Kategorija: April

Nočna mora vsakega vrtnarja … nastopi, ko mladim sadikam začnejo rumeneti listi, mladike zaostanejo v rasti, počasi jim odpade list za listom, nam pa postane jasno, da z njimi kmalu ne bo več kaj početi.

Zakaj pride do tega?

Vzrokov za to je več, najpogostejša sta dva:
1. Škodljivci: uši, pršice in drugi škodljivci, ki srkajo sok iz rastlinskega tkiva, lahko povzročijo pomanjkanje hranil v paprikah, posledica bodo rumeno obarvani listi. Rešitev: ustrezni homeopatski pripravki za rastline.

2. Pomanjkanje magnezija v prsti in/ali vode: v obeh primerih so simptomi enaki: zaostajanje v rasti, paprike odvržejo liste, cvetove in plodove, listi se obarvajo rumeno med listnimi žilami. Rešitev: Epsomska sol.

Posledice pomanjkanja magnezija pri rastlinah so različne. Nekatere vrste zelenjave (fižol, grah, solata in špinača) lahko rastejo v zemlji, ki ji primanjkuje magnezija in kljub temu proizvedejo dovolj velik pridelek. Plodovke (paradižnik in paprike) ter vrtnice pa za optimalno rast in razvoj potrebujejo velike količine magnezija. Žal pomanjkanja ne opazimo takoj; posledice so vidne šele ob hudem pomanjkanju magnezija, ko je za rastlino lahko že prepozno. Pomanjkanje magnezija se kaže kot orumenelost listov med listnimi žilami, zvijanje listov, zaostala rast in plodovi brez pravega okusa.
Paradižniki in paprike imajo kar dvakrat večje potrebe po magneziju od ostalih rastlin, ki rastejo na naših vrtovih. Zato se pomanjkanje magnezija pri njih kaže še toliko bolj. Listi orumenijo med listnimi žilami in odpadajo, tvorjenje plodov pa se upočasni ali ustavi. Z Epsomsko soljo bodo paradižniki in paprike imeli več zelene mase, pa tudi s plodovi ne bo težav. Plodovi na paradižnikih in paprikah so z Epsomsko soljo tudi do 2 x večji, prav tako so večje in bolj močne tudi same rastline. Plodovi so bolj sočni in okusnejši ter imajo debelejšo lupino.

Na vrtu je magnezij nujno potreben v času klitja, za uspešen proces fotosinteze in proizvodnje klorofila ter v času tvorbe plodov. Magnezij pomaga krepiti celične stene in izboljša sposobnosti rastline za absorpcijo dušika, fosforja in žvepla. Če ga ni, rastlina utrpi poškodbe, ki jih težko premaga.

Žveplo, nepogrešljiv element za rast rastlin, je nujno potreben za proizvodnjo vitaminov, aminokislin (in zato beljakovin) ter encimov. Poleg tega je žveplo tista sestavina, ki daje zelenjavi, kot sta brokoli in čebula, značilen okus. Žvepla redko primanjkuje v vrtni zemlji, ker ga vsebujeta tako kisli dež kot tudi živalski gnoj.

Kaj je Epsomska sol?
Epsomska sol je naravni mineral, ki so ga odkrili v angleški pokrajini Epsom (od tod tudi ime). Kemično je Epsomska sol magnezijev sulfat s formulo MgSO4. Vsebuje približno 10 % magnezija in 13 % žvepla. Vrtnarji jo že stoletja dodajajo paradižnikom, paprikam in vrtnicam, ker tako naredijo več cvetov in plodov, rastline so bolj zelene in pridelek je večji. Več o tem, kako jo uporabljamo, pa preberite TUKAJ.

Epsomske soli pa ne bodo veseli samo vaši paradižniki in paprike, prijala bo tudi vam. Vsebuje veliko magnezija, ki je drugi najpogostejši element v naših celicah. Pomaga uravnavati več kot 325 encimov in sodeluje pri številnih telesnih funkcijah. Žal ga imamo pogosto premalo – primanjkljaj naj bi imelo kar 3/4 prebivalstva. Namakanje v kopeli z Epsomsko soljo je preprost način, da oskrbimo telo s potrebnim magnezijem, pomaga utrujenim mišicam in deluje proti krčem.

Razstrupljanje z magnezijevo kopeljo: v kadi tople vode raztopimo 1 skodelico Epsomske soli, 1 skodelico sode bikarbone, dodamo brizg jabolčnega kisa in 10 kapljic eteričnega olja (npr. sivke, ki pomirja). V takšni kopeli se namakamo vsaj pol ure; še bolje, če dlje.

Sušna leta so tudi v naši krajih vse pogostejša. Pomanjkanje padavin povzroči posledice na vrtovih in poljih – pridelek je v klasični pridelavi na področjih, kjer je prst plitka in utrujena, zelo skromen.

Sajenje pod seno je primer dobre prakse, kako lahko na naravi prijazen in preprost način pridelamo zelenjavo, ne da bi za to orali, dognojevali z umetnimi gnojili, brez hlevskega gnoja in tudi brez okopavanja in osipavanja.

Postopek
Jesenska priprava: travo pokosimo, pustimo, da se skoraj osuši, in jo odpeljemo na mesto, kjer nameravamo saditi in sejati. Travo kosimo, ko je zrela in je odvrgla seme. Če nimamo svojega travnika, seno kupimo – a pri tem pazimo, da v senu ni strupov (da travnika niso gnojili z gnojnico vprašljivega porekla, da ni blizu njega njiv, ki jih tretirajo s strupi …). Odlično je seno, ki ga je pred spravilom namočila nevihta. Seno enakomerno porazdelimo po površini, vsaj 0,5 m na debelo, saj se bo sčasoma posedlo.

Spomladanska priprava: enako kot jesenska, le da seno na tla položimo spomladi. Uporabimo lastno lansko seno, ali pa ga kupimo.

Spomladi, ko je čas za sajenje krompirja, ga preprosto položimo med seno in zemljo (seno privzdignemo, na tla položimo nakaljen krompir). Zemlje pred polaganjem sena ni treba pripraviti na kakšen poseben način; odstranimo le večje rastline, ki bi preprečile, da bi se seno enakomerno poleglo po tleh.

Pri metodi sajenja pod seno odpade:
• oranje,
• gnojenje,
• okopavanje,
• osipavanje in
• namakanje.

Kaj lahko sadimo naslednje leto?

Če smo seno položili že jeseni, bo do naslednjega leta seno bolj razkrojeno, kot če smo ga položili spomladi. Hitrost razkrajanja je odvisna tudi od nadmorske višine, toplote, vlage … V večini primerov je za sejanje vseh vrst zelenjave primernejše leto po sajenju krompirja, ko se seno že bolj spremeni v humus.

Na mestu, kjer je bilo predlani jeseni položeno seno, lani pa »posajen« krompir, lahko letos posejemo in posadimo: grah, solato, čebulo, fižol, koruzo, rdečo peso, por, sojo, sončnice, kumare, gomoljno zeleno …

Naslednje leto se seno na novi gredici že popolnoma spremeni v zemljo. V njej odlično rastejo korenček, pastinak, bob, blitva, česen in krompir, ki je bil posajen klasično.

Na takšen način lahko pridelujemo tudi na področjih, ki niso primerna za oranje (kamnito, nagib terena …), na področjih, na katerih je prst povsem izčrpana ali pa je bila v preteklih letih tretirana s strupi. S to metodo na preprost in učinkovit način spremenimo kos zelenice ali travnika v nov kos vrta – ne da bi si ob tem lomili hrbet s prekopavanjem :).

Zakaj je smiselno jemati otroke s sabo na vrt, ni treba razlagati. Kar se Janezek nauči, to zna, in kar Janezek pridela, bo tudi pojedel. Otroci se (za razliko od staršev) pri delu ne obremenjujejo z “umazanijo”, kot ji pravimo odrasli, in prav je tako. Zato, in zato, da bodo z sodelovanjem na vrtu imeli še več veselja, jim sešijemo praktičen predpasnik Pike Nogavičke; prvič zato, da bodo vsaj malo manj umazani, drugič, ker ima predpasnik praktične žepe, tretjič zato, ker bodo v svoji vrtičkarski opravi na vrt odkorakali še toliko raje, in četrtič, ker je to pač predpasnik Pike Nogavičke. Kdo pa ne bi bil rad kot ona … še odrasli imamo kdaj skušnjavo, da bi koga z eno roko pognali na najvišjo vejo visokega oreha. In petič – peti razlog za ta predpasnik pa je ta, da je izjemno udoben. Otroka ne vežejo nobene vrvice, predpasnik se bo zapiral in razpiral skladno s tem, kako se bo otrok pripogibal in sklanjal.

Potrebujemo:

• papir za izris kroja,
• dva enako velika kosa vzorčastega blaga in
• dva gumba, barvno usklajena z blagom.Navodila so preprosta:

1. Na papir izrišemo kroj. Na priloženem kroju je razdalja od dna vratnega izreza do spodnjega roba predpasnika 82 cm. Ta predpasnik je za velika dekleta; za 9 let staro deklico je ta mera 60 cm, za 5 let starega fantiča pa 40 cm. Na osnovi te mere prilagodimo celoten kroj – s pomočjo mreže pomanjšamo kroj – za 9-letno deklico bo kroj za 1/3 manjši, za 5-letnega dečka pa za polovico manjši.
2. Blago prepognemo po sredini. Kroj položimo na blago tako, da je rob kroja, kjer je sredina predpasnika, položen ob pregibu blaga. Kroj pripnemo z bucikam.
3. Ob robu kroja izrežemo predpasnik. Postopek ponovimo še z drugim kosom blaga.
5. Oba dela predpasnika položimo enega na drugega in ju sešijemo s pomožnimi šivi na roke. Nato ju natančno ob robovih sešijemo še s šivalnim strojem. Del roba pustimo odprtega, da bomo lahko predpasnik obrnili. Odstranimo pomožne šive. Obrnemo predpasnik, poravnamo robove in jih rahlo prelikamo. Na roke z dolgimi šivi navznoter zašijemo še zadnji rob.
6. S šivalnim strojem ozko okrasno prešijemo robove predpasnika.
7. Na sprednjo stran predpasnika prišijemo še en ali dva žepa. Izdelamo gumbnice na naramnicah in prišijemo gumbe.

Vir fotografij: http://nur-noch.com/pippi-longstockings-apron-dress/?lang=en