Posted on

Nasvet za vrtnarje: Kako preprečimo, da bi paradižniku in paprikam porumeneli listi?

“Letos sem vzgojila res veliko sadik paprike in nekaj manj paradižnika. Takoj po tem, ko sem jih posadila na vrt, pa sem opazila, da so nekatere prej zdrave in močne sadike začele zastajati v rasti, spodnji listi so začeli rumeneti in celo odpadati. Med brskanjem za naravnimi sredstvi sem naletela na naravno „zdravilo“, že stoletja znano in uporabljano predvsem v Angliji: Epsomska oziroma grenka sol. Ker na svojem vrtu ne uporabljam umetnih gnojil in kemikalij, sem se odločila poskusiti z Epsomsko soljo. Nad rezultati sem bila nadušena.

Nazaj k naravnim rešitvam je prava pot

Čedalje več vrtnarjev in vrtičkarjev namesto umetnih gnojil in kemikalij raje uporablja naravna sredstva za gojenje rastlin. Ne le zato, ker kemikalije niso varna izbira niti za okolje, niti za človeka, pač pa tudi zato, ker nikoli niso tako učinkovite, kot zagotavljajo prodajalci, pa tudi ravno poceni niso. Tako se ponovno uveljavljajo stara preizkušena sredstva za zaščito, nego in zdravljenje rastlin. Eno takšnih je Epsomska oziroma grenka sol.

Kaj je Epsomska oziroma grenka sol?

Epsomska oziroma grenka sol je naravni mineral, ki so ga odkrili v angleški pokrajini Epsom (od tod tudi ime). Pri nas jo pogosteje imenujemo grenka sol. Kemično je Epsomska oziroma grenka sol magnezijev sulfat s formulo MgSO4. Vsebuje približno 10 % magnezija in 13 % žvepla. Vrtnarji jo že stoletja dodajajo paradižnikom, paprikam in vrtnicam, ker tako naredijo več cvetov in plodov, rastline so bolj zelene in pridelek je večji.

Magnezij in žveplo – nepogrešljiva za zdravje rastlin

Na vrtu je magnezij nujno potreben v času klitja, za uspešen proces fotosinteze in proizvodnje klorofila ter v času tvorbe plodov. Magnezij pomaga krepiti celične stene in izboljša sposobnosti rastline za absorbcijo dušika, fosforja in žvepla. Če ga ni, rastlina utrpi poškodbe, ki jih težko premaga.

Žveplo, nepogrešljiv element za rast rastlin, je nujno potreben za proizvodnjo vitaminov, aminokislin (in zato beljakovin) ter encimov. Poleg tega je žveplo tista sestavina, ki daje zelenjavi, kot sta brokoli in čebula, značilen okus. Žvepla redko primanjkuje v vrtni zemlji, ker ga vsebujeta tako kisli dež kot tudi živalski gnoj.

Posledice pomanjkanja magnezija pri rastlinah so različne. Nekatere vrste zelenjave (fižol, grah, solata in špinača) lahko rastejo v zemlji, ki ji primanjkuje magnezija in kljub temu proizvedejo dovolj velik pridelek. Plodovke (paradižnik in paprike) ter vrtnice pa za optimalno rast in razvoj potrebujejo velike količine magnezija. Žal pomanjkanja ne opazimo takoj; posledice so vidne šele ob hudem pomanjkanju magnezija, ko je za rastlino lahko že prepozno. Pomanjkanje magnezija se kaže kot orumenelost listov med listnimi žilami, zvijanje listov, zaostala rast in plodovi brez pravega okusa.

Kako uporabljamo Epsomsko sol

Zdravi paradižniki in paprike

Paradižniki in paprike imajo kar dvakrat večje potrebe po magneziju od ostalih rastlin, ki rastejo na naših vrtovih. Zato se pomanjkanje magnezija pri njih kaže še toliko bolj. Listi orumenijo med listnimi žilami in odpadajo, tvorjenje plodov pa se upočasni ali ustavi. Z Epsomsko soljo bodo paradižniki in paprike imeli več zelene mase, pa tudi s plodovi ne bo težav. Plodovi na paradižnikih in paprikah so z Epsomsko soljo tudi do 2 x večji, prav tako so večje in bolj močne tudi same rastline. Plodovi so bolj sočni in okusnejši ter imajo debelejšo lupino.

Navodilo: rastline vsakih nekaj tednov zalijemo z raztopino Epsomske soli, 2 žlički na pol litra vode. Ob presajanju, prvem cvetenju in nastavljanju plodov lahko rastline poškropimo še z raztopino Epsomske soli (1 žlička na pol litra vode).

Za razkošno dišeče vrtnice

Vrtnice, ki jim dodamo Epsomsko sol, naredijo več stebel na vznožju rastline, imajo večje in več cvetov in več ter bolj temno zelenih listov.

Navodilo: rožnim grmom potresemo ob vznožje stebel po ½ skodelice Epsomske soli spomladi, preden se začnejo odpirati prvi popki in po ½ skodelice v jeseni, preden začne odpadati listje. V času cvetenja vrtnice poškropimo z raztopino Epsomske soli (1 jedilna žlica na pol litra vode. Za vsakih 30 cm višine potrebujemo pol litra vode z Epsomske soljo, torej za 1,2 m visok grm pripravimo 2 l vode s 4 jedilnimi žlicami Epsomske soli). Vrtnice z golimi koreninami lahko pred sajenjem namočimo v raztopini Epsomske soli.

Zmanjša šok pri presajanju

Pri presajanju (iz rastlinjaka na vrt, iz manjšega v večji lonec, iz setvenih pladnjev na vrt) rastlina doživi šok, korenine pa so vsaj malo poškodovane. Poškodbe bo rastlina lažje zacelila s pomočjo hranilnih snovi, do katerih ji bo pot omogočila Epsomska oziroma grenka sol.

Navodilo: žličko Epsomske soli stresemo v sadilno jamico, jo pokrijemo s tanko plastjo prsti, nato pa posadimo raslino. Tako korenine ne bodo prišle v neposreden stik z Epsomsko soljo, ta pa bo lahko delovala bolj enakomerno in dlje časa.

Za več zelene mase

Za rastline, ki jim primanjkuje magnezija, so značilni rumeni listi. To je zato, ker je magnezij ključen element pri tvorjenju klorofila. Z dodajanjem Epsomske soli bodo rastline spet postale močne, njihovi listi pa bleščeče zeleni.

Navodilo: ob vznožje rastline potresemo Epsomsko sol in jo zalijemo (količina: po eno žličko na vsakih 30 cm višine rastline enkrat na mesec). Še hitreje učinek dosežemo tako, da rastline poškropimo z raztopino Epsomske soli.

Preprečuje zvijanje listov

Tudi zvijanje listov je značilen znak pomanjkanja magnezija.

Navodilo: Epsomsko sol lahko dodamo na tla okoli rastlin, lahko pa pripravimo škropivo, s katerim učinek dosežemo še hitreje. 1 do 2 žlički Epsomske soli stopimo v pol litra vode in s pripravkom poškropimo liste.

Za razgradnjo starih štorov

Kot vsaka stvar je tudi Epsomska sol koristna, če je dodana v pravilnem odmerku, ali škodljiva, če je količina prevelika.

Epsomska sol v primernih količinah izboljša rast rastlin s tem, da odpravi pomanjkanje magnezija in žvepla.

V velikem odmerku je njen učinek obraten – namesto, da bi ji koristila, rastlino poškoduje.

Navodilo: štora se najlažje znebimo tako, da vanj zvrtamo luknje in vanje natresemo Epsomsko sol. Štor bo nehal poganjati mladike, začel se bo sušiti in razpadati.

Še nekaj prednosti, ki jih vašemu vrtu prinese Epsomska oziroma grenka sol

1. Izboljša kaljivost semen

Epsomsko sol lahko dodamo prsti že pred sejanjem in sajenjem. Magnezij pospešuje vzklitje semen in pomaga okrepiti celične stene, zaradi česar bodo sejančki močnejši in bolj odporni. Količina: za 80 m2 velik vrt potrebujemo samo 1 pakiranje (500 g) Epsomske soli, lahko pa jo dodamo tudi po žličkah: v jamice in jarke, kamor položimo semena, potresemo nekaj Epsomske soli.

2. Uspešno nadomesti umetna gnojila

Mnoga komercialna umetna gnojila vsebujejo magnezij, ki pomaga rastlinskim koreninam, da absorbirajo hranilne snovi (dušik, fosfor in žveplo), vendar z njimi poleg potrebnega magnezija vnesemo tudi tiste elemente, ki jih je na našem vrtu morda že tako preveč; rezultat je zato ravno nasproten od želenega. Epsomska oziroma grenka sol pa je povsem naravna snov, s katero uspešno nadomestimo umetna gnojila in je zato priljubljena v ekoloških vrtovih.

3. Izboljša okus plodov

Magnezij poveča tvorjenje klorofila v rastlinah, ki tako lahko proizvedejo več sladkorja; zaradi tega so boljšega okusa in bolj zdravi tudi njihovi plodovi.

Ne le za vrt … tudi za zdravje človeka in živali

Epsomske soli ne uporabljamo le na vrtu, pač pa tudi za odpravljanje zdravstvenih težav pri ljudeh in živalih. Najbolj priljubljeno je namakanje utrujenih in ožuljenih nog v raztopini Epsomske soli. Kopeli celega telesa z Epsomsko soljo priporočajo sladkornim bolnikom, ljudem z bolečinami v hrbtenici in krči v mišicah, ki najpogosteje nastanejo zaradi pomanjkanja magnezija.

Je uporaba Epsomske soli varna?

Skoraj nemogoče je, da bi na vrt dodali preveč Epsomske soli. Magnezijev sulfat je pH nevtralen, torej ne bo vplival na kislost ali bazičnost vrtne zemlje. V zemlji razpade na vodo, magnezij in žveplo – tri sestavine, ki koristijo rastlinam. Uporaba Epsomske soli je varna in preprosta, učinki pa se pokažejo izredno hitro: paprike na mojem vrtu so se na dodani magnezij odzvale tako rekoč čez noč. Listi so se obarvali temno zeleno, sadike so pognale nove mlade listke in kar vidno oživele. In kar je najlepše: Epsomska oziroma grenka sol je povsem naraven pripravek, zato je dobrodošel tudi v permakulturnem oziroma ekološkem vrtu.

Posted on

Zaščita za rastline, ki ne škodi čebelam

Bliža se 20. maj, svetovni dan čebel. Čebelicam v čast bova v sredo, 23. maja ob 17. uri z Jernejo Jošar (www.cvetlicna.si) v njeni Vrtnarski hiši pripravili predavanje o medonosnih rastlinah in načinih, s katerimi lahko rastline zaščitimo pred škodljivci, pa pri tem ne ogrožamo čebel.

Vsi vemo, kako zelo pomembna je prisotnost čebel. Brez njih mnoge rastline ne bodo oprašene, brez tega ni plodov. Več kot 70 % rastlin, ki jih uporabljamo v prehrani, delno ali v celoti oprašujejo čebele.

Namesto, da bi jih morili s strupi, ki jih uporabljamo za zaščito rastlin pred škodljivci, je treba izbirati tiste metode in snovi, ki bodo rastline zaščitile, čebelic pa ne bodo poškodovale ali odvrnile od njihovega dela. Veliko jih je, le poučiti se je treba o njih.

Mnogi naravni pesticidi so označeni kot varni za uporabo v ekološki pridelavi. Vendar pa samo zato, ker je nek pripravek označen kot naraven in primeren za ekološko pridelavo, še ne pomeni, da ni škodljiv za okolico in čebele!Na spodnjem seznamu so našteti najbolj pogosto uporabljeni naravni insekticidi, fungicidi in herbicidi. Razvrščeni so v skupine glede na to, kako močno toksični so za čebele:

Netoksični: Bacillus thuringiensis, homeopatski pripravki, Česen, Kitajska bela glina Kaolin, Koruzni gluten, Giberelinska kislina.
Srednje toksični: Borova kislina, Neem, Ryania, Ojačevalci (olja, surfaktanti), Kis, Baker, Žvepleno apnena brozga in žveplo.
Visoko toksični: Diatomejska zemlja, Insekticidna mila in olja, Piretrin, Rotenon, Sabadila, Spinosad, Bakrov sulfat.

Čebele absorbirajo kemikalije skozi svoj eksoskelet, ko pridejo v stik s pesticidom v zraku. Pesticidi lahko kontaminirajo pelod, nektar in celo mano. Čebele, ki pridejo v stik z njimi, lahko umrejo. Še pred tem pa lahko okužene snovi prinesejo v panj, kjer strup škodi tudi drugim čebelam.

Če že moramo uporabiti pesticide, uporabimo tiste najmanj škodljive in samo na rastlinah, ki so jih napadli škodljivci ter če je le mogoče takrat, ko ne cvetijo. Bolje je špricati zvečer, ko čebelice počivajo in škropiti suhe rastline, da ne bi kontaminirali mane.

Kadar je le mogoče, delujemo preventivno. Ekološki vrtnarji uporabljamo holistični pristop vedoč, da nobena metoda ni 100 %. Bolje je imeti več žezel v ognju – kombinacija več različnih ekoloških metod bo bolj uspešna, kot če bi se zanašali zgolj na eno.

Pokrivanje gred s kopreno, skozi katero lahko pronica voda in prehaja svetloba, bo zadržalo leteče in poskočne škodljivce stran od rastlin. Prekrivanje pomaga rastlinam tudi s tem, da zadržuje toploto in vlago v tleh. Ko nastopi vročina oziroma ko priletijo čebelice, da bi oprašile rastline, kopreno odstranimo.

Ročno pobiranje je manj priljubljena, a zelo učinkovita metoda. Zjutraj in zvečer se sprehodimo skozi vrt in naberemo gosenice, hrošče in polže. Majhnih škodljivcev (npr. bolhačev) se tako ne bomo mogli znebiti, vse večje pa bomo tako lažje nadzorovali. Pred pohodom se je dobro poučiti, katera bitja na vrtu so škodljivci, katera pa ne, da ne bomo v dobri veri delali nepotrebne škode.

Eden od najbolj preprostih načinov za nadzor nad škodljivci je kolobarjenje. Večina škodljivcev je specializiranih za določeno rastlino ali družino rastlin. S kolobarjenjem, še bolj pa z mešanimi zasaditvami, zmanjšamo videz bogato obložene mize, za katero se lahko usede žuželka in si privošči naše rastline. Če bomo pri mešanih zasaditvah sadili skupaj tiste, ki gredo določeni žuželki v slast, s tistimi rastlinami, ki jih ne prenese, smo zmagali.

Ni vsaka žuželka škodljivec. Mnoge pomagajo, da je naš vrt uspešnejši, bolj zdrav; tudi tako,  da se lotijo škodljivcev. Pikapolonice, tenčičarice in bogomolke so nam v veliko pomoč. Da jih bomo imeli več, v vrt posadimo cvetoča zelišča, npr. koper, angeliko, koriander in baziliko.

Kaj pa če naš sosed še vedno zastruplja okolje? Nihče ni otok, in čebelice na svoji poteh preletijo velike razdalje. Nemogoče jih je omejiti, da bi medičino nabirale samo na našem vrtu, za katerega bomo skrbeli brez njim nevarnih strupov. Skoraj zagotovo na svojih potovanjih bodo še vedno prihajale v stik s strupenimi pripravki.

V tem primeru lahko čebelicam pomagamo s homeopatijo. Homeopatski pripravek Nux vomica zmanjša občutek slabosti, ki čebelam, ki živijo v strupenem okolju, preprečuje učinkovito nabiranje nektarja. Pulsatilla pa pospešuje cvetenje rastlin in pri čebelah krepi občutek skupnosti in povezanosti. Tako okrepljene se bodo lažje uprle nevarnostim, ki jih je v njihovo naravno okolje prinesel človek.

Posted on

Za zdrave paradižnike in ostale plodovke

Bolezni paradižnikov mnogim zdesetkajo pridelek. Tudi meni so ga – nekoč. Odkar pa ubiram ekološko pot tako pri hranilih (kompost, obogateno biooglje in Epsomska sol) kot pri zdravilih (homeopatija za rastline), je postalo gojenje paradižnikov »mala malica«.

Za paradižnike velja enako kot za vse ostale organizme: boleznim ali škodljivcem podležejo, ko njihov imunski sistem oslabi. Če želimo imeti zdrave in močne rastline, pridelek pa še pozno v jesen, jim moramo dati to, kar potrebujejo.

Paradižnike sadimo zunaj po ledenih možeh. Najprej pripravimo zemljo. Zemljo zrahljamo, vanjo vdelamo predelan rastlinski ali živalski kompost in oblikujemo grede. Z delom na zemlji zbudimo speča semena plevelov. Ob sajenju jih populimo in uporabimo za zastirko na gredi; na ta način se nam kasneje ne bo treba več kaj dosti ukvarjati s plevelom.

Pred sajenjem postavim opore: kole, spiralasto zavite kovinske palice ali kletke. Na dno sadilne jamice položim kos umazane ovčje volne (za gnojenje in odganjanje voluharja), jo prekrijem z malo zemlje, vržem nanjo še pest obogatenega biooglja, na to položim ukrivljeno paradižnikovo steblo in ga zasujem do prvih listov. Iz zasutega stebla poženejo nove korenine.

Tako posajene sadike zalijem s postano vodo z malo Epsomske soli (1 žlička na pol litra vode). Epsomska ali grenka sol je magnezijev sulfat. Paradižniki, paprike in vrtnice so najbolj občutljivi na stanje magnezija v tleh, zato jim vsakih nekaj tednov privoščimo Epsomsko sol.

Med paradižnike posadimo njihove prijatelje: žametnico, baziliko, peteršilj, čebulo in kapucinke.

Paradižnikov ne skrivam pod plastične strehice, ker menim, da morajo biti dobro oskrbljene rastline same kos boleznim in škodljivcem. Če bi pa plesen le prišla, imam v rokavu še dva aduta: homeopatska pripravka za zdravljenje rastlin Natrium sulphuricum in Carbo vegetabilis.

Še nekaj konkretnih nasvetov za te dni:

Začetek maja je bil topel in suh. Napoved za naslednjih nekaj dni vsebuje veliko vlage in hladu, nato se bo zagotovo dodobra segrelo. Ta kombinacija bo ustrezala glivicam, paradižniku pa ne. Lahko ga okrepimo s Siliceo (a le 1 x, imel bo več listne mase) in s Calendulo pozdravimo poškodbe pri presajanju. Za preventivo pred zgodnjo plesnijo uporabimo Natrium sulphuricum (tudi samo 1 x). Zalivamo, ne škropimo – dodatne vlage listi paradižnikov res ne potrebujejo. Za paradižnike, paprike in vrtnice je priporočljiva tudi Epsomska sol.

Posted on

Zastirkine dileme: koliko in kdaj

Dobila sem zanimivo vprašanje. Delim, ker bo odgovor nanj verjetno zanimiv še za koga. Takole gre:

Zopet bi Vas prosila za nasvet. Nekaj mi ni jasno glede zastirke. Če posadim zrna fižola v zemljo in potem pokrijem z zastirko, kako se stebelce prebije čez seno? Ali ga moram potem odgrniti, ko pride iz zemlje in potem spet pokriti nazaj? Vem, da bi lahko vse odgovore dobila na Vašem tečaju v Naklem, pa se letos še nisem odločila. Tako sem navdušena nad permakulturo, pa sploh še nimam svojega vrta :). Tako bom raje počakala, da ne pozabim vsega. Letos me čaka greda za paradižnike na maminem vrtu (ste mi že prijazno svetovali), paradižnik sem že posejala, kompost z bioogljem čaka, sedaj moram dobiti še zastirko.

In moj odgovor:

Vi kar vprašajte 🙂 Seveda se skozi debelo zastirko fižol ne bo mogel prebiti – rešitev je v rahli, tanki plasti zastirke, skozi katero vidite, ravno toliko, da je je nekaj. Če vidite zemljo skozi zastirko (vsaj nekoliko), bo tudi fižol lahko našel pot ven. Debela plast zatre vse, tudi plevel, in bi seveda fižol tudi imel težave z njo.Drug način pa je, da fižolove sadike vzgojimo v lončkih (po 8 zrn na lonček), potem pa po 15. maju prenesemo celo gnezdo na vrt, k že postavljenim oporam. Če boste na novo zastirali vrt, pazite, da ne zastrete mrzle zemlje – zastiramo že ogreto zemljo, sicer bomo v njej zadržali mraz in hladno vlago, to pa ni naš cilj.

Posted on

Čebulna muha in porova zavrtalka

Vir: By JJ Harrison (https://www.jjharrison.com.au/) – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=7320774

V nasadih jesenske in spomladanske čebule, pora, česna in šalotke se pojavlja porova zavrtalka, ki jo pogosto zamenjujemo s čebulno ali česnovo muho. Škodo povzročajo ličnike, ki se zavrtajo v liste, zaradi česar se listi zvijajo in rastline slabše rastejo.

ČEBULNA MUHA

Čebulna muha je pomemben škodljivec čebule in drugih rastlinskih vrst iz rodu Allium: česen, por in šalotka.
Odrasle muhe so dolge od 6 do 8 mm, temno sive barve in zelo podobne hišnim muham.
Čebulna muha ima lahko do tri generacije na leto. Največ škode naredi prva generacija, ki lahko pridelek zmanjša tudi za 50 %.
Prva generacija se začne pojavljati v drugi polovici aprila oz. v začetku maja. Škodo povzročajo ličinke, ki objedajo rastlinsko tkivo.
Znaki napada: opazimo jih v mesecu maju, ko rastline venijo, listi pa postanejo blede barve. Srčni list postane zvit in nagnit, zato ga brez težav izpulimo. Ob prečnem prerezu čebule lahko v notranjosti najdemo več deset ličink čebulne muhe. Na vstopnih mestih ličnik se začnejo naseljevati glive in bakterije, ki povzročajo gnitje.
Kasneje v rastni dobi se pojavita še dve generaciji čebulne muhe, ki imata vrh naleta v juliju oziroma v septembru.
UKREPI:
– Čebulnice sadimo na isto mesto šele po treh letih.
– Uporabljamo mešani posevek (s korenčkom).
– Rastline spomladi redno pregledujemo, da pravočasno ugotovimo prisotnost škodljivcev. S pomočjo povečevalne lupe pregledamo ob bazi stebla, saj jajčeca težko opazimo s prostim očesom.
– Kaolin in homeopatijo uporabimo preventivno, slednjo pa tudi kurativno.

Vir: By Rasbak – Own work, CC BY-SA 3.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=11345482

POROVA ZAVRTALKA

Porova zavrtalka je v zadnjih letih postala najpomembnejša škodljivka čebulnic pri nas. Poleg pora napada tudi čebulo, šalotko, česen in drobnjak. Škoda nastane, ko se ličinke (žerke) zavrtajo v liste čebulnic in po njih rijejo rove. Pridelane rastline so drobnejše, slabše kakovosti, pri poru je lahko izpad pridelka 100-odstoten.
Znaki napada: na listih opazimo drobne bele pike, nanizane v vrsto. Pike so posledica poškodb, ki jih naredijo muhe, ko se pred odlaganjem jajčec dopolnilno hranijo.

Škodo povzročajo žerke, ki se izležejo iz odloženih jajčec in rijejo po rastlini. Zaradi poškodb se listi začnejo zvijati in krotovičiti ter polegati. Nad rovi se tkivo na zunanji strani listne nožnice nekoliko ugrezne, na čebulicah se pogosto pojavijo razpoke. Zunanji listi od konic navzdol rumenijo in se sušijo. Napadene rastline slabše rastejo in lahko tudi propadejo. Poškodbe so vstopna mesta za različne bakterije ali glive, ki povzročajo naknadno gnitje čebul.

Žerke porove zavrtalke ne poškodujejo srčnih listov, nastalih po tem, ko so bila jajčeca odložena, kar počneta čebulna in česnova muha. Pogosto šele ob spravilu pridelka med čiščenjem pridelka najdemo rjavkaste rove in bube. Da je končni pridelek primeren za uživanje, je treba odstraniti kar nekaj zunanjih listov.

Porova zavrtalka ima dva rodova letno. Muhe prve generacije začnejo v toplejših letih in območjih (Primorska) letati že konec marca, drugod nekoliko kasneje. Let traja približno
mesec dni, tako lahko v hladnejših letih in območjih muhe najdemo še tudi maja. Ob koncu avgusta in v septembru se pojavi še drugi rod muhe. Muhe drugega rodu lahko letijo še v drugi polovici oktobra.

Muhe so velike od 4 do 5 mm, pretežno črno sive barve, boki na zadku so rumeni. Jajčeca odložijo v listno tkivo. Po nekaj dneh se izležejo umazano bele ličinke – žerke, dolge od 5 do 8 mm, brez glave in nog. Bube so sodčkaste, rdeče rjave do temno rjave barve, dolge od 3,5 do 4 mm.

UKREPI:
– Prekrivanje nasadov s kopreno
– Zaščita s škropljenjem s Kaolinom
– Zaščita s škropljenjem s homeopatskim pripravkom Allium cepa
– Kasnejše sajenje, po tem, ko je let prve generacije muhe mimo
– Odkrivanje, odstranjevanje in uničenje napadenih rastlin.

REŠITEV: KAOLIN IN HOMEOPATSKI PRIPRAVEK ALLIUM CEPA

Z raziskavo so dokazali, da je bilo na nasadu čebule občutno manj škode, če je bila zaščitena s Kaolinom. Vir: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0261219407002591

Kombinacija Kaolina s homeopatskim pripravkom Allium cepa deluje tako, da Kaolin zaščiti rastlino od zunaj, homeopatija pa jo okrepi od znotraj. Obe metodi hkrati sta učinkovito orožje proti škodi, ki nam jo sicer lahko povzročijo škodljivci (muhe, zavrtalke, resarji). Pomembno je, da začnemo s kaolinom škropiti dovolj zgodaj (pred prvim naletom škodljivcev) in da zaščito redno tedensko obnavljamo.