Kategorija: Julij

Hugelkultur, ali po naše gomilaste grede, je starodavna kmetijska tehnika, ki posnema in v svojo korist uporabi naravne procese. Poznali in uporabljali so jo že pred več tisočletji.

Kaj potrebujemo za izdelavo?

• hlod padlega, odmrlega drevesa (enega večjega ali več manjših). Odlično je, če že trohni.
• listovko, slamo, seno, svež odkos.
• zrel kompost.
• zemljo.
• zastirko.

Postopek: določimo prostor za našo gomilasto gredo. S prostora odstranimo rušo. Izkopljemo vdolbino za hlod, da bo le-ta lahko do polovice ležal v tleh. Hlod obložimo z narobe obrnjeno rušo tako, da trava gleda navzdol, njene korenine pa navzgor. Na to plast naložimo plasti listovke, slame, sena ali odkosa, bogatega z dušikom, komposta in nazadnje še zemlje. Oblikujemo dolgo, debeli cigari podobno gomilasto gredo. Vsako plast dobro zalijemo preden naložimo novo.

Zakaj: na ta način pospešimo proces biorazgradnje in tako zagotovimo dolgotrajen vir hranil za svoje pridelke.

Prednosti hugelkultur:

• če je pravilno zgrajena, lahko gomilasta greda zdrži več kot 10 let.
• je izjemno stroškovno učinkovita.
• z njo se znebimo in hkrati koristno porabimo različen material s svojega zemljišča.
• vrtni zelenjavi zagotavlja obilico kompostirane organske snovi, s čimer odpravi potrebo po dodajanju različnih gnojil.
• postavimo jo lahko kamorkoli želimo: s pomočjo gomilastih gred lahko ustvarimo vrt tudi na sicer nerodovitni, slabi ali s toksini obremenjeni podlagi.
• zaradi oblike (gomila) je površina za sajenje večja, kot na klasični vrtni gredi.

Toda medtem ko ima hugelkultur številne prednosti, zaradi katerih je priljubljena izbira med permakulturniki, ima tudi nekaj slabosti, ki jih morate imeti v mislih, preden se lotite njene izdelave.

Slabosti:

• izdelava gomilastih gred zahteva precej časa in truda.
• ni vedno lahko najti vseh zalog, ki jih potrebujete. Hugelkultur predpostavlja, da živite na območju, kjer so hlodi, štori, drevesne veje in odmrlo listje takoj na voljo. Dejstvo pa je, da nima vsak na svojem posestvu velikega gozda. Če želite narediti Hugelkultur, pa nimate zalog pri roki, jih boste morali morda celo kupiti, kar nekako izniči namen.
• ker so te gomile tople in vlažne, lahko gostijo glodalce in žuželke. Pomembno je, da luknje v slojih hlodov in vej napolnite z zemljo, da se poljske miši, podgane in druge majhne živali ne bodo mogle naseliti vanje.
• paziti je treba pri izbiri hloda. Nekatera drevesa izločajo snovi, ki zavirajo rast rastlin.
• gomilasta greda ni primerna za monokulturo. Najbolje je, da posadite različne rastline, ki imajo različne potrebe po mineralih. Gojenje zelenjave s plitvimi koreninami, kot je redkev, skupaj z zelenjavo, ki ima globoke korenine, kot so šparglji, prav tako pomaga zmanjšati porabo hranil.
• vrh gomilaste grede je bolj suh kot njeno vznožje, kar moramo upoštevati pri oskrbi z vodo. Vrh je tudi bolj izpostavljen sončnim žarkom kot preostali del gomile, zaradi česar je izguba vlage tam večja. Teoretično bi lahko tam posadili zelišča, odporna na sušo, kot so rožmarin, sivka in žajbelj.
• za razgradnjo hloda na dnu gomilastih gred so potrebne bakterije in glive. Zlasti glive imajo ključno vlogo pri sprožitvi procesa razgradnje. Žal so te glive velike porabnice dušika, zato je pomembno, da je nad deblom dovolj debela plast materialov, bogatih z dušikom.
• ko začnejo materiali v vaši gomilasti gredi razpadati, se razpoložljivost dušika izboljša. S tega stališča je najbolj varno, da gomilasto gredo pripravite eno leto prej, preden začnete nanjo saditi zelenjavo.
• rumeni listi so pogost znak pomanjkanja dušika.
• ena največjih slabosti gomilastih gred je, da gomil ni mogoče premakniti.

IZKUŠNJE

Moja hugelkultur je nastala iz dveh razlogov: prvič zato, ker sem na robu parcele našla padel, že nekoliko strohnel kos debla, in drugič, ker mi je kot običajno na vrtu zmanjkalo prostora za vse, ki bi jih rada letos gojila.

Na fotografijah lahko pogledate, kako sva jo izdelala:

In na spodnji fotografiji še, kako so bile videti pred kakšnim mesecem. Bučam (hokaido, maslenka in delikata) je na gomilasti gredi zelo všeč. Na vrh se posadila nekaj sadik volčje češnje, na severni rob pa sadike kumar. Zaenkrat so vsi zelo zadovoljni 🙂

Zanimivo se mi je zdelo, kako zelo so se buče trudile, da bi kolikor mogoče dolgo ostale na gomilasti gredi. Šele ko so jo povsem prekrile, so pognale poganjke stran od nje. Očitno so pogoji na gomilasti gredi zelo ugodni za rast rastlin. Ugotovitev je uporabna tudi za manjše vrtove, na katerih imamo težave s “pobeglimi” bučami – na gomilasti gredi je teh težav občutno manj.

Preteklo zimo mi je precej časa vzelo pisanje in oblikovanje knjige in delovnega zvezka z naslovom Vsi najboljši (še) niso poročeni.

Napisala sem jo na osnovi izkušenj preteklih desetih let, ko se nisem ukvarjala samo z vrtom in svojim podjetjem, pač pa tudi z vprašanjem: “Je življenje, kot ga živim takšno, kot si ga želim zase? In če ne, kaj lahko naredim?”

Ko danes pogledam na preteklo pot, je videti vse tako preprosto in jasno; ko sem hodila po njej, seveda ni bilo. Izkušnje, ki sem jih nabrala, znanje, ki sem ga zbrala in uporabila in svoje misli, ki sem jih sproti zapisovala, sem zbrala v svoji zadnji knjigi in pripadajočem delovnem zvezku.

Več o knjigi lahko preberete na spletni strani Vsi najboljši (še) niso poročeni (kliknite na povezavo, da sem vam odpre spletna stran), naročite pa ju lahko tukaj:

Povezava na naročilo knjige: Vsi najboljši (še) niso poročeni

Povezava na naročilo delovnega zvezka: Vsi najboljši (še) niso poročeni

Neurja s točo lahko močno poškodujejo rastline na vrtu. Bolj ko so listi mehki in veliki in večja ko je toča, hujše so poškodbe in posledično škoda.

Po toči temeljito pregledamo vrt in ocenimo škodo, nato pa se lotimo opravkov, s katerimi pomagamo rastlinam, da se vrnejo v svoje prejšnje stanje. Ne podcenjujte moči in volje rastlin, da se obnovijo – z vašo pomočjo jim bo zagotovo uspelo.

Škoda zaradi toče je najhujša, če pade spomladi. To je zato, ker so takrat listi rastlin še maloštevilni, rastline so še v fazi razvoja, njihovi listi pa so nežni in občutljivi. Že manjša toča lahko mlade sadike povsem uniči in edina rešitev je, da posejemo ali posadimo nove.

Toča, ki pade poleti, rastline v celoti uniči redkeje in le, če so njena zrna večja in padajo dlje časa. Zagotovo pa poškoduje plodove, ki že rastejo na rastlinah.  

Zrna toče poškodujejo tudi drevesa, njihove liste in vejice, večja zrna lahko poškodujejo tudi debelejše veje, razcefrajo vrh drevesa in poškodujejo deblo.

Poškodbe zaradi toče povečajo možnost, da bodo oslabljene rastline podlegle boleznim, škodljivcem in gnilobi. Ornamentalne rastline z velikimi listi bodo utrpele največjo škodo. Tako bodo npr. hoste imele prestreljene liste z večjimi ali manjšimi luknjami v njih in natrgano listno tkivo.

Kako ukrepamo, ko nam toča poškoduje rastline?

Žal ni vedno mogoče odpraviti vseh posledic toče na vrtu in v sadovnjaku. Rastline, ki so povsem sesekljane, s polomljeni stebli in brez listov, ni mogoče rešiti in bodo zagotovo propadle. Ostanke teh rastlin odstranimo z vrta in jih odložimo na kompostni kup.

Najbolje je, da vrt najprej temeljito počistimo: z vrta odstranimo uničene ostanke rastlin, z rastlin porežemo povsem uničene liste in vejice (pomembno: listov in stebel ne trgamo, pač pa odstrižemo s škarjami!). Z dreves odstranimo najbolj poškodovane veje z vrtnimi kleščami ali žago. Dobro je vedeti: z rastlin lahko brez večjih posledic odstranimo do ene tretjine listov.

Uporabimo homeopatske pripravke: za zdravljenje poškodb Arnico ali Calendulo, za krepitev in vzpodbujanje nove rasti rastlinskega tkiva pa Siliceo.

Poškodovane rastline okrepimo z dodajanjem Bioglja AZ. Z dodanimi hranili in mikroorganizmi se bodo hitreje in lažje ponovno obrasle.  

Ohranimo ali nadomestimo?

Buče in bučke so ene od tistih rastlin, ki jih toča najbolj poškoduje. Imajo velike in mehke liste, polne vlage, zato jih že manjša zrna toče huje poškodujejo, kot druge rastline. Poškodovani listi so idealno gojišče za bolezni, ki jih v letošnjem skoraj tropskem poletju z obilico vremenskih ujm, vlage in toplote ne manjka.

Ocenite, ali se splača vaše buče in bučke ohraniti. Konec julija je še vedno dovolj zgodaj, da vzgojimo in posadimo nove sadike. Močno poškodovane rastline zelo verjetno ne bodo mogle dati bogatega in lepega pridelka, zato je morda nadomestitev poškodovanih rastlin z mladimi in močnimi sadikami dobra odločitev. Ob sajenju sadik na stalno mesto na vrtu dodajte v sadilno jamico nekaj pesti Biooglja AZ za dobro rast in močan imunski sistem rastlin. Če se boste odločili za to možnost, lahko seme buč in bučk naročite TUKAJ.

Kaj vse še lahko posejete in posadite, pa preberite v članku Kaj delamo na vrtu konec julija in v avgustu.

Kam s poškodovanimi plodovi in odpadlim sadjem?

Poškodovane plodove in odpadlo sadje odstranite z vrta in porabite v kuhinji, saj bo sicer privabilo žuželke in ptiče, ki se jih bodo z veseljem lotili.

Preventiva je boljša kot kurativa

Razmislite tudi o tem, kako bi v bodoče preventivno zaščitili svoj vrt. Znana rešitev je protitočna mreža. Žal na mojem »razseljenem« vrtu, na katerem rastline sadim glede na to, na katerem delu parcele se najbolje počutijo, težje pride v poštev. Po mojih izkušnjah je bila doslej dovolj učinkovita zaščita z zimsko kopreno, ki jo napnem čez loke nad rastlinami. Mlade sadike zaščitim s sečnikom ali jih pokrijem z večjimi lonci.

Povsem se poškodbam zaradi toče ne moremo izogniti, lahko pa jih močno zmanjšamo in z znanjem pomagamo rastlinam, da si povrnejo svojo lepoto in zdravje. Rastline vam bodo za skrb hvaležne in vam jo povrnile z bogatim pridelkom.

Avgust je čas kumar in bučk. Na izpraznjene grede ali dele gred sejemo črno redkev, podzemno kolerabo in repo. Korenovke in gomoljnice bodo pomemben vir vitaminov in mineralov v zimskem času.

Tla pred setvijo zrahljamo, še posebej, če so bolj ilovnata in zbita, saj korenovke in gomoljnice bolje oblikujejo korene in gomolje v rahli prsti. V preveč peščenih tleh bo pridelek slabši. Pomembno pa je, da v tleh ne zastaja voda, da so tla dobro odcedna. Gnojenje ni potrebno, ob pripravi tal dodamo le nekaj domačega ali kupljenega komposta.

Prija jim sončna lega, vendar bo pridelek odličen tudi na delno senčni legi.

V sušnih obdobjih je potrebno zalivanje, drugače ostanejo koreni drobni in olesenijo. Tudi pri teh posevkih poskrbimo, da so okoliška tla zastrta s slamo ali senom.

Čas in način setve

Prve setve lahko opravimo že konec julija. Čas imate še vse do sredine avgusta, a zato ne odlašajte. Za setev in presajanje izberemo dneve, ki so po luninem setvenem koledarju ugodni za razvoj korenov in gomoljev. Potrudimo se sejati čim bolj na redko, kasneje, ko so rastline večje. pa redčimo tako, da je končna razdalja med njimi 20 cm. Odvečne rastline uporabimo kot sadike, saj dokaj dobro prenašajo presajanje. Zemljo med vrsticami zastremo, ko posevek zredčimo, pa dodamo zastirko tudi tja. V dolgih sušnih obdobjih zalivamo, sicer bodo koreni lesnati in majhni. Če po dolgo trajajoči suši nastopi deževno obdobje, koreni pokajo.

Za zgodnje pobiranje repe je dovolj, da je med rastlinami 10 cm presledka. Repa je takrat velika kot žogica za golf in že primerna za bero. S pobiranjem mlade repe hkrati posevek postopoma redčimo, dokler niso rastline 20 cm narazen.

Avgustovske setve in sajenje sadik: sadimo cvetačo, brokoli, kitajsko zelje. Skrbimo za zdrav paradižnik. Preventivno proti plesni uporabimo Natrium sulphuricum in Epsomsko sol, ko plesen zdravimo, pa Carbo vegetabilis.

Sejemo poletne solate. Š vedno lahko sejemo nizek fižol. Sadimo sadike endivije in radiča. Še vedno lahko sejemo grah.

Rdečo peso sejemo do sredine avgusta, prav tako črno redkev in podzemno kolerabo. Sejemo lahko repo, korenček in peteršilj.

Motovilec sejemo pod paradižnik, pod papriko ali v senco visokega fižola, da je zaščiten pred sončno pripeko. Motovilec je svetlokalilka, zato semena ne pokrivamo z zemljo ali pa z le zgolj zelo tanko plastjo.

Špinačo in blitvo lahko sejemo od srede avgusta do srede septembra. Prav tako v senco višjih rastlin, ker jima pripeka ne ustreza.

Na prazne grede za izboljšanje zemlje posejemo rastline za zeleno gnojenje: črna detelja, bela detelja, medena detelja, inkarnatka in lucerna.

Med knjigami, ki so ostale po mojem starem očetu, je tudi letni zbornik glasil Sadjar in vrtnar iz leta 1934. Zelo zanimivo je brati skoraj 90 let stare vrtnarske in sadjarske nasvete. Marsikateri je še kako uporaben tudi danes. V naslednjih Novicah iz Gajinega vrta bom vsakič predstavila enega od njih. Tokratni nasvet je s strani 123 in ima naslov: “Ne obirajte listov od paradižnikov!”

“Pri nas je še splošna tista slaba navada, obirati liste od paradižnikov, češ da pridejo plodovi bolj na solnce in da potem prej dozorijo. To je popolnoma napačno ravnanje. Surove rudninske snovi, ki jih rastlina sprejema po koreninah iz zemlje, ne gredo kar naravnost v plodove, ampak najprej v liste, kjer se predelajo v organsko tvarino (škrob, sladkor itd.), od ondod gredo te predelane snovi v plodove, kjer se kopičijo v obliki sladkorja, kisline, staničnine itd. Če torej liste potrgamo, oropamo rastlino najvažnejšega organa in je popolnoma izključeno, da bi mogli plodovi na ogoljenih rastlinah pravilno zoreti. Možno je, da pordeče, toda so brez prave vsebine in brez okusa – torej skoraj neporabni. Slaba navada še zelenim rastlinam odstranjevati liste je udomačena tudi pri nekaterih drugih vrtnih in celo poljskih rastlinah. Po vrtovih obirajo zeleno, zelje in druge kapusnice, korenje, peteršilj itd., po polju krompir, koruzo itd. – povsod pa s pretvezo, da se bo zato kak drug del rastline bolj redil ali pa prej dozorel. Ko bi pazili, bi se v vsakem takem primeru prepričali, da se doseže uprav nasprotno, noben organ se ne more razvijati, ako rastlina nima listov in noben plod, najsibo paradižnik ali krompir ali koruza, ne more brez listov normalno zoreti. Pozori le prisiljeno, na veliko škodo njegovi vsebini. Listi se smejo obirati z rastline le tedaj, ko začno bledeti ali rumeneti. Tedaj so svoj posel opravili in rastlina sama pokaže, da jih ne potrebuje več.”

P.S. Moja opomba: nasvet govori o listih in ne o zalistnikih. Zalistniki so majhni poganjki, ki zrastejo v stiku med paradižnikovim steblom in vejo. Če te pustimo, se paradižnik pogosto razraste v nepregledno zmešnjavo stebel in vej. Zalistnike je zato smiselno redno odstranjevati. Najbolje je, če jih odščipnemo, ko so majhni (manj kot 2,5 cm), da je rana čim manjša.

Naslednji nasvet, ki bo objavljen v avgustovskih Novicah iz Gajinega vrta, ima naslov: “Uspešen način zatiranja voluharja.”

V času zadnjega krajca (ko je Luna v obliki črke C – po domače rečemo, da “crkuje”) in v času mlaja (ali “prazne Lune”) sadimo in sejemo rastline, katerih užitni del je v tleh (npr. čebula, korenček, krompir …). Ko je mlaja konec, nastopi čas mlade Lune (Lunin prvi krajec, ko se Luna se začne “rediti”). Takrat je idealen čas za sejanje, sajenje in delo z rastlinami, pri katerih uživamo liste in nadzemne plodove.

A ostanimo pri mlaju. Danes, 28. julija 2022, bo mlaj nastopil zvečer, ob 19:55. Od današnjega četrtka zvečer pa vse do jutrišnjega petka zvečer bo čas idealen za:
– različne ukrepe proti škodljivcem (če jih imate, seveda) in za
– krepitev, vzpodbudo in zdravljenje rastlin, ki so krmežljave, bolne, ali pa nikakor nočejo pokazati nekaj več veselja do življenja.

Rastline, ki jih določimo za ta ukrep, ob mlaju obrežemo tako, da jim odrežemo konico vrha ali obrežemo konice vej. Bolnim odrežemo vse, kar je bolnega in poškodovanega, a največ do 1/3 njihove mase. Po zdravljenju jih okrepimo s homeopatijo: za poškodbe izberemo Arnico C200 (zalijemo) in Calendulo C30 (lahko tudi poškropimo). Krmežljave in bolne rastline bomo s tem pozdravili. Ukrep velja tako za drevesa, grmovnice, zelenjavo, kot tudi za okrasne in cvetoče rastline.

V večini primerov si tako zdravljena rastlina brez težav opomore, tudi zato, ker so v času mlaja in tik pred njim rastlinski sokovi skriti globoko v rastlini, zato rastlina zaradi zdravljenja ne bo mogla “izkrvaveti”.

Plodovi z rastline odpadejo vedno iz istega razloga: rastlina je zaradi nekega razloga tako zelo preobremenjena, da ne zmore napora, ki ga zahteva dozorevanje plodov.

Poglavitni vzroki za prezgodnje propadanje in odpadanje plodov so slabi pogoji: pomanjkanje nujno potrebnih hranil, premalo, lahko pa tudi preveč vode. Tudi vročinski šoki so lahko vzrok za to, da buče in bučke ne morejo delati tako, kot bi si želeli. Ko se temperatura povzpne nad 30°C, postane to za rastline huda dodatna obremenitev.

Drug vzrok za prezgodnje propadanje in odpadanje plodov je lahko dejstvo, da cvet ni bil oplojen. V tem primeru sicer lahko nastane majhen plod, a se, še preden dozori, posuši in odpade.

Kaj lahko naredimo? Marsikaj 🙂

• dohranjujemo bučke in buče – tudi med sezono, ko se pojavijo težave, z Bioogljem-aktivatorjem zemlje;
• tla pod bučkami zastremo z zastirko, da ohranimo vlago in preprečimo pregrevanje tal v času vročinskih šokov;
• rastline pred pregrevanjem zaradi vročinskih šokov zaščitimo s Kaolinom;
• sproti in redno odstranjujemo poškodovane liste (še zlasti v času mlaja! – glej članek o tej temi). Listov ne trgamo in ne vlečemo, uporabimo škarje;
• skrbimo za redno in zadostno (a tudi ne preveliko) oskrbo z vodo;
• privabimo opraševalce ali sami oprašimo cvetove (moški cvetovi imajo dolge peclje, ženski pa kratke). Plod zraste iz ženskih cvetov (viden je kot majhna bunkica tik pod cvetom). Cvetove lahko oplodimo sami s pomočjo čopiča: z njim iz moškega cveta naberemo pelod, ki ga nato prenesemo v notranjost ženskega cveta.

Že stari Grki in Rimljani so uporabljali čebulo v boju s škodljivci na rastlinah. Naše današnje znanje v zvezi s tem je precej okrnjeno in zasnovano na zapiskih v starih navodilih in herbarijih. Pripravke pogosto okrepimo še z česnom, evkaliptusovim oljem ali oljem čajevca. Takšni pripravki nudijo rastlinam nekaj zaščite, vendar pobijejo tudi koristne žuželke. Na ta način je lov za škodljivcem nikoli dokončan proces, saj je škodljivec zgolj simptom veliko širšega problema. Škodljivce privlačijo velike površine zasajene z eno samo kulturo, kjer je ravnovesje močno načeto. Napake pri sajenju in monokulturne zasaditve so neposredno vabilo za škodljivce in bolezni. Slednje se pogosto pojavijo kot rezultat grobe obdelave prsti (lopatanje, oranje, obračanje) in neposredna izpostavljenosti zemlje vremenskim razmeram, kar vse skupaj povzroči odsotnost humusa. Posledica vsega tega je, da bakterije in glive v zemlji nimajo več
virov hranil in se lotijo rastlin, slednje pa se ne morejo več upreti boleznim in škodljivcem.

Homeopatski pripravek Allium cepa C30

Pri katerih simptomih ga izberemo
Korenine imajo slab vonj. Rastline so žejne in so videti, kot da jim primanjkuje hranil in gnojila, pojav plesni, točkovna gangrena. Težave z dihanjem, rastlina težko izkoristi hranila. Izhlapevanje je povečano ali pa povsem odsotno. Fotosinteza je okrnjena, dihanje je zmanjšano. Posledica je pojavljanje plesni. Izgled: listi ovenijo, prekriti so s plesnijo. Prizadeti so lahko tudi plodovi.

Splošen učinek pripravka
Vzpodbuja rast korenja, odličen pripravek za vrtnice in jablane.

Škodljivci
Čebulna muha, korenjeva muha. Zajci, miši in podgane. Rilčkarji, pršice, kaparji, uši, tripsi (resarji).

Bolezni
Pozna plesen na paradižniku in krompirju, rjava gniloba, gangrena, jablanov škrlup, pepelasta plesen in peronospora na kosmulji in kumari, monilija na plodovih koščičarjev, težave s kalijem.  

Ostalo
Rane po poškodbah, ki se nikakor ne pozdravijo.

Opozorilo!
Allium cepa ne uporabljajte na antagonističnih rastlinah, kot sta fižol in grah. Uporabimo samo pri rastlinah, ki so s čebulo dobri sosedje: bučke, korenček, kumare, paradižnik, pastinak, solata, jagode, motovilec, črni koren, azijska listnata zelenjava.

Opomba: za rjo na fižolu uporabimo homeopatski pripravek Aconitum.

Za NAROČILO homeopatskega pripravka Allium cepa C30 kliknite TUKAJ.