Kategorija: Novice iz Gajinega vrta

Vprašanja strank o biooglju se pogosto ponavljajo, zato sem odločila, da bom nekaj najbolj pogostih zbrala in zapisala odgovore nanje.

Tukaj so:

1. Ali je biooglje dovolj potresti po zemlji ali ga je treba v zemljo zakopati?
   
   Odgovor: Idealno je, da je Biooglje-aktivator zemlje na voljo rastlinam tam, kjer ima največji učinek, to je ob koreninah. Tako npr. ko sadimo paradižnike, ga dodamo v sadilne jamice neposredno h koreninam, po cca 1 dl na sadiko. Ko sejemo, lahko seme pomešamo z bioogljem, tako manjša semena tudi lažje posejemo. 

2. V gredi ni težava, da se zagrebe v zemljo pri spomladanski pripravi, recimo, pri sadnem drevju pa je zadeva drugačna, sami veste.

Odgovor: Se strinjam, lahko bi ga sicer tudi vkopali, a je treba biti previden, da ne poškodujemo korenin. Za drevesa posujemo biooglje okoli debla, pod krošnjo (korenine praviloma segajo tako daleč, kot seže krošnja), poraba je 3 do 5 l na m2. Pred tem odstranimo višje rastje pod krošnjo, da biooglje pristane čim bližje zemlji. Ker so v biooglju že hranila, mikroorganizmi in druge koristne snovi, ga je nato smiselno zaščititi (na primer s tanko plastjo komposta). Nato pa vse skupaj dobro zaliti. 

3. Drugo vprašanje je koliko kilogramov biooglja porabimo na koliko m2, recimo za vrtnine, za sadno drevje, grozdje, ribez …

Odgovor: dodamo 3 do 5 litra na m2 za že posajene rastline, če pa sadimo, pa od 1 žličke (to je 5 ml) za sadiko solate, do 1 dl (sadika paradižnika), do 1 litra (manjše drevo, grmičevje) do 2 – 3 litre (sadno drevje). Kadar imamo zemljo, ki bi jo radi obogatili (npr. zemljo, ki smo jo izkopali iz sadilne luknje za drevo), ji dodamo biooglje v razmerju 10 %. Če dodamo več, to sicer ni škodljivo, a tudi smiselno ne, saj ne poveča učinka. Smiselno je Biooglje-aktivator zemlje uporabiti vsako leto ob sajenju in sejanju; vedno ciljno, tam kjer sejemo in sadimo. Tako je poraba najbolj ekonomična.

4. Kdo je proizvajalec biooglja, ki ga prodajate?

Odgovor: Sonnenerde je avstrijsko podjetje, ki proizvaja ekološke izdelke za vrt (različni substrati, kompost, biooglje …). Njihovi produkti imajo ekološke certifikate, kar je pri biooglju še toliko bolj pomembno, saj nase veže strupe, tudi težke kovine.

5. Vprašanje: Ali je v prodaji povsod po Sloveniji?

Odgovor: Gajin vrt je spletna trgovina, dostavljamo pa po vsej Sloveniji (s Pošto Slovenije ali z lastnim vozilom). Naše izdelke prodajajo tudi v Ljubljani na Rudniku, v vrtnariji Cvetlična gospe Jerneje Jošar in v BC Naklo v Naklem na Gorenjskem.

6. K rastlini zakopljem biooglje, ki naj bi delovalo v zemlji nekaj časa, recimo koliko časa to je, oz. na koliko časa spet dodam biooglje k sadnemu drevesu? Menda ne vsako leto, ali pač? K sadiki ribeza ali asimine dodam biooglje, ko zadevo vtaknem v zemljo in nato kdaj spet, vsako leto ali vsakih nekaj let?

Odgovor: Biooglje se v zemlji razgrajuje od 50 do 1000 let. Ali ga je treba dodati tudi naslednje leto, je odvisno od tega, v kakšnem stanju je zemlja – bolj ko je humusna, manj je potrebe, da bi ga dodali naslednje leto, slabša ko je, bolj je smiselno, da ga na isto mesto dodamo ponovno. 

Če je zemlja kakovostna, ga dodamo k rastlini samo ob sajenju. Če je manj (kar nam najbolj pove rastlina sama, ali je zdrava, ali obrodi, ali jo napadejo škodljivci …), je smiselno dodati tudi naslednje leto. Po nekaj letih ne dodajamo več, ker je biooglja takrat v zemlji že dovolj. Prav zato je tako zelo smiselno, da dodajamo biooglje v tla tam, kjer sejemo in sadimo – tako nahranimo rastline, ne pa plevelov in potk. In ker nikoli ne sadimo na povsem enakih mestih, bo sčasoma cel vrt obogaten z bioogljem. Tak način je tudi najbolj ekonomičen. Po nekaj letih ustvarimo nekaj podobnega terra preti, zelo rodovitni črni vrtni prsti.

Poleg biooglja je pomembno, da zemlji dodamo kompost, domač ali kakovosten kupljen. Vedeti moramo, da s tem, ko poberemo plodove in rastline z vrta, z njimi poberemo tudi minerale in hranila. Zato je to, kar smo vzeli, treba tudi vrniti. Biooglje ima vlogo, da ohranja hranila, vlago in mikroorganizme na dosegu rastlin, hranila pa v zemljo vrnemo s kompostom. Biooglje-aktivator zemlje ima hranila že dodana (je aktivirano in inoulirano biooglje) in jih nato ob stiku z rastlino počasi porablja za njo. Novo zalogo hranil pa v zemljo dodamo s kakovostnim kompostom, kjer se nato zaradi biooglja v zemlji lahko ohranijo na dosegu rastlin.

Osnovni elementi vrta so:

• trata,
• meje in obrobe,
• posode, lonci in korita,
• vodni element,
• prostor za pridelovanje sadja, zelenjave in zelišč in
• prostor za druženje in počitek.

Trata

Površine, zasajene s travo, so eden od osnovnih elementov vsakega vrta. Sveže pokošena trava čudovito poudari obrobne zasaditve okrasnih rastlin in otoke višjih trav. 

Vendar pa trata ni trati enaka! Angleška travica je od vseh najbolj zahtevna, treba jo je redno negovati, kositi, gnojiti in zalivati, če jo želimo ohraniti kar najlepšo. Za vse, ki bi radi imeli lepo trato ne da bi hkrati vsak teden porabili nekaj ur za njeno vzdrževanje, obstajajo alternative.

Vrt lahko razdelimo na področja, ki jih redno kosimo (na primer ob poteh) in tista, kjer pustimo, da trava zraste višje. Tam lahko posadimo različne čebulice in posejemo semena trav in cvetlic, ki rastejo na naravnih travnikih. Te dele vrta pokosimo enkrat do dvakrat na leto, a vedno šele potem, ko rastline odvržejo seme. Vrt bo veliko lažje vzdrževati, poleg tega se bodo na vrt naselile različne žuželke, tudi opraševalke, ki bodo polepšale in obogatile vrt.

Zasaditev mej in obrob

Večino obrob zasadimo z naslednjim pravilom: razdelimo jih v sprednjo, srednjo in zadnjo vrsto, nato pa posadimo rastline glede na višino: najvišje zadaj, najnižje spredaj. Izberemo po tri trajnice za vsako vrsto, ki cvetijo ob različnih obdobjih leta. Posadimo jih v skupinah po tri ali pet rastlin skupaj, pri čemer pazimo, da niso posajene v vrstah, ampak v skupinah. Da ne bi vse skupaj zgledalo preveč uniformirano in strogo, skupine tu in tam povežemo v naslednjo skupino tako, da ni strogih meja med njimi.

Za več romantike dodajte vrtnice. Da bo zasaditev zanimiva tudi pozimi in zgodaj spomladi, posadite pozimi cvetoči viburnum ali Magnolia stellata za zgodnjo pomlad.

Med trajnice, ki bodo hrbtenica zasaditve na meji nanizamo rastline, ki cvetijo krajši čas: aprila bodo zacveteli tulipani, lilije maja, vrtnice bodo zacvetele junija, julija pa dalije.

Posode, lonci, korita …

Posode, lonci in korita so češnja na torti vsakega vrta. So  različnih oblik in velikosti, glinaste, kamnite, lesene, keramične, pletene, pocinkane in kovinske. Če bodo posode z rastlinami postavljene blizu hiše, izberemo barve in materiale, ki ustrezajo slogu hiše. Manjše posode postavimo po tri skupaj. Ob glavnem vhodu postavimo posodo z zimzeleno rastlino, npr.

Vedno poskušam imeti ob vratih posodo, posajeno z zimzeleno rastlino, npr. rožmarin, pod njim pa posadimo suholetnico (Erigeron).

Pomladne čebulice so odlična izbira za sajenje v posodah; tulipani so lepši v loncih kot v obrobah. Lahko jih kombiniramo z drugimi cvetlicami, npr. z modrim čudežem (Scaevola saligna). Zelo lepa kombinacija so tudi narcise in zvončki, ki naznanjajo začetek pomladi.

Ko so spomladanske čebulice odcvetijo, razmislimo o poletnem sajenju. Okoli osrednje rastline posadimo obrobne. Kombiniramo lahko salvije, verbene, felicije, pelargonije, kozmose, orlice in diascije.

Voda

Na vsakem vrtu bi morali imeti posodo z vodo za ptice in takšno, iz katere se lahko odžejajo tudi čebelice (idealna posoda za njih je podstavek za cvetlični lonček, v katerega položimo manjše kamne ali frnikole tako, da gledajo iz vode). Če je na njem več prostora, lahko postavimo vodni element ali naredimo ribnik. Ribnik je lahko zelo preprost: v tla vkopljemo plitek ovalni bazen, ki ga obdamo s ploščatimi kamni ali opeko. Dovolj je že, če je globok 20 cm. Na večjih vrtovih je seveda tudi ribnik lahko večji in globlji, a več kot 1,5 m ni potrebno, da je globok. Če so pri hiši tudi majhni otroci, je pomembno, da ribnik ogradimo ali čezenj položimo mrežo. Majhni otroci se ob ribniku ne smejo zadrževati nenadzorovano, saj se lahko utopijo že v nekaj centimetrih vode. 

Pridelovanje sadja, zelenjave in zelišč

Za sladek grah, bob, cukete in druge rastline, ki se rade vzpenjajo, lahko postavimo vigvame iz palic. Raznobarvni cvetovi fižola po mojem nič kaj dosti ne zaostajajo za lepoto žlahtnih vrtnic.

Za zelenjavo lahko postavimo dvignjene ali visoke grede. Postavimo jih simetrično, po štiri do šest skupaj. Tako bo njihova postavitev bolj zanimiva. Če je vrt majhen ali kadar ne želimo prostora nameniti samostojnemu zelenjavnemu vrtu, lahko veliko zelenjave in zelišč pridelamo v posodah in koritih.

Prostor za druženje in počitek

Prostor, namenjen počitku in sedenju naj bo čim bližje kuhinji in dnevni sobi. Prostor lahko omejite z živo mejo. Pred vročim poletnim soncem se lahko  zaščitite s sončnikom ali pa postavite pergolo, po kateri se bodo vzpenjale vrtnice ali glicinija (pri slednji pazite, da je ne posadite blizu stavbe, ker ima zelo invazivne korenine). V lonce posadite dišeče rastline, ki bodo dodale piko na i prostoru za počitek, npr. lilije ali pelargonije.

Citiram: »S 23. novembrom 2024 je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (FFS). Zakon med drugim zaostruje rabo FFS na vodovarstvenih območjih in na novo opredeljuje poklicnega uporabnika FFS.

Več informacij  je objavljenih na spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), kjer je na voljo tudi spletna povezava do celotnega besedila Zakona.«
Vir: https://www.ivr.si/obvestilo/spremembe-in-dopolnitve-zakona-o-fitofarmacevtskih-sredstvih/

Dejstvo, da FFS sredstva ne bodo več dosegljiva na vsakem koraku, je lepa novica. Uporaba FFS sredstev se komu na prvi pogled zdi dobra rešitev – z enim zamahom se znebimo škodljivcev in bolezni. Žal pa v resnici ni tako, saj s pesticidi in fungicidi istočasno uničimo tudi koristne (gledano seveda z našega stališča) živali in mikroorganizme. S strupi sčasoma ustvarimo biotsko puščavo, v kateri tudi tisti, ki jih želimo ohraniti pri življenju (naše rastline) ne morejo več preživeti in kvečjemu životarijo, če ne celo propadejo. Flora in favna sta kompleksna sistema, v katerih ima vsako bitje, vsak njun najmanjši delček pomembno vlogo. 

To je prvi problem, drugi pa ta, da so škodljivci in povzročitelji bolezni trdoživa bitja; takšni pač morajo biti, če želijo preživeti in prosperirati. Zato se zelo hitro prilagodijo našim strupom. Posledica tega je, da smo, kot prvo, na vrtu ali v sadovnjaku ustvarili biotsko puščavo, in kot drugo, da moramo kmalu uporabiti močnejši strup za enako dober učinek. S tem početjem poženemo peklensko spiralo, po kateri se spuščamo čedalje globlje in hitreje.

Od vsega najbolj pomembno pa je, da se zavedamo, da je zdravje rastlin neizogibno povezano z zdravjem zemlje, v kateri rastejo. Rastline so simptom zdravja zemlje. Zdrave rastline imajo močan imunski sistem in se lahko mnogih bolezni in škodljivcev ubranijo same. Ključno je torej, da najprej in zelo dobro skrbimo za zemljo. Da se zavedamo, da jo s tem, ko z nje leto za letom pobiramo pridelke, osiromašimo za hranilne snovi in ji moramo zato te snovi redno, vsako leto, tudi vračati. Po mojih izkušnjah sta najboljša načina za ohranjanje zdravja zemlje redno dodajanje rastlinskega komposta in uporaba z mikroorganizmi in hranili inokuliranega biooglja.    

Kakšne so alternative uporabi FFS-ja?

Za FFS res ni nobene potrebe, saj imamo na razpolago morje odličnih in učinkovitih načinov. Teh je toliko, kot je škodljivcev in bolezni. Ključno za njihov izbor je, da spoznamo svojega “sovražnika”. Kakšen je, kaj mu ustreza, kako se vede? Kdaj napade? Kako prepozna svoj plen, z vidom, s tipanjem, z vohom? Nato ustvarimo pogoje, ki mu ne ustrezajo, in problem je rešen. Primer: češnjeva muha na plod izleže jajčeca, ko se češnje (plod) začnejo barvati iz zelene v rumeno. Takrat jih poškropimo z raztopino kaolina in češnjeva muha češenj ne prepozna več kot svoj cilj.

Omenila bom samo nekaj primerov, ker jih je absolutno preveč za ta članek 🙂

1. Homeopatija za rastline 

Za bolezni in škodljivce, ki napadajo rastline, uporabljam homeopatijo za rastline, ki je sicer mlada veda, a že precej preizkušena, tudi v Sloveniji. Uporabljamo jo lahko kot preventivo (za zaščito pred boleznimi in škodljivci) ali za kurativo (ko sta bolezen ali škodljivec že tu). Omenim naj samo dve od najbolj pogostih težav slovenskih vrtičkarjev, in kaj se zanju uporablja: za zaščito pred golimi polži (kamor sodi tudi španski lazar) uporabimo homeopatski pripravek Helix tosta, ko pa paradižnike napade plesen, za zgodnjo plesen uporabimo homeopatski pripravek Natrium sulphuricum, za pozno pa Carbo vegetabilis. Rekonvalescente (rastline, ki so prebolele bolezen ali so bile poškodovane zaradi napada škodljivcev) nato okrepim z eno samo dozo homeopatskega pripravka Silicea.

2. Kaolin

Za zaščito pred oljčno muho, češpljevo muho, češpljevim zavijačem, kapusovim belinom, osami in sršeni, ki poškodujejo zrelo sadje in še mnogimi drugimi škodljivci, poškropimo rastlino z raztopino kaolina. Kaolin ali bela kitajska glina je mineral, ki je človeku in živalim (tudi čebelicam) povsem neškodljiva snov. Deluje tako, da škodljivce odvrne, ne da bi koga drugega poškodovala. Hkrati pa kaolin krepi rastlinsko tkivo, zaščiti rastline pred sončnim ožigom in vročinskim valom in je učinkovit celo pri nekaterih rastlinskih boleznih, npr. pri škrlupu. 

3. Fizične prepreke

Rastline lahko pred škodljivci zaščitimo tudi z mrežami in tako, da jih pokrijemo s kopreno. Ob tem je spet pomembno, da poznamo vedenje škodljivcev, koristnih žuželk in potrebe naših rastlin. Npr. to, ali morajo do rastlin imeti dostop opraševalci, in kdaj. Takrat rastline seveda ne smejo biti pokrite. Za zaščito sadja ne uporabljam mrež. Presprosto zato, ker je kaolin povsem dovolj, pa tudi zato, ker si ne želim ujeti in poškodovati ptičkov, ki so pomemben del življenja na mojem vrtu.

4. Dobri sosedje 

Primer: pod paradižnike posadimo žametnice in baziliko. Bazilika krepi odpornost paradižnika, žametnica odganja nematode.

5. Mešane zasaditve
Korenje in čebulo posejemo skupaj, saj si vzajemno pomagata pri odganjanju korenjeve in čebulne muhe.

6. Spoznaj svojega sovražnika 

Primer: korenjeva muha ne leti več kot pol metra visoko, zato bo korenček, posejan v visoki gredi, varen pred njo.
Drugi primer: pred kapusovim belinom rastline zaščitimo tudi tako, da iz bele plastike (npr. iz jogurtovega lončka) izrežemo metuljčke in jim narišemo značilne temne pike. Pritrdimo jih na palice, ki jo zapičimo med kapusnice. Ker so kapusovi belini teritorialna bitja, se bodo “zasedenim” področjem izognili in odleteli drugam.

Na svojem vrtu uporabljam vse od naštetih načinov. Pogosto jih tudi kombiniram, saj imam rada več žezel v ognju. Vsi so učinkoviti in hkrati varni tako za človeka kot za živali in rastline. In kar je najpomembnejše, ne zastrupljajo okolja, ga ne siromašijo in ne uničujejo biotske raznolikosti. Z njimi sledimo enemu od permakulturnih načel: da ljudje s svojim delovanjem pustimo zanamcem okolje vsaj v tako dobrem stanju, kot smo ga dobili, če je le mogoče, pa še v boljšem.

Pred nekaj dnevi, 20. marca, smo končno stopili v pomlad. Z delom na vrtu nam ni treba hiteti, saj je zemlja na vrtu je zemlja še mrzla in mokra, zato bi delo na njej poškodovalo njeno strukturo.

V primerjavi z lansko sezono vrtnarjenja je začetek letošnje veliko bolj pozen. Lani je bil februar topel in vrtnarji smo veliko bolj zgodaj lahko počeli stvari tudi že zunaj. Letos je druga polovica marca še vedno zelo hladna, s pogostim deževjem in mrzlim vetrom. V takšnih pogojih se bodo marčevska opravila zavlekla v april – pa nič hudega! Zemlji je treba pustiti, da se segreje. Nobenega smisla nima hiteti. Rastlin ne bomo mogli prepričati, naj dobro uspevajo v pogojih, ki zanje niso idealni. Nič še ni zamujenega. Ko bo vreme bolj toplo, bo dovolj priložnost, da vse nadoknadimo.

Kaj bomo delali na vrtu, ko se zemlja nekoliko osuši:

• Zastiranje vrtnih tal s kompostom

Ko tla odmrznejo, je idealen čas, da zastremo gredice s kompostno zastirko (če tega nismo naredili že konec jeseni). Povezava: Eko Kompost Sonnenerde.

• Priprava tal za neposredno setev

Večje grude komposta razbijemo z orodjem in gredice poravnamo. Preden posejemo seme direktno (t.j. na gredice), z gredic odstranimo morebitno zastirko iz organskega materiala (slamo, listje, …), da se bodo tla čim prej lahko segrela.

• Zaščita posevka

Zasejane gredice zaščitimo z vrtno kopreno ali pa gredo prekrijemo s kartonom, dokler seme ne vzklije. Nato karton odstranimo. Ta metoda je še zlasti priporočljiva pri sejanju korenja, ki ga ne smemo sejati globoko. Ob visokih temperaturah in močnem soncu (nad 22 °C), opoldne vrtno kopreno odkrijemo in jo zvečer pokrijemo nazaj.

Zgodnje pomladanske setve

Marca sejemo zelenjavo za vzgojo lastnih sadik. Ker je zunaj še hladno, so te prve setve večinoma namenjeni vzgoji sadik v lončkih, posodah in v rastlinjaku, nekaj pa jih že lahko posejemo tudi zunaj, na vrtu, v tla.

Seme potrebuje za vzklitje več toplote, kot je potrebuje kasneje, ko zraste v sejančke. Prva dva tedna imamo zato pokrite posode na toplem. Po dveh tednih, ko imajo mladi sejančki že dva lista, posode prestavimo v tunel, pokrite visoke grede ali rastlinjak.

V drugi polovici marca je pravi čas, da v lončke posejemo semena paradižnika in bučevk (cukete, patišonke, hokaidke, maslenke itd.).

Sadike paprik, ki smo jih posejali februarja, prepikiramo, a za razliko od paradižnikov na isto globino, kot so rastle prej.

Gomolj sladkega krompirja do polovice vkopljemo v zemljo v loncu, ga redno zalivamo in počakamo, da požene poganjke. Ko le-ti razvijejo nekaj listov, jih odlomimo, postavimo v kozarec z vodo in počakamo, da razvijejo koreninice. Na vrt bodo lahko odpotovali šele v drugi polovici maja. Če upoštevamo setveni koledar, se bomo ukvarjali s sladkim krompirjem na dan za korenino.

Če smo februarja posejali čebulo v multilončke, jo sedaj lahko posadimo na stalno mesto na vrtu. Članek o sejanju čebule je objavljen tukaj: https://www.gajin-vrt.com/cebula-iz-semena/

Posejemo semena:

1. Za sadike:
solate in radič, rdeča pesa, jajčevec, paradižnik, bazilika, Pak-Choi, koromač, ognjič, vse vrste zelene, (gomoljna, stebelna, listnata), peteršilj (listni), kolerabica, zgodnje zelje, glavnati ohrovt, brokoli, cvetača, por, čebula iz semena, blitva, koriander in koprc.

2. Neposredno na grede:
špinača, rdeča pesa, rukola, čebula, solata, peteršilj (koren), pastinak, redkvica, korenje, grah in bob.