovesje v sadovnjaku.
Kako ukrepamo: junija in julija zaščitimo drevesa in plodove s škropljenjem s Kaolinom. Zaščito obnavljamo 1 x tedensko, 4 tedne zapovrstjo. Za zaščito »od znotraj« uporabimo homeopatski pripravek Thuja. V okuženem sadovnjaku pazimo na higieno: okuženih plodov ne zavržemo, pač pa jih uničimo.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
Vrta že dolgo ne prekopavam več. Zemljo na njem zastiram, kar je večinoma povsem dovolj, da ostane rahla. Le v skrajnem primeru, ko je res preveč zbita, jo zrahljam in prezračim s ploskimi vilami. Včasih sem za zastiranje vrta uporabljala različne zastirke (seno, slama, listovka …). Pred časom pa sem naletela na članke, posnetke in knjige angleškega vrtnarja Charlesa Dowdinga, ki z veseljem deli svoje znanje in promovira vrt brez prekopavanja, zastrt s kompostom. Takrat sem se odločila, da bom tudi sama uredila vrt po njegovi metodi.
Dowding navaja naslednje prednosti, ki nam jih prinese zastiranje s kompostom:
– manj plevela – več pridelka – prihranek prostora – prihranek časa
Katere so zmotne predstave o vrtu brez prekopavanja? Zelo pogosta napačna predstava je, da na vrtu brez prekopavanja potrebujemo več komposta, kot na vrtu, ki ga prekopavamo. Ravno obratno je res. Zmotno je tudi mišljenje, da zemlja, ki smo jo leta dolgo prekopavali, prekopavanje kar nekako potrebuje, sicer ne bo obrodila – kot da bi se navadila na to, da jo enkrat ali dvakrat na leto temeljito zmučimo. To je zgolj mit, povsem neosnovan in neresničen.
Kako začnemo: vse, kar moramo narediti, je to, da trdovratne plevele porežemo do tal in odstranimo površinske korenine, nato pa vrt zastremo s kompostom. Če je vrt zelo zapleveljen, lahko pred nanosom komposta vrt prekrijemo s kartonom. Ob tem pa se moramo zavedati, da je karton lahko odlično zatočišče za polže in ga zato uporabimo le, če je res nujno. Vrt na debelo zastremo s kompostom: od 5 do 15 cm na debelo. Največ komposta bomo tako porabili na začetku, v prvem letu. Kasneje kompost samo dodajamo. Kompostno zastirko vsako leto osvežimo s 3 do 5 cm debelo novo odejo. Bolj pa, ko bo zemlja nahranjena, manj bo »jedla« kompost, več ga bo ostajalo in ne bo več izginjal v podlago.
Visoke grede dopolnimo s kompostom Na vrtu imam dve betonski visoki gredi in eno »impro« visoko gredo (sestavila sem jo iz kovinskega ogrodja, ki sem ga znotraj obložila s talno oblogo, ki prenese bivanje na prostem), dve dvignjeni gredi z lesenimi stranicami (ena v velikosti manjše njive, druga majhna) in zeliščno spiralo. Ker prostora nikoli ni dovolj in ker sem se igrala z idejo razseljenega vrta, sem ob južni steni hiše postavila še tri visoke grede. Te so namenjene vzgoji plodovk. Dobro so se obnesle, zato nameravam tam sedaj postaviti še dve leseni visoki gredi. Vsebina visokih gred se je v dveh letih od nastanka že precej posedla. Dopolnila jih bom s kompostom, ki ga potrebujem tudi za izboljšanje zemlje v dvignjenih gredah. Ob tem se seveda postavi vprašanje: kje dobiti tako velike količine komposta?
Domači in kupljeni kompost Kompost, ki ga pridelamo sami doma, je običajno veliko boljše kakovosti od cenenega kupljenega. Vendar je doma zelo težko narediti dovolj komposta, saj za kaj takega preprosto nimamo dovolj surovin. Najslabše bi bilo, če bi kupili kompost vprašljive kakovosti, ter z njim na svoj vrt zanesli različne strupe. Strošek kakovostnega ekološkega komposta je v luči vseh koristi, ki jih prinaša, prihranka časa in pričakovane učinkovitosti komaj še omembe vreden.
Na takšnem vrtu pridelamo več na manjši površini, hitreje in z manj truda, pa še lep je. V zdravi zemlji je rast močna. Prihranimo tudi čas, ki ga za zalivanje, vzdrževanje in pletje vrta porabimo manj. Na vrtu brez prekopavanja, ki je zastrt z zastirko iz komposta, sejemo in sadimo neposredno v kompostno zastirko.
Z zastirko iz komposta nahranimo življenje v zemlji, enako kot se to dogaja v naravi. Tako zastrta zemlja lažje zadržuje vlago in je bolj zračna. Metoda brez prekopavanja, pri kateri zastiramo s kompostom, deluje pri vseh vrstah zemlje, njen učinek pa je še posebej odličen, kadar gre za ilovnato zemljo.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
E- knjiga Visoke grede Ste že postavili in napolnili visoko gredo, ali pa vas ta projekt še čaka? V obeh primerih vas bo gotovo zanimalo, kaj novega lahko izveste v e-knjigi z naslovom Visoke grede. Knjiga je nastala v okviru sodelovanja Gajinega vrta v projektu NAOKOLI, ki ga s svojimi partnerji organizira Občina Logatec.
E-knjiga Otroci in vrt Naslednja e-knjiga, ki bo prišla prav vsem mamam, pa tudi učiteljicam in vzgojiteljicam, je prav tako nastala v okviru projekta NAOKOLI. Napisali in oblikovali sva jo mama in hči, Bojca in Alja Januš: Otroci in vrt.
Spletni Katalog izdelkov iz Gajinega vrta Pozimi, ko je bilo več časa za sedenje za računalnikom, pa smo prenovili tudi spletni Katalog izdelkov iz Gajinega vrta.
V drugi polovici februarja začnemo vzgajati sadike paprik in čilijev, ki jih bomo maja presadili na prosto (na vrt ali v lonce).
Letos je primeren čas za prve setve čas od 22. do 24. februarja, ko Luna raste (27. 2. je polna Luna), hkrati pa je v znamenju Raka, ki je vlažno in zelo plodno znamenje.
Domače sadike vzgajamo v posebnem substratu za vzgojo sadik. Vrtna zemlja je preveč zbita, vsebuje kamenčke, lahko vsebuje klice glivičnih bolezni, bakterij in virusov, kupljeni substrati za rože so lahko polni strupov in zato neprimerni … Ekološka Zemlja za vzgojo sadik je pripravljena tako, da vzpodbuja razvoj korenin, je rahla, hkrati pa v njej sadike ne bodo obolele za glivičnimi ali virusnimi boleznimi, katerih klice bi lahko bile v vrtni zemlji. Ker je rahla, bodo imele sadike v njej dostop do obilice nujno potrebnega kisika. Njena prednost je tudi ta, da odlično zadržuje vodo, kar je zelo pomembno za razvoj mladih rastlin.
Seme posejemo v manjše korito, ki ga nato prekrijemo s prozorno folijo. Seme paprik kalimo na toplem mestu. Do vzklitja naj bodo v prostoru, ogretem od 22 do 24 °C. Takoj ko vzklijejo, korito odkrijemo. Zdaj potrebuje manj toplote (18 do 20 °C), zato pa toliko več svetlobe. Pomanjkanje svetlobe bi povzročilo, da se mlade rastlinice pretegnejo.
Ko mlade paprike listke postavijo v vodoravno lego, jih prepikiramo v sadilne lončke ali sadilne platoje. Pri tem se potrudimo, da na drobnih koreninicah ostane čim več koreninske grude. Izberemo najbolj močne in dobro razvite rastline. Pri presajanju jih držimo za listke. Lončki, v katere jih prepikiramo, morajo imeti luknjice za odvodnjavanje. Postavimo jih na pladnje ali podstavke.
Ves čas do presajanja na vrt dobro skrbimo za sadike in jih redno pregledujemo. Zelo nevarni škodljivci za mlade sadike so mrtvaške mušice. Substrat, v katerem rastejo sadike, se ne sme izsušiti, pa tudi utopiti jih ne smemo. Boljše kot zalivanje je tedensko namakanje lončkov v posodi s postano in na sobno temperaturo ogreto vodo, ki ji občasno dodamo Epsomsko sol. Lončke po namakanju odcedimo in nato postavimo na običajno mesto.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
Februarja lahko še več ali manj počivamo, saj je za večino del na vrtu še prezgodaj, pa tudi tla so še preveč mokra. Čas namenimo pripravam na sezono. Pregledamo zaloge, uredimo orodje in nakupimo, kar nam manjka. Povsem brez dela ne bomo: vzgajati lahko začnemo domače sadike, pa tudi na zelenjavnem in cvetličnem vrtu ter v sadovnjaku se bo že našlo kaj opravil.
Zelenjavni vrt
Na gredice in v visoke grede, ki so se usedle, nasujemo zrel in presejan domač alikupljeni kompost. V osušena tla lahko že posadimo spomladanski česen in čebulo s čebulčkom, proti koncu februarja pa še bob, zgodnji grah, redkvico in špinačo. Posevke zaščitimo s kopreno.
V stanovanju lahko začnemo vzgajati sadike graha (v lončkih, po 5 grahkov na lonček) za zgodnji pridelek. Posejemo tudi seme paprike in jajčevca, saj te potrebujejo do sajenja na prosto kar 10 tednov. Paradižnik sejemo naslednji mesec, marca, približno en mesec za papriko. Februarja za sadike sejemo še zeleno, kapusnice, zgodnje solate, čebulo iz semena in por.
Cvetlični vrt
Vrt očistimo, porežemo okrasne trave in lanske ostanke cvetočih trajnic. Spomladanske čebulnice in najzgodnejše trajnice začnejo odganjati, zato potrebujejo več zraka in svetlobe. Zastirke še ne odstranjujemo pri toplotno občutljivejših trajnicah (žajbelj, sivka, rožmarin).
Okrasne gredice ali kolobar okoli dreves pognojimo z organskimi gnojili, kot sta hlevski gnoj in kakovosten rastlinski kompost.
Februarja porežemo okrasno trto, bršljan in glicinijo, po cvetenju pa tudi zimski jasmin. Takrat jih tudi pognojimo.
Zdaj je najboljši čas za nakup poleti cvetočih gomoljnic in čebulnic, ker je izbira velika. Če želimo v sezoni zgodnejše cvetenje, gomolje begonij, kal in gladijol v zaščitenem prostoru posadimo v lončke. Če imamo primerno osvetljen prostor, da se sejančki ne bodo pretegnili, lahko posejemo tudi seme enoletnic in dvoletnic, ki za gojitev potrebujejo več časa (cinije, astre, zajčki, salvije).
Sadovnjak
V naslednjih dneh se nam obetajo konkretne otoplitve, celo do 17 °C se bo dvignila temperatura. Otoplitev povzroči prezgodnje kroženje sokov po rastlinah in prezgodnje odganjaje, tem pa pogosto sledi pozeba. Nevarnost preprečimo tako, drevesa poškropimo s Kaolinom, ki jih bo zaščitil tudi pred škodljivci, ki so prespali v tleh, spomladi pa začnejo plezati navzgor (npr. tripsi ali resarji).
Posadimo lahko sadike sadnega drevja, a ne dokler je zemlja zmrznjena ali preveč mokra. Zgodaj spomladi posajeno drevje ima večje možnosti, saj se bo do suše in vročine že dodobra ukoreninilo. Sadimo lahko vse sadno drevje, še zlasti pa kosmulje in ribez, ki odženeta zelo zgodaj.
Z obrezovanjem počakamo do marca. Izjema so trte in aktinidije.
Shujšati ni posebno težko, če se tega lotimo na pravi način in če smo vztrajni. Vem, ker sem tega projekta ne lotevam prvič in zelo verjetno tudi ne zadnjič 🙂
Pomembno je gibanje (prinese 20 % uspeha) in prehrana (ta pa 80 %). K cilju nas hitreje ponese še cel kup stvari, ki bi jih z eno besedo lahko opredelili kot skrb zase:
1. dovolj spanja 2. razstrupljanje (napitki, pegasti badelj za podporo jetrom, namakanje v Epsomski soli, živila z veliko klorofila, svež zrak, sonce) 3. zdravo črevesje in redna prebava 4. skrb za notranje organe. 5. prehrana z veliko dušene, kuhane, pečene zelenjave (70 % obroka) 6. čista voda, na tešče velik kozarec mlačne vode z limono 7. veselje do življenja 8. stran s (čustvenimi) vampirji in kradljivci časa (ljudje in naprave) 9. čas, ki je samo zame
Za uvod: teden drastičnih ukrepov
Spremembe začnem z enim tednom na videz precej drastičnih ukrepov: s tednom, ko je osnova prehrane zelenjavna juhica. Poleg nje jem še ribe in meso, sadje in zelenjavo, vendar tako, kot je to navedeno v tedenskem jedilniku.
V tednu juhic zmanjšamo vnos kalorij, črtamo sladkor in škrob ter ob tem zaužijemo veliko tekočine. Telo uplahne, nekaj kil se stopi, samozavest pa zraste: zmorem!. Seveda to ni pravo hujšanje, to se zgodi šele po daljšem obdobju; v tem tednu izgubimo predvsem vodo, ki je v telesu zastala zaradi nezdravega načina prehrane in življenja nasploh. Je pa tak teden odličen zato, ker sem po njem manj napihnjena, obleke mi lepše pristojijo, iluzija, da sem se otresla nekaj kilogramov odvečne teže, pa mi da zagon in veselje nadaljevati pot z bolj zdravim načinom življenja.
Juhica je ena od variacij zeljnate juhe. Pred leti sem si jo že kuhala, a se mi je zdela neokusna, in ob njej nisem zdržala več kot pol dneva. Recept za tole pa je nekaj čisto drugačnega. Presenečena sem bila, s kakšnim veseljem sem si jo vedno znova nalagala na krožnik in kako lahko se je bilo držati predpisanega načina prehranjevanja.
Juhe lahko pojemo neomejeno veliko, kolikor nam paše. Poleg juhe moramo vsak dan piti 8 kozarcev vode. Zame je to problem, ker pitja vode nisem navajena: pomagam si tako, da zjutraj na tešče po požirkih spijem pol litra tople vode z malo jabolčnega soka.
7 dnevni jedilnik:
1. dan: samo sadje (z izjemo banan). Sadje naj po možnosti lokalno in z manj sladkorja (npr. jabolka). Za zajtrk si lahko v pečici spečemo jabolka s cimetom, za kosilo poleg juhe pojemo veliko sadno solato, za večerjo pa juho in melono, narezano na kocke. Za vmesne prigrizke lahko pojemo malo suhega sadja ali svež sadež.
2. dan: za zajtrk pojemo pečen krompir, potem jemo samo zelenjavo (z izjemo koruze in stročnic). Še boljši kot običajen krompir je sladek krompir. Narežemo ga na kocke, poškropimo z olivnim oljem in začimbami in spečemo z narezano čebulo in papriko. Za kosilo jemo juho in mešano solato, začinjeno z žlico olivnega olja, soljo in poprom. Za večerjo imamo rižoto iz cvetače, na katero nadevamo pečene bučke, korenje in papriko. Začinimo z nekaj kapljicami sojine omake.
3. dan: samo sadje in zelenjava (z izjemo banan in stročnic).
4. dan: samo banane, mleko in jogurt. Za zajtrk si lahko naredimo bananin smoothie z mlekom; za kosilo jemo juho in pretlačene banane, zmešane z jogurtom. Za prigrizek lahko jemo bananin čips.
5. dan: 6 do 8 paradižnikov in ribe, piščanec ali puran. Če imate radi meso, ta dan ne bo težaven. Ribe in meso spečemo na žaru z malo maščobe. Paradižnike lahko dušimo ali jih pripravimo v solati in začinimo s soljo, poprom, baziliko in žlico olivnega olja.
6. dan: beljakovine in zelenjava (brez stročnic). Zelenjavo lahko popražimo skupaj z na trakove narezanim perutninskim mesom, ali pa spečemo ribo in za prilogo dodamo blitvo.
7. dan: sveže stisnjeni sokovi, sadje in zelenjava (z izjemo banan in stročnic). Za zajtrk si naredimo vitaminsko bombo: velik zelenjavno – sadni smoothie iz špinače, jabolk, pomaranč, grozdja in vode. Za kosilo veliko solato, juho in pečeno jabolko s cimetom. Za večerjo rižoto iz cvetače s popečenimi koščki zelenjave.
Vsak dan uživamo juho (količine niso omejene) in spijemo 8 kozarcev vode.
Recept za juho:
Sestavine:
1/2 glave zelja
1 stebelna zelena
1 čebula
3 korenčki
1 zelena paprika
3 stroki česna
1 l piščančje osnove
1 pločevinka paradižnikov
1 žlička suhega origana
1 žlička suhe bazilike
1/2 žličke rdeče paprike v prahu
nekaj ščepcev črnega popra
1/2 žličke soli
Navodila
Skupen čas kuhanja: cca 30 minut
Zelenjavo narežemo na kocke, zelje in čebulo nasekljamo, česen zmečkamo.
V loncu segrejemo 2 žlici olivnega olja na srednji temperaturi.
Dodamo zeleno, čebulo, papriko in korenje.
Dušimo, dokler se zelenjava nekoliko ne omehča.
Primešamo česen.
Zalijemo s piščančjo osnovo.
Primešamo paradižnike in zelje.
Segrevamo dokler ne zavre, pokrijemo in znižamo temperaturo.
Kuhamo, dokler zelje ni mehko.
Začinimo z origanom, baziliko, papriko, poprom in soljo.
Poskusimo in po potrebi dodamo začimbe.
Opomba: začimbe nas zasitijo, zato z njimi ne skoparite (kar tudi sicer velja za kuhanje).
Kako pa potem?
Po enem tednu je trebuh že bolj plosek, obraz ožji in prsti tanjši. Diete je konec, vendar ne začnemo jesti spet po starem, sicer bo ves naš trud kmalu šel rakom žvižgat. Še naprej jemo veliko sveže, pečene in dušene zelenjave, sadje in živila, bogata z beljakovinami, dodamo ovsene kosmiče, jajca, polnozrnate testenine in kruh, za sladilo med in za razvajanje črno čokolado. Ne uporabljamo sladkorja in ne jemo slabih ogljikovih hidratov (piškoti, sladkarije, slani prigrizki ipd.)
7-dnevna dieta z juho ni dolgoročen način prehranjevanja, gre bolj za to, da dosežemo nekaj prvih spodbudnih rezultatov, s pomočjo katerih bomo lažje vztrajali na dolgi rok in skrbeli zase, kot je treba. Z njo izgubimo predvsem vodo, ki je zastajala v telesu. Če bomo po njej spet jedli in pili kot prej (se pravi jedli slabo in pili le malo vode), bomo kmalu spet takšni, kot smo bili prej. Za resnične in trajne spremembe v telesu je potrebnih vsaj 6 mesecev drugačnih navad.
Sestavine za juho lahko skoraj vse pridelamo doma, na svojem vrtu. Spomladi posadimo sadike zelja (konec marca ali v začetku aprila), posejemo korenje (konec februarja do aprila), posadimo česen (februarja, najkasneje marca) in čebulček (v začetku aprila), stebelno zeleno (konec marca ali začetek aprila), paradižnik in papriko (po ledenih možeh) in zelišča. Pa kakšna jablana tudi ne bo odveč :). Vrtna telovadna ima tri pozitivne učinke:
pridelamo zelenjavo za zdravo prehrano, s katero bomo vitki in zdravi,
z gibanjem porabimo kalorije in krepimo mišice,
bivanje na svežem zraku, delo z rokami in doseganje rezultatov pa pozitivno vplivajo na počutje in duševno zdravje.
Paradižnik
Seme za sadike posejemo sredi marca. Ko imajo sejančki dva vodoravna klična lista in se že vidi nastavek pravih listov, jih prepikiramo. Paradižnik pikiramo vedno globoko, do listov, da naredijo več korenin. Pikiramo jih lahko še enkrat, preden jih sredi maja presadimo na vrt. Sadike lahko na vrt sadimo še vse do julija. Namig: zreli plodovi se zelo dobro, tudi več mesecev dolgo, ohranijo v škatli, napolnjeni s presejanim lesnim pepelom.
Paprika
Paprike lahko gojimo kot trajnice. Če vzgajamo lastne sadike, posejemo seme sredi februarja. Mlade sejančke pikiramo enako kot paradižnike, a ne globlje, kot so rastli prej. Na vrt jih presadimo sredi maja, po ledenih možeh, v rastlinjak ali toplo gredo pa lahko že 14 dni prej.
Zelje
Spomladi sejemo zelje za okusne solate v poletnih dneh, jeseni pa za spravilo in kisanje zelja. Zelje ima raje hladnejše dni, zato mu bolj kot poletje ustrezata pomlad in jesen. Seme za pomladne sadike posejemo februarja, za jesenske pa maja ali najkasneje v začetku junija. Seme posejemo v zabojčke. Ko vzklije, mlade rastlinice po 7 do 10-ih dneh posamično presadimo v sadilne platoje. Najbolj jim ustreza temperatura od 18 do 22 °C. Sadike sadimo na vrt konec marca ali začetek aprila, ko imajo že 4 ali 5 pravih listov. Pobirali jih bomo lahko že maja, junija in julija. Pred pomladanskimi hladnimi nočmi jih zaščitimo s kopreno. Jesenske sadike sadimo ven od junija do začetka julija. Sadimo globoko, do prvih listov, na razdaljo 40-50 cm. Po presajanju sadike približno teden dni redno zalivamo, nato manj. Jesensko zelje pobiramo septembra, oktobra in v začetku novembra.
Zelje je dober sosed za grah, solato in špinačo. Proti bolhaču in kapusovemu belinu zelje zaščitimo s škropljenjem s kaolinom in pokrivanjem z mrežo ali kopreno.
Stebelna zelena
Za sadike jo posejemo od februarja do marca, saj za vzgojo sadik potrebujemo več kot 2 meseca. Posejemo jo v zabojčke. Ko dobi 2 do 3 prave liste, jo prepikiramo v sadilne platoje. Sadike vedno presajamo na isto globino, kot so rasle, ne globlje. Najbolj jim odgovarja 18 do 22 °C. Od aprila do konca maja jih presadimo na gredo. Sadilna razdalja je 25 do 35 cm. Po presaditvi prvih 7 do 10 dni rastline zalivamo, da se dobro ukoreninijo. Pri stebelni zeleni obiramo zunanje liste, srček pustimo, da se vedno znova obraste. Tako imamo lahko pridelek vse do zime.
Zelena se odlično razume z večino drugih rastlin na vrtu. Izogibamo se le mešanih posevkom s korenjem in peteršiljem, saj je z njima v sorodu.
Težave nam lahko povzročajo polži (za njih uporabimo homeopatski pripravek Helix tosta) in uši (uporabimo enega od homeopatskih pripravkov za uši in kaolin).
Pridelek pobiramo od junija do konca septembra. Obtrgavamo le zunanja stebla z listi, saj tako spodbudimo nadaljnjo rast iz sredine navzven.
Čebula
Čebulo vzgajamo iz semena ali iz čebulčka. Slednje (čebulček) je bolj pogosto, saj je pot do pridelka krajša in lažja.
Setev semen daje bolj zdrav pridelek, odpornejše rastline in manj težav z uhajanjem v cvet. Seme posejemo sredi februarja, v vsako sadilno celico po 4 do 7 semen. Za kalitev potrebuje čebula 22 – 26°C, po kalitvi pa približno 4 °C manj. Platoje konec meseca marca prestavimo v zavetno mesto na prostem, nato pa sadike v začetku aprila presadimo na vrt, na razdaljo 20 do 30 cm. Čebule ne pikiramo. Na vrt posadimo ves šopek iz posamezne sadilne celice skupaj.
Vzgoja čebule iz čebulčka je lažja in hitrejša, pa tudi pridelek je nekaj večji. Zato je ta način bolj pogost in priljubljen. Slaba stran tega načina je, da zelo rada uide v cvet. Čebulček posadimo na vrt v začetku aprila. V tla ali zastirko ga potisnemo nekaj centimetrov globoko. Sadimo ga 5 do 10 cm narazen v vrsti, medvrstna razdalja pa je 20 do 25 cm. Drug način sajenja čebulčka je sajenje v skupke: skupaj posadimo 3 do 5 čebulčkov, med posameznimi skupki pa naj bo 30 cm razdalje. Za zgodnejši spomladanski pridelek čebulček posadimo oktobra ali v začetku novembra in ga čez zimo zaščitimo s tuneli ali kopreno.
Iz skupkov spomladi postopoma pobiramo čebulo, na gredici pa puščamo posamezne rastline, da se odebelijo. Čebulo za spravilo poberemo od konca junija do avgusta, ko se listi poležejo in porumenijo. Na dan za korenino in na dan, ki je brez dežja, jo poberemo skupaj z listi posušimo na soncu, nato pa shranimo v primerno klet..
Čebulo sadimo v mešanih zasaditvah s korenčkom. Dobro se razume tudi z drugimi vrstami zelenjave, razen pa s stročnicami in kapusnicami.
Največ težav nam povzroča čebulna muha, ki se pojavi v času cvetenja češenj in višenj. Čebulo zaščitimo s škropljenjem s kaolinom in s pokrivanjem s kopreno ali s sajenjem pod tunele. Zaščitena mora biti do sredine maja.
Tako kot za česen, tudi za čebulo velja, da ima rada okopavanje. Z njim rahljamo zemljo in preprečimo, da bi jo zadušil plevel.
Česen
Jeseni (oktobra ali novembra) ali zgodaj spomladi (februarja ali marca, ko zemlja odmrzne) sadimo stroke direktno na grede. Sadimo nepoškodovane in velike zunanje stroke z glavice.
Sadimo jih 3 do 5 cm globoko, na razdaljo 5 do 10 cm, v vrste, ki so 20 do 30 cm narazen. Česen se odlično razume s korenčkom, solato, zeljem, redkvico, paradižnikom. Le z drugimi čebulnicami in stročnicami ne.
Čas za pobiranje česna je konec junija ali začetek julija. Ko opazimo, da so listi začeli polegati in rumeneti, poležemo vse liste k tlom, počakamo še 10 dni, da enakomerno dozori, in ga poberemo. Pobiramo ga na dan za korenino. Pobranega obesimo na suho in zračno mesto, da se posuši. Za njim posadimo brstični ohrovt, listnati ohrovt, korenček, kolerabico, solato in katerokoli drugo jesensko/zimsko zelenjavo.
Spomladanski česen poškropimo s kaolinom in pokrijemo s kopreno, da ga ne napade česnova muha. Redno ga okopavamo, ker mu je všeč rahla zemlja. Ne mara veliko vlage, nikakor mu ni všeč mokra ali pognojena zemlja.
Korenček
Korenček vedno sejemo direktno na stalno mesto na gredi, ker ne prenese presajanja. Spomladi ga sejemo od konca februarja do aprila, nato pa setve v presledkih ponavljamo vse do konca junija. V kompostno zastirko naredimo jarke, posejemo seme, zagrnemo in pohodimo, da semenu omogočimo boljši stik s kompostom ter uspešnejšo kalitev. Semena kalijo dolgo časa. Setev lahko označimo z istočasnim sejanjem mesečne redkvice, ki korenčku ni konkurenca, dozori pa dosti prej. Lahko pa po sejanju korenček zaščitimo pred plevelom tako, da gredo pokrijemo s kartonom ali z vrečami iz jute. Takoj po vzniku prvih sejančkov gredo odkrijemo.
Od srede maja do srede junija sejemo korenje za ozimnico, septembra pa korenje za naslednjo pomlad, ki ga lahko poberemo že aprila.
Odlično se razume s čebulo in solato, česnom in porom ter rdečo redkvico. Korenjeva muha leta maja, zato takrat korenje poškropimo s kaolinom in za dodatno zaščito še pokrijemo s kopreno ali tuneli.
Korenček okopavamo med vrstami. Pred poletnimi setvami zemljo dobro namočimo. V vročem poletju zasejane grede senčimo in redno zalivamo.
Pri vrtnarjenju v skladu z luninim koledarjem upoštevamo Lunine faze in astrološka zamenja, v katerih je Luna.Prve tri faze Lune so ugodne za sajenje, zadnja faza pa je primerna za obdelovanje zemlje, puljenje plevelov in odstranjevanje odvečne rasti.
Od nove Lune do prvega krajca sadimo ali presajamo rastline, ki imajo plodove nad zemljo in seme zunaj (jagode, koruza) ter listnato zelenjavo (solata).
Od prvega krajca do polne Lune sadimo in presajamo rastline, ki rastejo nad zemljo in imajo seme notri (paradižnik, fižol, grah in buče).
Od polne Lune do zadnjega krajca sadimo rastline, ki imajo plodove pod zemljo (gomoljnice, korenovke).
Od zadnjega krajca do mlaja (prazne Lune) obdelujemo zemljo, pulimo plevel in odstranjujejo odvečno rast.
Pravila, ki jih določajo Lunine faze, kombiniramo še s pravili, ki jih določajo astrološka znamenja, skozi katera potuje Luna. Vsako astrološko znamenje je v povezavi z določenim delom telesa. Ločimo zemeljska, vodna, zračna in ognjena znamenja. Značilnosti posameznih znamenj so:
Sadimo samo v plodnih znamenjih: Škorpijon, Ribi, Bik in Rak. Izogibamo se sajenju na prvi dan nove Lune in tudi na dni, ko se spreminja. Prav tako ne delamo ničesar na nedeljo. Nikoli ne sadimo v neplodnih znamenjih. Primerni so samo za obrezovanje in odstranjevanje rastja. Rastline presadimo ven v vodnih in zemeljskih znamenjih. Nikoli ne presajamo v Ovnu in Levu. Rastline, posajene v Biku in Raku bodo lažje prenašale sušo. Cvetlice sadimo v Tehtnici, ki je zračno znamenje in predstavlja lepoto. Sadimo jih pred prvim krajcem, razen če bi radi pridelali seme – potem v času med prvim krajcem in polno Luno. Zemljo obdelujemo v Ovnu. Neplodni dnevi so dobri za obdelavo zemlje, obrezovanje, odstranjevanje neželenega rastja, odstranjevanje škodljivcev, oranje in lopatanje, še zlasti, ko je Luna v znamenjih Dvojčkov, Leva in Device.
Čas za sajenje
17. (pop), 18. in 19. februar (Luna je v Biku) – idealen čas za sejanje/sajenje gomoljnic in korenovk (manj bodo občutljive na sušo). 22. (pop), 23. in 24. februar (Luna v Raku) – idealen čas za sejanje/sajenje enoletnic, ki imajo seme v plodu/cvetu (npr. paprike, čili). Zemlja vlago obdrži dlje časa. Seme hitro vzklije. 28. februar (Luna v Devici) – sajenje nekaterih dreves in grmovnic. Devica je najslabša med plodnimi znamenji, vendar je dobra za sajenje dreves in grmovnic, če nam je vseeno, kakšen bo pridelek, želimo pa, da bodo zelo razvejana in razraščena (zaščita pred pogledi, žive meje, za senco. 3. in 4. marec (Luna v Škorpijonu) – odlični rodovitni dnevi za sajenje dreves in delo s trajnicami.
Čas za čiščenje
Dnevi, ki so najboljši za obrezovanje, pletje plevelov, nadzor nad škodljivci, čiščenje okolice in vsa dela, s katerimi želimo omejiti rast: 1. in 2. marec (Luna v Tehtnici) – pletje, čiščenje, odstranjevanje rastlin s ciljem, da zmanjšamo rast. Čas za zaščito pred škodljivci. Delo s trajnicami. 5. in 6. marec (Luna v Levu) – sežiganje, čiščenje in ukvarjanje s škodljivci, čiščenje in odstranjevanje odvečnih rastlin in stvari.
Čas za druga dela
Čas za postavljanje ograj, gradnjo, napeljavo napajalnih sistemov, urejanje okolice. Tudi dnevi za počitek. 20., 21. in 22. (dop) februar (Luna v Dvojčkih) 25. in 26. februar (Luna v Levu)
Če na trati opazite kupčke drobne, fino presejane zemlje, imate na svoji parceli najverjetneje zelo aktivne deževnike – kar je odlična novica. Deževniki izboljšujejo tla na veliko različnih načinov, njihovi izločki (glistina) pa po kakovosti sodijo v vrh vseh naravnih gnojil.
Njihovi kupčki so bolj vidni v jeseni, pozimi ali spomladi, ko trave počivajo ali le počasi rastejo. Še zlasti pa takrat, ko so tla še topla in so zato deževniki aktivni blizu površja tal, trave pa ne rastejo več tako močno, kot poleti. Takrat lažje opazimo glistino na površini tal. Ko se bolj ohladi, se deževniki umaknejo v globlje plasti zemlje.
Deževniki rijejo skozi zemljo ob tem zemljo pojedo in prebavijo organske snovi v njej. Dodajanje Biooglja-aktivatorja zemlje v zemljo pospešuje njihovo delo. Deževniki ga pojedo, ker jim pomaga pri prebavi organskih snovi. Bakterije actinomycetes, ki jih deževniki potrebujejo za dobro prebavo, se v drobnih porah biooglja hitreje razmnožujejo in bolje ohranijo. Te bakterije delujejo na prst alkalno, zato prevladujejo v vrtni zemlji (v gozdni, ki je bolj kisla, je več gliv kot teh bakterij). Ko deževnik zaužije hrano, ki vsebuje actinomycetes bakterije, postane za te bakterije nekakšna razmnoževalna komora, v kateri se bakterije razmnožijo. Deževnikovi iztrebki nato vsebujejo kar do 6-krat več teh bakterij kot jih je bilo v hrani, ki jo je pojedel. Biooglje predstavlja idealne pogoje za razmnoževanje teh bakterij, kar privablja deževnike, ti pa populacijo še povečujejo. V tem dejstvu je skrit še en odgovor na vprašanje, zakaj je zemlja, obogatena z aktiviranim bioogljem, rodovitnejša.
Deževniki so najbolj aktivni tik pod površjem zemlje, do globine 15 cm. Potujejo pa tudi globlje in od tam prinašajo zaloge mineralov v višje plasti zemlje, kjer so lažje dostopni za rastline.
Izločki deževnikov, glistina, vsebuje več hranil in organskih snovi kot zemlja. Bogata je z dušikom, fosforjem, kalijem in mnogimi mikrohranili v obliki, ki je rastlinam lahko dostopna. Zemljo zračijo in rahljajo. Zemlja, v kater živijo deževniki, je bogatejša s kisikom, kar ne koristi le rastlinam, pač pa tudi določenim zemlji koristnim bakterijam.
Deževniki so koristni za zdravje zemlje. Lahko si samo želimo, da bi jih bilo na vrtu čim več, saj v tla vdelujejo organske snovi, ki jih dodamo v obliki komposta, izboljšajo strukturo zemlje, vplivajo na to, kako skozi zemljo potuje voda in izboljšajo rast rastlin.
Lani, konec junija je bil paradižnik bolan, vendar nisem vedela kakšna je bolezen, zato sem vprašanje zastavila strokovnjakom. Svetovali so, da
paradižnik odstranimo z vrta, ker je bil okužen z neko glivo. Ker sem po naravi lahko tudi kar vztrajna in trmasta, sploh kar se tiče rastlin, in jih nisem
želela kar zmetati v kanto, sem malo pobrskala po internetu in naletela na vašo stran. Poslali ste mi pripravke in že po nekaj dneh uporabe so si
rastline vidno opomogle, pričele so na novo rasti in cveteti. Zato pravim, da se kemična sredstva ne morejo primerjati s homeopatskimi pripravki.
Nikoli niso tako hitro učinkovita in ne delujejo na rastline na takšen način kot homeopatija, ki začne delovati ponavadi že takoj. Rastline celostno
obnovi, si hitro opomorejo, rastejo in cvetijo naprej. Za vse to pa je potrebno kar nekaj znanja in seveda znati opazovati rastline. Vsak dan se učimo.
Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here:
Cookie Policy
Pokličite za nasvet ali naročilo izdelkov:
O homeopatiji za rastline: