Marsikatera od sadik, ki jih sedaj že prodajajo v vrtnih centrih, nikakor še ne sme na prosto, zato bodite previdni pri nakupu. Na prosto lahko v aprilu sadimo vrtnine, ki imajo rade kratke dneve in sveže noči, ne marajo pa vročih poletnih dni. Pobrali jih bomo, še preden se začne vroče in sušno poletje.
Sedaj presajamo in sejemosolate (krhkolistna, mehkolistna, rozetasta, za obtrgovanje). Z njimi delamo na dan za list. prvi pridelek bomo pobrali čez šest tednov. Seme sejemo v manjših količinah na 10 do 14 dni, da bo vedno dovolj pridelka.
Sadimo sadike in sejemo seme kapusnic (zelje, kitajsko zelje, glavnati ohrovt, cvetača, brokoli, nadzemna kolerabica). Kapusnice potrebujejo dobro pognojena tla, zato pred sajenjem dodajte v jamico tri pesti komposta. Presajamo jih v začetku aprila, pridelek pa bomo pobrali junija. Posejemo kapusnice, ki jih bomo pobirali jeseni in čez zimo.
Posejemo blitvo, lahko v lonček ali na prosto. Lansko blitvo, ki je prezimila, poberemo do maja, ker bo takrat pognala v cvet.
Na prosto presadimo sadike pora in sejemo por za prezimno zalogo. Tako križnice kot tudi por potrebuje veliko hranil, zato v sadilno jamico dodamo po tri pesti komposta.
Gomoljno zeleno presadimo na prosto na dan za korenino, stebelno zeleno pa na dan za list. Stebelna zelena je odlična za majhne vrtove in balkone. Režemo zunanje liste, srček puščamo.
Krompir posadimo čim prej. Tla dobro pognojite s kompostom. Na majhnih vrtovih in balkonih ga lahko posadimo v velike lonce ali vreče.
Čebula naj gre na gredice čim prej, na ne preveč pognojene gredice. Na isto gredo lahko posejemo korenček, s katerim se dobro razume, vmes pa posadimo sadike solate.
Čim prej posejemo tudi redkvico, ki ima prav tako raje hladnejše kot pa vroče dni. V vročini postane puhla in uide v cvet, zato je sedaj pravi čas za njo.
Korenček posejemo v rahla in globoka tla. Potrebuje redno in zadostno oskrbo z vlago. V suhih tleh ne bo vzkalil.
Tudi špinača ne mara vročine, zato jo čim prej posejemo.
Če se še niste lotili sadik paradižnika, bučk in buč, tudi še ni prepozno. Seme sejemo v lončke, na prosto jih bomo presadili po 15. maju. Paradižnik potrebuje za vzklitje vsaj 22°C do 28°C. Ne pozabite na to, da ne boste razočarani, če seme ne bo vzklilo.
Še ves april lahko sejemo grah, konec aprila pa nizek fižol (visokega šele v maju). Stročnice si tla z dušikom oskrbijo same, zato ne marajo pognojenih tal.
Če boste pregledali deklaracije substratov, kompostov in zemlje, ki jih lahko kupite v trgovinah za svoje rastline, boste med drugimi sestavinami zelo pogosto naleteli na šoto.
Kaj sploh je šota? Šota je stisnjen, mrtev rastlinski material, ki je star več tisočletij. Je zelo mehak in rahel. Nastal je iz mahov, mrtvih ostankov rastlin, včasih tudi korenin, ki so se ohranile v okolju brez kisika. Ko se šota posuši, je močno vnetljiva.
Šote kot dodatek zemlji ne potrebujemo, saj nam ne doprinese ničesar pomembnega, z njenim črpanjem pa hkrati škodimo okolju. Naše rastline zaradi nje ne pridobijo nič bistvenega. V substrate jo dodajajo zaradi njene rahlosti, sicer pa je prazna. V sami šoti rastline ne morejo uspevati, saj ne vsebuje hranil.
Ker je šota sama prazna, brez hranil, zemlji s šoto dodajajo mineralna hranila, kot so fosfor, kalij in kalcij. Tako nastane umeten substrat, niti približno enak kakovostni zemlji.
Šota ne zadržuje vlage, zato je poraba vode za zalivanje takšnega substrata veliko večja.
Njena naravna nahajališča so pri nas skromna in zaščitena, zato jo dobivamo iz severnih držav. A se tudi tam že zavedajo okoljskega problema, ki nastaja z njeno porabo. V Veliki Britaniji bodo do leta 2024 prepovedali prodajo šotnega komposta vrtnarjem in se trudili obnoviti svoja šotišča.
Velika nahajališča šote so v Rusiji, v Sibiriji. Ko odkopljejo vrhnjo plast tal in šoto izpostavijo vremenu, se šota izsuši , suha pa je močno vnetljiva. Posledica tega dogajanja so obširni požarišotišč. Šota vsebuje trikrat več ogljika kot gozd, in ko gori, se sproščajo toplogredni plini. Požari na šotiščih so hujši viri toplogrednih plinov kot industrija.
V šotiščih je shranjenega trikrat več ogljika kot v gozdovih. Podatek je pomemben, če vemo, da izguba organskega ogljika v tleh povzroči širjenje puščav in hkrati pripomore k toplogrednim plinom in segrevanju zemlje ter posledičnim klimatskim spremembam. Šotni substrati, komposti in zemlje z dodatkom šote torej neposredno vplivajo na klimatske spremembe. Na prvi pogled se zdi, da je šota, ki jo porabijo vrtičkarji, obroben vir težav – dejansko pa ni obroben, pač pa ključen. Zato je odločitev vsakega posameznika, kako bo ravnal, zelo pomembna tudi za našo skupno prihodnost.
Za konec še citat dr. Boruta Vrščaja z oddelka za kmetijsko ekologijo in naravne vire na Kmetijskem inštitutu Slovenije: »Tako, kot ne moremo živeti brez zraka in vode, tudi brez rodovitne zemlje ne bomo dolgo obstali. In kar uničimo danes, jutri ne bo mogoče obnoviti, saj zemlja potrebuje tisočletja, da ponovno nastane. Za vaše rožice pa bo bistveno boljša od šote kar tista zemlja, ki ste jo nabrali na bližnjem travniku ali iz krtine, ki jo je na travniku napravil krt, še namigne. Dodajte ji malo pravilno pridelanega domačega komposta in ne bo vam treba ničesar kupovati. Sama šota je namreč prazen material, ki brez dodanih hranil rastlinam daje samo oporo, pa še to bolj slabo. Pustimo jo raje na šotiščih, kjer ima bistveno večjo vrednost.« Vir: https://jana.si/clanek/odklenjeno/60bfbac00100b/ne-kupujte-sote
V Sloveniji imamo beloprsega in rjavoprsega ježka. Žal je ježkov čedalje manj, izumirajo. Veliko jih konča na cesti, ker pred nevarnostjo ne zbežijo, pač pa se zvijejo v klopčič. Čedalje manj jih je tudi zaradi strupov, ki jih uporabljajo na vrtovih in njivah, saj z njimi pokončajo žuželke, ki jih jedo ježki. Veliko jih konča tudi pod kosilnicami in drugimi kmetijskimi stroji.
Jež je vsejed, ki pomembno prispeva k ravnovesju v naravi. Če ga boste opazili na svojem vrtu, ste tega lahko samo veseli. Da bo lahko prišel skozi gosto živo mejo na vaš vrt, izrežite vanjo tik nad tlemi luknjo v velikosti 30 x 30 cm.
Ježkom mleko škodi, tudi kruha jim ne smemo dajati. Radi pa imajo surovo mleto meso (jasno da nezačinjeno) in suho mačjo hrano – brikete (vendar jim ne dajajte tiste z ribami in piščancem). Vrtov, ki so v nulo očiščeni, ježki ne marajo, saj se na takšnem vrtu ne morejo nikamor skriti. Vrt, ki ima v kotu kup dračja in lanskega listja, pa je zanje kot nalašč. Tudi v topel kompost se bo ježeva mati z mladiči rada skrila, zato bodite previdni, če se boste lotili spomladanskega premetavanja kompostnega kupa in tega ne počnite z ostrimi vilami. Zanje so nevarni tudi odprti jaški in vrtne mreže (npr. tiste za kumare), ki jih nismo pospravili, ker se lahko zapletejo vanje. Preden zakurite kup dračja ali se lotite košnje visoke trave, vedno preglejte, če morda tam ne spi ježek.
Ježki so nočne živali. Na svojih nočnih pohodih iščejo hrano. Odrasel jež lahko na noč prepotuje od enega do dveh kilometrov. Spomladi se ježi parijo in takrat lahko pride tudi do borbe za priljubljeno ozemlje. Eno takšnih “borb” si lahko ogledate v spodnjem posnetku:
Za vse, ki imate ribnik, mlako ali kakšen drug vodni vir z strmimi bregovi, priporočam dodatek zanj: reševalno lestev za ježke. Naredite jo lahko iz deske, na katero pribijete deščice (z medsebojno razdaljo cca 2,5 cm), ali iz kosa mreže, ki jo napnete okoli lesene deske ali okvirja. Pomembno je, da je lestev takšna, da bo ježek s svojimi kratkimi nogicami lahko splezal po njej, in da nagib te lestve ni več kot 20°.
Ježki sicer znajo plavati (kot lahko vidite tudi na posnetku), a v vodi ne zdržijo dolgo in se kmalu utopijo. Takšna lestev pa jim lahko reši življenje.
Poglejte to sliko. Točno takšen pogled vas bo pričakal, če boste stopili v katerokoli prodajalno izdelkov za vrtnarje in vrtičkarje, pa naj bo to velika blagovnica, krajevna kmetijska zadruga ali majhna zasebna trgovinica. Na policah stoji množica živobarvnih plastenk, na katerih so naslikane žareče podobe cvetja in okusne zelenjave. V njih pa ni nič tako zelo lepega – strupi in umetna gnojila. Snovi, ki škodijo okolju.
Ljudje smo kot srake – všeč nam je živobarvna pisanost. Še zlasti, ko se učimo novih stvari, smo odlična tarča za vse, ki bi radi zaslužili na naši potrebi, da bi si sami pridelali svojo zdravo hrano.
Imam dve odlični novici: prvič, vseh teh lepih plastenk ne potrebujete. Resnično ne potrebujete petdesetih različnih gnojil in pesticidov, za vsako cvetlico ali sorto zelenjave svojega. Za vsako botanično skupino drugačnega. In drugič: vse, kar res potrebujete, je, da znate poskrbeti za zdravo zemljo, da znate opaziti težave in ustrezno odreagirati nanje. A ne s strupi in umetnimi gnojili.
Prva in edina stvar, ki jo morate narediti, je, da res dobro poskrbite za zemljo. Rastline, ki rastejo na njej, so simptom njenega zdravja, zdravja zemlje. Če je zemlja zdrava, močna, krepka, harmonična, z uravnoteženo vsebnostjo mikroorganizmov, hranil, elementov, mikro in makro življenja, bodo tudi rastline, ki rastejo v njej, močne, zdrave in okusne. Pika. Vse ostalo, kar vam poskušajo prodati trgovci, je neuporaben in pogosto zelo strupen balast, ki ima en sam cilj – zaslužiti. Eden od zelo učinkovitih marketinških trigerjev, ki jih uporabljajo za to, da nas porinejo v nakup stvari, ki jih dejansko ne potrebujemo, je strah. Strah pred tem, da ne bo uspelo, da ne bo raslo – če ne bomo poškropili ali zalili z določenim pripravkom.
Ne pustite se zastrašiti. Zaupajte sebi in naravi. Vse, kar morate narediti, je, da dobro poskrbite za svojo zemljo, da bo močna in rodovitna. Ko nato posejete in posadite rastline, redno in dobro skrbite zanje s pomočjo svetlobe in toplote sonca ter vode – če je to dež, še toliko bolje (ker vam ne bo treba zalivati 🙂 ). Zbirajte kapnico, delajte svoj kompost. Če ga imate premalo, naročite najbolj kakovostnega, do katerega lahko pridete. Rastline redno obiskujte in opazujte, kako napredujejo. In le, če bodo slabo uspevale, če bodo zbolele ali jih bodo napadli škodljivci, se lotite reševanja. Naj bo to na čim bolj naraven način, ne s pisanimi strupi. Pisanih plastenk ne kupujte na zalogo, ne pustite se zavesti bleščečim barvam in prijaznim trgovcem. Pustite jih na policah, da se bodo lahko še naprej sončile v svoji lepoti. Ker dejansko jih na svojem vrtu ne potrebujete. V vseh letih, odkar imam svoj vrt, nisem kupila niti ene teh pisanih plastenk. Za zemljo skrbim z bioogljem, terro preto in kompostom. Če je treba, rastline in zemljo zaščitim, pozdravim in okrepim s homeopatijo, epsomsko soljo in kaolinom. Če lahko jaz, lahko kdorkoli.
Ker slika pove več kot 1000 besed, za konec objavljam posnetek, ki ga je moja prijateljica Jerneja Jošar (njeno podjetje je Cvetlična) objavila na svojem FB profilu. Objavila ga je v odgovor in tolažbo tistim svojim zaskrbljenim strankam, ki jih je skrbelo, kaj bo, če ne bodo kupile vseh pisanih plastenk s čudežnimi zvarki za rastline – in pripisala – tukaj je vse, kar potrebujete 🙂 :
Škodljivci se najraje lotijo oslabelih rastlin, zato je pomembno vedeti: kadar je zemlja zdrava in močna, so takšne tudi rastline, ki rastejo v njej. Manj možnosti bo, da bi podlegle napadu škodljivcev in bolezni. Enako velja tudi za izredne razmere, kot so bile npr. nedavne zmrzali. Tudi stroka se s tem strinja: bolj ko je rastlina močna, bolj bo odporna in lažje bo prenesla šoke, ki jih prinesejo izredni vremenski in drugi pojavi.
V prvi vrsti moramo torej poskrbeti za zemljo. Najkasneje ob sajenju in sejanju ji dodamo kompost in obogateno ter aktivirano biooglje, obenem pa povsem opustimo uporabo različnih strupov, umetnih gnojil in pesticidov.
Proti letečim škodljivcem na zelenjavnem vrtu (korenjeva muha, čebulna muha, porova zavrtalka, kapusova muha, kapusov belin, koloradski hrošč …) rastline najlažje mehansko zaščitimo s Kaolinom. Zaščita bo še bolj učinkovita, če jo uporabimo v skladu z življenjskim ciklom in navadami posameznega škodljivca – če torej vemo, kdaj “leta” oziroma “leze” in kdaj ter na kakšen način si privošči naše rastline oziroma pridelke.
Homeopatija za rastline Kaolin se odlično dopolnjuje s homeopatskimi pripravki za rastline: slednji rastlino krepijo “od znotraj” tako, da se lahko škodljivcem in boleznim upre sama, Kaolin pa jo fizično zaščiti “od zunaj”. Škodljivci tarče (npr. češnjeva muha češenj) ne bodo prepoznali, spet drugi (npr. kapusov belin) pa ne bodo odlagali jajčec na rastlino, saj jim kredasta prevleka ne bo povšeči.
Tako za Kaolin kot za homeopatske pripravke za rastline velja, da imajo veliko prednost pred drugimi izdelki za zaščito in zdravljenje rastlin: nimajo karence.
Češnjeva muha (Rhagoletis cerasi)
Ličinka žerka v češnji
Češnjeva muha
Češnjeva muha je malo manjša od hišne muhe in ima na hrbtu značilno rumeno liso. Prezimi v obliki bube v tleh. Maja in junija (odvisno od temperature tal) se iz bub izležejo odrasle muhe. Samice odložijo jajčeca v plodove, ko se češnjevi plodovi obarvajo iz zelene v rumeno. Vsaka samica odloži 100 – 200 jajčec. Iz jajčeca se v 6 – 8 dneh izvali ličinka žerka, ki se zavrta v plod in ga začne uničevati okoli koščice. Žerka čez 3 tedne prileze iz češnje in se zabubi 3 cm globoko v tleh. Bube lahko v tleh počakajo tudi po dve ali tri leta.
Kako ukrepamo? Češnjeva drevesa temeljito poškropimo s Kaolinom. Škropiti začnemo takoj po cvetenju, ko so plodovi češnje še trdi in zeleni. Škropimo enkrat tedensko, štiri tedne zapovrstjo. Tako zagotovimo, da so plodovi res dobro zaščiteni pred škodljivcem. Za zaščito “od znotraj” uporabimo homeopatski pripravek Thuja C30, s katerim drevo zalijemo.
Resarji ali tripsi
Tripsi so majhne, do 2 mm velike vitke žuželke z ozkimi resastimi krili. Telo je svetlo do temno rjave barve. Zelo radi imajo modro barvo (lahko jih lovimo na modre lepljive plošče). Poleg tega, da rastlino poškodujejo, so nevarni tudi zato, ker prenašajo viruse. Najdemo jih na vseh delih rastline, najpogosteje pa na cvetovih in listih.
Samice odlagajo jajčeca posamično v cvetove, na mlade liste in nežnejše dele stebel. Ko se izležejo ličinke, se začnejo hraniti z rastlino. Resarjev razvojni cikel je odvisen od temperature okolja: pri 15°C traja 48 dni, pri 20°C 22 dni, pri 25°C 15 dni in pri 30°C 12 dni. V rastlinjaku ima 11 do 15 generacij letno in lahko povzroči zelo veliko škode.
Tobakov resar (Thrips tabaci) je pomemben škodljivec čebule in pora. Napada tudi kapusnice, fižol, plodovke in druge rastline. Poleg tobakovega resarja najdemo na čebuli tudi nekatere druge vrste (npr. cvetličnega resarja), vendar ne tako pogosto.
Prvi znak napada je zvijanje mladih listov in deformacija plodov. Na napadenih cvetovih se pojavijo značilne bele pege, na listih pa bledo rumena območja. Napadena mesta na starejših listih so bleščeče srebrne barve. Resarji izsesavajo sokove iz rastlinskih celic, izsesane celice pa se napolnijo z zrakom in zato dobijo srebrnkast videz.
Škoda je večja, če se resarji pojavijo, ko so rastline še mlade. Čebula je najbolj občutljiva v času, ko se začne debeliti. Poškodbe, ki jih povzročajo resarji, so lahko tudi vstopna mesta za različne povzročitelje bolezni, npr. nevarne rastlinske viruse.
Kako ukrepamo:
Naravni sovražniki resarjev so polonice, plenilske stenice, plenilski resarji, razni hrošči, tenčičarice, plenilske pršice, parazitoidi in pajki. Privabimo jih tako, da jim omogočimo življenjski prostor, kjer se ti lahko namnožijo (naravna vegetacija ob robovih njiv in vrtov), ohranimo pa tako, da ne uporabljamo strupov.
Rastline učinkovito zaščitimo s škropljenjem s Kaolinom. Učinkovitost Kaolina so dokazali tudi z raziskavo, ki jo lahko preberete tukaj: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0261219407002591
Za zaščito “od znotraj” (homeopatija krepi obrambne sposobnosti same rastline) pa uporabimo zalivanje s homeopatskimi pripravki Allium cepa in Sulphur.
Jabolčni zavijač (Cydia pomonella)
Jabolčni zavijač je metuljček s premerom kril med 14 in 22 mm. Krila so pepelnato siva s številnimi prečnimi temnorjavimi črtami. Na zgornjem zunanjem delu prednjega krila imajo temnejšo okroglasto pego bakrene barve. Podnevi z zloženimi krili počivajo na lubju ali na listih, ter se tako skrivajo pred pticami, ki so njihov glavni sovražnik. Tudi zaradi tega je pomembno, da v sadovnjak privabimo ptice 🙂
Samice v roku od 4 do 7 dni ponoči odlagajo jajčeca posamič na plod ali na liste v njegovi bližini, nato pa kmalu poginejo. Jajčeca so sploščena, nekoliko podolgovata, velika pa so med 1 in 1,3 mm. Sprva so prozorna, v kasnejših fazah pa potemnijo. Iz jajčec se v 4 – 14 dni razvije gosenica. Gosenica se zavrta do peščišča plodu in se tam hrani s peškami. V treh do petih tednih preide skozi pet razvojnih stadijev in odrasla doseže 18 in 20 mm dolžine. Sprva je bele barve, kasneje pa so rožnato bela s črnimi bradavicami. Vhod v plod gosenice zadela z iztrebki.
Podoben življenjski krog ima tudi češpljev zavijač. Hrušev zavijač ima samo eno generacijo letno. Jajčeca odlaga od polovice junija do konca julija. Najbolj črvive so zgodnje sorte hrušk, poznejše pa nekaj manj.
Napad zavijača prepoznamo po tem, da plodovi odpadajo, so navrtani, v notranjosti pa opazimo rov do peščišča. Pri prvi generaciji gosenic poškodovani plodovi zgodaj odpadejo, pri drugi pa predčasno dozorijo in prav tako odpadejo. Tretja in četrta generacija gosenic napade že skoraj zrele plodove, ki navzven ne kažejo znakov napadenosti.
Po zadnjem stadiju gosenica zapusti plod in se zabubi. Buba je obdana z belo obarvanim svilenim kokonom. Dolga je približno 1 cm. Buba prezimi, spomladi pa se jabolčni zavijač znova pojavi kot metulj.
Jabolčni zavijač ne napade le jablan, pač pa tudi hruške, oreh, kutino, redkeje pa tudi marelice, slive, češnje, mandljevec, smokvo, jerebiko in koruzo.
Glavni sovražniki jabolčnega zavijača so ptice, pajki, brzci, mravlje, zajedavske ose in strigalice, ki se hranijo tudi z njegovimi jajčeci. Zato je zelo pomembno, da vemo, da z uporabo strupov še bolj porušimo biotsko ravnovesje v sadovnjaku.
Kako ukrepamo: junija in julija zaščitimo drevesa in plodove s škropljenjem s Kaolinom. Zaščito obnavljamo 1 x tedensko, 4 tedne zapovrstjo. Za zaščito »od znotraj« uporabimo homeopatski pripravek Thuja. V okuženem sadovnjaku pazimo na higieno: okuženih plodov ne zavržemo, pač pa jih uničimo.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
Vrta že dolgo ne prekopavam več. Zemljo na njem zastiram, kar je večinoma povsem dovolj, da ostane rahla. Le v skrajnem primeru, ko je res preveč zbita, jo zrahljam in prezračim s ploskimi vilami. Včasih sem za zastiranje vrta uporabljala različne zastirke (seno, slama, listovka …). Pred časom pa sem naletela na članke, posnetke in knjige angleškega vrtnarja Charlesa Dowdinga, ki z veseljem deli svoje znanje in promovira vrt brez prekopavanja, zastrt s kompostom. Takrat sem se odločila, da bom tudi sama uredila vrt po njegovi metodi.
Dowding navaja naslednje prednosti, ki nam jih prinese zastiranje s kompostom:
– manj plevela – več pridelka – prihranek prostora – prihranek časa
Katere so zmotne predstave o vrtu brez prekopavanja? Zelo pogosta napačna predstava je, da na vrtu brez prekopavanja potrebujemo več komposta, kot na vrtu, ki ga prekopavamo. Ravno obratno je res. Zmotno je tudi mišljenje, da zemlja, ki smo jo leta dolgo prekopavali, prekopavanje kar nekako potrebuje, sicer ne bo obrodila – kot da bi se navadila na to, da jo enkrat ali dvakrat na leto temeljito zmučimo. To je zgolj mit, povsem neosnovan in neresničen.
Kako začnemo: vse, kar moramo narediti, je to, da trdovratne plevele porežemo do tal in odstranimo površinske korenine, nato pa vrt zastremo s kompostom. Če je vrt zelo zapleveljen, lahko pred nanosom komposta vrt prekrijemo s kartonom. Ob tem pa se moramo zavedati, da je karton lahko odlično zatočišče za polže in ga zato uporabimo le, če je res nujno. Vrt na debelo zastremo s kompostom: od 5 do 15 cm na debelo. Največ komposta bomo tako porabili na začetku, v prvem letu. Kasneje kompost samo dodajamo. Kompostno zastirko vsako leto osvežimo s 3 do 5 cm debelo novo odejo. Bolj pa, ko bo zemlja nahranjena, manj bo »jedla« kompost, več ga bo ostajalo in ne bo več izginjal v podlago.
Visoke grede dopolnimo s kompostom Na vrtu imam dve betonski visoki gredi in eno »impro« visoko gredo (sestavila sem jo iz kovinskega ogrodja, ki sem ga znotraj obložila s talno oblogo, ki prenese bivanje na prostem), dve dvignjeni gredi z lesenimi stranicami (ena v velikosti manjše njive, druga majhna) in zeliščno spiralo. Ker prostora nikoli ni dovolj in ker sem se igrala z idejo razseljenega vrta, sem ob južni steni hiše postavila še tri visoke grede. Te so namenjene vzgoji plodovk. Dobro so se obnesle, zato nameravam tam sedaj postaviti še dve leseni visoki gredi. Vsebina visokih gred se je v dveh letih od nastanka že precej posedla. Dopolnila jih bom s kompostom, ki ga potrebujem tudi za izboljšanje zemlje v dvignjenih gredah. Ob tem se seveda postavi vprašanje: kje dobiti tako velike količine komposta?
Domači in kupljeni kompost Kompost, ki ga pridelamo sami doma, je običajno veliko boljše kakovosti od cenenega kupljenega. Vendar je doma zelo težko narediti dovolj komposta, saj za kaj takega preprosto nimamo dovolj surovin. Najslabše bi bilo, če bi kupili kompost vprašljive kakovosti, ter z njim na svoj vrt zanesli različne strupe. Strošek kakovostnega ekološkega komposta je v luči vseh koristi, ki jih prinaša, prihranka časa in pričakovane učinkovitosti komaj še omembe vreden.
Na takšnem vrtu pridelamo več na manjši površini, hitreje in z manj truda, pa še lep je. V zdravi zemlji je rast močna. Prihranimo tudi čas, ki ga za zalivanje, vzdrževanje in pletje vrta porabimo manj. Na vrtu brez prekopavanja, ki je zastrt z zastirko iz komposta, sejemo in sadimo neposredno v kompostno zastirko.
Z zastirko iz komposta nahranimo življenje v zemlji, enako kot se to dogaja v naravi. Tako zastrta zemlja lažje zadržuje vlago in je bolj zračna. Metoda brez prekopavanja, pri kateri zastiramo s kompostom, deluje pri vseh vrstah zemlje, njen učinek pa je še posebej odličen, kadar gre za ilovnato zemljo.
Članek je bil objavljen v Novicah iz Gajinega vrta. Vse dosedanje članke lahko preberete tukaj: Članki.
Med vrtnarji se iz roda v rod prenašajo pravila o delu na vrtu. Običajno jih nekritično posvojimo, brez da bi se zares vprašali, ali so smiselna ali ne.
Angleški vrtnar Charles Dowding je v več desetletjih svojega dela ugotovil, da nekatera držijo, nekatera delno, nekatera pa sploh ne. Rezultate je objavil v drobni knjižici Gardening myths and misconceptions (Vrtnarski miti in zablode).
Danes bom z vami delila tri trditve, ki so med vrtnarji sprejete kot čisto zlato: 1. trditev: Fižola po spravilu iz tal ne pulimo, pač pa stebla porežemo nad tlemi, ker gomoljčki, v katerih so bakterije, ki vežejo dušik iz zraka, zemljo obogatijo z dušikom. 2. trditev: Rabarbarinih listov ne smemo dodajati v kompostni kup. 3. trditev: Kompostni čaj je vedno poln hranil in zato zelo koristen za rastline. Preberite vsako od treh trditev in si odgovorite, kakšna po vašem mnenju je, nato pa svojo odločitev preverite v spodnjem besedilu.
Prva trditev: Fižola po spravilu iz tal ne pulimo, pač pa stebla porežemo nad tlemi, ker gomoljčki, v katerih so bakterije, ki vežejo dušik iz zraka, zemljo obogatijo z dušikom. Drži ali ne drži?
Odgovor: drži v zelo majhni meri. Dušik, ki ga v gomoljčkih živeče bakterije zbirajo in nato izmenjajo s fižolom, v največji meri porabi sam fižol. Če bi hoteli z dušikom v gomoljčkih obogatiti zemljo, fižola ne bi smeli pustiti dozoreti, pač pa bi ga morali uporabiti za t.im. zeleno gnojenje. Ko fižol dozori, in ga poberemo, je v tleh za njim v najboljšem primeru ostalo približno 3 % vsega pridobljenega dušika, kar nima posebnega pomena, če govorimo o obogatitvi zemlje z dušikom. Zato ni povsem nič narobe, če stebla fižola po spravilu izpulimo in skupaj s koreninami odložimo na kompost.
Druga trditev: Rabarbarinih listov ne smemo dodajati v kompostni kup. Drži ali ne drži?
Odgovor: ne drži. Ta mit ima svoje korenine verjetno v dejstvu, da listi rabarbare vsebujejo veliko oksalne kisline, zaradi česar so za uživanje strupeni. Vendar pa »strupenost« ne velja za kompostni kup. Oksalna kislina se v njem razgradi in listi se spremenijo v humus, zato ni nobenega razloga, da listov rabarbare ne bi skompostirali.
Tretja trditev: Kompostni čas je vedno poln hranil in zato zelo koristen za rastline. Drži ali ne drži?
Odgovor: ne drži. Temna tekočina, ki izteka iz kompostnega kupa, je najpogosteje le videti bogata s hranili, v resnici pa največkrat vsebuje več ogljika kot hranilnih snovi in je lahko nezdravo anaerobna. Zemlji in rastlinam bo bolj koristilo dodajanje mikroorganizmov skupaj z njihovimi varnimi bivališči (beri: dodajanje Biooglja – aktivatorja zemlje).
* Vir informacij za ta prispevek je knjiga Gardening Myths and misconceptions, ki jo je napisal Charles Dowding. Charles Dowding je angleški vrtnar z ogromno uporabnega znanja, velik zagovornik ne-lopatanja (no till) in uporabe komposta za zastiranje zemlje. Ima več kot 40-letne bogate izkušnje, zato je njegovo znanje zelo dragoceno. Zemlje ne lopata in ne obrača, le zastira jo s kompostom (ki ga pripravlja sam iz različnih rastlinskih virov in živalskih virov – gnoja). Marsikaj dobrega sem se že naučila od njega. Je človek prakse, na kateri gradi svoji teorijo. Napisal je že več knjig, na spletu pa si lahko ogledate tudi njegove videe, ki so polni znanja in praktičnih nasvetov.
Delo, opravljeno ob pravem času, bo dobro opravljeno delo. A ker je Slovenija tako zelo raznolika, se nekdo, ki živi na eni od notranjskih planot, težko zgleduje po Ljubljančanu ali Primorcu. V pomoč nam je narava, ki mnogo bolje od nas ve, kdaj in kaj je za koga prav:
Nizek fižol posejemo, ko začnejo cveteti jablane.
Ko se cvetovi na jablanah osujejo, posejemo fižol preklar in posadimo kumare.
Ko je španski bezeg v polnem cvetju, lahko posadimo na mraz občutljive cvetlice, buče ter bučke.
Ko je šmarnica v polnem cvetju, lahko presadimo na vrt sadike paradižnikov.
Paprike in jajčevce lahko posadimo na vrt, ko se odprejo cvetovi bradatih perunik.
Ko zacvetijo potonike, lahko na vrt posadimo tudi sadike plodovk, ki imajo rade vročino (npr. melone).
Ker lahko sejemo/sadimo neposredno vanj, zemlja, ki jo z njim zastremo, pa pod njim ostaja nedotaknjena in sčasoma čedalje bolj živa in rodovitna.
S kompostom zastrte zemlje ne obračamo, ne lopatamo niti je kako drugače ne vznemirjamo. Zato tudi plevelov, ki spijo v njej, ne moremo zbuditi tako, kot jih, kadar zemljo obrnemo.
S kompostom zastrta zemlja je polna koristnih mikroorganizmov, ki pomagajo rastlinam pri oskrbi s pomembnimi hranili in vlago.
Tudi iz komposta bo seveda še zrastel kakšen plevel, a ga iz rahle strukture zlahka odstranimo. Majhne spulimo z roko, nekoliko večje pa s pomočjo Ho-mija (malo korejsko vrtno kopje).
Pod kompostno zastirko zemlja ne bo zbita. Rastlinam to zelo ustreza, saj v takšni lažje rastejo.
Dobro bo tudi odvodnjavanje, voda ne bo zastajala.
Na splošno rastline bolje rastejo v zemlji s čvrsto strukturo kot v zelo rahli, ki jim ne nudi opore in prehitro izgublja vlago.
Kompostna zastirka na vrtu brez prekopavanja je najboljša rešitev za ilovnato zemljo. Vsi, ki imate takšno zemljo, veste, da je zelo težko spremeniti njeno strukturo. Vanjo lahko vkopljemo še tako velike količine kremenčevega peska in organskih snovi, pa te nekakšen čudežen način sproti izginjajo. Ob uporabi komposta za zastirko ilovnata zemlja veliko hitreje spremeni svojo strukturo. Deževniki in drugi prebivalci zemlje lahko pod varno zaščito iz komposta izboljšajo njeno strukturo. Ilovnata zemlja je za to zastirko prav idealna, saj vsebuje veliko mineralov in zadržuje vlago.
Pod zastirko iz slame ali sena se radi zaredijo polži, tukaj tega problema ni. Tako zastrte grede bodo videti gole, a v resnici imajo zastirko – kompost.ki ščiti zemljo pod njo.
Kaj pa poti med gredami? Na potke med gredami nasujemo nekaj cm žaganja, listovke, sena ali lubja.
Nasveti za začetnike
Kako začnemo, če nimamo izkušenj? Ne glede na to, kaj vam bo kdo rekel, je dejstvo, da lahko sejemo in sadimo naravnost v kompost (pod pogojem, da je ta seveda povsem zrel). Če ste se letos šele lotili vrta, začnite z malim. Dovolj bo ena sama greda, velika 1,2 x 2,4 m, dobro nahranjena in izkoriščena. Veliko bolje je temeljito zasaditi majhno področje, kot sabo izkoristiti veliko.
Pred nanosom kompostne zastirke zemlje ne prelopatamo, niti komposta kasneje ne vdelamo v tla. Kompostno zastirko zgolj pustimo ležati kot plast na zemlji. To je najboljši način, da oživimo tla, saj vzpodbudimo razvoj življenja v tleh.
Kdaj lahko sejemo ali sadimo na gredem zastrte s kompostno zastirko? Če smo nasuli 10 do 15 cm debelo plast, se lahko dela lotimo takoj. Kadar v vrt predelujemo nov kos parcele, npr. travnik z močno rastjo, lahko tla najprej prekrijemo s kartonom in šele na to natresemo kompost.
Kakšen kompost uporabimo? Uporabimo lahko živalski gnoj, ki se je kompostiral vsaj pol leta ali več, domači kompost (rastlinski), listovko ali kupljen kompost, ali kombinacije vsega tega. Komposte, ki vsebujejo grude ali kepe, pred uporabo presejemo, grude pa čim bolj razdrobimo.
Ko s kompostom zastiramo prvič in na vrt uvajamo sistem brez lopatanja, na grede nasujemo 10 do 15 cm komposta. V naslednjih letih bo dovolj, če bomo na grede enkrat letno nasuli 3 cm komposta. Dodamo ga lahko kadarkoli. Če imamo domači živalski ali rastlinski kompost poln večjih kep ali grud, ga nasujemo v jeseni, da se do pomladi že nekoliko razdrobi. Spomladi pa nanj nasujemo še plast presejanega komposta, da bomo lahko vanj sejali tudi drobna semena.
Jesen je odličen čas tudi zato, ker je zemlja še topla, večino pridelkov pa smo že pobrali z gred. Kompost tako lažje dodamo na grede.
Če nimate možnosti dobiti že skompostiran živalski gnoj (zrel, skompostiran živalski gnoj je videti kot temna zemla), nabavite takšnega, kot pač lahko in ga na kupu nekje na robu parcele, po možnosti pokritega, do konca skompostirajte doma. Če se boste dela lotili še pred letošnjim poletjem, boste v jeseni že lahko zastrli svoje grede s kompostom in si čestitali, da vam teh gred nikoli več ne bo treba prekopati.
V porečju Amazonke so španski konkvistadorji v 16. stoletju odkrili bogato civilizacijo. Šele več stoletij kasneje, v drugi polovici preteklega stoletja, so med raziskovanjem te pokrajine odkrili predele močno rodovitne prsti, ki so bili med seboj povezani s potmi. Predeli izjemno rodovitne zemlje so bili pravilnih oblik, v njih pa so našli koščke keramike in kosti, kar kaže na njihov antropološki izvor. Zemlja tam je zelo temna in bogata s humusom. Plast humusa je običajno debela zgolj nekaj cm, tam pa je bila debela cel meter ali celo dva. Nikakor se ni izčrpala, kljub stalni uporabi za pridelavo rastlin. Ta črna, izjemno rodovitna prst, je dobila portugalsko ime Terra preta (port. črna zemlja).
Njene originalne ključne sestavine so zrel kompost, biooglje (po mnenju mnogih njena najpomembnejša sestavina), zdrobljena keramika in kamenine.
Za nastanek Terre prete pa ni dovolj le, da tla obogatimo z ogljikom (ki ga zagotavlja biooglje), ampak tudi z različnimi hranili. Domorodni prebivalci Amazonije so to dosegli s pomočjo popolnega recikliranja, v katerem so uporabili praktično vse ustrezne razpoložljive vire. Vsi odpadki, ki so nastali v naseljih – od človeških iztrebkov do živilskih odpadkov, vrtnih odpadkov, koščic, ostankov kosti in drugih živalskih odpadkov – so bili redno nanašani na visoke grede skupaj z ostanki iz proizvodnje biooglja. Poleg teh sestavin so redno dodajali blato iz porečja Amazonke. Biooglje je delovalo kot goba, ki je ohranjalo vsebnost hranil v sicer izjemno prepustni zemlji. Rečno blato je zagotavljalo vedno nove zaloge mineralov in elementov v sledeh, medtem ko so ostanki rib in živali (kosti) prispevali predvsem kalcij in fosfor.
Vsi ti odpadki so bili odloženi bodisi neposredno na tla ali pa so bili najprej začasno shranjeni v gomili in so bili pred uporabo najprej skompostirani. Zaradi dodanega biooglja izgub hranil skoraj ni bilo, zato so bila tako negovana in vzdrževana tla skozi stoletja vse bolj bogata s hranili.
Terra preta ima neverjetno lastnost: tako zelo je živa, da deluje kot živ organizem in se sama reproducira. Terro preto se, vse odkar vemo zanjo, trudimo poustvariti. Kdo si ne bi želel imeti takšne zemlje? V podjetju Sonnenerde so ustvarili odličen približek, Terra preta 90 %, ki je v skladu z raziskavami le za 10 % slabši od svoje izvirne vzornice.
V številnih poskusih je bilo potrjeno, da lahko v tako negovani zemlji dosežemo zelo visok pridelek do 25 kg zelenjave na m2 – brez gnojenja in brez zaščite pridelka. Ta visoka plodnost se z leti ne zmanjšuje, ampak dejansko ostaja nespremenjena.
Poleg tega je ta zemlja skladišče ogljika, zato z njenim nakupom in uporabo aktivno zaščitite podnebje. Ogljik iz biooglja ostane v zemlji stabilen skozi več stoletij; kadar z njim ravnamo pravilno (zastiranje), pa se v tej zemlji povečuje količina humusa (in s tem tudi ogljika).
Raziskave, izvedene na univerzi Martina Lutherja v Halle-Wittenbergu, ki jih je izvedel znani raziskovalec Terra prete prof. Dr. Bruno Glaser, so primerjale učinkovitost različnih substratov z bioogljem. Izsledki so pokazali, da je izdelek podjetja Sonnenerde v primerjavi z ostalimi testiranimi prinesel najboljše rezultate. V poskusu s pšenico in koruzo kot testnimi rastlinami so, v primerjavi z najboljšim substratom konkurence, izmerili dvakrat večji pridelek. Tudi Terra preta 90 % je bila v primerjavi z običajnimi substrati na osnovi šote veliko boljša.
Univerza Martina Lutherja Halle Wittenberg 06120, Halle Bodenbiochemie, von-Seckendorff-Platz 3
Lani, konec junija je bil paradižnik bolan, vendar nisem vedela kakšna je bolezen, zato sem vprašanje zastavila strokovnjakom. Svetovali so, da
paradižnik odstranimo z vrta, ker je bil okužen z neko glivo. Ker sem po naravi lahko tudi kar vztrajna in trmasta, sploh kar se tiče rastlin, in jih nisem
želela kar zmetati v kanto, sem malo pobrskala po internetu in naletela na vašo stran. Poslali ste mi pripravke in že po nekaj dneh uporabe so si
rastline vidno opomogle, pričele so na novo rasti in cveteti. Zato pravim, da se kemična sredstva ne morejo primerjati s homeopatskimi pripravki.
Nikoli niso tako hitro učinkovita in ne delujejo na rastline na takšen način kot homeopatija, ki začne delovati ponavadi že takoj. Rastline celostno
obnovi, si hitro opomorejo, rastejo in cvetijo naprej. Za vse to pa je potrebno kar nekaj znanja in seveda znati opazovati rastline. Vsak dan se učimo.
Doslej sem napisala dve knjigi o permakulturi. Prva je izšla leta 2013 in ima naslov Permakulturni vrt (zadnji izvodi so v spletni trgovini Gajin vrt še na voljo; so pa res zadnji od zadnjih). Druga je izšla leta 2021 in ima naslov Permakultura na vrtu in v življenju. Tudi ta je v spletni trgovini Gajin […]
Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here:
Cookie Policy
Pokličite za nasvet
O homeopatiji za rastline: