Kategorija: Februar

Mikrozelenjava je ime za zelo mlade rastline različnih vrst običajne zelenjave. Pridelamo jo lahko sami, tudi če nimamo vrta ali ko je ta pokrit z debelo snežno odejo. Potrebujemo le malo prostora z dovolj svetlobe, kakovosten substrat in seme.

Za mikrozelenjavo uporabimo seme zelenjave, pri kateri uživamo liste in stebla: solate, zelišča, užitne cvetlice. Posejemo lahko brokoli, cvetačo, zelje, gorčico, chia semena, sončnice in ajdo.

Možnosti je še več: amarant, rukola, pesa, zelena, kodrolistni ohrovt, blitva, komarček, peteršilj, redkvice, repa, kreša, grah, čebula, timijan in baziliko.

V isti posodi lahko gojimo le eno vrsto zelenjave, lahko pa mešanico različnih vrst. Dobili bomo zelo zanimive kombinacije okusov, tekstur in barv.

Kaj potrebujemo?

• plitko in široko posodo z drenažnimi luknjicami in ustrezen podstavek
• ekološki substrat (npr. Terra preta 90 %)
• različne vrste semen (pomembno: uporabimo samo netretirano seme)

Navodila:

V posodo natresemo 2,5 do 5 cm substrata in jo potresemo, da se substrat lepo porazdeli. Substrat narahlo potlačimo, a mora ostati rahel. Posodo postavimo v večjo posodo z vodo, da se substrat navlaži. Vzamemo jo iz vode, nato pa po površini substrata enakomerno in precej na gosto posejemo seme. Ležati morajo eno poleg drugega. Rahlo jih potapkamo, potem pa prekrijemo s tanko plastjo substrata. Nazadnje substrat navlažimo s pršilko.

Posodo prekrijemo s prozorno plastično folijo ali pokrovom. Odstranimo ga takoj, ko semena vzkalijo. Dogajanje v posodi redno preverjamo in vzdržujemo vlago v njej s pomočjo pršilke.

Posodo postavimo na okensko polico. Pretegnjene, blede rastlinice z majhnimi, zanikrnimi kličnimi listi pomenijo, da so bile med rastjo deležne premalo svetlobe.

Žetev in uporaba

Mikrozelenjavo požanjemo s škarjami dva do tri tedne po setvi, ko so rastlinice velike približno 5 cm in se je že pojavil prvi par pravih listov. Porežemo jih tik nad tlemi, nato pa nežno splaknemo. Porabimo jih čim hitreje, da ohranijo svež okus in kakovost.

Mikrozelenjavo lahko nasekljamo in potresemo po juhi ali enolončnici, jih uporabimo na sendvičih, dodamo v solato, potresemo po tako ali drugače pripravljenem krompirju in mesu ali jih dodamo v jajčno omleto.

Po žetvi – nova setev

Po žetvi prst po potrebi navlažimo in posejemo nova semena. Pokrijemo jih s tanko plastjo prsti, ponovno navlažimo in posodo pokrijemo s prozorno folijo za živila. Splača se imeti več posod, v katere sejemo z nekajdnevnim zamikom. Tako nam zlepa ne bo zmanjkalo svežega pridelka.

Pred nekaj dnevi me je poklicala gospa, ki si je zadala nalogo, da povrne rodovitnost svojemu vrtu. Pregledala je spletno stran www.gajin-vrt.com, prebrala veliko člankov in našla različna mnenja na spletu, kako naj se zadeve loti. A bolj ko je brala, več težav je imela z odločitvijo, kaj bi bilo za njen vrt najboljše. Zato me je poklicala.

Na nekoč zelo uspešnem vrtu je pridelala vsako leto manj, pojavilo se je tudi vse več težav z boleznimi in škodljivci. Na njem so namesto zaželene zelenjave začeli rasti trdovratni pleveli. Zanimalo jo je, kaj menim o rešitvi, ki jo je našla v nekem članku: ves vrt prekrijemo s kartonom, s kateri zatremo plevele, nato pa nanj nasujemo debelo plast komposta, v katerega nato sejemo in sadimo zelenjavo.

Drži, to je en od načinov, s katerim lahko dokaj hitro in preprosto na novo zastavimo vrt. Vendar ji ga v njenem primeru nisem priporočila. Prvič, nad kartonom nisem posebno navdušena; če že, bi za zastiranje zapleveljene podlage raje uporabila naravne snovi (npr. slamo in seno). Poleg tega mi ideja, da bi s kartonom naredili bariero med novim in starim rastnim medijem ni bila všeč. Tudi to, da bi potrebovala res velike količine komposta, ki bi ga nasula na karton, predstavlja določen minus. Ideja, da bi zaprla podlago, mi ni bila všeč tudi zato, ker je bila ta podlaga nekoč očitno uspešen vrt – ni šlo za zastrupljeno ali mrtvo podlago, zgolj utrujena in izčrpana je bila. In pleveli, ti pionirski nosilci življenja, so se tam naselili zato, da bi zemlji povrnili izgubljene snovi, izgubljena hranila in tudi življenje in ne zato, da bi nagajali lastnici vrta. Razumem, da ji niso bili všeč, da so bili nebodigatreba in nepotrebna nadloga. A ko dojamemo, zakaj se določen pojav pojavi, ukrepamo s povsem drugačnim izhodiščem. In zato pogosto tudi veliko bolj razumno in zato tudi bolj učinkovito.

Iz vseh teh razlogov ji uporabe kartona nisem priporočila. Menila sem, da bi bila za obnovo njenega  utrujenega vrta bolj primerna druga metoda, ki ni tako drastična, zato pa je cenejša in bolj učinkovita.

Predlagala sem ji, da obstoječe zemlje ne bi zatirala, zapirala, zablokirala dostopa do nje, pač pa naj:
– populi (že sedaj, pred pomladjo) vse najbolj vidne plevele;
– vrtne grede zastre z debelejšo plastjo komposta (5 do 10 cm), tega pa s tanjšo plastjo naravne zastirke (seno ali slama);
– kasneje (spomladi) ob sejanju in sajenju v sejalne jamice in jarke sproti in vsakič doda Biooglje-aktivator zemlje.

Na ta način bo vrt nahranjen, zaželena zelenjava bo imela dovolj hranil in bo uspešno rastla. Težav s pleveli bo v tako nahranjeni zemlji postopoma čedalje manj; sami od sebe bodo odšli, saj ne bodo več potrebni.

Gospa me je vprašala tudi, kaj menim o tem, da bi na grede dodala t.im gobji kompost. Ključno pri vsakem dodajanju katerega koli dodatka na vrt je odgovor na dve vprašanji: kakšna je zemlja, ki ji dodatek dodajamo, in kakšne lastnosti ima dodatek. Gospa je že imela podatek o pH vrednosti njenega vrta: bil je okoli 7. Nevtralen pH ustreza večini zelenjave (podatke o tem lahko preberete tukaj); ključno pri tej odločitvi pa je, kakšen je pH komposta iz gob? Če je kisel, in če bi ga dodali precej, bi lahko zrušil prijetno blag pH vrtne zemlje, kar seveda ne bi bilo dobro. Tukaj je torej odgovor na to vprašanje: poznati moramo lastnosti dodatka in lastnosti osnove, da lahko predvidimo, kakšen bo končni izid.

Shujšati ni posebno težko, če se tega lotimo na pravi način in če smo vztrajni. Vem, ker sem tega projekta ne lotevam prvič in zelo verjetno tudi ne zadnjič 🙂

Pomembno je gibanje (prinese 20 % uspeha) in prehrana (ta pa 80 %). K cilju nas hitreje ponese še cel kup stvari, ki bi jih z eno besedo lahko opredelili kot skrb zase:

1. dovolj spanja
2. razstrupljanje (napitki, pegasti badelj za podporo jetrom, namakanje v Epsomski soli, živila z veliko klorofila, svež zrak, sonce)
3. zdravo črevesje in redna prebava
4. skrb za notranje organe.
5. prehrana z veliko dušene, kuhane, pečene zelenjave (70 % obroka)
6. čista voda, na tešče velik kozarec mlačne vode z limono
7. veselje do življenja
8. stran s (čustvenimi) vampirji in kradljivci časa (ljudje in naprave)
9. čas, ki je samo zame

Za uvod: teden drastičnih ukrepov

Spremembe začnem z enim tednom na videz precej drastičnih ukrepov: s tednom, ko je osnova prehrane zelenjavna juhica. Poleg nje jem še ribe in meso, sadje in zelenjavo, vendar tako, kot je to navedeno v tedenskem jedilniku.

V tednu juhic zmanjšamo vnos kalorij, črtamo sladkor in škrob ter ob tem zaužijemo veliko tekočine. Telo uplahne, nekaj kil se stopi, samozavest pa zraste: zmorem!. Seveda to ni pravo hujšanje, to se zgodi šele po daljšem obdobju; v tem tednu izgubimo predvsem vodo, ki je v telesu zastala zaradi nezdravega načina prehrane in življenja nasploh. Je pa tak teden odličen zato, ker sem po njem manj napihnjena, obleke mi lepše pristojijo, iluzija, da sem se otresla nekaj kilogramov odvečne teže, pa mi da zagon in veselje nadaljevati pot z bolj zdravim načinom življenja.

Juhica je ena od variacij zeljnate juhe. Pred leti sem si jo že kuhala, a se mi je zdela neokusna, in ob njej nisem zdržala več kot pol dneva. Recept za tole pa je nekaj čisto drugačnega. Presenečena sem bila, s kakšnim veseljem sem si jo vedno znova nalagala na krožnik in kako lahko se je bilo držati predpisanega načina prehranjevanja.

Juhe lahko pojemo neomejeno veliko, kolikor nam paše. Poleg juhe moramo vsak dan piti 8 kozarcev vode. Zame je to problem, ker pitja vode nisem navajena: pomagam si tako, da zjutraj na tešče po požirkih spijem pol litra tople vode z malo jabolčnega soka.

7 dnevni jedilnik:

1. dan: samo sadje (z izjemo banan). Sadje naj po možnosti lokalno in z manj sladkorja (npr. jabolka). Za zajtrk si lahko v pečici spečemo jabolka s cimetom, za kosilo poleg juhe pojemo veliko sadno solato, za večerjo pa juho in melono, narezano na kocke. Za vmesne prigrizke lahko pojemo malo suhega sadja ali svež sadež.

2. dan: za zajtrk pojemo pečen krompir, potem jemo samo zelenjavo (z izjemo koruze in stročnic). Še boljši kot običajen krompir je sladek krompir. Narežemo ga na kocke, poškropimo z olivnim oljem in začimbami in spečemo z narezano čebulo in papriko. Za kosilo jemo juho in mešano solato, začinjeno z žlico olivnega olja, soljo in poprom. Za večerjo imamo rižoto iz cvetače, na katero nadevamo pečene bučke, korenje in papriko. Začinimo z nekaj kapljicami sojine omake.

3. dan: samo sadje in zelenjava (z izjemo banan in stročnic).

4. dan: samo banane, mleko in jogurt. Za zajtrk si lahko naredimo bananin smoothie z mlekom; za kosilo jemo juho in pretlačene banane, zmešane z jogurtom. Za prigrizek lahko jemo bananin čips.

5. dan: 6 do 8 paradižnikov in ribe, piščanec ali puran. Če imate radi meso, ta dan ne bo težaven. Ribe in meso spečemo na žaru z malo maščobe. Paradižnike lahko dušimo ali jih pripravimo v solati in začinimo s soljo, poprom, baziliko in žlico olivnega olja. 

6. dan: beljakovine in zelenjava (brez stročnic). Zelenjavo lahko popražimo skupaj z na trakove narezanim perutninskim mesom, ali pa spečemo ribo in za prilogo dodamo blitvo.

7. dan: sveže stisnjeni sokovi, sadje in zelenjava (z izjemo banan in stročnic). Za zajtrk si naredimo vitaminsko bombo: velik zelenjavno – sadni smoothie iz špinače, jabolk, pomaranč, grozdja in vode. Za kosilo veliko solato, juho in pečeno jabolko s cimetom. Za večerjo rižoto iz cvetače s popečenimi koščki zelenjave.

Vsak dan uživamo juho (količine niso omejene) in spijemo 8 kozarcev vode.

Recept za juho:

Sestavine:

• 1/2 glave zelja
• 1 stebelna zelena
• 1 čebula
• 3 korenčki
• 1 zelena paprika
• 3 stroki česna
• 1 l piščančje osnove
• 1 pločevinka paradižnikov
• 1 žlička suhega origana
• 1 žlička suhe bazilike
• 1/2 žličke rdeče paprike v prahu
• nekaj ščepcev črnega popra
• 1/2 žličke soli

Navodila

Skupen čas kuhanja: cca 30 minut

1. Zelenjavo narežemo na kocke, zelje in čebulo nasekljamo, česen zmečkamo.
2. V loncu segrejemo 2 žlici olivnega olja na srednji temperaturi.
3. Dodamo zeleno, čebulo, papriko in korenje.
4. Dušimo, dokler se zelenjava nekoliko ne omehča.
5. Primešamo česen.
6. Zalijemo s piščančjo osnovo.
7. Primešamo paradižnike in zelje.
8. Segrevamo dokler ne zavre, pokrijemo in znižamo temperaturo.
9. Kuhamo, dokler zelje ni mehko.
10. Začinimo z origanom, baziliko, papriko, poprom in soljo.
11. Poskusimo in po potrebi dodamo začimbe.

Opomba: začimbe nas zasitijo, zato z njimi ne skoparite (kar tudi sicer velja za kuhanje).

Kako pa potem?

Po enem tednu je trebuh že bolj plosek, obraz ožji in prsti tanjši. Diete je konec, vendar ne začnemo jesti spet po starem, sicer bo ves naš trud kmalu šel rakom žvižgat. Še naprej jemo veliko sveže, pečene in dušene zelenjave, sadje in živila, bogata z beljakovinami, dodamo ovsene kosmiče, jajca, polnozrnate testenine in kruh, za sladilo med in za razvajanje črno čokolado. Ne uporabljamo sladkorja in ne jemo slabih ogljikovih hidratov (piškoti, sladkarije, slani prigrizki ipd.)

7-dnevna dieta z juho ni dolgoročen način prehranjevanja, gre bolj za to, da dosežemo nekaj prvih spodbudnih rezultatov, s pomočjo katerih bomo lažje vztrajali na dolgi rok in skrbeli zase, kot je treba. Z njo izgubimo predvsem vodo, ki je zastajala v telesu. Če bomo po njej spet jedli in pili kot prej (se pravi jedli slabo in pili le malo vode), bomo kmalu spet takšni, kot smo bili prej. Za resnične in trajne spremembe v telesu je potrebnih vsaj 6 mesecev drugačnih navad.

Škodljivci in bolezni, ki prezimijo: Breskova kodravost

Letošnja zima je s snegom zelo uborna, pa tudi temperature so le redko pod ničlo. Zelo verjetno bo zato veliko škodljivcev in bolezenskih klic, ki so sposobne prezimiti, preživelo zimo. Po toči zvoniti nima posebnega smisla, zato se je dobro pravočasno lotiti zbiranja znanja in opraviti vse potrebno, ko pride čas za to.

Ob južni steni hiše se je sama zasejala breskev – zrasla je iz zavržene breskove koščice. Drevesce je lepo, obliko in višino sem popravila z obrezovanjem. Ugaja mu južna in zatišna lega. Žal pa se tudi to drevo ni moglo izogniti okužbi z breskovo kodravostjo, zahrbtno in trdovratno boleznijo, za katero baje ni pravega zdravila. Pa seveda je, če vprašate homeopata za rastline :).

Kodravost opazimo zgodaj spomladi, na mladih listkih. Postanejo zabuhli, zgrbančeni, polni rdečkastih tvorb. S takšnimi listi drevo seveda ne more normalno funkcionirati, zato jih odvrže in namesto njih poženejo novi. To drevo precej izčrpa in pridelek sadja bo zagotovo manjši, če ga sploh bo kaj. Pri dolgotrajni obolelosti so lahko poškodovani tudi plodovi, drevo, ki ne more normalno dihati, pa sčasoma propade. Gliva Taphrina deformans, ki je vzrok za obolelost, prezimi v drevesu.

Obolelo drevo potrebuje hranila, s pomočjo katerih si lahko opomore in zdravila, ki mu pomagajo, da se upre bolezenskim klicam. Za dohranjevanje dreves uporabljam Biooglje kompleks (biooglje z dodanimi mikroorganizmi, glistino, algami in mikoriznimi glivami) in uležan konjski gnoj, za zdravljenje pa homeopatske pripravke.

Kodravost breskev je trdovratna bolezen, ki se je moramo lotiti v začetku leta, še preden se razvijejo prvi listki. Drevo poškropimo s homeopatskim pripravkom v času napenjanja brstov, pred brstenjem in olistanjem. Primerni so naslednji pripravki: Natrium sulphuricum C30, Thuja C30 ali Thuja C200. Začnemo s prvim, v skladu z navodili. Počakamo in opazujemo drevo. Če se bolezen pojavi kljub zdravljenju, odstranimo bolne listke. Ne odlašamo in uporabimo naslednji homeopatski pripravek (Thuja C30). Počakamo in opazujemo. Če tudi ta ne pomaga (dovolj), uporabimo še zadnjega, Thuja C200. Presledki med posameznimi pripravki naj bodo vsaj teden do 10 dni. Vse bolne listke takoj odstranimo z drevesa in jih sežgemo. Pri delu pazimo, da z rokami ne prenašamo okužbe na druge dele drevesa. Ob koncu zdravljenja drevesu privoščimo odmerek homeopatskega pripravka Silicea C200, da vzpodbudimo nastanek novega rastlinskega tkiva. Uporabimo lahko tudi Kaolin: ta krepi rastlinsko tkivo in na okolje deluje bazično, ker je mineral.

Kodravost je kot vsaka bolezen ali napad škodljivca pogosto znak za to, da je rastlina podhranjena. Bolno drevo moramo oskrbeti s hranili. Ker ne verjamem v umetne dodatke, pač pa le v naravne, po možnosti tudi ekološke, uporabim staran živalski gnoj in obogateno biooglje. Tudi Epsomska sol je primeren dodatek za drevesa, še zlasti, če opazimo razbarvanje listov (bledi liste z zelenimi žilami). Pred cvetenjem drevo zalijemo z vedrom vode, v katerem smo raztopili skodelico (2 dl) Epsomske soli.

In kako kaže moji breskvi? V jeseni je bila kljub bolezni in zdravljenju lepo olistana, pa tudi obrodila je cel kup lepih, zdravih in velikih plodov odličnega okusa. Ob letošnjem koncu zime oziroma na začetku pomladi bo dobila nov odmerek homeopatskih pripravkov, saj je kodravost tako trdovratna bolezen, da zagotovo ni še povsem premagana. Močno upam, da nama bo uspelo.

Sladek in sočen figin sadež nas spomni na morje, počitnice, na vroče in dolge poletne dni. Drevo figo si najlažje predstavljamo na Primorskem, kjer raste v topli klimi in rdeči zemlji. Vendar pa figa (lat. Ficus carica), listopadno drevo z velikimi dekorativnimi listi, uspešno raste in rodi tudi v hladnejših področjih. Med potepanji po Sloveniji sem videla veliko močnih in starih figovih dreves v Halozah, mlajša drevesa pa celo na Gorenjskem.

Obstaja več vrst fig. Na hladne razmere je menda najbolj odporna Renska figa. Moja figa raste na južnem delu parcele, v zavetju ob nadstrešku. Posadila sem jo pred-pred-lani. Ker je ena od mladik fige, ki je rasla na Gorenjskem, je na hladno klimo navajena že od mladih “nog”. Okolje ji ustreza, iz ene same palice je v zadnjih letih nastal razvejan grm. Uspešno raste in v naslednjih dneh (ko bo dan za plod), jo bom krepko obrezala in odstranila mladike.

Figa rodi konec poletja in zgodaj jeseni. Prenese temperature do – 16°C, za kratek čas pa celo do – 20°C. Sadimo jo marca ali aprila. Izbrana lega je zelo pomembna: izberemo sončen in zaveten prostor na jugu ali zahodu parcele. Posadimo jo lahko tudi v velik lonec, ki ga postavimo na sončno teraso ali balkon. Nujna je drenaža! Najbolj uspeva v globoki, odcedni, humusni zemlji. Kot drugo sadno drevje jo pognojimo z uležanim hlevskim gnojem.

Figo razmnožujemo s potaknjenci. Ker je figa zelo “plodno” drevo tudi kar se tiče rasti mladik, nam jih ne bo manjkalo. Odvečno mladiko, ki je zrasla ob matičnem drevesu, preprosto izpulimo in vkopljemo na enak način, kot sicer sadimo mlada drevesa.

Obrezovanje fige: figo je treba redno obrezovati, saj bomo sicer namesto drevesa kmalu imeli visoko in obsežno grmovnico, na katerem pa plodov ne bo toliko, kot bi jih bilo ob rednem obrezovanju. Roke zaščitimo z rokavicami, ker se iz ran izceja bel sok, ki na kožo deluje dražeče.

Prvič figo obrežemo ob sajenju. Veje ji porežemo približno za polovico. Tako spodbudimo boljše ukoreninjenje, tvorbo novih vej in bolj gosto krošnjo ter posledično kasneje večji pridelek. Ob naslednjem obrezovanju (prvo leto po posaditvi) izberemo 4 do 6 vej, na katerih se bodo razvijale fige, ostale pa odstranimo.

Kasneje vsako leto (februarja ali marca) odstranimo vse veje, ki izraščajo iz osnove (torej ne iz izbranih vej), na izbranih vejah pa vse tiste veje, ki izraščajo pod ostrim kotom (manj kot 45°). Na ta način ohranjamo zračnost krošnje in zagotavljamo večji pridelek. Glavne veje obrežemo tako, da jih skrajšamo za 1/3 ali ¼ dolžine.

P.S. Ker figa raste hitro in ima zelo lepe, bleščeče zelene in velike liste, mi je všeč tudi kot okrasno obrobno drevo, ki je lepo tudi na robu parcele, namesto žive meje. Ko boste imeli prvo figo doma, vam mladik za živo mejo ne bo nikoli več zmanjkalo – zase ali za prijatelje.