Kategorija: Februar

Čebula je dvoletnica, kar pomeni, da gre rastlina v cvet šele drugo leto.

Čebulo lahko vzgojimo iz semen ali iz čebulčka. V tem članku bom podrobneje opisala vzgojo čebule iz semen.

Februarska setev v multilončke

Seme čebule posejemo februarja. V eno celico multilončkov posejemo po 4 do 8 semen skupaj. Celice morajo imeti premer vsaj 2,5 cm.

Sadike, vzgojene iz semena, lahko posadimo na vrt zgodaj spomladi, v prvi polovici marca, ker niso občutljive na mraz, približno 4 do 5 tednov po sejanju.

Sadike pred sajenjem nekaj dni postopoma utrjujemo zunaj, da se navadijo na zunanje temperature in šok ob presajanju na vrt ni prehud.

Sadimo gnezda (se pravi vse čebule iz posamezne celice s koreninsko grudo vred) na 20 do 25 cm razdalje. Posadimo jih dokaj globoko v luknje, ki jih ne zasujemo. Pokrijemo jih s kopreno, da jih v mrzlem marcu in aprilu zaščitimo pred mrazom.

Čebulo pobiramo postopoma in s tem redčimo posevek.

Čebulo iz semen, ki smo jih posejali februarja in sadike presadili marca, v drugi polovici maja (to je 14 tednov po sejanju) že lahko postopoma pobiramo tako, da poberemo večje primerke in s tem redčimo posevek. Bolj ko mlado čebulo redčimo, večja čebula bo lahko zrastla iz tistih, ki bodo ostale.

Sredi julija, ko se zelenje poleže, poberemo vso preostalo čebulo. Lahko ji pomagamo tako, da listje upognemo v pravi kot. Pred pobiranjem ni potrebno čakati, da listje porumeni.

Avgustovska setev semen čebule

V lončke ali neposredno na vrt lahko seme čebule posejemo še enkrat pozno avgusta. Če smo seme posejali v lončke, sadike presadimo na vrt jeseni, kjer prezimijo kot mlade sadike. Zgodaj spomladi jih lahko jemo kot mlado čebulo. Čebula dobro prezimi, pozeba in zmrzal sadik ne uničita. Zimska zaščita ni nujna.

Za mlado čebulo posejemo avgusta po 8 do 10 semen skupaj neposredno na gredo. Naslednjega aprila bomo imeli lepo mlado čebulo. Redčimo jo tako, da pobiramo največje rastline za mlado čebulo.

Pomembno je, da sadike, ki smo jih vzgojili iz semen, posadimo dovolj zgodaj jeseni, da se lahko odebelijo. Obratno je pri sajenju čebulčka: če ga jeseni posadimo prezgodaj, bo mislil, da mora zacveteti in bo šel v cvet, namesto da bi se odebelil. Čebulčka zato spomladi ne sadimo pred 21. marcem, medtem ko seme v lončke posejemo že pozno pozimi, to je februarja.

Pred nekaj dnevi, 7. februarja, sem posejala bob – a ne na vrt, pač pa v lončke.

Bob lahko na vrt posejemo dvakrat: prvič pozno pozimi (februarja) in drugič novembra. Novembra posejemo bob neposredno na vrt, kjer prezimijo in poženejo takoj, ko se jim zdijo razmere dovolj ugodne. Pridelek iz novembra posejanega boba je hitrejši, a je pridelek iz februarja posejanega verjetno bolj zanesljiv.

Februarja je vrt še mrzel. Ob preveliki moči bi lahko zrna zgnila ali pa bi nanje z veseljem planile miške, zato ga raje kot na vrt posejem v posodice. Posejem ga v dovolj velike, vsaj 5 cm globoke posodice, ker je bob precej veliko in tudi lačno seme. V vsako posodimo položim samo po eno seme. Seme lahko pred setvijo namočimo. Jaz lončke po sejanju postavim v posodo, da se zemlja v lončkih dodobra namoči, potem jih odcedim in nato postavim na stalno mesto.  

Vsa semena običajno ne vzkalijo (iz 35 semen bomo dobili cca 25 sadik), a bo imela vsaka sadika več stebel. Posejala sem 38 semen v 38 lončkov.

Ko bodo sadike visoke 10 cm, jih bom presadila na vrt. Pričakujem, da bo to okoli 20. marca. V rahli zemlji (jaz sadim neposredno v presejan kompost) naredim 7,5 cm globoke luknje. Sadiko s koreninsko grudo posadim globoko v luknjo. Lukenj ni treba zasuti.

Sadilna razdalja: sadike posadimo 15 – 23 cm narazen. Posadimo jih lahko v dvojno vrsto (med vrstama je 23 cm) ali enojno (posamezne vrste so 45 cm narazen). Okoli nasada jim za oporo napeljemo vrvico ali pa napnemo mrežo na obeh straneh vrste.0

Februarja posejan bob bo zacvetel sredi ali pozno spomladi.

Sadike boba potrebujejo veliko prostora; če jih bomo sadili preveč skupaj, bo pridelek veliko manjši.

Bob nima veliko sovražnikov in dobro prenaša nizke temperature. Uši na vršičkih: če odščipnemo vršičke, uši nimajo kje pristati.

Bob potrebuje redno zalivanje, ker mu suša ne odgovarja.

Stroke oberemo približno 4 mesece po sejanju. Stroke oberemo, ko so na občutek polni.

Prejšnji članek: Načrtovanje vrta, 1. del

Po tem, ko določimo, kje na vrtu bomo imeli prostor za počitek in druženje, lahko razmislimo o strukturah, ki jih bomo dodali na vrt. Boste na vrtu posadili živo mejo, postavili ograjo, loke, vrata, oboke, kipe, skulpture, posode … Ne pozabite, da je na majhnem vrtu manj enako več. Ne pustite se zapeljati, da bi v majhen vrt nagnetli vse elemente, ki so vam všeč. Izberite samo nekaj elementov in jih premišljeno razporedite na ključna mesta, kjer boste z njimi dosegli največji učinek.

Žive meje

Živa meja označi mejo, nas zaščiti pred pogledi in vetrom. Za živo mejo se najpogosteje posadijo ciprese, tisa, tuja, različni iglavci, liguster, pušpan ali lovorikovec. Težav pri tej zasaditvi je več: tla ob zimzeleni živi meji so suha in pusta s hranili. Živa meja iz rastlin, ki so strupene, slabo vpliva na okolico. Še posebej nevarna je, kadar so pri hiši majhni otroci.

Kadar s prostorom nimamo težav, lahko za živo mejo izberemo katerokoli grmovnico in manjše drevo, sicer pa izberemo rastline, ki prenesejo obrezovanje. Uporabimo lahko različne rastline, ki jih sadimo izmenično in tako ustvarimo zelo lepe žive meje.

Prostor na vrtu je treba izkoristiti čim bolje, zato raje izberimo rastline, ki nam podarijo več kot le lep videz. Žive meje lahko ustvarimo iz rastlin, ki

• s cvetovi privabljajo žuželke,
• nas razveseljujejo s svojim vonjem in lepoto,
• s trni in gosto rastjo vabijo medse ptice, ki v njih zase in za svoj zarod poiščejo zavetje,
• nas in živali razveselijo z užitnimi plodovi …

… in vse to poleg tega, da opravijo še vse ostale naloge, ki jih od žive meje pričakujemo.

Glog
Zaradi snežno belih cvetov mu pravimo tudi beli trn. Glog zraste v grm ali drevo od 1,5 do 4 m visoko. Ima zelo trd les in trnove veje, med katerimi najdejo zavetje ptice. Cveti maja in junija. Je zelo dolgoživ – njegova življenjska doba je do 500 let. Za žive meje so ga uporabljali že stari Germani. Že od nekdaj so njegove plodove jedli surove ali skuhane v kašo, iz lesa pa izdelovali orodje. Danes ga poznamo predvsem kot zdravilno rastlino, ki se uporablja pri težavah s srcem.

Rumeni dren

Rumeni dren je nezahtevna rastlina, ki zlahka prenese tudi manj rodovitna tla. Zraste v grm ali drevo, visoko od 5 do največ 8 m višine. Cvetovi so rumeni in drobni ter združeni v socvetja. Privabljajo čebele (!). Cveti februarja in marca. Njegov les je zelo žilav in trpežen, zato so ga od nekdaj uporabljali za izdelavo orožja in orodja. Plodovi, ki zorijo konec avgusta in septembra, se imenujejo drnulje in so podolgovati, jajčasti in rdeči. Iz njih lahko naredimo marmelado, kompot, čežano ali sok. Dren je zdravilna rastlina – ne rečemo zaman, da je nekdo »zdrav kot dren«.

Črni bezeg

Je do 7 m visok grm. Cveti junija na koncih poganjkov. Plodovi so črne bleščeče jagode, ki jih raznašajo ptice. Surovih jagod ne smemo jesti, ker so strupene. Iz cvetov ali plodov lahko skuhamo čaj. Plodovi vsebujejo veliko kalija in vitamina C.

Češmin

Češmin je trnast grm. Ima rdeče plodove, ki so majhni, kisli in trpki. Dozorijo konec poletja, ko zelo radi odpadejo. Iz njih lahko pripravimo odlične želeje in marmelade. Pazimo, da jih naberemo šele, ko popolnoma dozorijo, saj nezreli ali premalo zreli plodovi vsebujejo strup berberin.

Leska
Leska je naš najpogostejši grm, ki zraste do 5 m visoko. Njegova rast je močna in razvejana. Cveti februarja do aprila. Iz oplojenih cvetov se poleti razvijejo okusni plodovi, lešniki. Leska ni izbirčna in raste tako na senčnih kot sončnih legah.

Navadni šipek

Navadni šipek je grm, ki je visok do 3 m. Doma je skoraj po vsem svetu. Ima trne. Cveti od maja do julija. Cvetovi so do 8 cm široki in najpogosteje rožnati ter zelo lepo dišijo. Plodovi dozorijo septembra in oktobra. Plodovi piška imajo veliko vitamina C. Tudi šipek sodi med zdravilne rastline.

Črni trn                                                 

Črni trn tudi danes najdemo v mejah in na gozdnih robovih. Voje ime je dobil zaradi značilne barve vej in zaradi svojih ostrih trnov. Je grm, ki zraste do 2m visoko. Njegovi plodovi se imenujejo trnulje. To so drobni plodovi, ki spominjajo na slive. Imajo trpek in kisle okus. Iz njih lahko pripravimo marmelado, džem, vino ali kis.

Jerebika
Jerebika je grm ali do 16 m visoko drevo. Ima okroglasto in precej redko krošnjo. Glede hranilnosti tal, vlage in lege je dokaj nezahtevna rastlina. Cveti belo od maja do junija. Iz cvetov nastanejo kroglasti plodovi, ki so debeli 9 do 10 mm. Sprva so rumeni, kasneje pa se obarvajo oranžno-rdeče. Imajo trpko-kisel okus. Iz njih lahko pripravimo odlično marmelado, lahko pa jih tudi pustimo na drevesu, da jih pozobajo ptice. V tem, drugem, primeru boste morda kmalu prijetno presenečeni, ko boste na svojem vrtu našli novo drevesce – mlado jerebiko. Nekdaj so jo častili kot drevo, ki varuje duhove umrlih in domače živali, zato so jo sadili okoli cerkva, njene veje pa dajali v hlev. Morda bi nam danes lahko še vedno pomagala odganjati zlo srečo – velja poskusiti.

Razmejitev znotraj vrta

Če je naš vrt na parceli, ki ima več nivojev, ga lahko razmejimo z živo mejo ali zidom na mestu, kjer teren pade in tako naredimo bolj uporabnega, hkrati pa s tem ustvarimo tudi zaščito pred vetrom.

Tudi na manjših vrtovih lahko z istim elementom ustvarimo učinek večjega vrta. Če oko ne more nemoteno potovati do konca vrta, pač pa so vmes postavljene ovire, ki pogled zaustavljajo, se nam bo zdelo, da je vrt večji, kot je v resnici. Enak učinek bo imelo ogledalo na koncu vrta, oziroma predmet, v katerem odseva okolica.

Drugi strukturni elementi na vrtu

Na vrtu lahko uporabimo različne dekorativne elemente. Postavimo lesene ali umetelne kovinske loke. Na podeželskem vrtu so lahko narejeni iz debel in vej. V japonskem stilu rdeče pobarvani leseni oboki na vrt prinesejo pridih eksotike in nam dajo vtis vrat sredi vrta. Poudarimo in polepšamo jih tako, da ob njih posadimo vzpenjave vrtnice. Lok naj bo visok vsaj 2 m, še bolje 2,4 m. Vrtna vrata na začetku poti, ki vodi skozi vrt, so prav tako odličen dekorativni element.

Poti na vrtu

Material, ki ga uporabimo za potke na vrtu, je lahko različen: lubje, pesek, prane plošče, opeka, naravni kamen … V neformalnih vrtovih so poti lepše, če so skozi vrt speljane mehko, ovinkasto, in ne v ostro lomljenih kotih. Stroge, trde linije so bolj primerne za formalno urejene vrtove.  

Žariščne točke

Na vrtu elemente, za katere želimo, da najbolj izstopajo, poudarimo in izpostavimo. Na primer: pod češnjevo drevo ali magnolijo posadimo spomladanske čebulice in jima s tem omogočimo, da prideta še bolj do izraza (opozorilo: pod magnolijo prvih nekaj let ne sadimo ničesar, ker ima plitke korenine in je ne želimo vznemirjati, dokler se dodobra ne ukorenini).

Žariščno točko na vrtu določimo v daljavi in ostale elemente postavimo tako, da se nam pogled nanjo lahko odpre že od daleč. Pazimo, da ob tem ne ustvarimo tunela za veter.

Na vrtu lahko postavimo več žariščnih točk; kot žariščno točko lahko uporabimo betonsko vazo, stenski ali prosto stoječ vodnjak, klop, večje korito, kip, skulpturo itd. Zelo zanimivo je, če jih ponoči osvetlimo, lahko s solarnimi svetilkami. Tudi arhitekturni elementi, kot so oboki in pergole lahko igrajo vlogo žariščne točke. Pogled nanje je zanimiv tudi v zimskem vrtu, ko so prekriti s snegom ali ivjem.

Doslej sem v lončke in multilončke posejala že kar nekaj stvari: papriko, cvetačo, kolerabico, rdečo peso (vsi ti so se že pokazali), bob in dve sorti čebule iz semen, v rastlinjak pa tudi špinačo (je že pokukala ven) in blitvo. V lončku na okenski polici rastejo mladi sejančki bazilike, ki bo kasneje šla v rastlinjak k paradižnikom. Tudi rdeča pesa in kolerabica bosta, ko bosta dovolj veliki, šli v rastlinjak. Paprika prav tako, a šele dosti pozneje, ker ima rada toploto. Cvetača bo šla na vrt, saj ji pomladni hlad prej prija kot škodi. Zemljo za setev presejem, preden jo natresem v lončke, da je lepo rahla in se seme v njej dobro počuti. Posejala bom še drobnjak. Tudi tega lahko enako kot sem baziliko posejem v lonček, ki bo stal na okenski polici.

Prepikirala sem tudi že mlade paradižnike San Marzano. Vendar ne, ker bi bil že čas za to (paradižnike posejem sicer šele 21. marca). Razlog za to je, da sem dvomila, da je domače seme na plesnivi papirnati brisački, pozabljeni pod nadstreškom vrtne lope, sploh preživelo. Pa je. In zdaj imam eno malo vojsko sejančkov in že znani problem, ker preprosto ne morem uničiti življenja, ki tako jasno pokaže, da hoče živeti. Približno polovico sem jih prepikirala v multilončke, drugo polovico bom nasadila v sedaj še neizkoriščeno gredo v rastlinjaku in jih zaščitila s kozarci za vlaganje. Z upanjem, da se spomladi najde dovolj kandidatov, ki jih bodo pripravljeni posvojiti.  

Konec meseca, če zemlja ne bo pomrznjena, bom direktno na vrt posejala korenje, grah in mogoče tudi redkvice. Pripravila bom gredo za čebulo, cvetačo in bob tako, da bom nanjo nasula in enakomerno razporedila plast novega komposta, ki ga bom prej presejala.

Ko sem pred leti začela vrtnariti, sem mislila, da je najbolje naenkrat posejati vsa semena iz vrečke. Napaka! Na ta način imamo zelo kmalu cel kup sejančkov, za katere moramo skrbeti, in potem cel kup sadik, ki jih moramo zredčiti, presaditi, posaditi in oskrbovati. Na koncu pridelamo več pridelka, kot ga naenkrat potrebujemo, lahko porabimo ali shranimo, zelo pogosto pa tudi čudne, zakrnele, napadene in bolne rastline, ker so sadike rasle pregosto, nagnetene ena ob drugi. Zato sem zase in za vse druge vrtnarje uredila razpredelnico z naslovom Koliko zelenjave naj posadim?, ki nam pomaga, da ne delamo takšnih napak.

V spodnji tabeli boste našli podatke, koliko sadik posamezne vrste zelenjave je v povprečju na eno vrtnarsko sezono potrebnih za posameznika ali za družino, ki ima tri ali štiri člane. Podatki so zgolj okvirni, saj je dejansko število odvisno od tega, kako velik vrt imamo, katero zelenjavo imamo najbolj, manj, najmanj ali sploh ne radi, pa tudi koliko zelenjave pojedo člani naše družine.

Priporočam, da svoje izkušnje, znanje in opažanja vsako leto zapišete v Vrtnarski planer. Verjemite, v veliko pomoč vam bo pri vrtnarjenju. Z njegovo pomočjo boste lahko spremljali, katere vrste zelenjave bi lahko posadili manj, več ali nič. Vrtnarjenje vam bo v večje veselje, saj boste bolj uspešni, delali boste manj, pridelali več in pridelek z užitkom porabili, pa tudi lažje boste načrtovali vrt za naslednjo sezono.

Zelenjava	Za 1 osebo	Za  4 osebe	Sadilna razdalja v cm	Neposredna setev	Presajanje sadik
Brokoli	1 do 2	4 do 6	35		X
Buča	1 do 2	2 do 4	45 do 95	X	X
Cuketa	1 do 2	4	90	X
Čebula	6 do 12	24 do 48	10 do 15		X
Fižol	10 do 15	40 do 45	5 do 7,5	X
Grah	15 do 20	60 do 80	5	X	X
Jajčevec	2 do 3	4 do 6	95		X
Korenje	20 do 30	80 do 90	Posevek redčimo na 2,5 do 5 cm	X
Koruza	10 do 12	40 do 48	30	X
Krompir	4 do 6	12 do 24	30	X
Kumara	1 do 2	3 do 4	30 do 60	X	X
Melona	1 do 2	2 do 4	60	X
Ohrovt	4 do 5	16 do 20	30	X
Paprika	1 do 3	1 do 12	30 do 60		X
Paradižnik	1 do 4	1 do 16	30 do 60		X
Rdeča pesa	10 do 12	40 do 48	do 7,5.	X
Redkvice	10 do 15	60	10 do 15	X
Solata	4 do 6	16 do 24	22	X	X
Šparglji	5 do 10	25	30 do 45	X	X
Špinača	4 do 8	16 do 32	7,5 do 15	X	X
Zelena	1 do 2	4 do 6	20 do 30		X
Zelje	2 do 3	8 do 10	od 25 do 30	X	X

Opombe
Brokoli: ko odrežete glavo, bo na steblu zraslo več manjših glavic.
Buče: poletne buče posadimo 45 cm narazen, zimske pa 90 cm narazen.
Cukete: cvetovi cuket so užitni. Lahko jih ocvremo, dodamo v rižoto ali omako za makarone, lahko jih nadevamo ali sveže dodamo v solato.
Čebula: izračun potrebnih količin: po dve na osebo na teden.
Fižol: nekaj semen nizkega fižola posadite vsakih 14 dni. Tako boste imeli ves čas na razpolago svež pridelek. Viške konzervirajte ali zamrznite.
Grah: grah gojimo ob opori.
Jajčevec: od vsake dobro oskrbovane sadike lahko dobimo 8 do 20 plodov (odvisno od sorte).
Korenje: korenje se odlično skladišči. Posejemo dvakrat na sezono za pomladanski in jesenski pridelek.
Koruza: posadimo jo v skupinah, ker je tako opraševanje bolj uspešno.
Krompir: ena sadika krompirja nam da pol kilograma pridelka.
Kumare: za rast ob opori jo posadimo 30 cm narazen, če pustimo, da se razrašča po tleh, pa 60 cm narazen.
Melona: neposredna setev: posejemo po dve semeni skupaj v setveno luknjo, setvena razdalja je 60 cm
Ohrovt: seme posejemo 7,5 cm narazen, nato sejančke razredčimo na 30 cm razdaljo. Odvečne mlade sadike porabimo v kuhinji.
Paprika: feferoni so zelo rodovitnim, zato je običajno ena sadika dovolj. Sadike večjih paprik posadimo več: po dve do tri na osebo.
Paradižnik: paradižnik češnjevec: ena sadika na osebo. Paradižnik za solato: ena do dve sadiki na osebo. Paradižnik za vkuhavanje: tri do štiri sadike na osebo.
Rdeča pesa se dobro skladišči. Posejte jo dvakrat na sezono.
Redkvice: mlade sejančke redkvic lahko uživamo kot mikrozelenjavo. Zelo okusne so v solatah in sendvičih.
Solata: izračun potrebne količine solate: ena glava na teden na osebo.
Šparglji: do prvega pridelka bo sicer res preteklo nekaj let, a boste potem pridelek pobirali celo desetletje.
Špinača: posejemo jo dvakrat v sezoni za pomladanski in jesenski pridelek.
Zelena: doma pridelana zelena ima močnejši okus od kupljene v trgovini. Če jo porežemo nad tlemi, bo pognala ponovno.
Zelje: če želite pridelati manjše glave, posadite zelje na manjše razdalje.

Če ste tudi vi takšni, kot sem bila še do nedavnega jaz, imate v prvih mesecih leta najbolj svetle predele stanovanja ali hiše nastlane z multilončki, zabojčki in pladnji, v katerih rastejo mlade sadike. Potem jih obračate, tapkate po mladih glavah, da se ne bi pretegnile, skrbno zalivate in pregledujete, nazadnje pa še kak teden, preden odidejo na svoje stalno mesto na vrtu, utrjujete in ste pri tem videti kot skrbna mama muca, ki prenaša svoje mlade.

Sem rekla – sem bila do nedavnega. No, zdaj nisem več :). Odkrila sem namreč zelo zanimivo, zelo staro in zdaj obujeno metodo, ki se imenuje “zimske setve”.

​Težave, ki jih prinaša vzgoja sadik na okenskih policah, s to metodo odpadejo; sadike iz zimske setve so veliko bolj zdrave in močne od tistih, ki jih vzgojimo v kontroliranih pogojih. Odpade pa*:

• prenašanje mladih sadik
• utrjevanje pred presajanjem na vrt
• umazanija zaradi raztresene zemlje in polite vode
• pomanjkanje prostora
• pretegnjenost, padavica in druge težave, ki so posledica slabih pogojev rasti
  
  *Velja za večino zelenjave, a ne za plodovke (paradižnik, paprika, jajčevci, bučke …). Te sadike bom še vedno vzgajala tako, kot sem jih do sedaj – v kontroliranih pogojih.

Kaj so zimske setve ali zimsko sejanje?

Zimsko sejanje je sejanje prezimno trdnih semen v pokrite posode, nekakšne mini rastlinjake, ki jih imamo na prostem, vendar dvignjene od tal.

Kakšne so prednosti zimskega sejanja

Z zimskim sejanjem omogočimo semenom, da vzklijejo v za njih ugodnih pogojih, in to prej, kot bi, če bi jih posejali neposredno v tla.

Pri zimskem sejanju ni treba kaj posebej komplicirati. Seme bo vzklilo natanko takrat, ko bo imelo ustrezne pogoje: primerno toploto, vlago in primerno dolg dan.

Kdaj lahko začnemo sejati?

Najbolj primeren čas za zimsko sejanje je od sredine februarja dalje. Prezimno trdne trajnice in na mraz manj občutljivo zelenjavo (solata, zelje, kolerabica) sejemo od srede februarja dalje, občutljivejše enoletnice pa od konca marca.

Vrste posod za zimsko sejanje

Za zimsko sejanje so primerne različne plastične posode: 1,5 l ali večje plastenke, emabalaže od peciv, sadja, zelenjave, plastične kantice … Pomembno je, da svetloba lahko prodre v posodo.

Posode predelamo v mini rastlinjake:

• na dnu in ob strani posode naredimo luknje za drenažo, da lahko odvečna voda sproti odteka;
• naluknjan mora biti tudi pokrov, da lahko voda pronica v posodo (plastenk od pijač ne zapremo s pokrovčkom);
• posodo po sredini prerežemo (to velja za kantice in plastenke, ne pa za prozorne plastične posode s pokrovi), napolnimo z zemljo (na dno lahko najprej natresemo malo drenaže), jo pokrijemo z gornjim delom in postavimo nekam na prosto.

Metoda je zelo primerna tudi za vzgojo sadik solate. Dno gajbice obložimo s staro bombažno krpo, napolnimo s substratom in posejemo seme solate. Nato plastično gajbico previdno ( da ostane substrat na svojem mestu) in temeljito ovijemo s prozorno folijo, ki jo na dnu in na vrhu naluknjamo. Ko so sadike primerno velike, gajbico odvijemo, sadike pa s pomočjo bombažne podloge samo dvignemo in preložimo na vrt.

Katero zemljo ali substrat uporabimo

Pomembno je, da uporabimo rahlo in dobro odcedno zemljo, ki je bogata s hranili. Vrtna zemlja je lahko za vzgojo sadik preveč zbita. Več uspeha bo, če uporabimo substrat, namensko pripravljen za vzgojo sadik:
– za zimske setve uporabimo Terra preta 90 %
– za vzgojo sadik v kontroliranih pogojih (stanovanje, ogrevani rastlinjaki) pa Eko Zemljo za vzgojo sadik.

Kadar vzgajamo sadike v stanovanju, izberemo Eko Zemljo za vzgojo sadik, v kateri mlade sadike razvijejo močan koreninski sistem in ne preobilice rastlinske mase, kar bi povzročilo težave. Sadike, ki jih vzgajamo v kontroliranem okolju, potrebujejo substrat z manj hranili.

Za zimske setve uporabimo ekološki substrat Terra preta 90 %, saj so pri tej vzgoji sadik pogoji povsem drugačni. Pri zimskem sejanju sadik ne presajamo, jih ne zalivamo in utrjujemo tako, kot to počnemo z notranjimi sadikami.

Pri zimskem sejanju nasujemo v posodo vsaj 10 cm globoko plast substrata, saj njegova vloga ni samo podlaga za rast rastlin, pač pa tudi izolacija pred mrazom, ki prihaja iz tal. Substrat dobro zalijemo in počakamo, da se odcedi, nato pa posejemo seme.

Kako posejemo seme

Seme enakomerno potresemo po vrhu substrata in ga prekrijemo s tanko plastjo substrata. Substrat nežno potlačimo. Semen ne sejemo preveč na gosto, saj sadik pri zimskih setvah ne pikiramo. V substratu bodo rastle, dokler jih ne bomo presadili na stalno mesto, zato jim moramo že takoj na začetku omogočiti dovolj prostora za rast in razvoj korenin v posodi.

Posodo postavimo v večjo posodo z vodo in počakamo, da se substrat navlaži. Nato posodo vzamemo iz vode. Posode nato označimo, da bomo vedeli, kaj bo zrastlo v njih in jih zapremo.

Kam postavimo posode z zimskimi setvami

Posode lahko postavimo na vrtno mizo ali klopco, na prevrnjene gajbice, na balkon ali teraso, pod nadstrešek. Odlična lokacija je sončno, a zavetno mesto, kjer lahko posode zasuje sneg, če zapade. Biti pa morajo dvignjene od tal, saj ravno mrzla tla spomladi zavirajo kalitev.

Zaščita in nega mladih sadik

Posevke v posodah, ki niso izpostavljene padavinam, je treba občasno zalivati. Tiste pod milim nebom zalivamo le izjemoma, ob zelo suhem vremenu. Bolje kot zalivanje od zgoraj je, da posode za nekaj časa postavimo v večjo posodo z vodo. Tako se substrat lahko sam napoji. Ob padavinah pazimo tudi na to, da obilica dežja ne bi utopila sadik.

Kadar ni snega, temperaturne razlike med dnevom in nočjo pa so velike, posode dodatno izoliramo s slamo, kakšno odejo, stiroporjem ipd.

Ob vročih dneh kasneje v pomladi je lahko težava pregrevanje. Posode s sadikami takrat umaknemo z žgočega sonca v delno senco.

Približno kak teden, preden bomo presadili sadike na njihovo stalno mesto, posode odpremo in pustimo odprte.

Presajanje sadik na vrt

Ko so rastline dovolj velike, jih presadimo na vrt. Lahko posamič, če so zelo majhne, pa za začetek kar kompletno grudo.