Kkakdugi je korejsko ime za kimchi, pripravljen iz redkve. Korejci za ta kimchi najraje uporabijo redkev daikon; jaz sem uporabila kar letno redkev, ki je zrastla na vrtu.
Ta kimchi je zelo pogost in ga Korejci običajno ponudijo ob vsakodnevnih obrokih poleg drugih jedi, enako kot beachz kimchi, to je kimchi iz zelja. Kimchi iz redkve je začinjen, slan, odličnega okusa in prijetno hrustljav. Najboljše pa je, da potrebujemo za pripravo samo kakšno uro. Recept svetuje, da redkev narežemo na 2,5 cm velike kocke; meni so se zdele prevelike, zato sem redkve narezala na manjše koščke.
Sestavine:
1,8 kg redkve
2 jedilni žlici soli
2 jedilni žlici sladkorja
60 ml ribje omake
160 ml korejskega čilija v prahu (gočugaru)
4 stebla mlade čebule, nasekljana
2 jedilni žlici stisnjenega česna (5 do 6 strokov)
1 jedilna žlica naribanega ingverja
Navodila
Redkve očistimo in operemo v mrzli vodi, nato jih odcedimo.
Narežemo jih na 1 cm velike kose in stresemo v večjo skledo.
Dodamo sol in sladkor in dobro premešamo.
Pustimo počivati 30 minut.
Vodo, ki se je izcedila iz redkve, prelijemo v manjšo skledo.
Primešamo stisnjen česen in nariban ingver, nasekljano zeleno čebulo, ribjo omako, čili v prahu in 80 ml vode, ki smo jo odlili od redkev.
Vse skupaj dobro premešamo.
Kimchi predevamo v velik kozarec za vlaganje in ga potlačimo, da iztisnemo zrak med kockicami redkev.
Kimchi lahko postrežemo takoj, preostanek shranimo v hladilniku. Lahko pa ga najprej fermentiramo tako, da ga obtežimo in pustimo v hladnem in temnem prostoru nekaj dni. Ko se bo proces fermentacije začel, se bodo pojavili mehurčki. Fermentirani kimchi po treh dneh shranimo v hladilniku.
Gospa Mojca mi je napisala prijazno sporočilo, ki bi ga rada delila z vami. Ob njenih fotografijah sem se spomnila na vrtičkarje, ki obupavajo nad svojim vrtom in razmišljajo, da bi namesto zelenjave raje posejali travo. Zdi se mi škoda, ker se da, če človek le hoče in če le ima nekaj znanja. Po drugi strani pa razumem tiste, ki obupajo, saj vrt zahteva precej dela in časa in ni lahko vztrajati, kadar nam vrt ne povrne našega truda z uspehom, pač pa neslavno propada.
Pa ni treba dosti. Tako, kot je napisala gospa Mojca: “Vse zelo lepo raste v kompostu z bioogljem, pomaga še epsomska sol, kaolin in homeopatija.”
“Mi imamo vrt drugo sezono. Mimogrede, jaz sem tista, ki sem pred leti spraševala, kako lahko fižol pride ven skozi zastirko. Ne vem, če se spomnite. V glavnem, preden sem prišla do svojega vrta, sem si prebrala celoten Vaš blog in se dobro teoretično podprla. Verjetno imam željo po vrtnarjenju tudi v sebi, me je pa Vaše pisanje še dodatno navdušilo in spodbudilo. Takoj sem začutila tisto pravo energijo. Sem tiste vrste, ki rajši nič ne pridelam, kot pa da bi špricala s kemijo.”
“Moram reči, da nisem cele popoldneve na vrtu. Kar je ob službi in treh otrocih v osnovni in srednji šoli nemogoče. Je pa res, da grem včasih samo po solato in pridem nazaj v hišo čez eno uro in se potem hčerka jezi, ker sem ji obljubila, da ji bom nalakirala nohte.”
“In evo, očitno se da. Že kar nekaj časa uživamo v domači zelenjavi. Kombiniram z Gajinim vrtom in Vrtom obilja in vsi se čudijo, kako tako lepo raste.”
“Sigurno pa pomaga tudi ljubezen in moje vsakokratno navdušenje, ko iz semena vzklije nova rastlina. Verjamem, da to rastline začutijo.”
“Lansko leto mi je mami podarila hibiskus in ker je prezimoval v garaži, tja pa pozimi redko zaidem, se je revež že čisto posušil. In ko sem ga spomladi prinesla ven, sem bila čisto obupana in na robu joka. Vztrajala sem zelo dolgo, pognojila, dodala kompost. Vsakič, ko sem šla mimo, sem ga pobožala in se malo pogovorila z njim. In po približno enem mesecu sem zagledala prve listke. Lahko si predstavljate ta krasen trenutek s solzicami sreče. Sedaj je prav važen v novem lesenem koritu.”
Španski lazar (znanstveno ime Arion vulgaris) je je uvrščen med 100 najhujših tujerodnih in invazivnih vrst. Na m2 jih lahko živi več kot 50 in v eni noči prepotujejo nekaj metrov.
Prepoznamo ga po legi dihalne odprtine, ki se drugače kot pri drugi lazarjih nahaja na prednjem delu ščita. Lahko je rumen, opečnato rdeč, umazano oranžen, rjav ali črn. Tipalke so vedno temne. Odrasel primerek doseže dolžino med 6 in 14 cm.
Kot ostale vrste lazarjev se tudi španski lazar med premikanjem raztegne, med mirovanjem pa se zvije v polkrog. Je vsejed. Prehranjuje se z listjem (najraje ima mlade sadike), sadjem, zelenjavo, razpadajočimi deli rastlin (obožuje kompostni kup), pa tudi z mesom živalskih trupel. Poje tudi mrtve in oslabljene pripadnike lastne vrste, zato mu v tujini pravijo “killer slug”.
Aktiven je od pomladi do jeseni. Najraje ima hladna, senčna in vlažna področja. Vročim in suhim področjem se raje izogne. Aktiven je ponoči, a ga lahko srečamo tudi podnevi.
Telo je prekrito s sluzjo, ki ga ščiti pred izsušitvijo in s pomočjo katere se premika. Za sabo pušča sled iz posušene sluzi.
Je hermafrodit in se lahko oplodi sam, zato je že zgolj en polž dovolj za začetek invazije.
Razmnožuje se julija. Jajčeca izleže nekaj tednov kasneje. Odloži jih na površino zemlje ali pa jih zakoplje 10 cm pod površino. V posameznem skupku je po 70 jajčec; polž v svojem življenju odloži 400 jajčec.
Jajčeca so sprva bledikasto bele barve, kasneje pa postanejo rumeno-rjava. V premeru merijo okoli 5 mm. Jajčeca, ki jih odloži na zaščitenih mestih npr. pod kupom zastirke, v kompostu, pod deskami ali v zemlji, prezimijo. Temperatura, nižja od -3°C, jih uniči. Iz jajčec se polži izležejo naslednjo pomlad in zgodaj poleti.
Če so razmere ugodne, je španski lazar aktiven skozi vse poletje in jesen. V naravnem okolju povzroči ogromno škode.
Zaščita vrta pred španskim lazarjem
Okolico vrta pokosimo, očistimo in uredimo. Odstranimo skrivališča, v katerih bi se lahko skrival, v kolikor mogoče veliki meri.
Pripravimo zavetišča, v katera se bo skril čez dan: kos preproge, deska ipd.. Zavetišča vsakodnevno pregledujemo in polže odstranimo.
Zavedati se moramo, da španski lazar ni naša avtohtona vrsta. Pri nas nima naravnih sovražnikov (razen vrtnarjev). Je invazivna vrsta, ki naše avtohtone polže izrinja iz njihovega naravnega okolja. Če ga z vrta poberemo, nato pa odložimo v gozdu, s tem ogrožamo naše avtohtone vrste polžev.
Polže pobiramo ponoči, po 22. uri. Poiščemo jih s pomočjo baterije.
Najbolj humano jih usmrtimo tako, da nabrane polže v vedru polijemo s kropom. Takšna smrt je takojšnja.
Ne pobiramo in ne uničujemo avtohtonih vrst polžev, npr. polžev s hišico ali črnih lazarjev.
Španskega lazarja ne hranimo s polento in ga ne napijamo s pivom, razen če jih ne bi radi imeli še več. Vonj po pivu bo privabil tudi oddaljene polže, nahranjeni s polento pa se bodo razmnoževali še z večjim veseljem.
Vrt zalivamo zjutraj, ne zvečer.
Zaščita rastlin pred španskim lazarjem
Sadike, še preden jih posadimo na vrt, poškropimo in zalijemo s homeopatskim pripravkom Helix tosta.
Okoli mladih sadik, ki ji imajo polži najraje in ki jim povzročijo tudi največ težko popravljive škode, potresemo izdelek Vrt brez polžev. Potresemo ga redko, samo toliko, da se polž ne more izogniti kristalčkom, če hoče priti do sadike.
Po navodilih pripravimo raztopino Vrta brez polžev in z njim zalijemo vrt. Vrt brez polžev vsebuje dve sestavini: magnezijev sulfat in homeopatski pripravek Helix tosta. Z njim vrt zaščitimo pred polži in krati nahranimo rastline z nujno potrebnimi hranili. Izdelek nima karence in je varen za živali, rastline in človeka.
P.S. zgodaj navedeni načini so učinkoviti tudi, če nam na vrtu škodo povzročajo drugi polži brez hišk.
Moj vrt se je skozi leta precej spreminjal. Iz klasičnega vrta, razdeljenega na gredice s tanko humusno plastjo na nehvaležni lapornati podlagi, se je preoblikoval v rodoviten vrt na dvignjenih, visokih in gomilasti gredi. Za hišo je nastal majhen park s sadnim drevjem in obrobo iz jagodičevja. Pod veliko bukvijo na skrajnem robu malega parka se je ugnezdil ribnik z lokvanjem. V njem ni ribic, saj potem drugih bitij ne bi bilo, tako pa se v njem spomladi naselijo mlade tanke belouške, v njem se ženijo žabe, po gladini se drsajo vodni drsalci, v njem plavajo paglavci in pupki, na svoj plen pa zelo zavzeto in smrtno resno prežijo ličinke prelepih kačjih pastirjev.
Po še eni ne preveč uspešni sezoni pridelave paradižnikov je padla odločitev: potrebujemo rastlinjak. Ne samo zaradi paradižnikove solate in mezge, pač pa tudi zaradi vseh sadik, ki jih zdaj kot mačka mlade v prvih mesecih leta prenašam z ene okenske police na drugo, iz ene sobe v drugo.
Lotila sem se zbiranja informacij. Najprej sem preverila uradne pogoje postavitve rastlinjaka. Za rastlinjak s tlorisom do 50 m2, veljajo pravila postavitve enostavnega objekta, za katerega ne potrebujemo gradbenega dovoljenja. Potrebna je le prijava gradnje občini. Vanjo moramo vpisati naziv gradnje, zunanje mere objekta, bruto tlorisno površino in odmike od sosednjih zemljišč. Tukaj je obrazec: Priloga 13C – Prijava začetka gradnje začasnega skladiščnega objekta ali enostavne stavbe . Izpolnjenega pošljete na svojo občino.
Pregledala sem tudi različne tipe rastlinjakov: okrogli kupolasti geodom, ki najbolje prenese neurja in hude vetrove, rastlinjak v obliki hišice z enokapno ali dvokapno streho, rastlinjak v obliki tunela. Rastlinjak lahko kupimo že narejen in ga doma samo sestavimo, ali pa ga naredimo sami. Poceni rastlinjak bo kmalu postal še ena smet več. Žal višja cena velikokrat še ne pomeni nujno tudi velike kakovosti. Ker imam doma mojstra, ki se ne ustraši takšnih del, je bila odločitev preprosta: rastlinjak bo narejen po merah in izdelali ga bomo sami.
Težave z rastlinjaki, s katerimi se je treba soočiti, so naslednje:
izbira materialov: materiali, iz katerih je narejen rastlinjak, morajo biti kakovostni, trpežni in odporni na vremenske razmere. Polivinil, ki razpade in nosilne palice, ki se zvijejo ali zlomijo, to niso.
oskrba z vodo (v rastlinjaku ne dežuje, zato moramo zalivati/namakati sami)
vročina (v rastlinjakih lahko zaradi visokih temperature rastline propadejo; nujno je zračenje in senčenje)
mraz (ogrevanje rastlinjaka in kako to početi s čim manjšimi stroški)
škodljivci in bolezni
kako ohraniti rodovitnost zemlje v rastlinjaku
Osnovni podatki našega rastlinjaka:
Lokacija: postavljen bo ob južni steni hiše. V zimskih dnevih in nočeh ga bo ogrevala sončna energija, shranjena v vodi dveh črnih 200 l sodov in odprto okno kurilnice v kleti (ta toplota je bila doslej neizkoriščena), po potrebi pa še grelniki iz glinastih lončkov in čajnih svečk (ko bodo v rastlinjaku mladi sejančki in sadike).
Materiali: ogrodje narejeno iz lesenih letev 5×5 cm, stene in streha iz polikarbonatne kritine Lexan, dvignjene grede iz lesenih plohov.
Oblika: hišica z enokapno streho, na strehi lopute za zračenje, dvoje vrat na obeh krajših stranicah.
Mere: dolžina 7 m, širina 2,5 m, višina (ob steni hiše) 3 m, na zunanji strani 1,8 m.
Notranja oprema: dve dolgi dvignjeni gredi ob notranji in zunanji steni, med njima pot po vsej dolžini rastlinjaka. Delovni pult. Dva velika črna plastična 200 l soda z vodo za akumulacijo toplote, vsak na enem koncu rastlinjaka.
Nadaljevanje članka boste lahko prebrali v naslednjih Novicah z Gajinega vrta: Postopek izdelave rastlinjaka (fotografije in opisi)
Jerneja Jošar je lastnica podjetja Cvetlična www.cvetlicna.si in avtorica številnih knjig s področja sonaravnega vrtnarjenja.
»Na mojem majhnem sonaravnem vrtičku, ki je del vrtnarije, imam že leta velike probleme s polži. Velik kompostni kup na eni strani mojega vrta, na drugi strani visok ne vzdrževan travnik in na tretji strani kanal z vodo, doprinesejo k temu, da se sluzavci neomejeno razmnožujejo in lezejo na moj vrt.
Poskusila sem vse mogoče naravne prijeme, da se jih nekako znebim. Od tega, da sem med zastirko mešala bezgovo listje in praprot, do tega, da sem polivala kavno usedlino okoli bilk, da o nastavljanju piva, zdroba in jajčnih lupin sploh ne izgubljam besed. Še najbolj je zaleglo, ko sem enkrat nadležneže pobrala v posodo, jih potresla s pepelom in posodo zaprla. Potem pa sem to smrdečo snov, po nekaj dneh pacanja, potresla naokoli vrta.
In seveda sem takoj, ko sem videla, da stvar pomaga, pomislila na homeopatijo. Roko na srce, smrt polžev res ni bila lepa in zakaj bi to počela, če obstajajo že narejeni pripravki. Preskrbela sem si pripravek Helix tosta D6, narejen iz polžjih hišic polžev, ki so v naravi sovražniki nočnih lazarjev.
Spomladi, čim sem posadila na prosto prvi posevek, kapusnice in solato, sem pripravila tekočino za škropljenje. Navodila so preprosta, časa pa opravilo tudi ne vzame veliko.
Dobro sem poškropila vse na novo posajene rastline in tudi čisto vse rastline, ki so že bile na vrtu in sem jih še pobirala (motovilec, radič, por…), rožice (narcise, trajnice…) in trajna zelišča. Nič nisem izpustila. Poškropila sem tudi tla ob rastlinah. Šele nato sem tla zastrla s slamo (zastirka je na vrtu nekaj najbolj osnovnega in nujnega, če želimo imeti rahla tla, in vrtnarjenje brez pletja, okopavanja in pogostega zalivanja). Čez tri tedne sem postopek ponovila. In veste, da je pomagalo!
Ker so sledila deževna obdobja, s škropljenjem vsepovsod pa bi vlago sem še dodajali, sem se držala krasnih navodil ravno za take primere – nekaj raztopine sem dodala s pomočjo žličke samo ob rastline.
Sedaj so na mojem vrtu samo še polžki s hišico. Ja, tudi ti lahko malo pogrizejo vrtnine, ampak so neprimerljivo lažje obvladljivi in še dobrodošli saj se hranijo z jajci brezdomcev (polžev brez hišice).«
Zemlja, onesnažena s težkimi kovinami, je ne le pri nas, pač pa povsod po svetu, čedalje večji problem, pred katerim si ne smemo zatiskati oči. Učinki, ki jih imajo težke kovine na človeško telo, še zlasti na živčevje, so lahko hude, trajne in tudi usodne.
Pomembno se mi zdi poudariti, da biooglje (in enako velja tudi za druge snovi, ki so sposobne sorpcije težkih kovin) NE ODSTRANI TEŽKIH KOVIN IZ ZEMLJE ZGOLJ S TEM, DA GA V ZEMLJO DODAMO. Ko biooglje dodamo v zemljo, veže nase težke kovine, zaradi česar so slednje manj biološko razpoložljive in zato rastlinam težje dosegljive. Zaradi tega se v rastlinah, ki rastejo na takšni zemlji, naloži manj težkih kovin in ljudje in živali, ki te rastline pojedo, z njimi zaužijejo manj težkih kovin.
Da bi težke kovine, ki jih je biooglje sorbiralo, lahko odstranili iz tega biooglja, bi morali izvesti poseben, ločen, dodaten postopek. To poudarjam zato, ker sem v oglaševanjih, ki so se pojavila po poplavah, opazila zavajajoče izjave, npr. »Zeolit odstrani strupe in težke kovine iz zemlje«. Tovrstno zavajanje se mi zdi ne le sporno, pač pa tudi nevarno. Tudi v svetu oglaševanja bi morale obstajati meje, preko katerih se nikoli ne sme stopiti – ena takšnih meja je zdravje ljudi.
Med ostalim govori ddr. Vovk o uporabi zeolita in biooglja v zemlji, obremenjeni s strupi in težkimi kovinami. Ob tem poudari, da je zeolit bazična snov in zato ni primeren za uporabo na tleh, ki imajo bazičen pH. Vedeti moramo, da pH vrednost zemlje ni nespremenljiva konstanta, pač pa se lahko pod vplivom naravnih pojavov ali človekove dejavnosti tudi spremeni. Porušeno ravnovesje, preveč bazično ali preveč kislo zemljo, pa je zelo težko ponovno spraviti v ravnovesje.
Živa zemlja –> vitalne rastline -> zdrava hrana
Živost zemlje povečamo s povečanjem mikrobiološke aktivnosti, kar dosežemo z dodajanjem zdrave biomase (komposta iz rastlinskih ali živalskih virov) in biooglja. Biooglje nase veže onesnažila, poveča pa tudi mikorizo in s tem stabilnost prsti. Pri zeolitu moramo biti pozorni, saj povečuje pH. Ker so poplavna področja na apnenčasto-dolomitnem območju, ki je karbonatno, je potrebna previdnost. (Povzeto po prof. ddr. Ana Vovk, Družinska pratika 2024, stran 141-145).
Umetna gnojila so največji onesnaževalci zemlje s težkimi kovinami
Drži, kot gotovo že veste: industrija je velik povzročitelj onesnaženja tal s težkimi kovinami. Manj poznano pa je dejstvo, da je uporaba umetnih gnojil največji vir onesnaženja tal s težkimi kovinami v Sloveniji.
Glavne sestavine umetnih gnojil so dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). Evropa ima premajhne kapacitete proizvodnje umetnih gnojil (proizvede zgolj 10 %), zato jih v velikih količinah uvaža iz saharske Afrike. Tamkajšnje fosfatne kamenine, ki jih uporabljajo pri proizvodnji umetnih gnojil, so onesnažene s težkimi kovinami, predvsem kadmijem in uranom. Z uporabo s težkimi kovinami onesnaženih umetnih gnojil zastrupljamo svojo zemljo na vrtovih, v sadovnjakih, vinogradih in na njivah.
V tem grmu tiči odgovor na vprašanje, zakaj imamo Slovenci eno od najbolj s težkimi kovinami onesnaženih tal v Evropi. Težkih kovin se je iz tal zelo težko znebiti, ne propadejo, ne izginejo, v njih se postopoma nalagajo, zato jih je sčasoma čedalje več. Rastline, ki rastejo v onesnaženih tleh, jih vsrkajo. Rastline zaužijejo živali in ljudje, in tako se težke kovine nalagajo tudi v njih. Citat iz članka dr. Roka Miheliča z naslovom Za zaščito okolja, varno hrano in naše zdravje: »Če želimo v Sloveniji zmanjšati onesnaženost kmetijskih zemljišč in naše hrane s kadmijem, moramo poskrbeti za zmanjševanje uporabe gnojil, ki ga vsebujejo.« in še: » Hrana je glavni vir onesnaženja s težkimi kovinami.«
Raziskave o učinkih biooglja na zemljo, onesnaženo s težkimi kovinami
Raziskav o učinkih, ki jih ima biooglje na zemljo, onesnaženo s težkimi kovinami, je izredno veliko. Med množico sem izbrala tri in naredila povzetke. Če želite prebrati celotno raziskavo, jo lahko odprete na objavljeni povezavi.
Biooglje pri obnovi zemlje, onesnažene s težkimi kovinami in njegov vpliv na rast rastlin Phytoremediation of heavy metals—Concepts and applications
Biooglje ima številne zanimive in okolju koristne lastnosti. Med ostalimi je zelo zanimiva njegova razmeroma visoka kapaciteta kationske izmenjave (CEC). Visok CEC biooglja poveča adsorpcijske sposobnosti tal, kar povzroči, da težke kovine v tleh niso zlahka dostopne rastlinam.
Raziskave so pokazale, da so bile ekstrahirane težke kovine v tropskih tleh, zlasti baker (Cu) in cink (Zn), po dodajanju biooglja znatno znižane. Koruza (Zea mays L.), posejana v tropska tla, ki so bila onesnažena s težkimi kovinami, nato pa obogatena z bioogljem, je vsebovala znatno zmanjšane koncentracije Cu in Zn. Rast in masa korenin in poganjkov koruze so se zaradi dodanega biooglja takoj izboljšali. Podoben rezultat je pokazala tudi zasaditev s trnastim amarantom (Amaranthus spinosus) v s težkimi kovinami onesnaženih tleh, ki so jim dodali biooglje.
Zaključki O povečanju koncentracij težkih kovin v tleh in okolju poročajo z vsega sveta. Ker so v visokih koncentracijah strupene in škodljive, povečanje koncentracije težkih kovin v tleh povzročilo zastoj rasti rastlin. Prisotnost biooglja, ki ima velike količine negativnih nabojev in lahko poveča pH tal, lahko poveča zadrževanje kationov težkih kovin v tleh. Zato lahko uporaba biooglja poveča imobilizacijo težkih kovin v tleh in povzroči zmanjšanje razpoložljivih težkih kovin v tleh. Na ta način lahko uporaba biooglja tudi izboljša rast rastlin. Uporaba biooglja lahko zniža koncentracijo v tleh na raven, pri kateri lahko rastline absorbirajo težke kovine v ustreznih količinah, tako da absorpcija težkih kovin in zmanjšanje težkih kovin v tleh poteka hitreje brez fizičnih in fizioloških motenj. Pri fitoremediaciji lahko uporaba biooglja pospeši absorpcijo težkih kovin brez fizičnih in fizioloških motenj na rastlinskih koreninah zaradi prisotnosti visoke koncentracije težkih kovin. Vendar pa ima uporaba biooglja poleg svojih prednosti, da znižujejo koncentracije težkih kovin, ki onesnažujejo okolje, tudi slabosti, med katerimi je dejstvo, da je biooglje zajetno. Ravni, uporabljene v večini poskusov, ki so bile 5–10 Mg ha–1, so velike. To bo povzročilo težave pri transportu in obdelavi na terenu. Za to so potrebne nadaljnje raziskave za uporabo biooglja na nižjih ravneh, ne da bi se zmanjšala njegova učinkovitost, na primer s prilagajanjem velikosti njegovih delcev.
Ta meta-analiza je nakazala, da je biooglje neke vrste stabilen imobilizacijski material za sanacijo tal, onesnaženih s težkimi kovinami, vendar se bo BHM v zemlji, dopolnjeni z bioogljem, po staranju z bioogljem spremenil in spreminjal z različnimi lastnostmi biooglja in poskusnimi ureditvami. Dolgoročno uporabo biooglja pri zmanjševanju BHM v tleh je treba izvajati pod ustreznimi pogoji.
Tukaj je nekaj glavnih nasvetov o dolgoročni uporabi biooglja kot dodatka težkim kovinam v tleh: (1) biooglje, izdelano iz lignoceluloznih odpadkov (npr. lupine arašidov, kokosovih lupin itd.), je bilo bolj priporočljivo kot druge vrste biooglja; (2) biooglje je primerno za imobilizacijo težkih kovin v šibko kislih (pH 6,00–6,99) tleh med daljšimi procesi staranja; (3) biooglje je bilo idealen material za relativno dolgoročno imobilizacijo Zn; (4) biooglje, pirolizirano pri visoki temperaturi, je bilo primernejše za imobilizacijo težkih kovin v tleh kot tisto, pirolizirano pri nizki temperaturi med daljšimi procesi staranja.
Ta meta-analiza je prav tako zagotovila vredno referenco za raziskavo, katere namen je bil preučiti učinek staranja biooglja na biološko uporabnost težkih kovin v tleh, tukaj je nekaj perspektiv glede prihodnjih študij: (1) biooglje na osnovi gnoja in blata vsebuje več endogene težke kovine kot drugo biooglje, kar kaže, da so bili med procesom staranja izpostavljeni večjemu tveganju. Zato je treba tema dvema vrstama biooglja nameniti več pozornosti. (2) večina sedanjih študij o staranem biooglju je bila uporabljena za imobilizacijo Cd, Cu, Pb in Zn, več študij pa je obravnavalo težke kovine, kot so Hg, Ni, As in Cr, ki so prav tako okoljska onesnaževala, so tudi potrebni; (3) večina objavljenih študij je trajala 3 leta in rezultati sorazmerno dolgotrajnih preskušanj so bili dragocenejši od rezultatov kratkoročnih preskušanj, za katere je potrebnih več podatkov iz dolgotrajnih preskušanj; (4) čeprav je bila učinkovitost staranega biooglja na splošno stabilna, je bilo v nekaj primerih ugotovljeno, da je bil BHM v starani zemlji, dopolnjeni z bioogljem, visok.
Biooglje, pripravljeno iz različnih materialov (orehove lupine, slivove koščice, pšenična slama, grozdni peclji, grozdne lupine), so testirali kot potencialne sorbente za težki kovini kadmij (Cd) in svinec (Pb). Rezultati so pokazali, da lahko vsa testirana biooglja učinkovito odstranijo Cd in Pb iz vodne raztopine (učinkovitost se giblje med 43,8 % in 100 %). Na hitrost odstranjevanja obeh kovin sta najmanj vplivali morfologija biooglja in specifična površina, najbolj pa pH vrednost biooglja. Rezultati variabilnega odstranjevanja kovin v kombinaciji z različnimi optimiziranimi pogoji pojasnjujejo različne mehanizme sorpcije kovin, kjer je prevladujoč mehanizem ionska izmenjava. Raziskava je pokazala zelo močno vezavo v biooglje sorbiranih kovin, kar je bilo potrjeno z naknadno desorpcijo biooglja, s katero so ugotovili veliko količino sorbiranih kovin. Ta biooglja bi bila uporabna za tla, onesnažena s kovinami, za zmanjšanje mobilnosti in biološke razpoložljivosti kadmija (Cd) in svinca (Pb).
Zaključki Vsa testirana biooglja lahko učinkovito odstranijo kadmij (Cd) in svinec (Pb) iz vodne raztopine. Ugotovljene učinkovitosti odstranjevanja so primerljive s tistimi, ki so opisane v drugih študijah. V skladu s pristopom RSM testirani pogoji (pH, čas in odmerek biooglja) vplivajo na proces sorpcije kovin posamično. Rezultati variabilnega odstranjevanja kovin so skupaj z različnimi optimiziranimi pogoji odgovorni za različne mehanizme sorpcije kovin, kjer je ključna ionska izmenjava. Poleg tega je ta mehanizem pokazal zelo močno vezavo sorbiranih kovin (predvsem svinca (Pb), kar potrjuje naknadna desorpcija biooglja, obremenjenega s kovinami.
Biooglje-aktivator zemlje, 1,2 lBiooglje-aktivator zemljeBiooglje-aktivator zemlje, 18 l
Pastinak ali navadni rebrinec (Pastinaca sativa) je bližnji sorodnik korenja. Njegov koren je smetanasto bele barve in zelo podoben peteršilju, le da je daljši in debelejši. Pastinak je dvoletnica, ki jo običajno gojimo kot enoletnico. Ko gre v drugem letu v cvet, njegov koren ni več užiten.
Ilustracija iz Deutschlands Flora in Abbildungen, 1796, Johann Georg Sturm
Vsebuje veliko vitaminov, antioksidantov in mineralov (zlasti kalij) ter veliko topnih in netopnih vlaknin.
Njegova domovina je Evrazija. V kuhinji so ga uporabljali že stari Rimljani. Pastinak je bil v naših krajih poleg repe nekoč eno glavnih živil, a ga je kasneje izrinil krompir. A verjemite – ko ga boste poskusili, se boste zaljubili v njegov aromatičen okus.
GOJENJE
Pastinak posejemo spomladi, ko je zemlja dovolj osušena in ogreta. Običajno je to konec aprila. Ne prenese presajanja, zato ga takoj posejemo na stalno mesto. Seme, starejše od enega leta, težko kali, zato sejemo seme iz preteklega leta. Najlepše zraste v globoki, rahli zemlji brez kamnov. Napade ga lahko korenjeva muha in drugi škodljivci, virusi in plesni. V zemlji ga pustimo tako dolgo, da ga dobi slana, saj potem postane slajši, ker se škrob v njem spremeni v sladkor.
Dobro se razume s čebulo, krompirjem, rdečo peso, redkvico, redkvijo, repo, solato in špinačo. Ne sejemo ga tam, kjer bomo imeli radič, korenček, sladki komarček ali peteršilj.
Letos sem mu namenila precej prostora v visoki gredi. Korenjeva muha ne leti tako visoko, zato je bil pred njo varen, njegov pridelek pa res obilen in zdrav. Porabljam ga postopoma, po potrebi, saj lahko do nabiranja ostane v zemlji.
PASTINAK V KUHINJI
Jemo ga lahko kuhanega ali surovega. Največ vitaminov se skriva tik pod površino korena, zato ga najprej dobro operemo, nato pa čim bolj na tanko ostrgamo.
Pastinak lahko uporabimo enako kot korenje. V primerjavi s korenjem ima bolj sladak okus, še zlasti po tem, ko ga toplotno obdelamo. Lahko ga spečemo, skuhamo, zmiksamo v pire, ocvremo ali skuhamo na pari. Jedi doda bogat okus. Njegova struktura je bolj kot korenju podobna krompirju.
Še nekaj idej za uporabo pastinaka v kuhinji:
iz drobno narezanega ali nastrganega surovega pastinaka pripravimo solato;
odličen je v zelenjavnih juhah in različnih enolončnicah;
tanko narezanega ocvremo za čips, na palčke narezanega pa za pomfri;
v ponvi ga spečemo z zelišči ali spražimo na čebuli;
v pekaču ga spečemo skupaj s kosi piščanca, čebulo, korenjem in krompirjem;
naredimo pire iz tretjine pastinaka in dveh tretjin krompirja;
sladokusci ga uporabijo za pripravo sorbeta, sladoleda ter različnih sladic.
Kapusovi belini so beli metuljčki s črnimi pikami, ki letajo po vrtu in odlagajo jajčeca na kapusnice. Letajo od marca do septembra; na leto imajo dva do tri rodove. Premer njihovih kril je 50 do 62 mm.
Resda so zelo lepi, a nam lahko povzročijo veliko škode. Iz njihovih jajčec, ki jih običajno odložijo na spodnje strani listov, se izležejo zelo požrešne gosenice, ki že v nekaj dneh požrejo ogromne količine listov zelja, brokolija, kolerabic, ohrovta, kitajskega zelja in cvetače.
Liste kapusnic pred kapusovim belinom zaščitimo s Kaolinom. Ker pa je vedno dobro imeti več žezel v ognju, na gredo okoli kapusnic namestimo še »ponarejene« kapusove beline – iz bele plastike izrezane metuljčke. Plastični metuljčki bodo prave kapusove beline preslepili, da so zelje, cvetača, ohrovt in brokoli že oddani in na njih ni več prostora za zamudnike, ki bi tam radi odložili svoja jajčeca.
Za izdelavo metuljčkov potrebujemo:
lončke od jogurta ali kakšno drugo podobno debelo belo plastiko
kos kartona za izdelavo šablone (premer kril 50 do 62 mm)
škarje
vodoodporen flomaster
pisarniške žebljičke
palice
Naredimo šablono: na karton narišemo metuljčka in ga izrežemo. Nato na plastiko s pomočjo šablone narišemo obode metulljčkov in jiih izrežemo. Nazadnje metuljčkom s črnim ali temno rjavim flomastrom narišemo še značilen vzorec, najbolje na spodnjo in zgornjo stran metuljčka (glej sliko). Metuljčke z žebljički pritrdimo na palice in jih pospravimo, da bodo na varnem počakali do pomladi.
Zavedati se moramo, da so poplavne vode na naše vrtove lahko prinesle snovi, ki so nevarne in škodljive za naše zdravje. Tudi na videz povsem čista voda lahko vsebuje nevarne snovi, ki onesnažijo naše pridelke in zemljo, v kateri rastejo. Če nečesa ne vidimo s prostim očesom, še ne pomeni, da ne obstaja.
Poplavna voda je s sabo lahko prinesla fekalije, ki vrtove, njive, pašnike in travnike obremenijo s koliformnimi mikroorganizmi, prav tako pa tudi različne kemikalije, pesticide in naftne derivate, ker je v času poplav prišlo do njihovega izlitja.
Na onesnaženih območjih lahko poplavne vode povzročijo onesnaženje s težkimi kovinami (predvsem živo srebro, svinec, arzen, kadmij), mineralnimi olji in raznimi kemikalijami kot so dioksini, poliklorirani bifenili itd.
Na srečo lahko glede na količino padavin poplavne vode največkrat smatramo kot padavinske. Ob upoštevanju faktorja razredčitve v večini primerov naj ne bi bilo težav s koliformnimi bakterijami na vrtovih, njivah, pašnikih in travnikih. Izjeme so tiste površine, ki so prekrite z blati.
Blato zemeljskega izvora je vir okužbe z listerijo, kar je še posebej nevarno za otroke, nosečnice in starostnike, fekalno blato pa je vir okužbe s fekalnimi mikroorganizmi.
Po poplavi nas mika, da bi se čim prej lotili urejanja poplavljenih vrtov. Vendar je pomembno, da z deli še nekaj časa počakamo, da ne bi povzročili še več škode, kot je že tako je.
Pomembno: ne hodite po travi in zemlji
Počakajte, da se vrt posuši. Hoja ali vožnja po mokri zemlji bo vse skupaj samo še poslabšala, saj uniči strukturo tal. Hodimo lahko samo po poteh. Če že moramo stopiti na gredo, najprej položimo na tla desko ali stopne kamne. Okoli najbolj dragocenih rastlin lahko skopljemo jarek, s pomočjo katerega se bo zemlja, v kateri rastejo, hitreje znebila odvečne vode.
Čas za pospravljanje
Ko se poplavne vode umaknejo, se lotimo pospravljanja in čiščenja. Obujemo primerno obutev (škornje) in se pred nevarnimi snovmi zaščitimo z rokavicami in ustrezno obleko.
Najprej zberemo in odstranimo naplavine. S površine vrta in trate odstranimo mulj, ki ga je nanesla poplava. Trde površine speremo, da odstranimo obremenilne snovi. Speremo tudi liste rastlin (trajnic).
Kontaminirane pridelke sadja in zelenjave odstranimo z vrta. Zelišč z zeliščne grede ne nabiramo. Če že, jih uporabimo samo za kuhanje, nikakor ne uporabljamo neprekuhanih zelišč. Najbolje pa je, če z nabiranjem počakamo do naslednjega leta. (glej še članek Ali lahko uporabimo zelenjavo s poplavljenega vrta?)
Trato prezračimo s pomočjo vil; na ta način povečamo tudi drenažo. Vile zapičimo v tla na enakomernih razdaljah tako, da za sabo puščajo globoke vidne sledove. V luknje lahko nasipamo kremenčev pesek, da izboljšamo drenažo.
Grede prekrijemo s plastjo predelanega komposta, da pospešimo njihovo obnavljanje. To je še posebej pomembno, če so bila tla poplavljena dlje časa.
Posejemo lahko rastline za zeleno gnojenje. Zimski mraz jih bo polegel, zemljo bodo zaščitile kot zastirka in jo nahranile. Več o zelenem gnojenju lahko preberete tukaj: Zeleno gnojenje.
Razmislimo tudi, kako bi lahko v bodoče zaščitili vrt pred sušo, vročino, neurji, točo in poplavami. Preventiva je vedno veliko cenejša, boljša in učinkovitejša od kurative.
Mulčenje = dodajanje kisika
Uporaba zastirke na poplavljenih vrtovih pomaga revitalizirati vrtno zemljo.
Poplave zmanjšajo razpoložljiv kisik v zemlji. Vplivajo tudi na splošno stabilnost tal in na način, kako se delci zemlje povezujejo med seboj. Proces obnove tal po poplavi dejansko pomeni proces ponovne oživitve tal. Ravnovesje med mikroorganizmi v tleh je po poplavi močno načeto, nujni so ustrezni ukrepi. Najprej poskrbimo, da se zemlja čim hitreje osuši. Najbolje je, če voda odteče sama. Proces lahko pospešimo tako, da izkopljemo jarke. Po zemlji hodimo kolikor malo je mogoče, prav tako po njej ne vozimo s samokolnico ali z različnimi stroji. Hoja in vožnja zemljo še bolj zbijejo in poškodujejo.
Dodajanje hranil
Poplava odplakne hranilne snovi iz zemlje. Dodajanje komposta, predelanega gnoja, obogatenega in aktiviranega biooglja (Biooglje-aktivator zemlje) in zastirke so najboljši načini, da zemlji povrnemo izgubljena hranila in ravnovesje. Umetna gnojila so neprimeren dodatek, zato jih ne uporabljamo. Ko se zemlja začne sušiti, izmerite njeno pH vrednost. Poplavljena zemlja pogosto postane bolj kisla; njen pH lahko uravnovesimo z dodajanjem dolomitnega apna. Ne hitite z obdelovanjem namočene zemlje, ker boste s tem še bolj poškodovali njeno strukturo. Stanje preverite tako, da z lopato naredite jamo v zemljo. Če se bo na dnu jame nabrala voda, boste morali z delom na zemlji še počakati.
Rastlinske bolezni po poplavi
Bodite pripravljeni na večji obseg pojavov bolezni in napadov škodljivcev, ker so rastline zaradi dogodka oslabljene in zato lažji plen zanje. Glivične bolezni in gniloba korenin so značilen pojav po poplavah in močnem deževnem obdobju. Rastlinam lahko pomagate s homeopatskimi pripravki za rastline.
Ne hitite preveč s ponovno zasaditvijo vrta, ko se poplavne vode umaknejo. Dodajanje komposta, predelanega gnoja in zastirke je priporočljivo, vendar bo zemlja potrebovala nekaj časa, da bo te snovi koristno porabila v procesu regeneracije.
Tudi poškodovanih dreves in grmovnic ne obrezujte takoj, ko se vode umaknejo. Seveda je nujno, da takoj odstranimo polomljene in očitno odmrle dele rastlin, z vsem ostalim obrezovanjem pa počakamo, da si rastline po stresu zaradi hude preizkušnje lahko opomorejo.
Priporočljivi izdelki:
Homeopatski pripravek, ki pomaga okrevati zaradi poplave ali prevelike namočenosti oslabljenim rastlinam: Dulcamara
Homeopatska pripravka za polomljene, poškodovane rastline: Arnica in Calendula
Lani, konec junija je bil paradižnik bolan, vendar nisem vedela kakšna je bolezen, zato sem vprašanje zastavila strokovnjakom. Svetovali so, da
paradižnik odstranimo z vrta, ker je bil okužen z neko glivo. Ker sem po naravi lahko tudi kar vztrajna in trmasta, sploh kar se tiče rastlin, in jih nisem
želela kar zmetati v kanto, sem malo pobrskala po internetu in naletela na vašo stran. Poslali ste mi pripravke in že po nekaj dneh uporabe so si
rastline vidno opomogle, pričele so na novo rasti in cveteti. Zato pravim, da se kemična sredstva ne morejo primerjati s homeopatskimi pripravki.
Nikoli niso tako hitro učinkovita in ne delujejo na rastline na takšen način kot homeopatija, ki začne delovati ponavadi že takoj. Rastline celostno
obnovi, si hitro opomorejo, rastejo in cvetijo naprej. Za vse to pa je potrebno kar nekaj znanja in seveda znati opazovati rastline. Vsak dan se učimo.
Doslej sem napisala dve knjigi o permakulturi. Prva je izšla leta 2013 in ima naslov Permakulturni vrt (zadnji izvodi so v spletni trgovini Gajin vrt še na voljo; so pa res zadnji od zadnjih). Druga je izšla leta 2021 in ima naslov Permakultura na vrtu in v življenju. Tudi ta je v spletni trgovini Gajin […]
Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here:
Cookie Policy
Pokličite za nasvet
O homeopatiji za rastline:
