Kategorija: Julij

Marmorirana smrdljivka (Halyomorpha halys) je rastlinska stenica iz družine ščitastih stenic. Njena pradomovina je vzhodna Azija, od koder se je razširila po vsem svetu. Pri nas so jo prvič opazili leta 2017 v Šempetru pri Novi Gorici. Danes jo najdemo že po vsej Sloveniji.

Opis

Kot vse ščitaste stenice ima tudi marmorirana smrdljivka široko in ploščato telo, velik ščitek in 4-5 člene tipalke. Ustne dele ima izoblikovan v kljunec, s katerim sesa rastlinske in živalske sokove. Dolga je 12 do 17 mm in sivorjave barve z drobnimi črnimi pikami. Ima dva para kril.

Razmnoževanje in razvoj

Za stenice je značilna nepopolna preobrazba. Njihov razvoj poteka od jajčeca prek nimfe do odrasle živali, ne da bi se vmes zabubile. Samica ščitaste stenice izleže jajčeca v jajčna legla in jih prilepi na list, steblo ali plod gostiteljske rastline.

Odrasle stenice prezimijo v različnih skrivališčih, tudi hišah. Aktivne postanejo aprila. Oplojene samice odlagajo jajčeca v skupke od sredine junija do konca septembra, najbolj pa julija. V posameznem leglu je od 20 do 32 jajčec. Najpogosteje jih samice odložijo na spodnjo stran lista. Nimfe, ki se izležejo iz jajčec, so rdečkasto-rumene barve, kasneje pa se obarvajo temnejše. 

Razvoj od nimfe do odrasle žuželke traja od 60 do 90 dni. Predvidevajo, da se pri nas v toplejših območjih najverjetneje razvijeta dva rodova letno. Jeseni se odrasle stenice začnejo zbirati na drevesih in stavbah ter iščejo prostor za prezimovanje.

Predstavlja vse večjo težavo za pridelovalce

Škodljivec postaja vse večja težava pri pridelavi kmetijskih rastlin. Marmorirana smrdljivka pri hrani ni izbirčna. Tekne ji kar 170 različnih vrst rastlin, zato je toliko bolj uspešna in predstavlja toliko večjo težavo za pridelovalce sadja in zelenjave.

Odrasle žuželke in nimfe z vbadanjem in sesanjem povzročajo veliko škodo na številnih poljščinah, vrtninah ter sadnem drevju. Uniči lahko cele nasade hrušk in breskev, loti se paradižnikov, jajčevcev, kumar … S prebadanjem plodov povzroči poškodbe plodov, njihovo deformacijo in nekroze tkiva v plodu.

Kako zaščitimo rastline pred marmorirano smrdljivko

Rastline zaščitimo s pravočasnim škropljenjem z raztopino Kaolina in s homeopatskim pripravkom proti stenicam Cantharis. Kaolin fizično zaščiti rastlino in njene plodove, ki postanejo neprivlačni za stenico, homeopatski pripravek pa okrepi rastlino, da se lahko sama zoperstavi škodljivcu.

Ko sem pred poldrugim desetletjem vrt prestavila na vzhodni del parcele, sem se odločila, da zemlje ne bom dala pripeljati, pač pa jo bom na tanki plasti uborne in suhe ruše, ki je rastla iz lapornate podlage, ustvarila sama, zgolj s pomočjo narave. Trmasta odločitev, ki me je vodila skozi leta poskusov, učenja na napakah in, seveda, tudi uspehov.

Približno v istem času sem naletela na prve informacije o zemlji iz porečja Amazonije, ki ostaja iz leta v leto enako močna in rodovitna, ki je ni treba gnojiti ali kako drugače bogatiti, ki vsako leto, brez predaha, podari do nekajkrat večji pridelek kot kakšna druga in ki so jo ustvarili ljudje – a moramo znanje o tem, kako jo ustvariti, odkriti znova, ker tega nihče več ne ve čisto natanko. Tej zemlji je ime Terra preta de Indio (indijanska črna zemlja).

Seveda bi jo imela, terro preto! Le kdo je ne bi imel? Takrat sem se, tako kot večina slovenskih vrtnarjev, spopadala s težavami, kako ustvariti in ohraniti rodovitnost svoje zemlje. Toliko sem že vedela o zemlji, da mi je bilo jasno, da kemija, umetna gnojila in podobni pripravki niso prava pot. Zemlja deluje kot živ organizem. Vrtnarji vemo, da je močna, zdrava, stabilna zemlja predpogoj za zdravje rastlin, ki v njej rastejo. Bolezni in škodljivci, ki napadejo rastline, so simptom vsega, kar je v zemlji v presežku ali v primanjkljaju.

Zgodovina odkritja terre prete

Civilizacije, ki je pred več tisočletji ustvarila terro preto, ni več. Obstajala naj bi približno 3000 let (njeno starost ocenjujejo na podlagi starosti terre prete, ki jo še vedno odkrivajo v porečju Amazonije). Prvi in zadnji je o njej poročal Francisco de Orellana, ki je leta 1541 naletel na njo. Ob vrnitvi je poročal o bogatih vaseh in mestih v osrčju Amazonskega pragozda, povezanih z ravnimi cestami in obdanimi z zidovi, o umnem kmetovanju, ki je prehranjevalo množico ljudi (populacijo danes ocenjujejo na vsaj 6 milijonov ljudi) in bogati kulturi. Vse to je izginilo, najverjetneje zaradi bolezni, ki so jih s sabo prinesli španski osvajalci. Ostala pa je dediščina, večno rodovitna terra preta, ki bo morda rešitev tudi za zemljo današnje civilizacije. Žal smo svojo zemljo že v veliki meri uničili s kemijo, strupi in nasilno (da ne rečem neumno) obdelavo. Konec obdelovalne zemlje pa je tudi konec civilizacije.

Kakšna je običajno zemlja v porečju Amazonije

Amazonska prst je pragozdna, kar pomeni, da je revna s hranili in svetlo rumeno obarvana. Sestavljena je pretežno iz železovega oksida in aluminijevega oksida. V pragozdu se vse dogaja nad tlemi, ne v tleh – rastline rastejo iz odmrlih delov rastlin, ki obležijo na tleh, tla pa ostajajo siromašna, ker niso sposobna vezati hranilnih snovi.

Kakšna je terra preta

Med področji svetlo rumene revne prsti pa najdemo globoke in prostorne žepe terre prete, ki se že na videz povsem razlikuje: ta zemlja je temna, zaradi vsebnosti biooglja skoraj črna, krepka in močna, vsebuje ogromno hranil (dušika, kalcija, fosforja, kalija in magnezija) ter zlahka zadrži vlago. Ne potrebuje gnojenja! Tako zelo živa je, da se sama regenerira – vsako leto se odebeli za 1 cm. Za nastanek terre prete ni dovolj le, da tla obogatimo z ogljikom (ki ga zagotavlja biooglje), ampak tudi z različnimi hranili. Domorodni prebivalci Amazonije so to dosegli s pomočjo popolnega recikliranja, v katerem so uporabili praktično vse ustrezne razpoložljive vire. Vsi odpadki, ki so nastali v naseljih – od človeških in živalskih iztrebkov, različnih rastlinskih virov, koščic, kosti in drugih živalskih odpadkov – so bili skupaj z ostanki iz proizvodnje biooglja redno nanašani na visoke grede. Poleg teh sestavin so redno dodajali blato iz porečja Amazonke. Biooglje je delovalo kot goba, ki je ohranjalo vsebnost hranil v zemlji. Rečno blato je zagotavljalo vedno nove zaloge mineralov in elementov v sledeh, medtem ko so ostanki rib in živali (kosti) prispevali predvsem kalcij in fosfor.

Vsi ti odpadki so bili odloženi bodisi neposredno na tla ali pa so bili najprej začasno shranjeni v gomili in so bili pred uporabo najprej skompostirani. Zaradi dodanega biooglja izgub hranil skoraj ni bilo, zato so bila tako negovana in vzdrževana tla skozi stoletja vse bolj bogata s hranili. Sčasoma je bil dosežen tako visok nivo rodovitnosti, da ga niti redno gojenje in pobiranje pridelkov ni moglo več zmanjšati. Praktično to pomeni tole: ustvarjena je bila zemlja, ki je ni več potrebno gnojiti, pa bo pridelek vsako leto obilen in zdrav. 

Kaj pomeni to odkritje za sodobne kmete in vrtnarje

V nasprotju s sedanjo obdelavo tal, zaradi katere moramo vsako leto znova dodajati zemlji hranilne snovi, je sistem, ki je ustvaril terro preto, omogočal vsako leto znova stabilen in obilen pridelek, brez stalnih velikih vložkov. V primerjavi z njim je današnji kmetijski sistem nestabilen in slabo produktiven glede na vložke, ki so potrebni za njegovo vzdrževanje. Znanstveniki se trudijo odkriti, kako so staroselci ustvarjali terro preto, da bi jo lahko poustvarili. Povsem jim to še vedno ni uspelo, smo pa že precej blizu.

Avstrijsko podjetje Sonennerde je uspelo ustvariti odličen približek originala – terro preto, ki je od amazonske terre prete slabša le še za približno 10 %. Terra preta 90 % je ekološko certificiran izdelek. Kadar jo uporabimo pravilno, si z njo zagotovimo trajno rodnost, redna uporaba gnojila pa ni več potrebna. Vzrok za to je v posebni sestavi zemlje (ekološko pridelan kompost, ekološko pridelano biooglje, glineni minerali in elementi v sledovih) in v posebni mikrobiologiji (mikorizne glive, bakterije, ki vežejo dušik), ki imajo na eni strani sistem tal brez izgub in stalno oskrbo z dušikom, istočasno pa tudi izboljšan način zagotavljanja stalne oskrbe s hranili. 

V številnih poskusih je bilo potrjeno, da lahko v tako negovani zemlji dosežemo zelo visok pridelek: do 25 kg zelenjave na m2 – brez gnojenja in brez zaščite pridelka. Ta visoka plodnost se z leti ne zmanjšuje, ampak ostaja nespremenjena. Njeno učinkovitost so testirali tudi na Univerzi Martina Lutherja v Halle-Wittenbergu. Raziskave je izvedel znani raziskovalec Terra prete prof. Dr. Bruno Glaser. V poskusu s pšenico in koruzo kot testnimi rastlinami, so v primerjavi z najboljšim substratom konkurence, izmerili dvakrat večji pridelek. Vir: http://www.landw.uni-halle.de/prof/bodenbiogeochemie/. Ker je terra preta tudi skladišče ogljika, z njeno uporabo aktivno zaščitimo podnebje. Ogljik iz biooglja ostane v zemlji stabilen skozi več stoletij; kadar z njim ravnamo pravilno (zastiranje), se v tej zemlji povečuje količina humusa (in s tem tudi ogljika).

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Visoke grede imajo veliko prednosti: prva velika prednost je občutno večji pridelek na kvadratni meter vrtne površine. Dobro postavljene, sestavljene in vzdrževane visoke grede imajo lahko dva do trikrat večji pridelek od klasičnih vrtnih gred. Vzrokov za to je več: pri pravilno sestavljenih visokih gredah so rastline deležne več hranil in toplote, ki izvira iz debele plasti razpadajoče biomase pod zemljo. Na visoki gredi so rastline »bližje soncu«, lažje pridejo do deleža sončne svetlobe in toplote. Lažje jih oskrbujemo,vzdržujemo in hitreje opazimo težave. Pri visoki gredi izkoristimo ne le njeno neto površino, pač pa tudi same stranice ter prostor okoli nje, kamor se lahko spuščajo npr.  kumare. Ob ali v visoko gredo lahko postavimo tudi ogrodja, plezala in opore za višje rastline, in na ta način še povečamo njen izkoristek.

Največja prednost visokih gred pa je veliko manjši napor ob delu, saj se nam ni treba sklanjati in nenehno počepati in vstajati, kot je to običajno pri delu na vrtu. Že samo zaradi tega bi bilo dobro na vrtu imeti vsaj eno ali dve visoki gredi – vsaj za tiste rastline, ki jih vsakodnevno nabiramo na vrtu (npr. solate, zelišča).

Odkar so »in« opažam vedo nove in nove ponudnike, izdelovalce visokih gred. Večinoma so narejene iz lesa. Najslabša izbira je seveda smreka, ki je je veliko med visokimi gredami. Takšna visoka greda ne bodo dolgega veka, saj les na prostem prej ali slej propade.

Ker imam rada preproste, učinkovite, čim bolj trajne in ne predrage rešitve, sem iskala druge možnosti. Pobrskala sem po spletu in naletela na izdelovalca betonskih izdelkov, ki je posebej v ta namen skonstruiral temelje robnikov, kot jim pravi, s pomočjo katerih lahko iz robnikov sestavimo poljudno dolgo in visoko betonsko visoko gredo.

Prednosti so torej jasne. Slabostim pa se vseeno ne moremo povsem izogniti: elementi za betonsko visoko gredo so težki (temelji robnikov stanejo sicer le 2,5 €, a imajo 15 kg (ravni) oziroma 17 kg (vogalni). Robniki morajo biti armirani (takšni brez armature se bodo prej ali slej prelomili in naše delo bo zaman). Tudi robniki niso lahki: robnik dimenzije 30*5*200 cm ima 75 kg, robnik z dimenzija 30*5*100 cm pa 35 kg. V avtu jih torej gotovo ne bomo mogli pripeljati domov; potrebovali bomo prikolico.

Druga pomanjkljivost (ki pa za koga morda to sploh ne bo), je, da so lesene visoke grede lepše od betonskih. Še vedno pa lahko izberemo obarvane elemente (poleg naravne dolgočasne betonske barve je na voljo tudi siva in rjava) ali pa visoko gredo, ko je že sestavljena, pobarvamo z barvo za beton. Ko se bodo rastline v njej dodobra razrastle in jo prerastle, pa »grdote« zelo verjetno niti ne bomo več opazili.

Proizvajalec priporoča, da robnike zabetoniramo. Ima pa zato takšna visoka greda slabost: dobro moramo premisliti, kje bo stala, saj jo bomo kasneje zelo težko prestavili.

Letos sem lahko primerjala uspešnost  različnih visokih gred. Trenutno imam dve leseni, eno plastično (velika okrogla kad, ki je odslužila svoje in smo ji naluknjali dno), dve betonski (različnih velikosti) in eno iz kovinskega ogrodja, ki smo ga znotraj obložili s tekstilno oblogo.

Razvrstila sem jih glede na uspešnost rastlin, ki rastejo v njih in glede na zahtevnost vzdrževanja (predvsem potrebe po zalivanju).

1. Na prvem mestu sta betonski gredi. V njiju gojim zelenjavo že več kot eno leto, zato se je material že precej posedel. Potzno jeseni ali zgodaj spomladi ju bom dopolnila s kompostom. Ne potrebujeta nobenega vzdrževanja, rastline v njih odlično uspevajo, blitva je brez težav prezimila in smo jo jedli še spomladi. Seme odlično vzkali, lahko jo je vzdrževati, pridelek je odličen. Opazila sem še eno razliko: pri lesenih visokih gredah je zunanji rob, tik ob lesu, najbolj sušno področje visoke grede, v katerem bodo rastline, če ne bomo pazili, trpele sušo. V betonski visoki gredi te težave ni. Bojazen, da bo betonska greda hladna, se ni uresničila. Cena: 67 € (manjša, kvadratna) in 100 € (večja, pravokotna). Starost: eno leto. Trajnost: zelo dolga.

2. Plastična kad, predelana v visoko gredo, se je tudi dobro obnesla. Vanjo sem nasadila sadike zelja in nekaj paradižnikov ter posejala kolerabice. Odlično so vzkalile, sadike sem nato presadila v betonsko visoko gredo. Starost: pol leta. Trajnost: dolga.

3. Ta greda je nastala na pol za šalo, na pol zares, iz samih odpadnih materialov, ki bi sicer pristali na deponiji. V visoki gredi iz kovinskega ogrodja in obloge iz tekstila se uspešno razvijata korenje in rdeča pesa. Globina korenju zelo ustreza, zaradi višine pa ga ne najde korenjeva muha (ki leta in išče svoje žrtve nizko pri tleh). Win-win situacija 🙂 Starost: eno leto. Trajnost: nekaj let.

4. Klasične visoke grede sem naredila iz lesenega zaboja, sestavljenega iz letvic in sestavljivega lesenega zaboja. Oboje je bilo brezplačno, saj je predstavljalo odpadek. Notranjost takšne visoke grede je pametno obložiti s kartonom, da zemlja in voda ne moreta uhajati skozi stranice. V lesenih visokih gredah dokaj uspešno rastejo plodovke, vendar moram tukaj bolj paziti na zalivanje, kot v drugih visokih gredah. Starost: pol leta. Trajnost: nekaj let.

V vse visoke grede sem materiale naložila enako, tako kot sestavljamo kompostni kup. Material v visokih gredah se seveda sčasoma posede in visoko gredo je treba dopolniti. V ta namen ves čas pripravljam kompost: ves odpadli rastlinski material iz kuhinje, z vrta, cvetličnih gred, sadovnjaka in zelenice shranjujem v kompostniku na vrtu (tu kompostiram kuhinjske odpadke in odpadke z vrta) ter v ogradi iz palet pod staro češnjo na severnem delu parcele (tukaj kompostiram vse ostale rastlinske materiale). Pozno jeseni ali zgodaj spomladi bom v visoke grede dosula zrel presajen kompost in mu primešala Biooglje – aktivator zemlje.

Članek je bil objavljen v spletnih Novicah iz Gajinega vrta, ki izidejo en- do dvakrat mesečno.
Če bi radi pregledali še druge članke ali/in se naročili na Novice, kliknite TUKAJ.

Zvijanje listkov pri paradižnikih je zelo pogost pojav, ki lahko pri njihovih gojiteljih povzroči nemalo strahu, a največkrat ne pomeni nič posebnega. Če so rastline sicer videti zdrave, ni potrebe za preplah. Listki se lahko zvijajo zaradi vročine (da rastlina zmanjša izhlapevanje vode), nekatere vrste paradižnikov pa so že same po sebi nagnjene k zvijanju listkov. Huje je, kadar zvijanje povzročijo strupi, npr. herbicidi.

Zelo pogosta sta še naslednja dva vzroka:

1. Količina listja ni v sorazmerju s količino korenin (preveč listja, premalo korenin)ali
2. Virusna okužba

Za prvega je značilno zvijanje listov NAVZDOL, za drugega pa, da se zvijajo NAVZGOR.
Poglejmo vsak vzrok posebej.

1. Navzdol zviti listi pri paradižnikih se pojavijo, ko količina korenin ni zadostna, da bi prehranila in napojila vse liste. Rastlina zato liste zvije in tako zmanjša njihovo površino. Ko se koreninski sistem razvije in dohiti obseg listne mase, se bodo listki spet poravnali. Pojav nas opozarja, da imajo paradižnik premajhne lonce (če jih gojimo v loncih), da so sadike predolgo rasle v lončkih (na to moramo biti pozorni pri vzgoji ali nakupu sadik), ali da smo zemljo pretirano gnojili z gnojem (naravnim ali umetnim), ki vsebuje veliko dušika – le-ta pa pospešuje rast listov na račun ostalih delov rastline, in listna masa lahko prehiti razvoj korenin. Takšna rastlina je šibka, podvržena boleznim in lahek plen za škodljivce, pa tudi veliko težje bo obrodila sadeže oziroma plodove.

Rešitve za paradižnike z navzdol zvitimi listi:

• domačo sadiko moramo čim prej presaditi na vrt;
• takšnih sadik v vrtnarijah raje ne kupujmo (lahko so pregnojene ali pa preprosto prestare)
• balkonske paradižnike presadimo v večje lonce (primerni so lonci z vsaj 30 cm premera)
• pregnojeno zemljo “razgnojimo” s snovmi, ki ob svojem razpadanju porabljajo dušik (to so vse snovi z veliko ogljika) ali s homeopatskim pripravkom Calcium carbonicum.

2. Virusna okužba – navzgor zviti listki: 

Pri virusni okužbi se listki paradižnikov vihajo navzgor. Isti virus povzroča mozaično virusno okužbo pri kumarah, mozaično virusno okužbo pri paradižnikih in navzgor zavihane listke pri paradižnikih.

Simptomi:

• listi so pisani, imajo rumene in svetlo zelene madeže
• listi so deformirani; lahko so neobičajno dolgi in tanki, ali nakodrani in iznakaženi
• plodovi imajo rumene madeže in rjave kroge
• rastline so pritlikave, zavrte v rasti
• Rešitve za navzgor zavihane listke paradižnikov:
• uporabimo homeopatski pripravek Silicea in Ocimum canum (Basilikum)
• Ker pa je zemlja tista, ki odloča, ali bo rastlina, ki zraste v njej, močna in zdrava ali šibka in bolna, ne smemo pozabiti nanjo, zato:
• zemljo okrepimo z Bioogljem kompleks in/ali domačim kompostom;
• zemljo razgnojimo, če je pregnojena;
• izmerimo in če je potrebno, popravimo pH vrednost zemlje;
• če je potrebno, dodamo kalij (Kalium muriaticum, gabez, bananini olupki), kalcij (Calcium carbonicum, posušene in zdrobljene jajčne lupine) in magnezij (Epsomska ali grenka sol). Kalij, kalcij in magnezij so ključni elementi za paradižnike.

Še en razlog za zvijanje paradižnikovih listkov je, ki pa ne pomeni nič slabega, ampak je dobro znamenje, saj pomeni, da se rastlina dobro počuti … Zvečer, ko gredo paradižniki spat, lepo zložijo in tudi nekoliko v tulce oblikujejo svoje listke. Pa ne zato, ker bi jim česarkoli manjkalo – tako se uredijo, da gredo lahko potem zadovoljni in umirjeni počivat.

Uporaba homeopatskih pripravkov za krepitev in zdravljenje rastlin in zemlje se počasi, a vztrajno širi. Med njenimi uporabniki je veliko takšnih, ki so se s homeopatijo srečali zaradi zdravstvenih težav njih samih, članov njihove družine ali prijateljev. Tem je uporaba homeopatije za rastline najbližje. Ko se prvič srečajo s to idejo, se nanjo odzovejo povsem logično: Če pomaga človeku in živalim, zakaj neki ne bi tudi rastlinam?

Zanimivo je, da so rastline pri zdravljenju s homeopatijo dolgo časa ostajale zanemarjene. Kot da niso čisto zares žive … Pa seveda so, in tudi na homeopatsko zdravljenje se odzivajo, enako kot živali ali ljudje. Z zdravljenjem rastlin s homeopatijo so skeptiki izgubili enega od glavnih argumentov: da je homeopatsko zdravljenje učinkovito zgolj zaradi placebo učinka. To bi morda še držalo vodo, ko gre za človeka – a kako naj ta trditev obstane pri paradižniku? Bi se paradižnik lahko globoko zamislil ob pogledu na kanglico s homeopatskim pripravkom, stisnil zobe in si nato pozdravil pogubno pozno plesen z avtosugestijo?

Ne glede na to, ali se šele začenjate spoznavati s homeopatijo za rastline, ali pa ste jo že večkrat uporabili, je tukaj nekaj virov informacij o homeopatskih pripravkih, njihovih učinkih in namenu, ki vam bodo v pomoč:

• knjiga Homeopatija za kmetijo in vrt, Vaikunthanath das Kaviraj. Knjiga je že prevedena v slovenščino; kupite jo lahko TUKAJ. Angleška e-verzija knjige je dostopna v PDF obliki, stane 7 €, naročite jo TUKAJ.
  
• knjiga Homeopathy for plants, Christiane Maute. Ta knjiga je v primerjavi s Kavirajevo manj obsežna, ciljno in praktično usmerjena, a brez Kavirajeve širine in vpogleda v ozadje, filozofijo in miselnost homeopatije za rastline. Prevoda ni, berete jo lahko v angleščini ali nemščini. Če bi jo želeli imeti, pišite na gajin.vrt@gmail.com.
  
• priročnik Homeopatija za rastline, Bojca Januš. Kratek praktičen vodnik po osnovah homeopatije za rastline, s pregledom najpogostejših bolezni, škodljivcev in drugih težav rastlin, ter najpogosteje uporabljenih pripravkov, njihovih posebnosti in namena oziroma načinov uporabe. Na spletu ga lahko pregledujete brezplačno, če želite prejeti natisnjenega, ga naročite TUKAJ.
  
• spletna stran www.considera.org z več kot 900 praktičnimi in resničnimi izkušnjami uporabnikov homeopatije za rastline, ki jo je pripravil, sestavil in jo ureja Mark Moodie. S pomočjo preprostega iskalnika lahko v njeni Materii medici poiščete ustrezni pripravek za različne težave rastlin. Spletna stran je v angleščini, zato brez znanja tega jezika žal ne bo šlo. Še opomba: iskalni izraz mora biti napisan brezhibno – program približkov ne bo našel.
  
• spletna stran www.gajin-vrt.com, na kateri v zavihku Homeopatija za zdravje rastlin – IZKUŠNJE najdete številne resnične izkušnje uporabnikov homeopatije za rastline. Nove izkušnje dodajam sproti, tako jih bo čedalje več. Objavljene so z dovoljenjem avtorjev (kopiranje in objavljanje teh besedil brez dovoljenja ni dovoljeno). Poleg izkušenj lahko na tej spletni strani ob posameznih pripravkih najdete tudi njihove opise ter za kaj se uporabljajo.

Pri delu z zemljo in rastlinami me vodi rdeča nit: ne škodi, pomagaj. Ne “proti”, pač pa “za”. “Za” ravnovesje, krepitev, zdravje. Tako na primer ne uporabljamo homeopatskega pripravka Coccinella (pikapolonica) proti ušem, pač pa za krepitev drevesa, ki so ga napadle. Vitalno drevo z ušmi opravi samo. Strupi, ki pobijejo škodljivce, tako ali drugače poškodujejo tudi pacienta samega – in tako operacija uspe, pacient pa umre.

Homeopatske pripravke je mogoče z veliko uspeha kombinirati z drugimi metodami in pripravki. Pogoj seveda je, da imajo tudi slednji enako naravnanost: ne “proti”, pač pa “za”. Takšni zagotovo so Kaolin, Epsomska sol in Biooglje kompleks (z mikroorganizmi obogateno biooglje z dodatki: mikorizne glive, alge in glistina).

Homeopatija okrepi rastlino “od znotraj”, jo uravnovesi in ji povrne vitalnost, obogateno biooglje nahrani in oživi zemljo in preko nje rastline, ki v njej rastejo, Epsomska sol doda magnezij in žveplo rastlinam, ki brez njiju ne morejo (to najbolj velja za paprike, paradižnike in rožnice), Kaolin pa fizično zaščiti rastline in plodove pred žuželkami in ptiči, jih zaščiti pred vročinskimi šoki (tudi letos poleti je to zelo aktualno) in okrepi njihovo tkivo. Z kombiniranjem kompatibilnih metod imamo v ognju več žezel hkrati in uspeh bo zato lažje dosegljiv.

Poglejmo nekaj primerov učinkovitih kombinacij:

• Uši na sadnem drevju: Kaolin + Coccinella D6
  Z raztopino Kaolina poškropimo sadno drevje, listje, veje in plodove z vseh strani. Škropimo 1 x tedensko, vsaj 4 tedne zapovrstjo. Prevleko obnavljamo po potrebi (po močnejših plohah in nalivih). S pripravkom Coccinella zalijemo sadno drevje 1 x. Doziranje za 1 drevo: 8 globul na 10 l vode. Pripravek pripravimo v skladu z navodili za pripravo homeopatskih pripravkov. Drevo s pripravkom zalijemo. Tako bo zaščiteno celo; če bi ga škropili, tega ne bi dosegli.
  
• Bolezni paradižnikov: Carbo vegetabilis/Natrium sulphuricum + Biooglje + Epsom
  Boleznim podležejo rastline, ki so tako ali drugače oslabljene. Do oslabitve lahko pride zaradi zastrupljenosti (pesticidi in drugi -cidi, in različni okoljski strupi), podhranjenosti (zaradi pomanjkanja hranil ali enostranskega pretiranega zalaganja z določenimi hranili, npr. z umetnimi gnojili), poškodb ali hujših pretresov (vreme ipd). Pri rastlinah, npr. pri paradižnikih, se zato težav lotimo celostno: 1. obogatimo tla z Bioogljem kompleks in tako okrepimo imunski sistem rastline; 2. okrepimo rastlino s homeopatskim pripravkom za določeno težavo (pri paradižnikovih plesnih sta to pripravka Natrium sulphuricum ali Carbo vegetabilis). 3. Po potrebi dodamo ključna hranila: v primeru porumenelosti listov uporabimo Epsomsko sol (2 žlički na 1/2 l vode na rastlino).
  
• Kodravost pri breskvi: Thuja (C30 oziroma C200) + Silicea + Epsomska sol
  Kodravost listov pri breskvah je trdovratna bolezen, ki se običajno ponavlja iz leta v leto in postopoma oslabi drevo do te mere, da propade. Poškodovani so listi, lahko pa tudi plodovi. Bolezen je lahko prepoznati: mladi listki na breskvi se začnejo kodrati, obarvajo se rdeče, sčasoma porjavijo in propadejo. Okuženo drevo bolne liste odvrže, poženejo novi, a proces oslabi drevo, zato je tudi rodnost manjša. Glivična okužba prezimi in bolezen se ponovi naslednje leto. Bolno drevo začnemo zdraviti takoj, ko bolezen opazimo. Homeopatski pripravek dodamo ponovno v jeseni, ko drevo odvrže liste (a preden zemlja zamrzne) ali zgodaj spomladi, še preden drevo nastavi prve popke. Za kodravost uporabimo Thujo C30, če ocenimo, da je učinek preslab, uporabimo višjo potenco C200. Po zdravljenju 1 x dodamo Siliceo C200, da rastlino vzpodbudimo k tvorbi rastlinskega tkiva. Pri drevesu z orumenelimi listi z zelenimi žilami uporabimo še Epsomsko sol. Smiselno je dodati tudi 0,25 do 0,5 kg Biooglja kompleks/drevo, da oživimo in obogatimo tla ter posredno okrepimo drevo.