Kategorija: Februar

Če ste tudi vi takšni, kot sem bila še do nedavnega jaz, imate v prvih mesecih leta najbolj svetle predele stanovanja ali hiše nastlane z multilončki, zabojčki in pladnji, v katerih rastejo mlade sadike. Potem jih obračate, tapkate po mladih glavah, da se ne bi pretegnile, skrbno zalivate in pregledujete, nazadnje pa še kak teden, preden odidejo na svoje stalno mesto na vrtu, utrjujete in ste pri tem videti kot skrbna mama muca, ki prenaša svoje mlade.

Sem rekla – sem bila do nedavnega. No, zdaj nisem več :). Odkrila sem namreč zelo zanimivo, zelo staro in zdaj obujeno metodo, ki se imenuje “zimske setve”.

​Težave, ki jih prinaša vzgoja sadik na okenskih policah, s to metodo odpadejo; sadike iz zimske setve so veliko bolj zdrave in močne od tistih, ki jih vzgojimo v kontroliranih pogojih. Odpade pa*:

• prenašanje mladih sadik
• utrjevanje pred presajanjem na vrt
• umazanija zaradi raztresene zemlje in polite vode
• pomanjkanje prostora
• pretegnjenost, padavica in druge težave, ki so posledica slabih pogojev rasti
  
  *Velja za večino zelenjave, a ne za plodovke (paradižnik, paprika, jajčevci, bučke …). Te sadike bom še vedno vzgajala tako, kot sem jih do sedaj – v kontroliranih pogojih.

Kaj so zimske setve ali zimsko sejanje?

Zimsko sejanje je sejanje prezimno trdnih semen v pokrite posode, nekakšne mini rastlinjake, ki jih imamo na prostem, vendar dvignjene od tal.

Kakšne so prednosti zimskega sejanja

Z zimskim sejanjem omogočimo semenom, da vzklijejo v za njih ugodnih pogojih, in to prej, kot bi, če bi jih posejali neposredno v tla.

Pri zimskem sejanju ni treba kaj posebej komplicirati. Seme bo vzklilo natanko takrat, ko bo imelo ustrezne pogoje: primerno toploto, vlago in primerno dolg dan.

Kdaj lahko začnemo sejati?

Najbolj primeren čas za zimsko sejanje je od sredine februarja dalje. Prezimno trdne trajnice in na mraz manj občutljivo zelenjavo (solata, zelje, kolerabica) sejemo od srede februarja dalje, občutljivejše enoletnice pa od konca marca.

Vrste posod za zimsko sejanje

Za zimsko sejanje so primerne različne plastične posode: 1,5 l ali večje plastenke, emabalaže od peciv, sadja, zelenjave, plastične kantice … Pomembno je, da svetloba lahko prodre v posodo.

Posode predelamo v mini rastlinjake:

• na dnu in ob strani posode naredimo luknje za drenažo, da lahko odvečna voda sproti odteka;
• naluknjan mora biti tudi pokrov, da lahko voda pronica v posodo (plastenk od pijač ne zapremo s pokrovčkom);
• posodo po sredini prerežemo (to velja za kantice in plastenke, ne pa za prozorne plastične posode s pokrovi), napolnimo z zemljo (na dno lahko najprej natresemo malo drenaže), jo pokrijemo z gornjim delom in postavimo nekam na prosto.

Metoda je zelo primerna tudi za vzgojo sadik solate. Dno gajbice obložimo s staro bombažno krpo, napolnimo s substratom in posejemo seme solate. Nato plastično gajbico previdno ( da ostane substrat na svojem mestu) in temeljito ovijemo s prozorno folijo, ki jo na dnu in na vrhu naluknjamo. Ko so sadike primerno velike, gajbico odvijemo, sadike pa s pomočjo bombažne podloge samo dvignemo in preložimo na vrt.

Katero zemljo ali substrat uporabimo

Pomembno je, da uporabimo rahlo in dobro odcedno zemljo, ki je bogata s hranili. Vrtna zemlja je lahko za vzgojo sadik preveč zbita. Več uspeha bo, če uporabimo substrat, namensko pripravljen za vzgojo sadik:
– za zimske setve uporabimo Terra preta 90 %
– za vzgojo sadik v kontroliranih pogojih (stanovanje, ogrevani rastlinjaki) pa Eko Zemljo za vzgojo sadik.

Kadar vzgajamo sadike v stanovanju, izberemo Eko Zemljo za vzgojo sadik, v kateri mlade sadike razvijejo močan koreninski sistem in ne preobilice rastlinske mase, kar bi povzročilo težave. Sadike, ki jih vzgajamo v kontroliranem okolju, potrebujejo substrat z manj hranili.

Za zimske setve uporabimo ekološki substrat Terra preta 90 %, saj so pri tej vzgoji sadik pogoji povsem drugačni. Pri zimskem sejanju sadik ne presajamo, jih ne zalivamo in utrjujemo tako, kot to počnemo z notranjimi sadikami.

Pri zimskem sejanju nasujemo v posodo vsaj 10 cm globoko plast substrata, saj njegova vloga ni samo podlaga za rast rastlin, pač pa tudi izolacija pred mrazom, ki prihaja iz tal. Substrat dobro zalijemo in počakamo, da se odcedi, nato pa posejemo seme.

Kako posejemo seme

Seme enakomerno potresemo po vrhu substrata in ga prekrijemo s tanko plastjo substrata. Substrat nežno potlačimo. Semen ne sejemo preveč na gosto, saj sadik pri zimskih setvah ne pikiramo. V substratu bodo rastle, dokler jih ne bomo presadili na stalno mesto, zato jim moramo že takoj na začetku omogočiti dovolj prostora za rast in razvoj korenin v posodi.

Posodo postavimo v večjo posodo z vodo in počakamo, da se substrat navlaži. Nato posodo vzamemo iz vode. Posode nato označimo, da bomo vedeli, kaj bo zrastlo v njih in jih zapremo.

Kam postavimo posode z zimskimi setvami

Posode lahko postavimo na vrtno mizo ali klopco, na prevrnjene gajbice, na balkon ali teraso, pod nadstrešek. Odlična lokacija je sončno, a zavetno mesto, kjer lahko posode zasuje sneg, če zapade. Biti pa morajo dvignjene od tal, saj ravno mrzla tla spomladi zavirajo kalitev.

Zaščita in nega mladih sadik

Posevke v posodah, ki niso izpostavljene padavinam, je treba občasno zalivati. Tiste pod milim nebom zalivamo le izjemoma, ob zelo suhem vremenu. Bolje kot zalivanje od zgoraj je, da posode za nekaj časa postavimo v večjo posodo z vodo. Tako se substrat lahko sam napoji. Ob padavinah pazimo tudi na to, da obilica dežja ne bi utopila sadik.

Kadar ni snega, temperaturne razlike med dnevom in nočjo pa so velike, posode dodatno izoliramo s slamo, kakšno odejo, stiroporjem ipd.

Ob vročih dneh kasneje v pomladi je lahko težava pregrevanje. Posode s sadikami takrat umaknemo z žgočega sonca v delno senco.

Približno kak teden, preden bomo presadili sadike na njihovo stalno mesto, posode odpremo in pustimo odprte.

Presajanje sadik na vrt

Ko so rastline dovolj velike, jih presadimo na vrt. Lahko posamič, če so zelo majhne, pa za začetek kar kompletno grudo.

Mikrozelenjava je ime za zelo mlade rastline različnih vrst običajne zelenjave. Pridelamo jo lahko sami, tudi če nimamo vrta ali ko je ta pokrit z debelo snežno odejo. Potrebujemo le malo prostora z dovolj svetlobe, kakovosten substrat in seme.

Za mikrozelenjavo uporabimo seme zelenjave, pri kateri uživamo liste in stebla: solate, zelišča, užitne cvetlice. Posejemo lahko brokoli, cvetačo, zelje, gorčico, chia semena, sončnice in ajdo.

Možnosti je še več: amarant, rukola, pesa, zelena, kodrolistni ohrovt, blitva, komarček, peteršilj, redkvice, repa, kreša, grah, čebula, timijan in baziliko.

V isti posodi lahko gojimo le eno vrsto zelenjave, lahko pa mešanico različnih vrst. Dobili bomo zelo zanimive kombinacije okusov, tekstur in barv.

Kaj potrebujemo?

• plitko in široko posodo z drenažnimi luknjicami in ustrezen podstavek
• ekološki substrat (npr. Terra preta 90 %)
• različne vrste semen (pomembno: uporabimo samo netretirano seme)

Navodila:

V posodo natresemo 2,5 do 5 cm substrata in jo potresemo, da se substrat lepo porazdeli. Substrat narahlo potlačimo, a mora ostati rahel. Posodo postavimo v večjo posodo z vodo, da se substrat navlaži. Vzamemo jo iz vode, nato pa po površini substrata enakomerno in precej na gosto posejemo seme. Ležati morajo eno poleg drugega. Rahlo jih potapkamo, potem pa prekrijemo s tanko plastjo substrata. Nazadnje substrat navlažimo s pršilko.

Posodo prekrijemo s prozorno plastično folijo ali pokrovom. Odstranimo ga takoj, ko semena vzkalijo. Dogajanje v posodi redno preverjamo in vzdržujemo vlago v njej s pomočjo pršilke.

Posodo postavimo na okensko polico. Pretegnjene, blede rastlinice z majhnimi, zanikrnimi kličnimi listi pomenijo, da so bile med rastjo deležne premalo svetlobe.

Žetev in uporaba

Mikrozelenjavo požanjemo s škarjami dva do tri tedne po setvi, ko so rastlinice velike približno 5 cm in se je že pojavil prvi par pravih listov. Porežemo jih tik nad tlemi, nato pa nežno splaknemo. Porabimo jih čim hitreje, da ohranijo svež okus in kakovost.

Mikrozelenjavo lahko nasekljamo in potresemo po juhi ali enolončnici, jih uporabimo na sendvičih, dodamo v solato, potresemo po tako ali drugače pripravljenem krompirju in mesu ali jih dodamo v jajčno omleto.

Po žetvi – nova setev

Po žetvi prst po potrebi navlažimo in posejemo nova semena. Pokrijemo jih s tanko plastjo prsti, ponovno navlažimo in posodo pokrijemo s prozorno folijo za živila. Splača se imeti več posod, v katere sejemo z nekajdnevnim zamikom. Tako nam zlepa ne bo zmanjkalo svežega pridelka.

Pred nekaj dnevi me je poklicala gospa, ki si je zadala nalogo, da povrne rodovitnost svojemu vrtu. Pregledala je spletno stran www.gajin-vrt.com, prebrala veliko člankov in našla različna mnenja na spletu, kako naj se zadeve loti. A bolj ko je brala, več težav je imela z odločitvijo, kaj bi bilo za njen vrt najboljše. Zato me je poklicala.

Na nekoč zelo uspešnem vrtu je pridelala vsako leto manj, pojavilo se je tudi vse več težav z boleznimi in škodljivci. Na njem so namesto zaželene zelenjave začeli rasti trdovratni pleveli. Zanimalo jo je, kaj menim o rešitvi, ki jo je našla v nekem članku: ves vrt prekrijemo s kartonom, s kateri zatremo plevele, nato pa nanj nasujemo debelo plast komposta, v katerega nato sejemo in sadimo zelenjavo.

Drži, to je en od načinov, s katerim lahko dokaj hitro in preprosto na novo zastavimo vrt. Vendar ji ga v njenem primeru nisem priporočila. Prvič, nad kartonom nisem posebno navdušena; če že, bi za zastiranje zapleveljene podlage raje uporabila naravne snovi (npr. slamo in seno). Poleg tega mi ideja, da bi s kartonom naredili bariero med novim in starim rastnim medijem ni bila všeč. Tudi to, da bi potrebovala res velike količine komposta, ki bi ga nasula na karton, predstavlja določen minus. Ideja, da bi zaprla podlago, mi ni bila všeč tudi zato, ker je bila ta podlaga nekoč očitno uspešen vrt – ni šlo za zastrupljeno ali mrtvo podlago, zgolj utrujena in izčrpana je bila. In pleveli, ti pionirski nosilci življenja, so se tam naselili zato, da bi zemlji povrnili izgubljene snovi, izgubljena hranila in tudi življenje in ne zato, da bi nagajali lastnici vrta. Razumem, da ji niso bili všeč, da so bili nebodigatreba in nepotrebna nadloga. A ko dojamemo, zakaj se določen pojav pojavi, ukrepamo s povsem drugačnim izhodiščem. In zato pogosto tudi veliko bolj razumno in zato tudi bolj učinkovito.

Iz vseh teh razlogov ji uporabe kartona nisem priporočila. Menila sem, da bi bila za obnovo njenega  utrujenega vrta bolj primerna druga metoda, ki ni tako drastična, zato pa je cenejša in bolj učinkovita.

Predlagala sem ji, da obstoječe zemlje ne bi zatirala, zapirala, zablokirala dostopa do nje, pač pa naj:
– populi (že sedaj, pred pomladjo) vse najbolj vidne plevele;
– vrtne grede zastre z debelejšo plastjo komposta (5 do 10 cm), tega pa s tanjšo plastjo naravne zastirke (seno ali slama);
– kasneje (spomladi) ob sejanju in sajenju v sejalne jamice in jarke sproti in vsakič doda Biooglje-aktivator zemlje.

Na ta način bo vrt nahranjen, zaželena zelenjava bo imela dovolj hranil in bo uspešno rastla. Težav s pleveli bo v tako nahranjeni zemlji postopoma čedalje manj; sami od sebe bodo odšli, saj ne bodo več potrebni.

Gospa me je vprašala tudi, kaj menim o tem, da bi na grede dodala t.im gobji kompost. Ključno pri vsakem dodajanju katerega koli dodatka na vrt je odgovor na dve vprašanji: kakšna je zemlja, ki ji dodatek dodajamo, in kakšne lastnosti ima dodatek. Gospa je že imela podatek o pH vrednosti njenega vrta: bil je okoli 7. Nevtralen pH ustreza večini zelenjave (podatke o tem lahko preberete tukaj); ključno pri tej odločitvi pa je, kakšen je pH komposta iz gob? Če je kisel, in če bi ga dodali precej, bi lahko zrušil prijetno blag pH vrtne zemlje, kar seveda ne bi bilo dobro. Tukaj je torej odgovor na to vprašanje: poznati moramo lastnosti dodatka in lastnosti osnove, da lahko predvidimo, kakšen bo končni izid.